Tematska retrospektiva: Veliko platno
Čarobnost kinodvorane v boju s svobodo na kavču
Andrej Novak, direktor kinodistribucije in marketinga pri distributerju Karantanija Cinemas, nima nikakršnega dvoma: kino bo obstal, tako kot bo obstalo gledališče, domislica starih Grkov. Predvsem pa se nikakor ni bati za film v katerikoli obliki in na kakršnemkoli nosilcu. »Že pred leti sem v šali napovedoval, da si bomo v prihodnosti lahko predvajali filme na posebnih očalih – in potem se je pojavil Google Glass,« pripoveduje Novak. Zakaj se bo filmu vedno dobro pisalo, ima sogovornik dodobra izdelano pojasnilo: »V grobem sta pri filmu poglavitni dve prvini, ki ga delata človeku tako zanimivega, kontrast in eskapizem.« Tako kot je za človeško oko plamen, v katerem se izmenjavajo temne in svetle ploskve, neustavljivo privlačen, tudi film mami s premikajočimi se slikami. In če se podobe premikajo na velikem zaslonu, je to tem bolj zanimivo in privlačno. »Vsi bežimo pred monotonijo,« sklene Novak. In se k begu povrne v pojasnjevanju eskapističnih vzgibov, ki človeka usmerjajo ne le k ogledu filmov, temveč konec koncev k branju, omamljanju … »Ključna beseda je vedno beg, a če posegamo po drogah ali alkoholu, na primer, se umikamo pod raven svojega intelekta. Če pa iščemo uteho v umetninah, kakršen je film, se umikamo nad intelekt.« Poslanstvo filma je, tako kot že omenjenega gledališča, kakršnega so zasnovali v antiki, katarza. Gre za nekakšno čiščenje na mentalni ravni, za osebno higieno, meni sogovornik. Kdor tega ne opravlja, prej ali slej zapade v frustracije.
Toda eskapizem nam omogočajo različne stvari, problematično pri tem pa je, katera od njih si res zasluži naziv umetnosti. Večina stvari, ki jih konzumiramo, sodi v kategorijo nekakšnega kvaziartizma. Pri filmu je marsikaj odvisno od gledalca, film nikoli ne stoji sam zase in nekdo bo tudi v koščku hollywoodske uspešnice, ki ji kritiki pritikajo najnizkotnejše pridevnike, prepoznal veličasten dosežek filmske obrti. »Film zaživi šele v interakciji z gledalci, mora jih nagovoriti. V tem tiči tudi skrivnost, zakaj je večina slovenskih filmov tako slabih – ker jih režiserji delajo sami zase, brez misli na občinstvo,« je prepričan Novak.
Vizualna umetnost se danes dojema drugače kot v časih, ko so bili filmi na ogled samo v kinodvoranah. Izobilje filmov, ki so spletnim piratom na voljo brezplačno, ni dalo rezultatov, ki so jih pričakovali nekateri: da bodo iz generacije, ki lahko svobodno posega po preteklih dosežkih filmske umetnosti, izšli genialni režiserji. Pravzaprav se je zgodilo ravno obratno, opozarja Novak: ker je film kot umetnost razvrednoten, so se nadarjeni mladi ljudje, ki bi se v prejšnjih časih odločili delati kariero pri filmu, raje podali na področja, kjer si obetajo več zaslužka, ker so bolj cenjena. Recimo k izdelavi videoiger. Ali k televiziji, ki je prav zdaj (ponovno) sredi zlate dobe in ji jo Novak napoveduje še za naslednjih deset, petnajst let.
Razkošje brez motenj
Danes je eno največjih razkošij, ki nam ga omogoča ogled filma v kinodvorani, ta, da projekcijo spremljamo brez motenj, na katere se moramo sicer v vsakdanjem življenju ves čas odzivati. V temi pred velikim platnom so telefoni ugasnjeni (vsaj morali bi biti), hladilnik in stranišče, kamor nas pot vodi od domačega kavča, pa predaleč. Poleg tega projekcije na velikem platnu ni mogoče po mili volji prekinjati.
Andrej Novak ne verjame v spremljevalni program, ki naj bi bil za nekatere skrivnost uspeha ljubljanskega Kinodvora – pri nas enega redkih kinematografov, kjer se še zgodi, da so projekcije razprodane. Kinodvoru ni treba napolniti prav velike dvorane, poleg tega je postal nekakšen prostor za druženje ljudi, ki so odprti za t. i. alternativo, a ne bi šli v Metelkovo mesto. Tudi v Veliki Britaniji se dogaja preporod t. i. single-screen kinematografov – kinodvoran po starem vzoru z enim samim platnom. Vendar pa po Novakovih besedah v tem ne gre videti renesanse kina kot takega, mladina se je pač naveličala multipleksov in hlepi po kontrastu, ki jim ga mala filmska gledališča lahko ponudijo. Kajti prav najstniki so kljub temu še vedno publika, na katero lahko kino računa, je prepričan Novak. In to iz preprostega razloga: kino je edini prostor, kjer se začenjajo najstniške romance. Le kam drugam lahko fant, ki stanuje pri starših, povabi dekle? Cena kinovstopnice je še vedno nižja, kot bi bil zapitek po dvournem sedenju v lokalu …
Skupni čutni fluid
Za Damijana Vinterja, nekdanjega programskega vodjo Koloseja Maribor in zdaj urednika filmskega programa na Proplusu, obstajajo trije razlogi, zakaj je film treba videti v kinu: tehnični, socialni in doživljajski. »Slika na velikem platnu celovito izpopolnjuje gledalčevo vidno polje, zatemnjeno okolje in fizična izolacija pa omogočata skoncentrirano dojemanje gibljivih podob,« meni Vintar in dodaja, da je zanj kljub napredku digitalne tehnologije slika, projicirana s filmskega traku, nekaj posebnega. »Da ne omenjam žive svetlobe – neenakomerna osvetlitev, ki jo imam v spominu ob ogledu črno-belih nemih filmov.«
Odhod v kinodvorano je po Vinterju doživljaj, saj podrazumeva osredotočenost: ni motenj oz. zunanjih vplivov, hkrati pa »doživljanje v družbi neznancev ustvarja svojevrstno ozračje, nekakšen skupni oz. skupinski čustveni oz. čutni fluid.« Poudariti velja še socialno razsežnost: ko se odpraviš zdoma, se zavestno socializiraš. »Četudi si film ogledaš sam, je proces prihoda v kino, srečanje z ostalimi gledalci pred in po projekciji sociološki moment, ki se lahko razvije tudi v načrtni pogovor o vtisih ob ogledu filma ali o vsebinskih iztočnicah, ki ti jih je film ponudil. Če se odločiš za ogled v dvoje ali z druščino, pa je to še dodatni sociološki atribut.«
Vendar se Vinter zaveda, da je lahko za marsikoga sodoben ogled filma »preveč skupinski«; bolj kot film sam postane pomembno druženje. Zato je razumljivo, da se ljudje, ki želijo film doživeti bolj celostno, odločajo za »samotni« ogled. A tudi ta – govorimo o ogledu doma na sodobnih nosilcih – izgublja vrednost v primerjavi s klasičnim ogledom. Najlažje je ohraniti tehnični nivo (doma si lahko dostojno ustvarimo iluzijo velikega platna), najtežje drugega. »Domače okolje s svojo domačnostjo slabi osredotočenost. Skušnjave, da film prekineš in počneš tisoč drugih reči, ki te odvrnejo od celovitega ogleda, so v skladu z našo razvajenostjo običajno prevelike.«
Vinter torej prisega na ogled filma v kinodvorani, kajti tudi sicer trdi, »da so stvari najbolj pristne v izvorni obliki in čim bolj avtentičnem okolju ter jih je kot take treba tudi presojati. Knjigo v izvirnem jeziku, ne prevodu. Film, posnet za kino, v kinodvorani in ne na ekranu.«
Spomini otroka videotek
Gorazd Trušnovec, urednik revije Ekran, ni eden tistih filmofilov, ki se razneži ob opisovanju barve baržuna, s katerim so bili preoblečeni sedeži v njegovi prvi kinodvorani, in podobnih rahlo patetičnih spominih na prostor, kjer so bili deležni prvih lekcij filmske vzgoje. »Odraščal sem v malem industrijskem mestu, ki je bilo kar nekaj let brez kinodvorane, saj je pogorela, in ko so jo v drugi polovici osemdesetih let prenovili, so že dominirale videoteke.« »Otrok videotek«, kot se označi, namreč svojo filmofilsko izobrazbo dolguje »jugoslovanskim piratom«, ki so na videotrakovih ponujali vse od brezčasnih klasik do najnovejših uspešnic, med katerimi si je bilo marsikatero mogoče v »veseljaškem času razpadanja skupne države (in zakonov)« ogledati celo pred ameriško premiero. Ko je napočila digitalna doba in so filmi postali še dostopnejši, se je filmoljubom, kakršen je Trušnovec, zazdelo, da so vstopili v raj. Kinematograf ne zadovoljuje več potreb sodobnega človeka, ker s svojim fiksnim sporedom omejuje osebno svobodo tega, da gledaš, kar hočeš, kjer hočeš in kadar hočeš. Ko greš v kino, si se prisiljen vsemu temu prilagajati, je prepričan Trušnovec, medtem ko ti domača dnevna soba, kavč, s katerega gledaš filme, oziroma prenosne naprave omogočajo prosto izbiro. »In za to svobodo sem, da ne bo pomote, pripravljen tudi plačati,« poudarja sogovornik, s čimer misli na video na zahtevo (video-on-demand) in druge spletne servise, ki ponujajo filme za plačilo.
Samotno opravilo
Zaradi pogleda na svet filma, kakršnega je razvil Trušnovec – in je značilen še za marsikaterega drugega zaljubljenca v sedmo umetnost –, se je zgodilo nekaj, kar bi se nam še pred desetletjem zdelo nelogično napovedovati. Filmska umetnost se je približala književnosti. Vsaj po načinu uživanja ene in druge; kajti če je včasih veljalo, da je knjiga tista stvar, s katero se da preživljati neskončne ure v samoti, to vse bolj postaja tudi film. Ne ogledujemo si ga več v kinodvorani, kjer je bilo v temi vsaj slutiti druge gledalce, s katerimi je bilo, ko so se prižgale luči, neizogibno v živo pokomentirati vsebino filma. Gledanje filmov je zaradi tehnološkega napredka in svobode, ki nam jo je ta prinesel, postalo prav tako samotno opravilo kot branje.
Takšna transformacija ni nič nenavadnega, tudi televizijo so teoretiki množičnih medijev na začetku povezovali z družabnostjo, ki jo je porajala. Škatel s katodnimi cevmi je bilo tako malo, da so se okoli edine v vasi ali bloku zbrali vsi, ki jih je TV-spored zanimal, oddaje pa so potem tudi skupinsko analizirali. Razvoj poteka v ciklih, meni Trušnovec, prav zdaj smo priča še eni zanimivi spremembi: televizija vse bolj postaja podobna filmu in si z vse bolj kakovostnimi vsebinami (igrane serije) prizadeva prevzeti občinstvo, razočarano nad izdelki filmskih studiev.
Nova pravila igre, zaradi katerih se filmoljubi ne dajo kar tako izbezati iz svojih domov, počasi sprejemajo tudi festivali. Niso redki, ki filmske projekcije sicer še prirejajo v kinodvoranah, hkrati pa poskrbijo za »streamanje« (pretakanje) tako filmov kot spremljevalnih dogodkov naročnikom na spletni strani in omogočajo spletnemu občestvu, da se o vsebini izreka po sodobnih komunikacijskih kanalih, pripoveduje Trušnovec. Toda ne glede na svoja dokaj radikalna stališča je glede prihodnosti filma optimističen: »Film bo preživel, tako kot bo preživel tisk.« Seveda oba z določenimi spremembami. Podobno kot filmski festivali gledalce vedno intenzivneje vabijo s celo vrsto dodatnih dogodkov, kot so razne delavnice, seminarji, predavanja, »master classi«, koncerti, zabave ipd., je tudi pri filmskih projekcijah v kinodvoranah vse bolj očitno, da film kot tak postaja skorajda »spremljevalni program«. »Kinoizkušnja gledanja filma že nekaj časa ni več tisto, kar bi avtomatično pritegnilo občinstvo, in v tem je skrivnost tistih kinematografskih ponudnikov, ki jih lahko imamo za uspešne,« meni Trušnovec.
******************
IZBOR
• Čarovnik iz Oza (The Wizard of Oz), r. Victor Fleming, ZDA, 1939, 102 min.
• Rdeči čeveljci (The Red Shoes), r. Michael Powell, Emeric Pressburger, Velika Britanija, 1948, 133 min.
• Teodora, bizantinska cesarica (Teodora imperatrice di Bisancio), r. Riccardo Freda, Italija, Francija, 1953, 91 min.
• Lawrence Arabski (Lawrence of Arabia), r. David Lean, Velika Britanija, 1962, 216 min.
• Francoska zveza (The French Connection), r. William Friedkin, ZDA, 1971, 104 min.
Pogledi, let. 5, št. 20, 22. oktober 2014