Reportaža: Ter Dennen
Bife Dobrodošlica
23. 10. 2015
Ob poznopoletnem obisku sprejemnega centra za begunce Ter Dennen na severovzhodu Belgije, blizu meje z Nizozemsko, je na prvi pogled videti vse v redu. Ampak samo na prvi pogled.
Sredi idiličnega zelenega podeželja, lično urejenih travnikov in pašnikov, ob robu gozda, ki obdaja nekoliko odmaknjeni begunski center, se sirska državljanska vojna, sektaški konflikt in vzpon skrajnežev v Iraku, stiske iz porušenega Afganistana, težke razmere v obubožani Somaliji itn. zdijo daleč stran. Tudi histerična medijska poročila o neskončnih »valovih« prebežnikov, ki naj bi se kot nekakšna vremenska nadloga zgrinjali na staro celino, in strahopetni, nehumani odziv voditeljev evropskih držav, ki si nesrečnike, ki so izgubili vse, kar so imeli, podajajo kot vroč kostanj in pred njimi gradijo visoke žičnate ograje, se v senci dreves in ob prijetni popoldanski sapici razblinijo v nič.
Zbirni center za begunce Ter Dennen deluje pod patronatom belgijskega Rdečega križa in trenutno gosti približno tristo ljudi – od samskih moških različnih starosti do družin z majhnimi otroki – iz Iraka, Sirije, Afganistana, Somalije, Eritreje, Kosova itn. Ustanova odprtega tipa, nekoč bolnišnica za otroke s pljučnimi boleznimi, v kateri danes prosilci za mednarodno zaščito čakajo na uradno odločitev belgijskih organov, nima posebej zaposlenih varnostnikov. Celo v jedilnici, kjer se v urah za obroke nabere veliko ljudi in je nemalokrat treba potrpeti v dolgi vrsti, medtem ko se človeku motajo pod nogami najmlajši, vse poteka mirno in brez zapletov. Ljudje različnih narodnosti, starosti, veroizpovedi se držijo pravil in na prvi pogled zgledno sobivajo drug z drugim. Nobenih napetosti ni opaziti. »Poleti je lažje, ker so vsi veliko zunaj. Pridite nazaj pozimi, pa ne bo več videti tako idilično. Takrat bomo večino časa notri, ljudje se bodo naveličali drug drugega in se več prepirali,« opozori Els Bas, upravnica centra.
Težavna integracija mladih
Prebežniki oziroma migranti, kakorkoli jih že poimenujemo, lahko danes v Evropi zaprosijo za mednarodno zaščito na podlagi Konvencije o statusu beguncev, podpisane v Ženevi leta 1951 (z dodatnim protokolom iz leta 1967), temeljnega mednarodnega dokumenta, ki je v duhu miru, vzpostavljenem po drugi svetovni vojni, prvi definiral status begunca. Kljub skupnemu evropskemu pravnemu okviru se nacionalne zakonodaje, ki urejajo področje migracij, med seboj razlikujejo. Tako je na primer belgijska azilna politika, ki naj bi pri razreševanju prošenj uporabljala nekoliko širšo definicijo begunca in manj strogo interpretirala zavrnitvena merila, bolj humana oziroma manj restriktivna od slovenske, ki je do prosilcev za azil odkrito sumničava in neprijazna.
Leta 2014 je bilo v Belgiji vloženih skupno 17.213 prošenj za zaščito, od tega pa je bila dobra četrtina prosilcev iz Afganistana, Sirije in Iraka. Na 37,6 odstotka oziroma točno 6.146 vlog so belgijske oblasti odgovorile pozitivno. Els Bas pravi, da gre za visok odstotek. Za primerjavo: leta 2013 je bilo vloženih prošenj nekaj manj kot 16.000, ugodno razrešenih pa na koncu 22 odstotkov vloženih zahtevkov. Vendar uradna politika odkrito govori o vpeljavi novih, strožjih pogojev za dodelitev azila, še posebej, če bo ugotovljeno, da prosilec ogroža nacionalno varnost in javni red in mir. Tovrstni diskurz ni presenečenje. Sodobna multikulturna Belgija, tradicionalno razdeljena na premožnejši flamski in manj razviti valonski del, ima težave z ustrezno družbeno integracijo mladih iz revnejših priseljenskih predmestij Antwerpna, Bruslja, Genta. Kar nekaj belgijske mladine naj bi se tudi zato pridružilo skrajnežem v Siriji in Iraku.
Zaostrene razmere čutijo tudi v Ter Dennenu; v državi je čedalje več beguncev s kriznih žarišč, kapacitete sicer zgledno opremljenega in dobro vzdrževanega centra se hitro polnijo, nekaj več kot dvajset zaposlenih pa je preobremenjenih.
Zemljevid stisk in usod
V centru prosilci nemalokrat preživljajo noči na hodniku. Tam je internetna povezava boljša kot v sobah. Mladi moški in ženske, najstniki, ki so ob odsotnosti staršev morali hitro odrasti, se kakor duhovi naslanjajo na visoke bele stene, posedajo po klopeh in visijo na stopnicah. Obraze imajo prilepljene na svoje pametne telefone. Ti zanje že dolgo niso več luksuz, temveč nujen pripomoček, njihov edini stik s svetom na nevarni poti v boljše življenje. O čem se pogovarjajo, ko preživljajo cele noči na Facebooku, Skypu, WhatsAppu?
»Kje si punčka moja? Je bila pot v redu?«
Mami ni treba skrbeti, potovanje je šlo kot po maslu. Tihotapci so vse izvrstno organizirali, dokumenti so bili profesionalno ponarejeni, mejni prihodi so bili čista formalnost. Ko so zapustili prvo ogroženo območje, so lahko zlezli iz tovornjakov in tam jih je čakal avtobus s klimatsko napravo. Redno, približno vsake tri ure, so se ustavili pri restavraciji ob avtocesti, da so si pretegnili noge in popili kakšno kavo. Zvečer so legli k počitku v hotelu, ki je imel tri ali štiri zvezdice. Na razpolago so imeli bar, bazen, savno in za zajtrk so dobili pravkar stisnjeni pomarančni sok in francoske rogljičke. Po petih dneh so prispeli do obale in ladja jih je v nekaj urah pripeljala v obljubljeno deželo. Na ladji ji je bilo sicer malo slabo, sicer pa ni doživela na poti nobene omembe vredne težave.
Odlomek je iz romana Hotel Problematik (2003) renomiranega flamskega avtorja, pesnika in publicista mlajše generacije Dimitrija Verhulsta (1972), ki je pred leti v prevodu Tanje Mlaker izšel pri založbi Goga. Verhulst je znan po svojem sočnem, neposrednem jeziku, samosvojem pisateljskem izrazu in črnem, politično nekorektnem humorju v kombinaciji z obilico cinizma in ironije. Decembra 2001 se je za potrebe pisanja novinarske zgodbe o beguncih odpravil v sprejemni center v Arendonku na severu Belgije, kjer je preživel nekaj dni. Zaradi obilice materiala se je na koncu odločil za romaneskno formo in spretno prepletel več begunskih epizod, ki ostajajo aktualne še danes. Gre za pogosto bizarne zgodbe iz življenja v azilnem domu, od tega jih je, kot zapiše avtor, polovica izmišljenih, a nobena ne vsebuje laži. Glavni junak in prvoosebni pripovedovalec je mlad fotograf Bipul Masli iz fiktivne dežele Netopija. Nekoč je v domovini fotografiral žrtve vojne, da bi posnetke prodal za dober denar, na koncu pa se sam znajde na drugi strani objektiva. Tu je še njegov najboljši prijatelj, naivni Maqsood iz Kašmirja, sostanovalec Igor Stravinski, nekoč ukrajinski poklicni boksar, ki želi v tujsko legijo, Bipulovo dekle, mladoletna Lidija, ki se je v Evropo podala sama in se želi prebiti naprej v Anglijo … Verhulstovi liki so tragikomične, a krute figure, do katerih pa avtor ni pokroviteljski ali pomilovalen, temveč jih ima za osebe iz mesa in krvi z vsemi njihovimi napakami vred.
Prenehal sem pozdravljati novince, se jim prijazno predstavljati. Prenehal sem spraševati ljudi, od kod prihajajo, pred čim so pobegnili, koliko umorov se jim je zgodilo, preden so se odločili za pobeg. Konec koncev vsakdo skuša prekašati bedo drugega. Če A reče, da so mu vojaki v domovini zlomili obe nogi, potem reče B, da je v njegovi deželi še huje, da so mu vojaki zlomili tri noge, in potem ti vsako upanje splava po vodi, kajti le kako naj bi nekdo z dvema zlomljenima tacama dobil azil, če ga še tisti s tremi ne dobi.
Liki iz Hotela Problematik mi gredo po glavi, ko se sprehajam po centru. Tudi Ter Dennen predstavlja svet v malem, zemljevid različnih stisk in usod. Tu so ljudje, o katerih zadnje čase poslušamo na vsakem koraku. Begunci, ki so pred kratkim prispeli v Evropo v natrpanih čolnih in prepešačili dolge kilometre prek Grčije, Makedonije, Srbije, Madžarske. Iračani, ki jim je v turških begunskih taboriščih vendarle nekako uspelo napraskati denar za drago pot na staro celino. Sirci, ki so po dobrih štirih letih vojne v domovini zbežali zaradi nevarnosti prisilne mobilizacije v režimske vrste Bašarja al Asada, ki mu primanjkuje vojakov. Pa Albanci, ki ne bežijo pred vojno, temveč se umikajo pred revščino in pomanjkanjem možnosti doma.
Otroci so zmagovalci
V centru so odrasli do naključnih obiskovalcev vljudni, a nezaupljivi. Človeka gledajo izpod čela in šepetajo med sabo. Je tegale poslala belgijska država, da osebno preveri, kaj se tukaj dogaja? Je tale morda iz posebnega komisariata, ki odloča o prošnjah azilantov? Bi lahko zastavil dobro besedo za nas? Prišlekom pripisujejo skrivne moči.
Otrokom pa je vseeno. Zdi se, da so oni zmagovalci, polni življenja in energije. Odrasli se prekladajo z enega konca na drugega in počasi ubijajo čas, otroci pa se igrajo, smejijo, prepirajo, divjajo naokoli, sprašujejo in tudi poslušajo. Ko dobijo papir in barvice, vsi rišejo sonce, morje, oblake, ne pa bomb, porušenih hiš ali trupel, čeprav so verjetno videli marsikaj. Hitro se oblikujejo manjše skupine z jasno hierarhijo. Glavni so starejši in večji otroci, ki odločajo, kdo se bo s kom igral. Najmlajši nimajo veliko besede. Njim vstop na nogometno igrišče ni dovoljen. Ko se starejši zapodijo za žogo, nihče noče igrati v obrambi, vsi se postavijo v napad in ne tečejo nazaj. Vsi bi radi dali gol več, namesto preprečili zadetek. Dvanajstletni Endrit iz Albanije in brata iz Kabula, enajstletni Ali in sedemletni Zabiullah, predstavljajo ubijalsko, hitro in spretno nogometno napadalno trojko, ki dobesedno melje nasprotne ekipe. Kot da to ne bi bilo dovolj, se po doseženem golu vedno repenčijo kot petelini in se odkrito posmehujejo poražencem, da njihovega krohotanja ob nenatančnih podajah nasprotnika sploh ne omenjamo. Ni vselej prijetno. Nekaj pobalinov se pred sramežljivima bratom in sestro iz Gvineje, starima sedem in dvanajst let, ki sta z mamo v center prispela prejšnji dan, nesramno spakuje in oponaša opico. »Afrika! Afrika!« vzklikajo.
Enajstletnemu Mohamedu iz Damaska je vse jasno. Najprej posnema žvižgajoče zvoke zloglasnih bomb iz sodov, t. i. barrel bombs. Gre za velike sode in zaboje, napolnjene z razstrelivom in odpadnim železjem, ki jih sirske vladne sile odmetavajo iz svojih helikopterjev. Potem pa trpko pripoveduje, kako težko je za nekoga iz Sirije, Iraka ali Palestine dobiti vizo za odhod v Evropo ali ZDA. Mohamed tudi veliko sprašuje. »Ti musliman?« ga zanima vselej, ko poskušam kaj povedati s svojo polomljeno arabščino. Vsakič, ko se srečava, moram pojasnjevati, od kod prihajam. Potem pa me enkrat pocuka za rokav: »Ali tudi v tvoji državi bum bum?« Ne, seveda ne, pokroviteljsko odvrnem, vendar mi njegovo vprašanje ne da miru. Bi moral biti ponižnejši? Je na našem koncu sveta mir res tako samoumeven? Ne nazadnje se je tudi v tej nesrečni, zapleteni Siriji še pred nekaj leti dalo povsem normalno živeti, medtem ko danes ta država ne obstaja več.
Skupinica albanskih otrok nekega dne pride v jedilnico z žalostnimi obrazi. Razložijo, da bodo morali kmalu nazaj domov v Albanijo. Čez nekaj minut se že podijo zunaj na travi. Njihovi starši obsedijo za mizo. V svetu, kjer velja prost pretok kapitala, blaga in storitev, naj ljudje ostanejo tam, kjer so. Naj ti bo, če bežiš pred vojno, toda kot t. i. ekonomski migrant v Belgiji, v Evropi, nimaš veliko možnosti.
Moram razumeti in vsekakor bom razumel, zakaj Maqsood ne mara beguncev z vzhodnega bloka. Po njegovem oni nimajo pravice do odisejade. Njim se zdi že dopustno, da spakirajo kovčke in da imajo življenje za bedno, ker v luknji, kjer živijo, ni zastopana nobena fast food okrepčevalnica. »Ekonomski begunec« je tukaj psovka, ker pač ni bila nikjer priznana univerzalna človekova pravica, da smeš izboljšati kvaliteto svojega življenja z dodatnima dvema suhima skorjama na dan. Ženevska konvencija je odločila takole: človek sme umreti zaradi revščine, zaradi krogel pa ne. To je namreč zelo sramotno za demokracijo.
Nogomet, redka pot do zvezd
Medtem ko čakajo na odločitev o dodelitvi azila, v Ter Dennenu tudi odrasli igrajo nogomet. Ob igrišču se nekega popoldneva nabere radovedna gruča ljudi. Rumeni (Iračani, Sirci, Afganistanci) proti rdečim (Somalcem in Eritrejcem). Gledalci žvižgajo, vzklikajo in glasno komentirajo, nogometaši pa se zbrano ogrevajo, kot da bi šlo za finale Lige prvakov. Na klopi na svojo priložnost nestrpno čakajo tudi rezervni igralci. Potem ko da sodnik znak za začetek, je mogoče hitro izluščiti glavna razmerja moči. Nekateri azilanti vrtijo žogo kot sam Lionel Messi, spet drugi nadomeščajo pomanjkanje tehnične spretnosti z borbenostjo, tretji pa samo tolčejo po nogah, ne glede na to, kam pade. Rdeči so dobri atleti, rumeni pa agresivni v obrambi.
Ne mine dolgo, ko se z rezervne klopi dvigne temnopolti mladenič, ki se pozneje predstavi kot Christopher iz Gane, in jezno odkoraka z igrišča. »Ti Somalci mi ne pustijo igrati!« je nezadovoljen. »Vedno rečejo, da bom lahko brcal od začetka, potem pa nič! Pa še blebetajo ves čas v tem svojem čudnem jeziku, ni šans, da jih razumeš,« se obrne proti meni. Pove, da je doma v Gani nogomet tudi treniral, tukaj pa se poizkuša ukvarjati z glasbo. Pogovarjava se o ganski nogometni reprezentanci in z enim očesom gledava tekmo. Sem pa tja se odigra kakšna solidna akcija, medtem ko se vrstijo netočne podaje in slabi predložki. Igra postaja čedalje bolj raztrgana, nogometašem pohaja sapa. Sodnik nerazumljivo maha po zraku, potem pa se izkaže, da je podelil par simboličnih rumenih kartonov. Publika se krohota, tole ni več ničemur podobno. »Kar nekaj teh ljudi,« pomigne mladenič proti igrišču, »se poskuša prebiti z nogometom in hodi na preizkušnje k lokalnim klubom.« Logično, nogomet je zanje ena redkih možnosti, da se povzpnejo od trnja do zvezd. Toda Christopher zajedljivo nadaljuje: »A niso uspešni. Vedno se pritožujejo, da jih trenerji ne marajo, da jim ne dajo priložnosti, ker so tujci, pa ne vem kaj še vse, v resnici pa so samo slabi in niso za nobeno rabo.« Na igrišču nova zgrešena podaja, pa slabo posredovanje vratarja rdečih, ki dobi gol med nogami, potem pa v nasprotni akciji sprva uporabna žoga z desne strani konča nekje globoko v gozdu, smer Nizozemska. Občinstvo negoduje, Christopher se zareži in zmaje z glavo.
Verhulstu bi bil prizor všeč. Do protagonistov Hotela Problematik je neprizanesljiv, a jih ima obenem rad. Nesojenim nogometašem bi razložil, da jim nikoli ne bo uspelo, ker so nesposobni in ker imajo dve levi nogi, a tudi zato, ker gre za loterijo, kjer odloča izključno sreča, ta pa se v trdnjavi Evropa ne mudi v azilnih domovih. Cinični Flamec nas lahko nauči drobno in na prvi pogled banalno, a pomembno lekcijo. Beguncem, prebežnikom, (ekonomskim) migrantom, kakorkoli jih že poimenujemo, moramo najprej, povsem na začetku, priznati, da so tudi oni ljudje. Možje, žene, sinovi, hčerke, vnuki, bratje, sestre, partnerji, prijatelji, vsi s svojimi upi, željami, sanjami, strastmi, pogumom, strahovi, razočaranji, stiskami, kapricami itn., šele na koncu pa na primer muslimani, kristjani, Kurdi, agnostiki. Moramo jih bolje spoznati, se z njimi pogovarjati, jih poslušati, se jih dotakniti … Morebitni nesporazumi so lahko vir navdiha. Verhulst se norčuje iz resnih stvari. V enem od poglavij pripovedovalec Bipul Masli in njegov prijatelj Maqsood pohajkujeta po mestu. Tako fanta stopata mimo neke gostilne in Maqsood, prepričan, da tam vsi že nekaj let čakajo samo nanj, reče:
»Poglej tja, sami prijazni ljudje!«
Tega pač ne vidiš vsak dan, zato vprašam, kje so.
»Tam, pri vratih bifeja, mahajo nama z roko.«
»Teci Maqsood, to je nacistični pozdrav.«
In glede na to, da obstaja na tisoče različnih pozdravov in da se v zahodnjaškem asocialnem svetu ljudje že itak premalo pozdravljajo, jim Maqsood prijazno vrne nacistični pozdrav. Z nasmehom na licu. Pozdravite tudi mamo in vse svoje sestre. In takrat sva tekla cooperjev test, na begu pred štirinajstimi gologlavci s poslanstvom. Dotični bife se je imenoval Dobrodošlica.
Pogledi, let. 6, št. 19, 14. oktober 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
