Rešitev je mnogoženstvo
19. 10. 2015
Kakšne so ženske Roberta Jukiča? Ni jim do zlata, ne oblakov vseh z neba, ljubijo bolj kot drugi ljubijo boga in dež jih hladi, miri in uči, da je, kar je, da so, kar so. Na albumu Ženske.
Trinajst ženskih glasov, vsak z različno barvo, energijo in značajem, interpretira besedila in jim daje identiteto. Rokersko romantična Nina Vodopivec, operno dramatična Gordana Hleb, eterično zasanjana Tamara Obrovac, spokojno mehka Mia Žnidarič, hrepeneče skrivnostna Katja Šulc, nežno lahkotna Nina Strnad, mračno usodna Aphra Tesla, odmevno odločna Jadranka Juras, globoko žalostna Ana Bezjak, soulovsko navdihnjena Maya, zmerno navihana Astrid Kuljanić, vedra in topla Anika Horvat in v nežnost zamaknjena Tjaša Fabjančič.
13 žensk, 13 glasov, 13 usod, 13 zgodb, ki se zlijejo v eno. Eno Žensko. Novi album Roberta Jukiča je kontemplacija ženske narave. Čeprav, ko ga je pisal, ni mislil na žensko. Sedel je v osamljeni hiški v majhni vasi nekje nad Velikimi Laščami, gledal skozi okno in si zapisoval misli, ki so mu kot dežne kaplje polzele na papir. Da, v novih pesmih veliko dežuje. Ne tako, kot v Dobrotah iz skrinje zarote, kjer »piha, brije, sivo je, ščije«, da človek »do kože moker premražen, stisnjen v kot, v mestu zgubljen išče zavetje, da skrije, zavije se, v temo ponikne«. Tu dežuje drugače. In veliko je solza. Tihega trpljenja, požrtvovalnosti, vdanosti, nemoči, izgubljenosti in sprijaznjenosti z usodo, svetom in s sabo.
Jukičeva ustvarjalna melanholija je zavetje našla v ženskem objemu. Svojo animo je odkril v besedilih, ko so bila že vsa napisana. Ne samo napisana – pesmi so tudi že odpeli Vlado Kreslin, Metod Banko, Tomislav Jovanović - Tokac in Dominik Bagola. A nekaj ni bilo prav. Šele ženski princip je osmislil glasbo in besede, ki so vrele iz njega zadnja štiri leta. Našel je pevke, ki so se vsaka s svojo izraznostjo potopile v besedila. Ena sama ne bi mogla potešiti vseh njegovih razpoloženj, rešitev je bila v mnogoženstvu. Vsaki je dal na voljo nekaj pesmi, da so si same izbrale, katera jim je najbolj blizu. »Človek mora čutiti besedilo, da ga dobro pove,« pravi Jukič, ki v glasbi posluša predvsem zgodbe. Ko umetnik sublimira svoja doživetja, se pred občinstvom lahko odvijejo prave sage. Pa naj gre za nekaj verzov Billy Holiday ali za enourni improvizirani solo basista Barra Phillipsa.
Najbolje energijo, ki je tekla med ustvarjalci plošče, povzamejo izjave nekaterih sodelujočih. »Redko moškim uspe tako dobro zajeti bistvo ženskega hrepenenja, kot je to uspelo Robertu s to ploščo,« je izjavila Jadranka Juras. »Ponavadi ne snemam skladb, ki niso moje. Ampak Robert … iste krvi sva,« je povedala Aphra Tesla. Nina Strnad je priznala, da bi »težko rekla ne.« Tjaša Fabjančič pa si je zaželela: »Nekaj takega bi rada napisala jaz.«
Jukič je vedno znal prisluhniti izrazu svojih sodelavcev. »Ni napak. Ne iščem perfekcije. Če gre mimo, poskusimo to skupaj popraviti, samo energija mora biti prava. Nisem na strani sterilnosti, sem na strani življenja. To pa vključuje poskuse in napake.« Zgodnejše avtorske plošče, na primer prvenec How About That (2002), Phases of One (2004) in Jazz for Masses (2009), na katerih igrajo Jukičevi jazzovski vrstniki, kot so Cene Resnik, Lenart Krečič, Igor Matkovič, Jure Pukl, Kaja Draksler …, se poslušajo kot antologija mladega slovenskega jazza. Vsak je dobil »svojih pet minut«, da z inštrumentom pove svojo zgodbo. In prav zanimivo je slišati, kako se je od tod razvijala njihova glasbena pot.
»Šele v zadnjem letu sem se resetiral,« pravi Jukič. »Zdaj celo lahko napišem kakšno pozitivno besedilo, v katerem nikogar ne ubijem.« A to ne pomeni, da je s kritičnostjo do sveta opravil. Z dolgoletnim bandom Kramp se odpravlja v studio, kjer bodo še do konca letošnjega leta posneli album z naslovom Odprta sezona lova na politike, kjer se bodo, z malo domišljije, v angažiranih besedilih na rockersko podlago lahko prepoznali akterji političnih vrhov. »Zate se, zate se ves svet na široko odpira, zate se, zate se na poljanah cvetje zbira … ti si verz, ki odmeva, eva, eva, eva,« je v udarni umazani grunge maniri ob priložnostnem »sneak preview« zadonelo iz zvočnikov Jukičevega studia v centru Ljubljane. Metod Banko zveni kot legendarni Layne Staley iz Alice in Chains, medtem ko zrak režejo Hendrixovi rifi.
Verjetno si bo s to ploščo »skopal še globljo jamo«, kot se je nekoč izrazil. Saj s svojo konsistentno nadžanrskostjo dela preglavice kritikom, založbam in komisijam na razpisih, ki velenjskega basista z nekoliko temačnim in težkim zvokom, ki kaže na vplive Charlesa Mingusa, Paula Chambersa, Sama Jonesa, Boba Hursta in Erica Revisa, nikakor ne morejo uvrstiti v svoje predalčke. A na to se ne ozira. Čeprav navidezno deluje kot premišljen konceptualist, se ne omejuje, ko iz njega mezi kreacija. Impulzom svojega navdiha skupni imenovalec najde pozneje. Oziroma ta najde njega.
Tako je bilo pri projektu Radio, ki je bil prvi, s katerim je iztiril iz jazzovske orbite. Ves žanrski potpuri, ki se mu je nabiral nekaj let, je kot celota zaživel šele, ko si je predstavljal, da se skladbe, ki so zares nastajale v različnih mestih, menjajo, kot bi vrtel gumb na radiu med iskanjem prave frekvence. Sledil je spet nekoliko bolj jazzovski Operation Charlie, ki ga je predstavil tudi na Jazz festivalu Ljubljana. Potem se je po končanem študiju na oddelku za jazz glasbenega konservatorija v Gradcu leta 2008 za dve leti preselil na Dunaj, kjer so začele nastajati glasbene zamisli, ki so se združile pod naslovom Dobrote iz skrinje zarote. Tukaj je bila najprej atmosfera, črno-beli svet, prašen, smrdljiv in nagnit. Glasba za nikoli posneti vestern. In besedila, ki so nabrekala od testosterona. Potem se je zgodil medijsko precej odmeven Life, ki je vključeval glasbe sveta, etno, jazz, alternativni pop, ambientalno glasbo in še klasično suito za intermezzo. Lani je z omejenim dostopom za download na mp3-nosilcu izšla do organizatorske (jazzovske) scene kritična Zvočna zloženka.
In zdaj Ženske. Sledil je ideji napisati skladbo – z aranžmajem, melodijo, nekoliko preprostejšimi harmonijami in besedilom vred. V slogu singer/songwriter. Ostal je pri akustični izvedbi, čeprav je najprej razmišljal, da bi zavil v elektronske vode. Vsakokrat, ko se mu je pesem v glavi in na notnem črtovju sestavila, je šel v studio in začel snemati. Najprej inštrumente, enega po enega. Potem glasove. V štirih letih so pesmi nastajale v vsaj petih različnih studiih. Po sili razmer v zadnjem času na tak način nastajajo vsi njegovi albumi, pravi. »Če bi imel dovolj denarja, bi lahko izvajalce povabil v studio in ploščo posnel v enem tednu.« Za uravnoteženost in pravi občutek je k izdaji studijskega albuma Ženske, ki ga je ZKP RTV Slovenija izdala prvi teden oktobra, priložil še posnetek koncerta na oddaji Izštekani Jureta Longyke. Tu je med glasbeniki čutiti več povezanosti in energije in zato Ženske zares zaživijo šele na odru. V ciklu osrednjega nacionalnega gledališča Drama Akustika bo desetčlanska zasedba s sedmimi pevkami nastopila 25. oktobra. Prej, 17. oktobra, v nekoliko okrnjeni zasedbi že na Festivalu slovenskega jazza na Ravnah na Koroškem. Potem pa še v avstrijskem Gradcu na festivalu Shortcuts.
Pogledi, let. 6, št. 19, 14. oktober 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
