Dame izbirajo
Novinarka v njem popisuje navade moderne mladine, ki si spolne partnerje za eno noč išče z mobilno aplikacijo Tinder. Ni sicer znano, kaj je moralne križarje pri tem bolj pretreslo: da se ljudje po enem seksu razidejo tako rekoč brez poljuba (včasih pa tudi, ne da bi čisto dobro vedeli ime spolnega partnerja) ali da si družbo za hipen skok med rjuhe izbirajo na podlagi kandidatove/kandidatkine fotografije in osnovnih demografskih podatkov na aplikaciji, tako rekoč skrajno razčlovečeno. Nekateri so se razpisali, da je zdaj jasno, da so sodobne tehnologije orodje, ki omogoča ženskam, da se v seksu vedejo kot moški. Spet drugi so svarili, da so ženske zaradi teh aplikacij izkoriščane in še večje žrtve kot doslej v zgodovini. Odzivi na povzetek dogajanja na petkov večer, kakor bi lahko označili razvpiti članek, so bili, skratka, izjemno intenzivni.
Uber za spolne delavke?
Tinder je aplikacija, ki si jo je izmislila skupina študentov iz Kalifornije, in je na trgu od leta 2012. Njeno poslanstvo je v osnovi čisto nedolžno in zelo plemenito: omogočiti osamljenim srcem, da si najdejo sorodno dušo, in to brez plačila. Če si nekateri najdejo več sorodnih duš ali če to počno iz večera v večer, seveda ni kriva tehnologija, ker ta nikoli ni a priori dobra ali slaba, za zlorabe so odgovorni ljudje, ki se domislijo marsičesa. Zato morda ni napak, kadar sestavljavci aplikacij že vnaprej predvidijo vse možno načine izigravanja in vse globočine temačne človeške duše, ki napeljujejo k opolzkosti in izprijenosti. Sploh pa je znano, da so Evropejci v spolnosti bolj sproščeni in da si manj zatiskajo oči pred očitnim: vse ima svojo ceno, tudi druženje, pa naj se konča s seksom ali ne. Iz takšnih razmišljanj je najbrž izhajala berlinska podjetnica Pia Poppenreiter, ki je zainteresiranim – tistim, ki so za druženje pripravljeni plačati, in tistim, ki bi s tem radi kaj zaslužili – ponudila aplikacijo Ohlala. Za zdaj je na voljo samo v Berlinu, piše francoski tednik Les Inrockuptibles. Ampak ker se je z Ohlala tako imenitno mogoče izogniti posrednikom v svetu trženja plačljivih srečanj (t. i. escort service), jo primerjajo z Uberjem in so ji že napovedali zmagoslavno prihodnosti. Zvodniki verjetno vijejo roke v obupu.
Za Pio Poppenreiter to ni prvi skok v svet aplikacij za plačljivi seks. Aprila 2014 je z ambiciozno oglaševalsko kampanjo predstavila Peppr, namenjeno moškim, ki so si želeli naročiti prostitutko. Predstavljala jo je predvsem na socialnih omrežjih, kjer je požela tudi nemalo kritike. S Pepprom je poklicati prostitutko, kot bi »naročil pico«, je tvitnila neka ogorčena pripadnica Femen. Peppr ni imel dolgega življenja, Poppenreiterjeva ga je na koncu marca letos ugasnila, ker so se čezenj začele pritoževati tudi uporabnice, češ da nimajo nadzora nad svojim profilom in gesli. Tudi stranke so bile nezadovoljne, ker je minilo predolgo časa med oddajo povpraševanja po spremljevalki in trenutkom, ko je dama interesenta potrdila.
»Plačljiva srečanja«
Snovalka aplikacije Peppr se je tako nemudoma lotila novega projekta. Tokrat je informacije, potrebne za uporabniku čim bolj prijazne mehanizme, nabrala tudi iz pogovorov z berlinskimi prostitutkami. V resnici so ji prav te dale idejo že za Peppr, je nekoč povedala Poppenreiterjeva. Čez nekaj mesecev je udarila znova: Ohlala se od Peppra razlikuje tudi po besedišču; če je bilo prej govora o »erotični zabavi«, se termin zdaj glasi »plačljivo srečanje«. Spremenila se je tudi prevladujoča barva ozadja: medtem ko je Peppr obeleževala bordojsko modra, je Ohlala bela z nežno rožnatimi poudarki.
Ohlala deluje po preprostem načelu, da združi ponudbo in povpraševanje, se pravi človeka, ki bi si rad najel spremstvo, in nekoga, ki tovrstne storitve ponuja. V seksističnem svetu bi bilo samoumevno, da ponuja ženska, izbere pa moški. Toda Ohlala se od podobnih tovrstnih aplikacij razlikuje v pomembni podrobnosti: tu so dame tiste, ki izbirajo. Moški v sistem vnesejo, s kakšno vrsto ženske se želijo sestati, kdaj in kje. Dekleta v sistemu se odločijo, s katerim od interesentov se bodo sestale. Najprej izmenjajo par besed (oziroma vrstic) v klepetalnici, potem se domenijo za srečanje v živo. Ohlala se od ostalih podobnih aplikacij loči še po nečem: seks ni nikdar odkrito omenjen, in tudi Pia Poppenreiter je zelo pazljiva pri izbiri besed. »Karkoli si že človeka, ki navežeta stik z Ohlala, želita početi – najsi gre zgolj za druženje ob večerji ali skok med rjuhe – je stvar njune zasebnosti. Seveda pa se morata o tem dogovoriti, preden se sestaneta.«
Dame volijoje bila včasih fraza, s katero so na plesih dekleta povabili, naj si – enkrat za spremembo – sama izberejo plesne partnerje. V bolj konservativnih okoljih se je kaj takega sprva zdelo nezaslišano spotakljivo, potem se je občestvo na damenval sčasoma privadilo. Kdo ve, kako bodo ljudje s časovne razdalje kakšnih sto let gledali na spletne aplikacije, kot sta Tinder ali Ohlala.