Edo Mihevc – prvi arhitekt slovenskega modernizma?
27. 09. 2011
Šele ob stoletnici rojstva Eda Mihevca (1911–1985) se je del slovenske arhitekturne stroke z nedavno razstavo v ljubljanskem Cankarjevem domu (njen avtor je bil dr. Janez Kresal) in izdajo zbornika poskušal oddolžiti temu velikemu slovenskemu arhitektu. In zakaj le del stroke in ne vsa? Zakaj 26 let po njegovi smrti arhitekturna stroka ne more doseči »sprave« med nekdanjimi napetostmi, ki naj bi vladale med obema velikima – Edom Mihevcem in Edom Ravnikarjem?
Po letu 1947 sta Mihevc in Ravnikar »dobila« svoji katedri na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Nemudoma sta se razvili dve smeri, dve šoli, in podobno kot Ivan Vurnik in Jože Plečnik sta ustvarila napetosti – tako na fakulteti in med študenti kot v stroki in družbi. V petdesetih letih je veljal Mihevc za arhitekta in »učitelja najmodernejše orientacije«, a očitno je Ravnikar na fakulteti pustil močnejše sledi, tudi dalj časa predaval, napisal nekaj strokovnih besedil in tako izraziteje zaznamoval večino povojne generacije arhitektov. A če pogledamo arhitekturni opus obeh arhitektov, se zdi, da je Mihevc v praksi časovno prednjačil in bolj odločno realiziral nekatere modernistične paradigme, hkrati je bolj kot Ravnikar gradil v skladu z načeli regionalizma. Tako vzrok za odklonilni odnos do Mihevca zagotovo ne tiči v njegovem arhitekturnem opusu, morda prej v nerazložljivi »indoktrinaciji« študentov ljubljanske arhitekture, za katero večina meni, da je bila posledica Ravnikarjeve karizme. Zanimiva je tudi ugotovitev dr. Fedje Koširja, da je Mihevc tisti, ki je že v petdesetih letih 20. stoletja zagovarjal pomembnost raziskovalne študijske usmeritve na fakulteti. Košir je tako v zborniku med drugim zapisal, da je »Mihevc, ki sam sicer ni bil doktor«, prevzel vlogo zagovornika in pobudnika procesa, katerega rezultati so za profil ljubljanske fakultete za arhitekturo pomembni še danes. Prvi doktorat je leta 1960 zagovarjal prav njegov asistent Tine Kurent. Uvedba doktorskega študija je zato ena izmed pomembnih Mihevčevih zaslug.
Mihevcu so očitali, da je bil kot komunist in partizan politično protežiran, da je bil težak sogovornik in tako naprej. Njegovi sodelavci in študenti pa so imeli za svojega mentorja le pohvalne besede. Raziskave razmerij med obema profesorjema so pokazale, da je bil Ravnikar preprosto spretnejši v komunikaciji. Peter Krečič je v prispevku za zbornik zapisal: »V novih časih je bila prav komunikacijska spretnost odločilna in ta je dolgo dajala Ravnikarju in njegovi šoli skorajda neulovljivo prednost pri vrednotenju njunega dela. Šele v novejšem času se z vrsto študij položaj nekoliko popravlja v prid Mihevčevemu delu, s tem pa se znatno izboljšujejo možnosti za objektivnejši uvid v celotno dogajanje na področju arhitekturnega ustvarjanja v celotnem povojnem obdobju.«
Časovna distanca nudi tistim, ki so se otresli predsodkov in jim »ideološka mrena« več ne slabi vida, možnost, da se prepričajo o Mihevčevi ustvarjalnosti, njegovi prednosti in pripadnosti modernizmu. Nedavna Mihevčeva razstava v Cankarjevem domu v Ljubljani nas je seznanila z izborom del enega zagotovo največjih arhitekturnih opusov v zgodovini slovenske arhitekture. Razstava je naredila vidno tisto, kar se je do sedaj prikrivalo – da je Mihevc eden ključnih slovenskih modernistov (stavbe v Trstu in Ljubljani), pragmatični funkcionalist (delavska naselja) in graditelj slovenske regionalistične arhitekture (Lucija, Ankaran) ter urbanistični strateg na slovenski Obali. Gradil je v Trstu, Gorici, Ankaranu, Kopru, Izoli, Belvederu nad Izolo, Simonovem zalivu, Strunjanu, Fiesi, Piranu, Portorožu, Luciji, Ljubljani, Novem mestu, Dolenjskih in Šmarjeških toplicah.
Ljubljanska razstava je posledica lanskega simpozija o Mihevcu, ki je na pobudo iniciativnega odbora Mihevc 100 potekal na koprski Fakulteti za humanistične študije. Žal pa ob razstavi niso pripravili velike monografije, ki bi nas popeljala skozi kronologijo Mihevčevega opusa in nam prinesla analizo in celovitejši pogled, skupaj z dokumentacijo in bibliografijo. Tako smo dobili le zbornik esejev in kot ugotavlja njegov recenzent dr. Luka Skansi, lahko danes trdimo, »da so Mihevčev opus kot tudi dela cele njegove generacije postala del slovenske arhitekturne tradicije, ki se ne sme več omejevati samo na ruralna izročila ali na mojstrovine Plečnika, Fabianija in Vurnika. Sodobna arhitekturna in kulturna scena se danes morata soočiti z Mihevčevim opusom kot tudi z delom njegovih zelo talentiranih sodobnikov.« Skansi apelira na državne institucije, ki bi morale poskrbeti za dediščino slovenske moderne, in nadaljuje: »Veliko je še odprtih vprašanj, nerazjasnjenih odnosov, neproučenih arhitektur iz Mihevčevega opusa. Naloga prihodnjih analiz je, da še ustrezneje kontekstualizirajo njegovo osebnost in da natančneje ovrednotijo njegov doprinos k oblikovanju povojne Jugoslavije in Slovenije.«
Mihevc se je rodil v Trstu (1911) kot Eduardo Adolfo Corradini. Leta 1927, ko sta se njegova starša (Marija Tereza Corradini in Ignacij Mihevc) poročila, je prevzel ime Edo Mihevc. Maturiral je leta 1931 na gimnaziji v Ljubljani, diplomiral pa leta 1936 iz arhitekture pri Jožetu Plečniku. Po upokojitvi se je preselil v Portorož, a že štiri leta zatem umrl (1985). Bil je član KPS, partizan in komandant Gubčeve brigade, član vrhovnega štaba Narodnoosvobodilne vojske in Partizanskih odredov Slovenije. Po osvoboditvi je bil pooblaščenec FLRJ v Trstu za Julijsko krajino in Trst, bil je šef kabineta ministrstva za industrijo in rudarstvo LRS, leta 1946 je bil imenovan za izrednega profesorja na oddelku za arhitekturo, takrat še znotraj Tehniške fakultete Univerze v Ljubljani, kjer je predaval predmet stanovanjske in industrijske zgradbe. Ob vseh zadolžitvah je vodil tudi svoj koprski arhitekturni biro, ki mu je država zaupala gradnjo in urbanistično ureditev Obale. Mihevc je že takoj po vojni dobil pomembna naročila: v letih 1947/50 projektiranje stanovanjskih blokov, delavskega naselja Litostroj, pozneje industrijsko šolo in dijaški dom na Litostrojski cesti. Njegov delovni diapazon je bil širok: urbanizem, industrijske zgradbe, turistični kompleksi, javne in stanovanjske zgradbe, notranja arhitektura, industrijsko oblikovanje, arhitekturni elementi in javni spomeniki.
Mihevčeva aktivnost na Obali zagotovo ni zgolj posledica velike politične podpore, pač pa tudi dejstva, da je bilo v tem času malo projektantov, ki bi lahko vodili tako zahtevno nalogo. S tem se je pred Mihevcem ukvarjal Ravnikar, a ga je oblast na hitro umaknila s projekta in kot načrtovalca Obale nastavila Mihevca, od Ravnikarja pa zahtevala izročitev celotne dokumentacije. In prav v teh dogodkih lahko iščemo vzroke za antagonizem med obema vodilnima slovenskima arhitektoma druge polovice 20. stoletja.
Besedila v zborniku kažejo, da je Mihevc na Obali natančno načrtoval vse posege tako v pokrajino kot v mesta, načrtovanje je izhajalo iz predhodnih analiz in takratnega znanja o identiteti prostora. Regionalne značilnosti je sprejel, jih po svoje interpretiral in razvil metodologijo za ustvarjanje nove tipologije obalnega prostora. Obalna mesta so dobila svojo funkcijo: Koper kot pristaniško mesto z industrijo, Ankaran kot letovišče, Izola kot ribiško mesto s pripadajočo industrijo, Piran kot historično mesto, Portorož kot mondeni turistični center z okoliškimi turističnimi naselji.
Z arhitekturnega stališča je zelo pomembno Mihevčevo delo v Trstu. Za tržaške Slovence in Slovenijo pa je bila prestižnega pomena prav gradnja tržaškega Kulturnega doma (z gledališčem), ki je bil končan leta 1964. Nekateri imajo tržaško gledališče celo za najboljšo slovensko modernistično arhitekturo in hkrati za najboljše Mihevčevo delo. V osemdesetih je načrtoval tudi slovenski kulturni dom v Gorici, a pred tem v Trstu tudi še nekaj stanovanjskih sosesk. V Ljubljani je zgradil vsaj tri zgledne modernistične stavbe: Kozolec, Metalko in stavbo Impexa na Beethovnovi ulici. Prestolnico je pojmoval kot srednjeevropsko moderno mesto. Metalka je ob svojem nastanku sodila med najvišje ljubljanske stavbe in je pomenila tehnološko novost s tako imenovano obešeno fasado prefabriciranih aluminijastih plošč (pri tem sta sodelovala industrijski oblikovalec Branko Kraševec in podjetje Impol iz Slovenske Bistrice). Z uvajanjem novih tehnoloških rešitev je Mihevc posredno vplival tudi na industrijo in razvoj gradbeništva. Mihevčeva Kozolec in zgradba Impex pa sodita v vrsto stavb, ki predstavljajo uveljavitev internacionalnega sloga v slovenskem kulturnem prostoru.
Največ ogorčenja, pripomb in kritik je doživel Mihevčev poseg v historični del Kopra in postavitev Tomosove stolpnice, ki je povsem skazila staro koprsko veduto. Obstajajo indici, da je ta poseg od Mihevca zahtevala politika, češ naj se naše največje pristanišče modernizira. Podobne pripombe so padale tudi na Mihevčevo zazidavo Portoroža in uresničevanja politične zahteve, naj postane mondeno turistično mesto. Odločil se je, da ne zgradi velikega hotelskega kolosa, ampak več nižjih hotelskih objektov, v globino proti hribu in vrtovom pa postavi depandanse. Iz vrst kuratorjev kulturne dediščine je slišati pripombe, da je s tem povsem razdrl historično obliko Portoroža, nekoč elitnega avstro-ogrskega letovišča, in hotelu Palace odvzel neposredni dostop do kopališča. Pozneje je postavil še Casino, hotel Metropol in Avditorij – kot celotni opus tudi te stavbe kličejo po neobremenjeni analizi. Danes prevladuje mnenje, da ti objekti nimajo nobene zveze z mediteransko/primorsko arhitekturo in da se je z njimi Mihevc izneveril svojemu mediteranskemu credu, ki je botroval začetkom njegovega arhitekturnega snovanja na Obali. Takrat se je zgledoval po regionalni stavbni tipologiji – loggie, terase, škarpe, okna s polknicami, francoska okna, balustrade, strehe s korci, ometani dimniki, pergole –, uporabljal pa je lokalne gradbene materiale.
Danes sta v Sloveniji na delu aroganca in ignoranca sodobnih oblasti in zasebnikov – »nouveaux riches«, ki kupujejo parcele, na katerih stojijo nagrajene modernistične stavbe. Te nato podrejo in na istem mestu zgradijo »anonimno« arhitekturo. Podobno usodo doživljajo tudi Mihevčeva dela. Tako so za vedno izginili nekateri njegovi objekti, denimo osnovna šola Pinka Tomažiča v Kopru, ki je bila zasnovana kot paviljon sredi parka s tremi ozelenelimi atriji in z lahkotnim prvim nadstropjem, lebdečim na pilotih. Veljala je za eno doslednejših modernističnih arhitekturnih zasnov po drugi svetovni vojni. Podrli so jo brez pravega »odpora« spomeniškovarstvenih služb. Koprska Žusterna in s Prešernovo nagrado nagrajeno naselje v Luciji (1969) sta spremenjena do neprepoznavnosti, pomembni interjeri, kot sta bar Slon in notranjost Figovca v Ljubljani, pa so izginili za vedno.
Mihevc je uvajal novosti zlasti na tehničnem področju, uporabljal je železobetonske skelete stavb in razvijal nove konstrukcijske možnosti. V urbanizmu slovenske Obale je poskušal jadrati med tradicionalizmom in zgodovinsko preizkušenimi prostorskimi rešitvam, seznanjen je bil tudi z novimi teoretskimi smernicami in bil v določenih segmentih pred časom. Ali je imel Mihevc svoj avtorski arhitekturni jezik in ali je ključni arhitekt slovenskega modernizma in kritičnega regionalizma? Zdi se, da je. Pa vendar njegovo delo in nekatera nerazjasnjena razmerja v drugi polovici 20. stoletja zahtevajo objektivne analize in raziskave. Skratka, sodobno arhitekturno teorijo in zgodovino čaka še veliko dela.
Pogledi, št. 18, 14. september 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
