Sine dominico non possumus po slovensko
Starodavni miselni vzorci
Obsedenost (predvsem Katoliške) cerkve in evropske države druge z drugo je zgodba z globokimi, pogosto težko umljivimi koreninami. Kako naj bi si sicer razložili paranoično vohljanje raznih dušebrižnikov in institucij v Evropi za vsemi ostanki religioznega v javnem prostoru, ki se je doslej po večini omejeval na krščanske elemente, v zadnjem času pa so okruški takšnega razpoloženja posredno zadeli tudi burke in celo minarete? In kako naj po drugi strani sicer razumemo nenehno mantro cerkvenih predstavnikov, da so v javnosti premalo navzoči, iz nje po krivici odrinjeni in zapostavljeni?
Če je za razumevanje skepse sodobne države do Cerkve dovolj iti nekaj stoletij nazaj, do s krvjo obilno zabeljenih desetletij poreformacijskih verskih vojn, je začel vlak v nasprotni smeri voziti bistveno prej. Pravzaprav čisto na začetku krščanstva, ko mlade skupnosti drugače od mlajšega islama in celo drugače od starejšega judovstva državna oblast na območju, kjer je nastalo, dolgo ni hotela niti zares zaznati, kaj šele, da bi mu bila kakor koli naklonjena. Sloviti Iskati jih ni treba cesarja Trajana je v tem oziru ves klavrni izplen prvih kristjanov. Nič čudnega torej, da je razmerje do države ostalo njihova nevralgična točka, to pa se v bistvu ni spremenilo niti do danes.
Pri tem so kar pionirji krščanstva poskrbeli za značilno dvojnost. Po eni strani je zaradi travmatične zgodbe prvih treh stoletij Cerkev prežeta z občutkom, da je nekako vedno znova preganjana, da ji od države grozi vse najslabše. A nič manj ni bila že povsem na začetku izražena želja, da bi se krščanska skupnost tej isti mačehovski državi prikupila, jo omrežila in zaživela z njo v popolni slogi. Zato ji – to se nam mora zdeti danes vsaj malo čudno – tako rekoč prvič, ko po ustih apostola Pavla spregovori o zadevni problematiki, brez dlake na jeziku nemudoma priznava božjepravni izvor.
Dediščina burnih desetletij
Na tovrstno ne pretirano obetavno sceno so se nato prilepili le slovenskemu prostoru lastni elementi. In za prvo desetletje slovenske države lahko brez slabe vesti zapišem, da sta tako Cerkev kot njena posvetna tekmica svojim obsesijam pustili docela prosto pot. Zgolj čisto človeški lastnosti, zaradi katere se zdijo sedanje tegobe vedno hujše od minulih, se da pripisati zanimivo popustljivost številnih katoličanov do takratnih razmer in njihovih akterjev. Nikakor nočem obujati duhov iz preteklosti, toda v mojem spominu je še živo takratno ravnanje vrhovnih državnih oblastnikov, s katerim so dali jasno vedeti, da Cerkev sicer sprejemajo kot nujno zlo, ker drugače v Evropi, ki smo je imeli vsi polna usta, pač (še) ne gre, da pa jo sprejemajo zgolj takšno, kot si jo želijo sami, in ne takšne, kot bi bila rada in kot bi pravzaprav morala biti.
Odzivi katoličanov in njihovih pastirjev so bili pričakovani in razumljivi, a ne nujno najboljši. Zlasti konec devetdesetih let in ob zori novega tisočletja se je zato Cerkev v teh krajih po ustih svojih najvišjih predstavnikov vedla natanko tako, kot so od nje pričakovali mediji in nekatoliška javnost, vse skupaj pa je bilo nujno videti precej klovnovsko. Po drugi strani se je ob toči javnih napadov sprožilo nič koliko obrambnih mehanizmov. Med njimi je bila tudi želja po evharističnem kongresu, ki smo jo gojili mnogi. Če bi ta potekal v tistih časih, bi nemara privabil celo več ljudi kot minulega 13. junija. Toda šlo bi za drugačen dogodek, nekako v slogu pridušanja nekega mojega prijatelja, ki mi je nekje ob koncu devetdesetih zatrdil, da se ne udeležuje nobenih cerkvenih prireditev, ki so namenjene Cerkvi sami, ne pa liberalnim demokratom. Vem: besede zvenijo trdo, in ko sem jih zapisal, sem zavestno vzel v zakup plaz očitkov o popolni politiziranosti katoličanov in Cerkve. Ampak tedaj nas je veliko mislilo tako, predvsem pa smo občutili neznansko potrebo, da se pokažemo, da manifestiramo slogo in moč.
Sine dominico non possumus
V božajoči španski slovenščini Pedra Opeke, v vznesenem petju Petre Stopar, v simpatični Bertonejevi mešanici italijanščine, latinščine in slovenščine in celo v Nadrahovi kongresni himni neko nedeljo junija leta 2010 te napetosti, tega po svojem bistvu vseeno hromečega krča ni bilo čutiti. Morda bi se tistemu, kar sem vsaj sam videl, še najbolj prilegal opis iz sklepne didaskalije Smoletove odlične drame Krst pri Savici: Takoj zatem [prizorišče, op. A. M.] napolnijo Slovenci in Slovenke, ki stopijo iz različnih smeri in zavzamejo različna stojišča, brez pravega reda. […] Vsak zase stoji težko in trdo, kakor da bi pognal korenine. Če kaj, kaže njih drža pač to, da so tukaj. (Politično korektno bi kajpak bilo, ko bi Slovence in Slovenke zamenjal s katoličani in katoličankami, a sem ohranil pieteto do besedila.)
Zares, mislim, da je šlo za ta tukaj so. Brez velikih besed, brez globokoumnih deklaracij, brez vojaške razpostavitve (za katero ni bilo niti prostorskih možnosti). Bil je samo slovenski Sine dominico non possumus, izrečen seveda v drugačnih okoliščinah kot tisti mučencev iz Dioklecijanovega časa. Tam s(m)o bili zaradi nedeljske maše in zaradi evharistije. Že samo to je bilo pomembno, da, bistveno sporočilo, zaradi katerega za veliko večino udeležencev ni bilo v ospredju, ali se bo nekatoliška javnost zmenila zanje. Saj je bilo dovolj očitno dejstvo, da toliko ljudi po vseh turbulencah prejšnjih desetletij še vedno ne more brez Gospodovega dne.
Seveda se je po kongresu pojavilo jadikovanje, češ da so ga civilne oblasti povsem ignorirale, da ni bilo nobenega opaznega politika, in seveda je ta jeremijada nemudoma zasedla naslovnico enega izmed političnih tednikov. Ampak omenjeno je bolj kot kaj drugega davek podedovanim miselnim vzorcem, po katerih Cerkev ni na pravi poti, če je kdo ne preganja in ne izriva iz javnosti, kot se je dogajalo njeni antični predhodnici. Malokdo razumen ne bo hotel priznati, da se je državna oblast odrekla precejšnjemu delu svojih obsedenosti s Katoliško cerkvijo, kakor je tudi ta opustila precej svoje obremenjenosti z državo. Kajpak s tem nočem reči, da v Sloveniji še vedno ni precej ljudi, ki radi slišijo sleherno protiklerikalno in kar protikatoliško vižo, in da ni obilice ponudnikov, ki jim željo izpolnijo, toda take bomo, kot sem povedal v začetku, našli povsod po Evropi. Preprosto dejstvo je, da je večina politike nekako kmalu po odhodu tistega premierja, za čigar dušo so se pred nekaj leti bojevale skoraj vse verske skupnosti v državi, a je med svojim dolgoletnim načelovanjem vladi dovolil neusmiljeno vihtenje kulturnobojnega praporja, vendarle spoznala, da kljub občutljivosti številnih sektorjev družbe za proticerkvene tone s takšnimi temami pač ne bo moč več dobivati volitev. Tudi zato je celjski evharistični kongres spremljal blagi pridih normalnosti.
Vendarle pomemben kanec političnega poguma
Morda je prav omenjeni pridih, ki je pomenljivo spremljal že vsaj nekaj zadnjih škofovskih posvečenj v Sloveniji, Cerkev opogumil za edino kongresno dejanje s priokusom političnega v ožjem smislu. Beatifikacija Alojzija Grozdeta je namreč ne glede na to, da mladenič po merilih katoliške skupnosti izpolnjuje vse pogoje za povzdignjenje na oltar, zahtevala vsaj kanec političnega poguma. To morda znova zveni nekoliko trdo, ampak politični premislek in včasih politični pogum sta na zadnji stopnici do oltarja vse od začetkov krščanstva pomagala marsikomu.
V zavedanju, da je slovenska (v veliki meri celo katoliška) javnost še zmeraj izjemno nenaklonjena izkazovanju kakršnih koli časti ljudem z Grozdetu podobno biografijo in usodo, je bila cerkvena odločitev po mojem težavna in jo je torej upravičeno imenovati hrabro.
Še enkrat je bil hkrati drugačen, kot bi bil v devetdesetih, odziv nekatoliške in politične javnosti. Večinoma so se nekatoliški kritiki Grozdetove beatifikacije zadovoljevali z ocenami, da jim je navsezadnje vseeno, koga Katoliška cerkev postavi na (svoj) oltar. Brez dvoma napredek od ne tako oddaljenih časov, ko naj bi nekdanji predsednik države vsaj po urbani legendi nekdanjemu papežu beatifikacijo »spornega« fanta preprosto odsvetoval.
Pogledi, junij 2010