Jože Vogrinc, Alojz Ihan, Miran Zupanič, Jure Apih, Neda Pagon in Peter Frankl o družbenih elitah
Elite duha ali elite denarja?
Kar pa zadeva druge elite, denimo t. i. elite duha, so kriteriji že manj oprijemljivi. Še bolj motno postane, če vemo, da pripadniki elit niso nujno tudi ljudje, ki bi imeli v družbi kakšno posebno moč in imeli v rokah vzvode odločanja. Prav ob to dejstvo se je obregnil filmski režiser, predsednik Nacionalnega sveta za kulturo in dekan Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Miran Zupanič: »Neki indici morda kažejo, da sodi Miran Zupanič v elito; je profesor in dekan AGRFT v okviru Univerze v Ljubljani, ki kotira na šanghajski lestvici, poleg tega pa tudi predsednik Nacionalnega sveta za kulturo.« A njegova subjektivna percepcija mu govori, da ni del elite, ker ne more sodelovati v procesih sprejemanja odločitev in vplivati tako, da bi se zgodilo, kar bi si želel. »Elita brez moči pa ni elita.«
Z močjo odločanja ali brez?
V tem mu oporeka sociolog dr. Jože Vogrinc z ljubljanske Filozofske fakultete, ki opozarja, da »sociologija elite definira tudi kot skupine, ki nimajo nujno moči«. Sicer pa je kot sociolog skeptičen do tega, da bi pojmu elit dali prednost pred pojmom razredov pri pojasnjevanju vodenja družbenega razvoja, kajti razlage s pomočjo elit se nagibajo k elitizmu (»Vedno je nekdo zgoraj.«) in k pojasnjevanju na podlagi osebnih kvalitet. Razen tega pa se zdi, kakor da v različnih družbah delujejo enako. Zadaj je še prepričanje, da se družbena moč nujno koncentrira v rokah peščice, da jo vsi izvajajo podobno in da so ugled, znanje ipd. podrejene značilnosti, ki jih ima tisti, ki ima ugled, avtomatično, meni Vogrinc.
»V resnici pa ankete vedno pokažejo, da ljudje razlikujejo elite po znanju (znanstveniki, umetniki) in ugledu (denimo zdravniki) od elit po denarni moči in delovanju iz ozadja ter elit po politični moči. V večini družb v zgodovini so bile ločene in so delovale različno, le deloma so bile funkcionalno usklajene.« Tendenca, da bi vse podrejali bogastvu in vplivu na politično odločanje (ki tako in tako rabi prerazporejanju ekonomske moči), je nova in škodljiva, poudarja Vogrinc. »Proletarizacija vsega znanja, ki se ne obrača neposredno v kapital, je za družbo pogubna. Zato je sporno že to, da tiste, ki vodijo ta proces odvzemanja ugleda in celo možnosti za delo in javno angažiranje elitam po znanju, sploh imenujemo elite. So povzpetniki, ki družbo uničujejo, in so regresivni, saj delujejo bodisi kot valpti bodisi kot rentniki.«
Mikroelite in mikromreženje
Tudi dr. Alojz Ihan, profesor in vodja oddelka za imunologijo na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete v Ljubljani, pa tudi pisatelj in avtor nedavno izdanih Državljanskih esejev, se sprašuje, kako sploh identificirati pripadnike nepolitičnih elit. Za politične se ve, kdo jih sestavlja – gre za izvoljene (ali imenovane) predstavnike ljudstva. Tudi z ekonomsko elito ni težav, merila so jasna – lahko so nižje ali višje zastavljena, odvisno od tega, ali nekdo meni, da med ekonomsko elito sodijo že premožneži z enim ali dvema milijonoma evrov. Ihan pa opozarja na t. i. skrite elite, ki z mikromreženjem prerazporejajo denar iz državnega proračuna. Povedano ponazori s primerom: mikroelita inštruktorjev v avtošolah, ki si delijo svoj delež zaslužka, ali celo mikroelita dimnikarskih podjetij, ki si pod okriljem določil EU o vsakoletnem pregledovanju in čiščenju dimnikov prerazporejajo denar iz državnega proračuna (za pregled dimnika je namreč treba odšteti neko vsoto). A dimnikarji, kot poudarja Ihan, se niti ne počutijo kot neka elita niti ne gre pri tem za nekakšno velikansko korupcijo.
Na vprašanje, kdo danes tvori elito, ni lahko najti odgovora, priznava tudi Zupanič. V prejšnjem sistemu je bilo to bolj jasno, navsezadnje je obstajal seznam 1180 Slovencev, ki so bili upravičeni do zdravljenja v sanatoriju Emona oziroma bolnici dr. Petra Držaja, ki je imela rezervirano krilo za nekakšne elitne paciente. Toda saj se leta 1945 kljub spremembi ureditve pravzaprav ni kaj bistvenega spremenilo, razmišlja Zupanič, nova elita je samo zasedla izpraznjeno mesto stare, nacionalizirali so vile po ljubljanski Rožni dolini, legali na postelje njihovih meščanskih lastnikov. So si tudi nadeli njihove pižame, se vprašuje Zupanič in pristavlja, da bi v tem primeru lahko govorili o skoraj erotičnem odnos s pripadniki stare, predvojne elite. Kar zadeva nove elite v novem sistemu, pa je prepričan, da se niso znale izviti iz primeža podrejenosti. In to je težava, ki Slovence pesti še dandanes: »Ne znamo se dvigniti in naivno mislimo, da je na barki kapitan, ki nam bo povedal, kdaj bo treba zapustiti ladjo, do evakuacije pa bomo upali, da je še mogoče zamašiti luknje v barki.« Zupanič sklene, da ne more verjeti, da so izvoljeni predstavniki ljudstva elita – kajti če to drži, potem elite nimamo.
Najprej samozavest, odgovornost pozneje
Nekdanji novinar, urednik in predsednik uprave Dela Jure Apih se pri razglabljanjih o oblikovanju elit v slovenski družbi ozre v preteklost. V devetdesetih letih 20. stoletja smo Slovenci zavrteli kolo zgodovine nazaj in začeli opravljati nekaj, kar so drugi narodi opravili pred dvesto, tristo ali petsto leti, meni. Elite so vzniknile šele po Titovi smrti, tudi državljanski pogum se pojavi šele po aferi s skupnimi jedri v šolstvu. Ljudje so se takrat zavedeli, da je skupni jugoslovanski dežnik, pod katerim vedrijo, luknjast, in se začeli oglašati vsak po svoje. »Prvi znak elit je bila nova samozavest, niti časa niti priložnosti pa ni bilo, da bi vzniknil pojem odgovornosti. V kratkem času se je namreč zgodilo ogromno, zato ni bilo pričakovati, da se bodo oblikovale odgovorne elite, ki bi nacijo popeljale kam drugam. Ta čas zatorej preživljamo obdobje, ki bi ga morali pred dvesto leti.«
Apih tudi meni, da podcenjujemo strahovite spremembe, ki so se zgodile – pri tem ima v mislih prehod iz socializma v kapitalizem. Za primer oriše lastninjenje časopisne hiše Delo. Potem ko so časopisno-grafično podjetje Delo razbili na več delov (Delo revije, Delo storitve, Delo prodaja ipd.), je uredništvo dnevnika Delo ostalo tako rekoč sámo in brez podpornih servisov, potrebnih za delovanje časopisa. Šestdeset odstotkov lastnine so dobili zaposleni in deleže so jim izplačali v obliki privatizacijskih certifikatov. Potem pa se je zgodilo tisto, česar si nihče ne bi mogel misliti – ali pa tudi: zaposleni so, namesto da bi obdržali lastninske deleže in tako imeli nekaj besede pri odločanju o nadaljnji prihodnosti časopisne hiše Delo, svoje delnice, ki so tedaj na borzi dobro kotirale, v veliki večini prodali. Apih danes na to zgodbo gleda kot na razočaranje, a si obenem dopoveduje, da ni moglo biti drugače: zaposleni so pač vse razprodali, ker je čas identifikacije s skupnostjo minil. Takrat je Delo izgubilo svojo moč. A bolj ko je padala lastniška pravica zaposlenih, bolj je naraščal – morda paradoksalno – interes za moč in vpliv znotraj Dela. Apih poudarja, da je politika s časopisi, vsaj z etabliranimi, vedno znala delati v rokavicah. Sodelovanje oziroma uveljavljanje vpliva je potekalo preko posameznih novinarjev, ki so jim dostavili informacije, do katerih niso imeli dostopa niti resorni uredniki.
Šok privatne lastnine in posledice
Šok privatne lastnine in osebne samostojnosti kot protiteza nekdanje pripadnosti skupnosti in solidarnosti je bil hujši, kot se zavedamo. Nove elite, ki so dandanes prevzele oblast, funkcionirajo drugače, ker ne poznajo občutka pripadnosti in odgovornosti, kakršnega smo poznali v socializmu, je prepričan Apih.
O novih (ekonomskih) elitah se razpiše tudi Ihan v Državljanskih esejih – z zanimivo tezo o tem, da si Slovenci pred premoženjem, ki ga ima sodobna ekonomska elita v lasti, radi zatiskamo oči, in to zaradi specifičnih zgodovinskih okoliščin, v katerih se je razvijal slovenski narod. »Kot smo se celo hlapčevsko zgodovino delali Slovenci, da ni važno, kdo je gospodar in kdo ima v lasti zemljo, na kateri smo garali. To lahko razumemo kot zatiskanje oči pred dejstvom, da so bili lastniki naše zemlje, tovarn in mest vedno tujci. Zato Slovenci svoje identitete nismo gradili na normalnih, očitnih in oprijemljivih dosežkih, ki odsevajo v lastnini zemlje, tovarn, rudnikov, bank, velikih objektov. Vladarji, bogataši, lastniki železnic, ladjarji – to je tisto, kar je ustvarjalo zgodovino in mitologijo narodov, ki so bili gospodarji samega sebe; in o zgodbah uspešnih lastnikov bogastev so sanjarili in tračarili sleherniki. Slovenci pa smo nacionalne temelje iskali v liriki in slovenskih besedah, ki jih nihče od tujih mogočnežev ni razumel in zato niso nikogar motile.« Ihan meni, da je »privzgojeno prestrašeno nezanimanje« za lastnino in predvsem za njen izvor – če je ta pošten – škodljivo in kontraproduktivno, pa tudi zelo nepedagoško in neodgovorno do mladih rodov, ki bodo v pomanjkanju dodatnih informacij še začeli verjeti, da taka bogastva rastejo iz »poštnih nabiralnikov na Cipru«. Mediji po svetu so polni zgodbic o nastanku uspešnih multinacionalk, ki so se začele v predmestnih garažah ali v podobno neuglednih okoliščinah. »Vsaka od teh zgodb ima tudi svoje brutalne in manj lepe plati, hkrati pa poetiko junaštva in inovacij in odločnosti, ker drugače do velikih zgodb ne bi prišlo. /…/ Pri nas pa puščava, mediji se ukvarjajo z estradnimi marginalci, ki zaslužijo manj kot uredniki in novinarji taistih medijev, tisti, ki imajo v lasti stolpnice in podjetja in trgovske centre pa – kot da jih ni!«
Pesniki in pisatelji, župniki in zdravniki
S svojimi stališči o eliti, vsaj v tistem segmentu, da je bila za Slovence prva tista, ki je izšla iz kulturnih temeljev, Ihanu delno pritrjuje tudi dr. Neda Pagon, dolgoletna urednica založbe Studia Humanitatis, publicistka in prevajalka. V Sloveniji je bila zgodovinsko gledano ena sama elita, in to so bili pesniki in pisatelji, ki so tvorili brezprizivni kanon slovenske kulture, pravi Pagonova. Dodaja še, da so elite zato elite, ker jih kot takšne doživljajo drugi. Elite so bile včasih župniki in zdravniki, nivo je padel z množičnim vpisovanjem na fakultete. Do ekonomskih elit smo danes najbolj sumničavi, ker nimamo vpogleda v to, kako se vanje uvrstiš. Z vazalskim, podložnim odnosom si dajemo alibi, da imamo pač tako naturo (vazalsko, podložniško). Z analogijo po Freudu, ki pravi, da koncept ugodja ni enak ugodju, Pagonova poudarja, da koncept odgovornosti ni enak odgovornosti. In pribije, da smo Slovenci radi podložni zato, ker ne znamo biti odgovorni.
O (ne)odgovornosti sodobnih elit, predvsem kulturne, se je razgovoril tudi Zupanič. Kulturno elito bi morali po njegovem sestavljati aktivni državljani, v resnici pa je kulturna elita uspavana ter nima občutka povezanosti in soodgovornosti. Zupanič se sprašuje, ali je neka skupina v resnici lahko družbena elita, če ne izvaja družbene odgovornosti. S tem meri na visokošolsko sfero in ošvrkne profesorje, ki da čakajo, kdaj se bodo proti reformam visokošolskega sektorja dvignili študenti. Ti pa se namesto protestov, kakršne je letos spomladi organizirala AGFRT, ko so njeni študenti pred državnim zborom protestno brali Hlapce, raje udeležujejo majskih iger na zelenici pred študentskimi domovi v Rožni dolini.
Tudi bogati so lahko umni
Odgovornega urednika Financ Petra Frankla najbolj moti značilna slovenska delitev na ekonomsko in intelektualno elito oziroma »elito duha in elito denarja«. »Kdo pravi, da tisti, ki imajo denar, ne morejo imeti tudi duha in obratno?« Četudi ima človek denar, je lahko umen. Denar je pri nas velikokrat obravnavan kot nekaj slabega – če ga človek ima. Zanimivo pa je, da tisti, ki se radi štejejo za elito, pa nimajo tako zelo veliko denarja oziroma premoženja, denar črtijo – razen tedaj, ko gre za njihove privilegije oziroma denar.
Ali sto slovenskih bogatašev, izpostavljenih v reviji Manager, tvori slovensko ekonomsko elito? Je merilo samo denar? Sto najbogatejših Slovencev je izbor, ki temelji na izrazito ekonomskih merilih, na tem, koliko premoženja ima kdo, zato ni nujno, da gre pri vseh za elito, odgovarja Frankl. Marsikdo od njih pa sodi med elito. Kajti to, da nekdo s pridnostjo in umom ustvari tolikšno premoženje, je odsev njegovih sposobnosti ter predvsem intelektualnih zmogljivosti. Je pa res, da je med stotimi najbogatejšimi Slovenci, tako kot povsod po svetu, nekaj ljudi, ki morda niso prišli do premoženja z lastnimi zaslugami, ampak z zvijačo. Toda med temi, ki jih našteva revija Manager, je po njegovem mnenju vendarle velika večina takšnih, ki so si imetje ustvarili z delom, sposobnostjo, pridnostjo in umnostjo.
Premoženje prinaša odgovornost
Ali s članstvom v taki eliti pride tudi neka družbena odgovornost? Vsekakor, je prepričan Frankl, vsakdo ima družbeno odgovornost, to sploh ni vprašanje. Ljudje z lestvice sto najbogatejših Slovencev imajo družbeno odgovornost že zato, ker odgovornost prinaša premoženje kot tako. Premožneži namreč nimajo nujno veliko denarja na računu, lahko pa je veliko vredno njihovo podjetje in bi denar prišel šele, ko bi ga prodali – če bi ga prodali. Ti ljudje zaposlujejo druge ljudi, ki dobivajo plače, premožneži plačujejo davke, odštevajo prispevke v socialno in pokojninsko blagajno, brez njih bi bilo v Sloveniji manj delovnih mest. Če bi s svojim premoženjem ravnali neodgovorno, bi bilo za vse nas vsega manj. »Premoženje sámo kot prvo prinaša odgovornost. Premoženje ni nujno sladkost, še zdaleč ne.« Kot drugo pa Frankl izpostavlja še en aspekt družbene odgovornosti, pri čemer se ponavadi misli dobrodelnost. Ali so ljudje z lestvice stotih najbogatejših odgovorni tudi v tem pomenu besede? Veliko jih je radodarnih in prispevajo v dobrodelne namene, le da se nekateri nočejo pokazati, drugi so raje v soju žarometov, vsakdo pa, je prepričan Frankl, prispeva v dobrodelne namene tako ali drugače. Vendar dobrodelnost, poudarja, še zdaleč ni edina plat družbene odgovornosti. »Ti ljudje so bistveno bolj družbeno odgovorni kot slovenski politiki in župani. Res pa je, da je na tem seznamu tudi nekaj takih, ki so prišli do premoženja z zvijačo, če se izrazim milo.«
Ekonomske elite se ne meri samo po obsegu premoženja, meni sogovornik, med ekonomsko elito so tudi ljudje, ki so pomembni za ekonomijo; taki s posebnimi znanji in posebnimi menedžerskimi sposobnostmi, taki, ki delajo za dobro ali celo zelo dobro plačo in s svojimi sposobnostmi prispevajo k temu, da ima lastnik dobiček, da imajo ljudje plače ter da se plačujejo davki, zdravstveni in socialni prispevki. Takšni posamezniki, ki jih je v Sloveniji kar veliko in jih gre iskati predvsem v izvozno usmerjenih podjetjih, so tisti, ki držijo našo državo pokonci. Tega se ponavadi premalo zavedamo in takšnih posameznikov ne cenimo dovolj. Obstaja pa tudi neka presečna množica med najbogatejšimi Slovenci in pripadniki ekonomske elite iz menedžerskih vrst. Frankl poudarja, da slovenske elite ne tvorijo zgolj ljudje, ki delajo za podjetja v slovenski lasti, lahko so zaposleni tudi v podjetjih s tujim lastnikom ali, še več, delajo za tujega delodajalca v tujini.
A če že vztrajate pri delitvi na »elito duha« in »elito denarja«, nadaljuje Frankl, je vendarle treba poudariti, da lahko tudi marsikdo med tistimi, ki imajo premoženje, veliko prispeva, da se narod razvija in raste v strpnosti. Slednja je namreč zelo pomembna, kajti v zgodovini je bilo nemalo primerov, ko so pripadniki t. i. elite duha, npr. kakšen neuspel slikar, narod povedli v pogubo, se zareži Frankl. Kar zadeva elite in njihov vpliv na dogajanje v družbi oziroma moč odločanja, pa sobesednik meni, da v večini primerov so »v neki vzročno-posledični povezavi«, ni pa to nujno. Tako kot ni nujno, da so pripadniki elite, takšne ali drugačne, vsem na očeh.
Mediji o elitah in elitni mediji
Kakšna je pri tem vloga medijev, mar imajo v sodobnosti sploh še kakšno funkcijo pri konstruiranju elit? Da, seveda imajo, odgovarja Frankl, to sploh ni vprašanje. Zato pa je vprašanje, kaj so danes množični mediji. Pomen klasičnih, etabliranih medijev kot posrednikov informacij se je bistveno zmanjšal in danes vse večjo vlogo odigrajo nova omrežja, kot so Twitter, Facebook ipd. Ali je naloga medijev še pozivati k družbeni odgovornosti? Seveda, prikimava sogovornik, to je gotovo eno od njihovih poslanstev. Res pa je, da je biti družbeno odgovoren naloga vsakega posameznika.
Ni nujno, da si direktor kulturne ustanove, da postaneš del elite, sklene Frankl. Še več: za direktorja kulturne ustanove sploh ni nujno, da pripada eliti, lahko je tudi slab, družbeno neodgovoren posameznik.
O medijih in njihovi (ne)vlogi pri konstruiranju ali prevpraševanju odgovornosti družbenih elit pa ima povsem drugačno mnenje Vogrinc. »Mediji za splošno publiko so danes komercialni mediji, ki dostavljajo ciljne publike oglaševalcem in jih kondicionirajo v pridne apolitične potrošnike, sebične in tupe, ki naj bi mislili, da je vse blago in da ne obstajajo nobeni družbeni odnosi razen plačljivih zasebnih storitev. Znotraj medijev so novinarji polproletariat, razcepljen in zmeden, ki se začenja zavedati, da je njegova družbena moč navidezna. Ne gre za to, da naj bi elite pozivali k odgovornosti. To je mimo. Gre za to, da se kot družba organiziramo za solidarno preživetje. Elite v pozitivnem pomenu besede bomo dobili s samoorganizacijo družbe.«
Pogledi, št. 21, 14. november 2012