Brezdomno potovanje
Vinko Möderndorfer: Plava ladja. Študentska založba, Ljubljana 2010, 255 str., 28 €
01. 12. 2010
Plava ladja, naslovna sintagma Möderndorferjeve zadnje knjige kratkih zgodb, je čoln, ki pluje na odprto morje, namenjen v pozabo, ter tako konotira krsto. Okvirni zgodbi poskrbita za razvidnost simbolike: v uvodnem besedilu se prijatelja spustita s čolnom po reki, ko eden drugemu zaupa, da umira, v zaključnem besedilu pa starec na barki, »rešilnem čolnu svojega življenja«, izpluje v neznano, potem ko odvrže životarjenje s svojo ženo in podjetjem ter na kratko doživi ljubezen svojega življenja. V Potovanju iz osrednjega dela knjige, v katerem je mit o Haronu brodniku glede na kontekst zbirke nakazan kar preveč očitno, pa pripovedovalec, zmedena duša umrlega, potem ko prečeše predmete, ki so bili njegova lastnina, ugotovi, da ne želi nobenega za popotnico, saj ne samo, da med njimi nikakor ne more izbrati, ampak bi v resnici ti vzbujali preveč spominov. Omenjene kratke zgodbe v veliki meri naravnajo bralčevo recepcijo preostalih.
»Zbirka zna pritegniti s pisavo, ki deluje umerjeno, organsko in dostopno, in je brez dvoma eden bolj zrelih izkupičkov Möderndorferjeve pripovedne proze nasploh.«
V vseh tovorijo pripovedne osebe s sabo občutek jalovosti svojih življenj. Srečujemo jih v zasebnosti njihovih partnerskih in družinskih razmerij, s katerimi ne morejo preseči svoje osamljenosti. Ljubezen je s svojo krhkostjo, mimobežnostjo in redkostjo večinoma nekaj, o čemer lahko samo skrivaj sanjajo (delno je izjema prijateljstvo, ki ga prikazuje uvodna zgodba). Razmerja med spolnimi partnerji obvladuje klavstrofobična razdalja in erotika pogosto skriva obvladovanje in izkoriščanje drugega. V soočanju z ljubezensko prevaro, s smrtjo bližnjih (tudi ljubljenih živali) ali pričakovanjem lastne smrti zapadajo protagonisti eksistencialni krizi, ki se oglaša kot krčevita želja po pobegu iz dolgoletnih rutin in prekinitvi že dolgo odtujenih odnosov. Na njihovi opotekajoči se poti k vprašljivemu cilju izpolnitve življenja je njihov največji sovražnik inercija, nezmožnost zapustiti utečene tire v strahu pred življenjem in smrtjo. Ko jih dohiteva spoznanje, da bi morali biti v svojem samouresničevanju dosti doslednejši, odločnejši in pokončnejši, vedo, da je zanje že prepozno. Zatekajo se k pretvarjanju in sprenevedanju, z nezmožnostjo artikuliranja svojih čustev in poskusi brisanja svojih spominov pa jim uspe samo dodatno poškodovati sebe in druge; vse tabuizirano vdira v njihovo sedanjost ter se vriva med njih in soljudi. Trde droge, ki svoje uživalce zasužnjijo v kriminalno podzemlje, se pojavljajo kot zgovoren primer uničevalnosti eskapističnih vzgibov tistih, ki se skušajo za vsako ceno izogniti zavesti o sebi. Toda zdi se, da kal takšnega prekletstva brezdomstva in slepega eskapizma vsi nosimo s sabo. Ne more nam uiti občasen težek humoren ton tega pisanja, ki namiguje na absurde resničnosti in ne neha zastavljati vprašanja o domu, ki naj bi nas nekje čakal: ali nismo nemara »podstanovalci« kafkovsko mračnega, negotovega sveta, v katerem se smrt hahljajoča ponuja kot naš edini »rešilni čoln«?
Na krovu Plave ladje se kopičijo dokazi o minljivosti vsega človeškega, slovesi in izgube, smrt v številnih podobah, ki hodi s korakom zamujenih priložnosti. Zbirka kratkih zgodb, urejenih v posamezne sklope, zaživi kot tematsko zaokrožena celota, hkrati pa spretno združuje raznovrstne postopke, prijeme in perspektive. Möderndorferjev izraziti občutek za pripovednost in ustvarjanje atmosfere naredi branje zelo tekoče ter odlično pristaja zvrsti kratke zgodbe, ki zahteva brutalno učinkovanje podrobnosti, doseganje napetosti in poudarek na razpoloženju. Zbirka zna pritegniti s pisavo, ki deluje umerjeno, organsko in dostopno, in je brez dvoma eden bolj zrelih izkupičkov Möderndorferjeve pripovedne proze nasploh.
(Kritika je bila objavljena v tiskani izdaji Pogledov, št. 18, ki je izšla 1. decembra 2010.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
