(A)političnost Evrovizije
Večina ob omembi Evrovizije zamahne z roko, to je nekaj neresnega, včasih že grotesknega. Pa vendar povprečen Evropejec o tem presenetljivo veliko ve in ima o Evroviziji svoje mnenje, razlaga zgodovinar dr. Dean Vuletic. Za raziskovalca, kakršen je on, pravzaprav ni lepšega. In če dodamo, da se je Vuletic mudil v Ljubljani konec februarja, ko je bil kot po naključju izbor za Emo, ki si ga je ogledal v živo, mu človek lahko le še zavida … Oziroma ga blagruje, ker mu je prostočasno zanimanje uspelo spremeniti v predmet resnega znanstvenega proučevanja. Vuletic, ki je ta čas štipendist sklada Marie Curie na Oddelku za vzhodnoevropsko zgodovino Univerze na Dunaju, se namreč ne strinja s tistimi, ki imajo Evrovizijo za neresen dogodek brez vsakršnega političnega sporočila. Ravno ta domnevna apolitičnost sodelujočim daje proste roke, da na odru med vrsticami izražajo svoja stališča. Kako do tja pridejo, pa je že druga zgodba. V zaodrju te prireditve se dogaja marsikaj, pravi Vuletic – in s tem ne misli zgolj na uglašenost nekaterih držav pri glasovanju, recimo nekdanje SFRJ.
Začeti je treba na začetku, to pa je pri Evroviziji ustanovitev EBU ali European Broadcasting Union (Evropska radiodifuzna zveza). Danes manj znan podatek je, da se je pevsko tekmovanje začelo, ker so si države članice EBU (se pravi evropske javne radiotelevizije) želele preskusiti tehnične zmogljivosti hkratnega oddajanja po evropski celini. Podatek, ki navidezno potrjuje tezo o apolitičnosti, pa je, da v vseh desetletjih delovanja EBU niso izločili niti ene članice, ne glede na to, kako avtoritaren režim je ustrahoval prebivalce katere od njih. Članica EBU je bila Španija za časa Franca in Portugalska za časa Salazarja; v EBU so danes Belorusija, Azerbajdžan, Rusija in do leta 2012 tudi Turčija, vsaka s svojim trinogom od Lukašenka in Alijeva do Putina in Erdogana. Pa se nihče ne vznemirja preveč zaradi tega. Dogajale so se celo take absurdnosti, da je bila leta 2012, ko je izbor za popevko Evrovizije gostil Azerbajdžan, ena od vodilnih osebnosti pri organizaciji prireditve kar gospa Alijev, diktatorjeva soproga, izvajalka pa je bila tesno povezana z diktatorjem. Ko je Vuletic predstavnike EBU povprašal, ali se jim to ni zdelo nekoliko sporno, si njihovih odgovorov ni mogel razlagati drugače kot tako, da je njihova brezbrižnost v resnici – politična. Ne, ravno nasprotno, zelo smo bili veseli, da je gospa Alijeva prevzela organizacijo, potrebovali smo nekoga z vrha, sicer nam v taki neurejeni državi ne bi uspelo narediti ničesar, so pojasnili Vuleticu. V zadevi pop zvezdnice s sumljivimi sorodstvenimi vezmi pa so dejali, da »Azerbajdžan preprosto ne premore več izvajalcev, primernih za nastop na Evroviziji«. »Ampak Azerbajdžan ima deset milijonov prebivalcev!« je vzkliknil Vuletic na predavanju v organizaciji Inštituta za kulturne in spominske študije ZRC SAZU. In nato sklenil, da si privolitve EBU k pristopu Azerbajdžana ne more razlagati drugače kot nekakšnega darila EU. Azerbajdžan je država, ki je bogata z energenti, in odločitev, da so jo sprejeli medse, je najbrž za marsikoga ustvarila nove poslovne priložnosti …
Evrovizija je po Vuleticu, ki o tem prav zdaj piše knjigo, zanimiva tudi zato, ker je glasovanje za zmagovalko eden redkih primerov udejanjanja neposredne demokracije na zelo obsežnem območju. In to se res neverjetno širi: če so na prvem izboru za pesem Evrovizije leta 1956 v švicarskem Luganu sodelovale samo države zahodne in sredozemske Evrope (zato je bil od vsega začetka zraven tudi Izrael), medtem ko so vzhodnoevropske imele svojo Intervizijo, so članstvo v EBU nato začeli utemeljevati s frekvencami. Država članica EBU je morala biti znotraj teh frekvenc, razdeljenih na podlagi dogovora iz tridesetih let 20. stoletja. Članstvo v EU se zato nikoli ni pokrivalo s članstvom v EBU (kot zanimivost: Jugoslavija je bila edina od vzhodnoevropskih držav, ki je ustanovna članica EBU). Morda bolj s članstvom v Svetu Evrope, katerega poslanstvo je promocija in varovanje človekovih pravic, zagovarjanje strpnosti. In spet trčimo v svojevrsten paradoks: kako lahko na Evroviziji sodelujejo tudi države s tako porazno nizko ravnijo strpnosti, da so se ob lanski zmagi Conchite Wurst, po Vuleticevih besedah predstavnice spolne manjšine, resno vznemirile in so začeli padati predlogi o tem, da bi imele svoje tekmovanje. Na samostojno pot se je že leta 2012 podala tudi Turčija, ki je prej pošiljala svoje predstavnice na Evrovizijo. Leta 2013 je prvič potekal izbor za pesem Turkovizije (Turkvision), na katerem so sodelovale tudi Makedonija, BiH, Kosovo in Romunija – če naj naštejemo samo države, ki jim po geografskem ključu človek tega ne bi pripisal. Toda geografija oz. doseg televizijskih frekvenc že dolgo ni več merilo niti za pristop v evrovizijsko družino. Internet je tudi tu vse pomešal, letos celo do meja absurdnosti, saj bo na evrovizijskem odru na Dunaju prvič zapel tudi predstavnik Avstralije. Ampak če vem, da je to država izseljencev, podatek ni več tako presenetljiv … Tudi dr. Dean Vuletic je Avstralec hrvaških korenin, ki je Evrovizijo od mladih nog spremljal na domačem TVzaslonu. Evrovizija je v Avstraliji popularna že od začetka osemdesetih, ko je začel delovati poseben javni televizijski program SBS, kjer so prenašali oddaje v izvirniku, za različne priseljenske skupnosti. In po zaslugi interneta Evrovizija ni več eksotična niti za Američane: mladi na newyorški univerzi, ki jim je Vuletic kot gostujoči profesor predaval, so bili presenetljivo dobro obveščeni o dogajanju in so kar dobro razumeli mehanizem izbora. Vendar se, jasno, niso mogli primerjati s tistimi evrovizijskimi navdušenci oziroma obsedenci, ki znajo na pamet povedati, katera država je zmagala leta 1973 in še vse kaj drugega. Oni so res malo čudni, njihova srečanja spominjajo na konvencije oboževalcev serije Zvezdne steze, pravi Vuletic. Ki priznava, da si je sam že priskrbel vstopnice za finale, in to prek članstva v enem od fenovskih združenj, ki si zagotovi določen kontingent vstopnic v predprodaji.
Raziskovalno delo štipendista sklada Marie Curie na Dunaju je sestavljeno tako iz obiskovanja nacionalnih izborov za pesem Evrovizije kot iz intervjujev z različnimi sodelujočimi. Presenečeni bi bili, ko bi izvedeli, kako vidne kulturne osebnosti so na začetku svoje kariere prepevale na evrovizijskem odru, pripoveduje Vuletic. Med najbolj znanimi so Nana Mouskouri, Vicky Leandros, Toto Cutugno … Še en dokaz, da Evrovizija res ni tako trapasta, za kakršno velja, je vidik raziskovanja, ki ga je izbral Vuletic. Izhajal je iz dejstva, da članice na to tekmovanje vedno poskušajo poslati pesem, za katero menijo, da bo všeč drugim. Se pravi, da mora poosebljati državo, kakršna naj bi bila v očeh drugih. Tu pa smo spet pri stereotipih. Zato se to navidezno apolitično in groteskno tekmovanje zdi pravšnje ogrodje, okrog katerega bo Dean Vuletic nasnul zgodbo o povojni Evropi, ki bo tema njegove nastajajoče knjige. Iz evrovizijskih popevk se da izločiti tudi gradnike t. i. evropske enotnosti: nesporno je, da imamo skupno popkulturo, zabavno pa je, da za najboljše tekstopisce veljajo tisti iz Stockholma, pri glasbenih aranžmajih pa izstopajo Londončani (h katerim se po navadi zatečejo azerbajdžanski izvajalci). Vsekakor je evropop nekaj posebnega in se manj navdihuje pri ameriškem starejšem bratrancu, kot bi si morebiti mislili. Še več, Vuletic je prepričan, da je evropop v marsičem vplival na ameriško popularno glasbo.
Pogledi, let. 6, št. 5, 11. marec 2015