Vrednote jazza bi morale postati obče vodilo družbe
Če bi svetu vladal jazz
30. 01. 2015
Kaj bi se zgodilo, če bi se svet naenkrat postavil na glavo in bi planetu zavladal jazz? Misel, s katero se v svoji pesmi Jazz Planet poigrava britanski hiphoper in saksofonist Soweto Kinch, ni napačna. Sodelovanje, spoštovanje, predanost, pozornost, odzivnost, dajanje, prejemanje, enakost, nesebičnost, kolektivnost, skromnost ... Kako bi bilo, če bi te vrednote postale obče vodilo družbe?
Zgoraj naštete lastnosti se berejo kot parole demokracije. In jazz je glasba, ki na idejni ravni res deluje po demokratičnih načelih. Ta glasba se je skozi zgodovino formirala kot svobodni izraz, krik posameznika, ki mu pritegne vsa skupnost. Ali obratno, preveva ga kolektivni duh gospela, a hkrati izraža individualno sodobno misel. Pianist Herbie Hancock je lucidno ugotovil, da so »najbolj demokratično glasbo ustvarili afriški predniki, ki so bili povsem izključeni iz demokracije«.
Glasbeni izraz, ki kot temeljno vodilo vpeljuje koncept improvizacije, s katerim uveljavlja svojo svobodo, je iz lokalnega prerasel v univerzalni fenomen. Je glasba, ki je od samega začetka v funkciji preporoda, realizacije, revolucije, boja proti socialnim nepravicam. Hkrati predvideva notranjo refleksijo in participacijo skupnosti. Lastnost, ki je v današnji družbi, ki poudarja individualni prispevek, ceni pa delovanje v timu, nepogrešljiva. Nič čudnega torej, da v nekaterih ameriških šolah uvajajo predmet Jazz in demokracija.
»V jazzovski skupnosti se uresničuje Schopenhauerjeva pedagoška aplikacija filozofije, ki predvideva vzgajanje mladih, ki bodo znali živeti v harmoniji z družbo in izražati občo voljo.«
Jazz je pojav sui generis, ki deluje po določenih zakonih in generira lasten etos. Vrednote, ki jih v idealu ponotranji jazzovska zasedba v zasledovanju skupnega cilja, pa so aplikativne tudi na družbo in družbene sisteme. Jazz je doživetje, ki z bistvenim elementom improvizacije združuje čustva in znanje, intelekt in intuicijo, fizično in duhovno, apolinično in dionizično, zato njegovega etosa ne moremo interpretirati zgolj po eni veji filozofije, saj v svojem konglomeratnem ustroju združuje več filozofskih razlag, zato v tem zapisu ne bomo ostali zgolj pri njegovi demokratičnosti.
Stremljenje k čisti ideji
Vzemimo primer jazzovske zasedbe, ki se dobi na jam sessionu ali pa igra na podlagi zelo odprte kompozicije, ki dopušča veliko svobodne improvizacije. Predstavljajmo si imaginarni idealni sestav, recimo kvintet, z izrednimi, virtuoznimi posamezniki (spet se poskušamo vzdržati misli na konkretne glasbenike). Morda so dobri prijatelji, morda se vidijo prvič v življenju. V trenutku, ko začne igrati, ta idealni sestav vstopi v svojstveno realnost. Spusti se v debato v univerzalnem glasbenem metajeziku. Nekdo izrazi neko misel, drugi mu prisluhne, ga podpre, misel prevzame, posvoji, povzame, nadgradi ali pa jo opusti in navrže novo idejo.
Gre za neskončen večsmerni tok idej, ki med udeleženimi prehaja skoraj intuitivno, telepatsko, pri čemer pa ne gre samo za interpretacijo misli drugega, ampak hkrati za anticipacijo razvoja te misli, ki vodi k ustvarjanju skupne zgodbe, slike, predstave, prapodobe, večnega načrta, resnice, Ideje. Ideja, h kateri stremi ta imaginarna zasedba, je v grškem smislu lepota, zadnja resničnost, ki nam je dostopna. Tako je umetniško delo razumel Platon – kot sled, senco lepega. Lepota, ki je dobro, eno (v smislu enkratnosti in izvirnosti) in je resnično (v smislu avtentičnosti in pristnosti). Glasbeniki torej iščejo sledove resničnosti, ustvarjajo njen odsev, da bi uzrli čisto Idejo.
S svojimi koncepti, domislicami, utrinki presenečajo in spodbujajo drug drugega k novim zamislim, ki izhajajo neposredno iz enkratne dialoškosti v danem trenutku. Z znanjem glasbene teorije, poznavanjem glasbene zgodovine in tradicije ter z obvladovanjem inštrumenta posameznik vodi koherenten tok svojih misli in jih poskuša uglasiti z drugimi. Gre za nenehno adaptiranje na kontekste, ki nastajajo znotraj in zunaj posameznika.
Za to pa je potrebna visoka stopnja sočutja in solidarnosti. To je glasba, ki ne dopušča predsodkov. V trenutku, ko glasbeniki začnejo obsojati ali omalovaževati postopke ali ideje drug drugega, skupna stvar zamre. Vodilo je vendar skupno dobro, obča volja. A spoznanje, kaj je obča volja, ni samo po sebi umevno. Jean-Jacques Rousseau je menil, da se posameznik do tega spoznanja lahko dokoplje v odnosu z drugimi. Sam Rousseau je kot skladatelj idealno državno ureditev primerjal z orkestrom oziroma komorno zasedbo, skratka, s sestavom, ki igra skupno skladbo. Vsak je uglašen z drugimi v harmoniji in skupaj udejanjajo občo voljo. Voljo vseh. Pri čemer se ob najmanjši napaki harmonija podre. Napake so lahko usodne. Morda je to res tako v natančno določeni strukturi klasične skladbe, a znotraj dinamične strukture jazza se nenehno dogaja revolucija misli.
Morebitni konflikti ali napake, ki pri tem nastanejo, spodbudijo takojšnjo reakcijo, spremembo smeri in ponovno vzpostavljanje reda. Postanejo možnosti novega razvoja in raziskovanja. Jazz glasba deluje po principu samovzdrževanja. »Jazz je težnja skozi konflikte doseči harmonijo,« je dejal eden največjih promotorjev jazza, trobentač Wynton Marsalis.
Spoznaj samega sebe
Da pa bi bil sposoben uzreti Idejo ali pa vsaj spoznati občo voljo, mora vsak najprej spoznati sebe, so menili antični filozofi. V procesu učenja, poslušanja drugih in iskanja svojega zvoka, ki bi bil nedeljivo povezan z njegovo osebnostjo in likom, se vsak glasbenik sooči z vprašanjem »Kdo sem (ko igram)?«, ugotavlja ustanovitelj projekta Jazz in demokracija Wesley Watkins. Poiskati mora tisto, kar ga ločuje od drugih in kar je njegov resnični izraz. Preden se torej združi v skupnem dobrem z drugimi, se mora najprej osamosvojiti, osvoboditi. Svoboda pa je pojem, ki je z jazzom neločljivo povezan. Jazz je deklarativno svoboden izraz, rodil se je iz svobodnih vzgibov zatiranih in kot imanentno kategorijo predvideva svobodno improvizacijo. Gre za svobodno komponiranje v trenutku. Svoboda pa seveda ni neomejena in je tu razumljena znotraj glasbenoteoretskih struktur oziroma tradicije, ki glasbo vpenja v konkreten sklop pravil, relacij in možnosti. Svoboda v jazzu v tem smislu deluje kot Kantova metafora lokvanja, ki je pritrjen na rečno dno. Usidran je v kategorije prostora in časa in determiniran s kulturo. A cvet se lahko po gladini vseeno premika. Njegov domet je njegova svoboda.
»Pojdite in prisluhnite jazzu. Morda vam bo dal slutiti, kakšna družba lahko postanemo.«
Če se navežemo na še en Kantov koncept, ugotovimo, da zasedba v idealnih zgledih deluje po kategoričnem imperativu, ki postavlja model za določeno vedenje. Zakon, ki ga ponotranjijo posamezni člani zasedbe, posebno ritem sekcija, ki drži in nosi ritmično in harmonsko strukturo skladbe, jim veli – »Razmišljam sam, a hkrati mislim na vse ljudi« oziroma v praktični inačici: »Delam tako, da me bodo lahko posnemali tudi drugi.« To je maksima razvoja jazzovske (z)družbe.
Po Kantu se naše spoznanje začne s čutnostjo. Med čuti pa je najpomembnejši prav sluh. »Poslušaj in potem igraj,« je svojim učencem rad govoril Miles Davis. Prek spoznavanja drugega, tako da mu prisluhneš, prideš do sebe, se osvobodiš. Pri tem pa je pomemben sam proces prebujanja svobode, ki je proces postajanja in preobrazbe.
Preobrazba je tako kot svoboda, lahko beremo v eseju Svoboda, odgovornost in preobrazba v jazzu in v družbi (Freedom, responsibility & transformation in jazz and society), objavljenem na spletni strani basistke Joëlle Léandre, jazzu imanentna. »Svoboda je rezultat zapletene matrice, ki vključuje prav umanjkanje kulturne in politične svobode skupnosti, iz katere se je jazz razvil. Posledično je bila za dosego svobode nujna transformacija. Tako tudi skladba ali pesem ni samo to, kar je sama na sebi, ampak je razumljena v smislu, kar lahko postane. V tem kontekstu je možnost spremembe zapisana v njenem obstoju. (...) Tako je vsaka skladba v stanju nastajanja, postajanja in kot taka vključuje neskončne možnosti za preobrazbo.« Sam ustroj jazz glasbe torej od glasbenikov terja transformiranje in iskanje sredstev za dosego cilja.
Čista razpoložljivost
Svobodno igranje znotraj strukture pa je redko zamaknjeno stanje, čeprav veliko glasbenikov govori o mistični izkušnji, ki so jo doživeli, ko so se približali idealu kolektivnega muziciranja. V ključnem trenutku na odru so namreč ponotranjena teoretična pravila »pozabljena«, ostane samo esenca, stanje popolne osredotočenosti, prisotnosti v trenutku in času, pripravljenost na hipno odločitev in takojšnjo reakcijo na klic – »čista razpoložljivost«, kot je to poimenoval Emmanuel Levinas (v tem kontekstu brez preroškega trpljenja). To je odgovornost, ki prehaja na polje etičnosti – v smislu odgovora drugemu. Pozornost do drugega, do obličja, do njegovih dejanj, prošenj, pozivov, ki tistega, ki je pozvan, prikličejo v sedanjost, da se odzove in skupaj uresničita zastavljeno idejo v prihodnosti.
To je trenutek, ko se ustavi čas. Je pristna prisotnost v podarjenem trenutku. V svoji idealni tu-biti jazz presega okvire časa in posega po brezčasnosti in večni aktualnosti. Je sočutje in solidarnost, ki izumirata v krasnem novem svetu, kjer je obliko likvidne some prevzel internet in tehnologije, ki preusmerjajo resnični fokus in odtegujejo človeški stik.
Akt čiste razpoložljivosti predvideva odgovornost za svoja dejanja in preraščanje narcisoidnosti. Potem ko spoznajo pravi jaz, ga morajo glasbeniki zatajiti. Izguba jaza v jazzu pa ni absolutna, ampak je v sozvočju z izgubo jaza soudeleženih posameznikov v imenu skupnega dobrega. Ideal jazzovskega igranja je nesebičnost. Kdor prevečkrat izpostavi svoj primat, vsiljuje svojo voljo ali glasno stopa v ospredje, lahko škoduje harmoniji v zasedbi. Tako ne pripomore k skupnemu dobremu. Družba, v tem primeru zasedba, ga lahko izloči oziroma ga ne povabi več k igranju. Tu ni prostora za brezkompromisnost ali uveljavljanje svojega prav. Odpreti se mora polje kompromisa. Ko v diskusiji iščemo konsenz, so argumenti sicer ključnega pomena, a konsenz ne more obstajati, če ni temeljnega zaupanja. Tudi glasbene ideje najbolj cvetijo, ko si glasbeniki med seboj zaupajo, so predani drug drugemu in skupni ideji. V filozofiji Arthurja Schopenhauerja je to povedano z besedami: »Zrenje idej je možno samo v čisti neinteresni predanosti, v kateri se subjekt znebi svoje individualnosti, zato da bi se zlil z objektom. Ta način spoznavanja je izvor umetnosti. Predati se ideji in ustvarjati svoja dela. Poseben položaj ima pri tem glasba, ki ni posnetek ideje, ampak volja sama.« V umetnosti je Schopenhauer videl smisel življenja, v eksistencialističnem smislu celo preživitveni mehanizem posameznika v pogubnem družbenem sistemu. Komunikacija s svetom poteka prek glasbe, ki je izraz volje in kreacije. S Schopenhauerjevo teorijo si lahko razlagamo tudi jazz, saj je govoril o moderni glasbi, ki vznikne iz prvinskih nagonov, izraža čutnost, želje, strasti in svobodo in potem to preseže s svobodnimi formami v subtilno izraznost, kamor beseda ne seže. Glasba je torej čista volja – koncept, ki ga je od njega pozneje prevzel in razvil Friedrich Nietzsche. Njegova volja do moči ne pomeni prevlade, nadvlade, ampak ustvarjalnost. Tudi on je menil, da z glasbo lahko izrazimo najvišjo misel, najvišjo subtilnost.
Linearno podajanje znanja
Jazz v popolnosti lahko doživimo in dojamemo, ko poslušamo, kako zasedba deluje kot celota. Kako vsak posameznik prispeva k skupni harmoniji. Ko se posameznikov prispevek zlije s celoto in ni več slišati posameznih glasov. Glasba postane Eno.
Taka izkušnja pa ne predvideva izenačenega znanja vpletenih, ampak lahko boljši člani zasedbe spodbujajo slabše k boljšemu igranju, k preseganju samih sebe. K učenju. Glasbeniki, združeni v ad hoc zasedbe, se velikokrat precej razlikujejo tako po znanju in sposobnostih kot po značajskih lastnostih. Nekdo je dober improvizator, drugi zna prisluhniti, tretji dobro sledi, četrti je v stiku s tradicijo ... Kot člani (z)družbe se torej dopolnjujejo, učijo drug od drugega in se razvijajo. Herbie Hancock, ki je bil kot ambasador jazza povabljen na Harvard predavati etiko jazza, ki jo je sam navezal na budistični nauk, je poudaril, da jazzisti vedno nesebično delijo svoja spoznanja, znanje in modrosti s sodobniki ali mlajšimi glasbeniki. Jazz goji močan stik s tradicijo. Znanje se širi vertikalno in je vedno močno povezano s koreninami. Mnogi glasbeniki pričajo o tem, da so šele leta pozneje spoznali, kaj so jim njihovi učitelji pravzaprav želeli sporočiti. Niso jim samo predali svojih glasbenih idej, ampak napotke za življenje.
V jazzovski skupnosti se torej uresničuje Schopenhauerjeva pedagoška aplikacija filozofije, ki predvideva vzgajanje mladih, ki bodo znali živeti v harmoniji z družbo in izražati občo voljo. Ali kot poudarja predavatelj jazza in demokracije Wesley Watkins: »Mlade moramo učiti, da bodo vedeli, kako je, ko se tvoj glas sliši in ko imaš priložnost svobodno odgovoriti.«
Če zaključimo z mislijo iz eseja Svoboda, odgovornost in preobrazba v jazzu in v družbi: »Glasba je instrument, ki v posamezniku lahko spodbudi miselne procese, zato ima morda tudi to možnost, da izzove miselne procese v celotni družbi in jo pripelje do socialne in politične preobrazbe.«
Torej pojdite in prisluhnite jazzu. Morda vam bo dal slutiti, kakšna družba lahko postanemo.
Pogledi, let. 6, št. 1, 14. januar 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
