Kaj je ostalo od zgodovine?
Enigma Janez Drnovšek
Ob misli na dr. Janeza Drnovška se danes marsikomu pred očmi prikažeta njegovi podobi z vencem na glavi (ki si ga je poveznil ob ustanovitvi Gibanja za pravičnost in razvoj spomladi 2006 na gradu Turjak pri Ljubljani) ali pa slika človeka z značilnim sladko-kislim nasmeškom pod pleteno indijansko čepico in z leseno piščaljo med ustnicami (kakršnega so fotografi ovekovečili ob inavguraciji bolivijskega predsednika Eva Moralesa julija istega leta). Da niti ne govorimo o peki kruha na Zaplani ter Mislih o življenju in zavedanju, ki so jih zlobneži primerjali s podobnimi temeljnimi deli, kakršna sta izdajala Moamer Gadafi in Kim Il Sung.
Toda osredotočati se na takšne nebistvene izseke iz njegovega življenja v letu, ko mineva šest let od njegove smrti in, kar je še bolj pomenljivo, prav te dni petindvajset let od njegove izvolitve za člana predsedstva Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ), bi bilo pritlehno, neumestno in tudi zelo nepietetno do človeka, ki se je v zadnjih letih po svoje spopadal z usodno boleznijo. Drnovšek v zgodovino ne bo šel kot pisatelj; bil je predvsem politik in je z opravljanjem funkcij od predsednika Vlade Republike Slovenije do predsednika države nedvomno zaznamoval slovensko politično prizorišče od osamosvojitve do prvih let v novem tisočletju. Kako ga z določene časovne distance vidijo trije ljudje, ki jih je ne le politična pot v njegovo bližino pripeljala v treh različnih obdobjih njegovega življenja?
Ni bil popoln anonimnež
Prvi je Jožef Školč, neke vrste Drnovškov politični mentor. Takšna oznaka se morda sliši nesmiselno, saj je bil Drnovšek od Školča desetletje starejši, a se je prav s pomočjo Školča seznanjal s skrivnostmi slovenske politike po končanju svojega enoletnega mandata predsednika predsedstva (enoletni mandat predsednika mu je pripadel po republiškem rotacijskem ključu, če država ne bi razpadla, bi še štiri leta ostal član ostal predsedstva SFRJ) spomladi 1990. Leta 1992 ga je nasledil na mestu predsednika stranke LDS.
Da bi razumeli Drnovškov vzpon, je treba predstaviti okoliščine, v katerih se je to zgodilo. To je bilo v nekem drugem času, ko so se država, družba, vrednote in pričakovanja razlikovali od današnjih. To so bila osemdeseta, začenja sogovornik, danes glavni tajnik pri Zvezi organizacij za tehnično kulturo Slovenije (ZOTKS). No, verjetno se ne bo izkazalo, da je bil Drnovšek panker? Do tega še pridemo, s spokojnostjo v glasu odvrne Školč. Za začetek je treba opraviti z mitom, da se je Janez Drnovšek na politični oder povzpel iz popolne anonimnosti, ki so ga skovali novinarji. To ne drži, bil je v drugi ali tretji ligi, medtem ko so glavne zvezde blestele v ozvezdju okrog Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije (CK ZKJ; slovenski predstavnik v njegovem predsedstvu je bil v letih 1982-86 Milan Kučan, ki se je nato preselil v Ljubljano na položaj predsednika CK ZK Slovenije). V drugi polovici osemdesetih je bil Drnovšek delegat v Zboru republik in pokrajin SFRJ v Beogradu, kar je bila profesionalna politična funkcija, in to prestižna. Prej je delal v manjših bankah, na primer v Zagorju, in bil tam pristojen za monetarna vprašanja. V Beogradu se je pajdašil z ljudmi Narodne banke, ki so bili zelo pametni, pripoveduje Školč in poudarja, da razcep med t. i. staro gardo in mladimi ni bil tako globok, kot se danes govori.
V SFRJ so bile konec osemdesetih glavna tema spremembe ustavnih razmerij med republikami. Razprtije se nikakor niso zgladile, protagonisti so merili moči in na koncu koncev je to pripeljalo do razpada skupne države. V najsevernejši republiki, Sloveniji, pa je bila tedaj najbolj važna diskusija o človekovih pravicah. Sprožilec je bila afera JBTZ konec pomladi 1988, okrepil se je niz civilnih iniciativ, ki so delovale vsa osemdeseta leta in so opozarjale na neustreznosti glede jugoslovanske vojske, zahtevale odpravo smrtne kazni in uvedbo neposrednih volitev. Tako je napočil čas za izbiranje slovenskega člana predsedstva SFRJ, ki je nato imel postati predsednik predsedstva. Prej je funkcijo slovenskega člana predsedstva opravljal Stane Dolanc (1925-99), ki se je leta 1989 odločil upokojiti. Začel se je proces izbiranja kandidatov po normalnih uzancah (vmes so nekako izsilili neposredne volitve). Drnovška je kot enega od kandidatov izbrala občinska konferenca ZSMS iz Zagorja, nato ga je potrdila tudi republiška konferenca. Kandidatov na republiški ravni je bilo več (javnosti se je močno vtisnil v spomin tudi Vinko Vasle z uhančkom v ušesu, ki je imel prvi pri nas t. i. predvolilni štab – kar je zvenelo kot strašno kapitalistična pogruntavščina), tihi favorit je bil Marko Bulc (roj. 1926), politik s poreklom v partizanščini in gospodarstvu, ki ga plasirala etablirana politika. Tudi sam Drnovšek se v avtobiografski knjigi Moja resnica iz leta 1996 takole spominja predvolilnega boja: »V tej prvi oddaji (soočenje vseh slovenskih kandidatov, na sporedu januarja 1989, op. p.) sem bil ves čas v ozadju, glavni kandidat Bulc je bil najbolj zgovoren, tudi drugi kandidati so se močno trudili in sam sem nekako izpadel kot opazovalec tega dogajanja in se le nekajkrat odzval na direktno postavljeno vprašanje.«
Alternativa je seveda favorizirala druge, iz Bulca pa se je norčevala, Mladina ga je v Rolanju po sceni preimenovala v Bulu Buluja – ker je v Afriki nekoč menda tihotapil neke okle, se nasmehne Školč. Podobno je Dolanc dobil naziv Veliki gobar, kar ni bila ravno diskreditacija, posmehovanje pa zagotovo, se spominja sogovornik. Drnovšek, po drugi strani, si v tej rubriki takrat še ni prislužil vzdevka (šele pozneje je postal Ljubljeni vodja, op. p.). Takole je v Moji resnici popisal postopek, iz katerega sta z Bulcem izšla kot tekmeca: »Po teh oddajah je prišlo do republiške kandidacijske konference, v kateri naj bi določili z glasovanjem na podlagi predhodnega glasovanja v temeljnih kandidacijskih konferencah po celi Sloveniji preostala dva kandidata, ki naj bi se pomerila na splošnih volitvah 2. aprila.« Marko Bulc je nepričakovano izgubil volitve proti Drnovšku, za katerega je glasovalo 57 odstotkov volivcev.
Iz SFRJ v ZSMS
Funkcijo predsednika predsedstva je Janez Drnovšek nastopil tako rekoč zadnji trenutek, ko je bilo to še mogoče, pravi Školč. Leta 1989 so se problemi s Kosovom samo še povečevali, Drnovšek v Moji resnici nameni temu precej strani, kar celo poglavje pa svojemu omahovanju glede udeležbe na slavnosti ob 600-letnici kosovske bitke na Gazimestanu – kjer je svoj pohod na vrh Jugoslavije precej nedvoumno napovedal takratni predsednik srbskega CK ZK Slobodan Milošević.
V Beogradu je Drnovšek dotrpel skupaj z državo, povzame Školč. V Sloveniji, ki je medtem odločno stopila na pot osamosvajanja, so bile karte premešane: dotedanji šef komunistov Milan Kučan je bil predsednik republiškega predsedstva, predsednik nedavno ustanovljenih Slovenskih krščanskih demokratov Lojze Peterle pa predsednik izvršnega sveta, tj. vlade (od maja 1990 do maja 1992 – ko ga je po neuspešnih poskusih z Markom Voljčem in Igorjem Bavčarjem zamenjal Drnovšek). Ta se je med bivanjem v Sloveniji – do osamosvojitve dobro leto kasneje je imel še polne roke na funkciji člana zveznega predsedstva v Beogradu – nastanil na podstrešju vladne palače, kjer je bil sedež Fundacije Pharos (ustanovljene marca 1991, v dobršni meri jo je financiral tedanji novogoriški igralniški kolos HIT – katerega direktorja Danila Kovačiča je Drnovšek dobro desetletje kasneje v eni svojih bolj kontroverznih predsedniških potez pomilostil tik pred prestajanjem zaporne kazni zaradi zlorabe položaja). »Tam je tuhtal, kaj bo,« pripoveduje Školč. V pogajanjih na Brionih, ki so potekala julija 1991 in se končala z Brionsko deklaracijo, je odigral pomembno vlogo, s Kučanom in predstavniki Demosove vlade so bili uigrana ekipa. Brionska epizoda je utrdila njegov imidž, vsaj med Slovenci. Voda na njegov mlin je potem prišla v podobi politični razprtij v Demosu, kjer niso bili zadovoljni s Peterletom kot predsednikom vlade. Demos, katerega vodenje so de facto takrat imeli v rokah (tedanji obrambni minister) Janez Janša, Peter Jambrek in predsednik parlamenta France Bučar, je vložil predlog za glasovanje o zaupnici.
Spomladi 1992 je Peterletova vlada padla s konstruktivno nezaupnico. Prej so se v ZSMS-Liberalni demokraciji, katere predsednik je bil Školč, že dogovarjali z Drnovškom. S par sodelavci – Školč omeni Gregorja Golobiča in Viko Potočnik – mu je v predsedovanje uspelo prepričati Drnovška, ki je bil tedaj star dobrih štirideset let in za ZSMS-jevce okrog trideset potemtakem že precej v letih. Bil je resda preračunljiv, a je obenem igral na gotovost – tako ga je ocenil Školč. Po pričakovanjih je ponujeno sprejel, kajti ponujali so mu nič več in nič manj kot mesto predsednika vlade. Drnovšek je vodenje vlade prevzel maja 1992 in osnoval prvo od slovitih velikih koalicij, ki so jo v prvi izvedbi sestavljale LDS, Socialistična stranka (nekdanja Socialistična zveza delovnega ljudstva – ki ji je med drugim v sedemdesetih tudi načeloval Kučan, v osamosvojitvenih letih pa jo je vodil Viktor Žakelj in jo spomladi 1994 vključil v LDS, skupaj z Zelenimi in Slovensko demokratično zvezo, ki jo je vodil Igor Bavčar, njena člana pa sta bila denimo tudi Dimitrij Rupel in France Bučar), prenovljeni komunisti (ZKS-SDP – Stranka demokratične prenove) in dobra polovica članic Demosa, tudi Socialdemokratska stranka Slovenija, predhodnica današnje SDS, katere predsednik je bil od leta 1993 Janša, v času te prve velike koalicije pa še Jože Pučnik.
»Drnovšek je bil vajen zmagovati, ne bi hotel biti opozicijski poslanec,« pristavi Školč in razkrije nekaj manj znanih, zabavnih podatkov: da so Drnovška skoraj hkrati k sodelovanju nagovarjali tudi v Demosu. Pučnik, sicer član Socialdemokratske zveze Slovenije in vodja Demosa, ni bil več voljan opravljati nalog predsednika, iskal je nekoga, ki bi ga nasledil, in če ne bi bila malo prej Drnovška na svojo stran pridobila LDS, bi se utegnilo zgoditi, da bi Janez Drnovšek vodil Demos, razmišlja Školč. Toda Drnovšek je prej naredil raziskavo tržišča, saj, kot se je izrazil Školč, ni bil strankarski človek. Ko je naposled prišel v stranko, ga ni osebno poznal skoraj nihče razen Anderliča, Vike Potočnik in pripovedovalca – Školča. Ta se je takoj zatem hotel scela umakniti, a je ugodil Drnovškovi prošnji in ostal, ob tem pa ga je »uvajal« v delo. Za Školčem se je z njim ukvarjal tudi Gregor Golobič.
Sredina kot geometrični pojem
Za boljše razumevanje nadaljnjega razvoja dogodkov se je treba vrniti v slavna osemdeseta, ko na političnem prizorišču še ni bilo razcepa na levico in desnico, temveč sta bila alternativa in sistem, ki ni več znal dobro funkcionirati, razlaga Školč. Po letu 1990 so se stvari strukturirale na levico, desnico in sredino – kamor je sodila ZSMS. »Takrat je še obstajala sredina,« se zamisli Školč. Ko je Demos zmagal na prvih večstrankarskih volitvah aprila 1990, se je ZSMS najprej hotela povezati z njim, a se je izkazalo, da to ne bo potrebno. Tako so še naprej promovirali nekakšno liberalno sredino in se umeščali enkrat tako, drugič drugače – tudi to je bilo Drnovšku zelo všeč. Razmišljali so – z današnjega gledišča – naivno, saj so hoteli povezati levo in desno stran, k čemur so nagovorili tudi Drnovška, ki je nato naredil prvo veliko koalicijo. Bilo je še kar nezaslišano, saj so bili v isti vladi novorevijaški demokrati in komunistični prenovitelji (ZKS-SDP), ki jih je tedaj vodil dr. Ciril Ribičič. A se je sčasoma izkazalo, da ne enim ne drugim ni po godu, da bi ta spor, ločevanje na levico in desnico, izzvenel, pripoveduje Školč. Drnovšek pa je jemal sredino zelo geometrično, bolj kot aritmetično sredino med dvema poloma. S tem je ustregel mnogo ljudem, po drugi strani pa so navznoter vsebinske razlike še vedno tlele. Lep primer posledic takšnega ravnanja so izbrisani, ki sicer ne bi bili tako grozna stvar, če bi se dogodili kot administrativna napaka … Drnovšek je pri teh rečeh gledal stran, usedel se je na sredino in tam sedel. »Danes sredine ni več, sta samo dva pola, in to je negativna dediščina Drnovškove politike,« meni Školč.
V zadnji fazi njegovega političnega delovanja, ko se je odločil za kandidaturo na predsedniških volitvah (leta 2002), se je zgodila neka preobrazba, ki pa za Školča ni bila presenetljiva, saj ga je že od prej poznal kot človeka, ki potrebuje pozornost. Kljub vsemu ne poskuša ugibati, koliko je bilo vse to povezano z njegovo boleznijo in soočanjem s smrtjo. Ve le, o čem sta se pogovarjala na pogrebu kosovskega albanskega voditelja Ibrahima Rugove, s katerim smo bili Slovenci tradicionalno v dobrih odnosih še od starotrških rudarjev naprej: na njegovem pogrebu leta 2006 je Drnovšek sanjal o tem, da je treba slovensko politiko zelo spremeniti. »V bistvu se je vrnil v čas, v katerem je začenjal svojo politično kariero,« pravi Školč. In dodaja, da Drnovšek v resnici v osemdesetih ni sodeloval v alternativnih družbenih gibanjih – torej ni bil panker! –, ker je bil tudi malenkost starejši od glavnih akterjev. Od jedra kroga okrog Nove revije pa malenkost mlajši.
Liberalec, ki igra tenis z diplomati
V življenje dr. Mirana Mejaka, danes upokojenega inženirja metalurgije, prej gospodarstvenika in diplomata, med drugim glavnega pogajalca za sukcesijo SFRJ, je Drnovšek vstopil v obdobju, ko sta bila oba člana slovenske delegacije v Zboru republik in pokrajin SFRJ. Drnovšek se je tam uveljavil s poznavanjem kreditno-monetarne politike, že takrat so bila njegova stališča zelo liberalna, a tudi domišljena; v zvezni skupščini se je tako spopadal z zelo konservativnimi mnenji večine. Nad diskusijami, ki so se razvijale med delegati, je nemalokrat vihal nos, nekoč je med enim svojih govorov, s katerim je delegate najbrž (ne)uspešno hotel pridobiti na svojo stran, rahlo naveličan na glas dejal, da »to razume edino Mejak«. Tako je Mejaka označil za somišljenika in res so se poslej pogosto družili – Drnovšek, Mejak in Silva Bauman Čenčič (ki je pozneje postala vodja Drnovškovega kabineta po njegovem nastopu funkcije predsednika predsedstva SFRJ).
Tudi Mejak ovrže mit o Drnovškovi popolni anonimnosti, zaslovel, rečeno z nekaj pridržki, je že kot delegat v zvezni skupščini, lansirali so ga slovenski novinarji, ki so z njim, ker je slovel po drugačnih, naprednejših pogledih, opravili nekaj intervjujev, in ti so bili zelo odmevni. Že kot delegat je imel v obdobjih, ki jih je prebil v Beogradu, stike s člani diplomatskega zbora. Da, znanstva z uslužbenci veleposlaništev je lahko gojil zavoljo svojega znanja tujih jezikov, kar je zares prišlo do izraza šele po nastopu funkcije predsednika predsedstva: ko je Francija julija 1989 slavila dvestoletnico revolucije, se je Drnovšek v Pariz odpravil v spremstvu jugoslovanskega zunanjega ministra Budimirja Lončarja, čigar naloga je bila – po Mejaku – paziti, da se Drnovšek ne bi preveč družil s tujimi državniki (oziroma najbrž skrbeti, da ne bi preveč odstopal od začrtane neuvrščene linije zunanje politike). Svoj obisk Pariza Drnovšek opisuje tudi v Moji resnici: »Cela proslava je bila zelo imenitna, Parižanom pa je najbrž šlo na živce, ko so zapirali celoten promet v Parizu in nas prevažali sem in tja. / …/ Kot študent sem v Pariz prišel z avtoštopom in spal v domu za mlade. Takrat sem si z malo denarja (jedel sem bolj malo) ogledal vse glavne pariške znamenitosti. Tokrat pa so nam servirali odlično hrano in najboljša francoska vina.« Drnovšek nadalje omenja, da je bil kot še ne štiridesetleten poleg Benazir Buto najmlajši med svetovnimi državniki, predvsem pa poudarja, da je srbski lobi v SRFJ poskušal preprečiti njegovo udeležbo na slovesnosti v Parizu. In že ko se mu je uspelo prebiti čez vse ovire, so se trudili, da se na slovesnosti ne bi preveč družil s tujimi državniki in jim razlagal svojih pogledov na prihodnost Jugoslavije, ki so zadevali »evropsko orientacijo, demokratične in tržne procese«. Pri tem so pogoreli; ne le, da je Drnovšek – v nasprotju z večino jugoslovanskih visokih funkcionarjev, ki se niso zmogli pogovarjati drugače kot s tolmači – blestel z znanjem tujih jezikov (angleščine, nemščine, francoščine in španščine), ampak mu je celo uspelo dati intervju za neki francoski dnevnik. Sicer je to bil manj pomembni La Croix, po nekem čudnem naključju časnik katoliške provenience, medtem ko je osrednji Le Monde že pred Drnovškovim odhodom v Pariz objavil dolg intervju s Slobodanom Miloševićem (delo srbskega lobija, Drnovšek to komentira v Moji resnici); toda nič ni moglo spremeniti dejstva, da je bil duh izpuščen iz steklenice …
Pomisleki tik pred volitvami
Budimir Lončar torej ni bil kos svoji nalogi, mladi predsednik je poletel izpod njegovih peruti naravnost v naročje tujih državnikov, s katerimi se je pogovarjal brez tolmačev. In tistemu, kar jim je razlagal, so rade volje prisluhnili, kajti bila je senzacija, potrjuje tudi Mejak. Nekoč mu je Drnovšek pokazal nekaj, čemur bi danes rekli disclaimer: jugoslovansko zunanje ministrstvo je razpošiljalo depeše, v katerih je demantiralo Drnovškove izjave, češ, to niso naša uradna stališča.
»Prišel sem od nikoder in nenadoma postal vrhovni poveljnik in predsednik države,« zapiše Drnovšek nekje v prvi četrtini Moje resnice. Njegove besede zanika tudi Mejak, Drnovškova pot do Beograda je vodila preko mladincev iz Zagorja. Ti so v njem prepoznali nov obraz s svežimi stališči, ki bo razpihal jugoslovansko zatohlost (česar so bili že vsi, predvsem pa mladi, siti). Tako je postal kandidat ZSMS in politični esteblišment (kar je takrat pomenilo starejše mladince, ki so že zrasli v člane ZK in SZDL) ga ni jemal resno. Pravzaprav svoje kandidature še sam ni jemal resno, v četrtek pred volilno nedeljo bi moral na neko predvolilno soočenje v Maribor, vendar se mu ni ljubilo, sam mi je pokazal vabilo na dogodek, ki se ga ni udeležil, pripoveduje Mejak. Tedaj pa so se pojavili izidi javnomnenjskih raziskav, ki so s precejšnjo verjetnostjo napovedovali Drnovškovo izvolitev in le malo je manjkalo, pa bi od vsega skupaj odstopil. O tem se je posvetoval s Silvo Bauman Čenčič in Mejakom, ki mu je dejal: »Čuj, zdaj je vrag šalo vzel. Če si bil kandidat še dva dni pred volitvami, tega ne moreš naredit.«
Mojstrski poslušalec
Razglasitev rezultatov je bila na SZDL. Marko Bulc, kandidat »esteblišmenta«, je dan prej na njihovem vrtu posadil nekakšno drevo, ki naj bi obeleževalo nastop njegovega predsedovanja, a se je izkazalo, da s tem ne bo nič. Zmagovalec je bil namreč Drnovšek, ki je na SZDL pripotoval z domačih Izlak s taksijem. Kako presenečeni so bili zbrani nad takim razpletom dogodkov, najbolje ponazarja dejstvo, da so tekom večera čisto pozabili nanj, pozabili so, da ga mora nekdo peljati domov, in potem se je proslavljanje razvilo tako, da je Drnovšek spet moral v taksi, se spominja Mejak. Zaključek slavja, med katerim ga je »prevzemal občutek nerealnosti«, je Drnovšek takole popisal v svoji knjigi: »Ostal sem sam in ugotovil, da se moram vrniti na Izlake. Ostali funkcionarji so se odpeljali tako, kot so se pripeljali, s službenimi avti in šoferji. Sam pa sem se potem vrnil s taksijem. Taksi je bil zelo zdelan renault 12. Taksist je ves čas nekaj govoril, tudi o volitvah. Ni me spoznal in nisem mu povedal.«
V ponedeljek se je začelo zares, povzame Mejak. Njega in Silvo Bauman je klical Janez Stanovnik, tedaj predsednik predsedstva Socialistične republike Slovenije, in hotel izvedeti, kdo Drnovšek v resnici je. In kako mu sestaviti kabinet. Takrat sem ga ustavil, pripoveduje Mejak, in mu pojasnil, da si Drnovšek ne bo pustil sestavljati svojega kabineta in da sploh ni človek, ki bi se ga dalo »utiriti« po volji drugih. V potrditev svoje teze Mejak pove še eno anekdoto: ko se je Drnovšek v Beogradu domenil s Stanetom Dolancem, da bi mu ta predal članstvo v predsedstvu SFRJ, ga je Drnovšek pustil čakati … Ko je prišel, mu je sicer pustil govoriti, sam pa ni pripomnil ničesar. Kar je bil »njegov običaj«, dodaja Mejak. Tudi ko se je pozneje dobival z ljudmi, ki si jih je želel pridobiti za člane svoje vlade, jim razen uvodnega »Ali boste kavo?« ni namenil nobenega vprašanja več, temveč jih je pustil, da so govorili po svoje in »se odprli«.
Najbrž bi, glede na Mejakovo pripovedovanje, lahko rekli, da je bil Drnovšek preprosto »v svojem tiru«: medtem ko je na nekem dogodku na Svetu Evrope razlagal svoje poglede, so iz Beograda spet zaokrožile depeše, da uradna jugoslovanska zunanja politika nima z njegovim govorjenjem nič. V Beogradu so mu poskušali podtakniti marsikaj, recimo to, da je homoseksualec, se spominja Mejak. Toda Drnovšek se je na to požvižgal in mirno igral tenis z ameriškim veleposlanikom Warrenom Zimmermannom. Večkrat se je odločal po svoje; namesto da bi februarja 1990 šel na partijski kongres, se je raje udeležil Zlate lisice v Mariboru (ki je šla takrat okoli vratu Mateje Svet, op. p.). Tak je bil, pravi Mejak.
Ne asocialen, temveč antikoruptiven
Po vrnitvi v Slovenijo in delovanju v Fundaciji Pharos je skupaj s Silvo Bauman Čenčič razmišljal tudi o ustanovitvi lastne stranke, čeprav so ga precej pritegnila stališča takratnega združenja obrtnikov, uradno Slovenske obrtniške stranke, z Vitomirjem Grosom na čelu. Potem pa ga je poklical Jožef Školč in ga pregovoril za predsedovanje LDS – navsezadnje je bila liberalna ideja Drnovšku pisana na kožo, komentira Mejak. In tako rekoč čez noč je postal predsednik vlade.
Z Mejakom sta nato tesneje sodelovala pri pogajanjih o nasledstvu SFRJ, kar spet ne pomeni, da bi se v nedogled posvetovala glede pogajalskih izhodišč, ki naj jih Slovenija zastopa, temveč mu je Drnovšek, potem ko sta se dogovorila glede osnovne usmeritve, puščal proste roke. Samo občasno mu je Mejak poročal, kako se zadeva odvija. Mar to lahko interpretiramo kot posledico njegovega značaja – od marsikaterega človeka, ki je preživel dlje v njegovi bližini, je slišati, da Drnovšek ni bil najbolj družaben, celo zelo asocialen, kar je za politika tako visokega ranga milo rečeno čudno …? Mejak se s tem ne strinja, tak je bil morda zgolj površinski vtis, v družbi da se je Drnovšek »razživel«. Opozori na neko drugo, hvalevrednejšo značajsko potezo: »Ni prenesel, če je kdo kdajkoli hotel kaj 'preko reda'.« Na mah so mu postali mrzki vsi ljudje, ki so svoje znanstvo z njim hoteli izkoristiti, se prikopati do kakšnih gmotnih koristi. Dal pa si je subtilno sugerirati stvari: Mejakova razlaga, kako zaslužen je Niko Kavčič za slovensko gospodarstvo, je imela za posledico, da je Kavčič dobil visoko državno odlikovanje, zlati red za zasluge.
Brez konfliktov, prosim
Od kod Drnovšku, rahlo asocialnemu in ne preveč tolerantnemu do okoriščanja s poznanstvi, sposobnost povezovanja in ustvarjanja zmagovitih velikih koalicij – poteza, ki od njegove smrti ni uspela nobenemu slovenskemu politiku več? »Bil je zelo pragmatičen in toleranten,« odgovarja Mejak. Hotel je rezultate, čeprav je tudi on včasih izgubil potrpljenje in je Marjana Podobnika v nekem televizijskem soočenju »poslal domov«. Opisani incident pred TV-kamerami pa Podobnika ne ovira pri tem, da ne bi do Drnovška še vedno čutil globokega spoštovanja, vsaj tako je izpovedal v nedavnem intervjuju, objavljenem v Delovih Ozadjih (»Spoštoval sem ga takrat, spoštujem ga danes. Še vedno sem prepričan, da je eden velikih slovenskih državnikov.«)
Vprašanje, ki se ob vsej Drnovškovi mirnosti zastavlja Mejaku, je, zakaj se je Janez Janša na koncu tako zarotil proti njemu. Drnovšek je Janši, tedaj še vedno obrambnemu ministru, po aferi Depala vas marca 1994 namreč dal tri dni časa, da se odreče obveščevalcem z obrambnega ministrstva (»Ampak on je bil solidaren s tistimi, ki so Depalo vas zakuhali, saj to je bilo pričakovati.«). To se ni zgodilo in zatem je bil Janša odstavljen, stranka pa je zapustila koalicijo – odtlej sta bili SDSS in LDS zapriseženi nasprotnici. Kljub temu gre sklepati, da je Janša Drnovšku to odpustil, leta 2005 se je namreč udeležil pogreba njegovega očeta, kar je bilo v Mejakovih očeh »gotovo hvalevredna gesta«. Potem pa je Drnovšek novembra 2007 Janeza Janšo v pogovoru za britanski Times označil za »princa teme«. In je počilo …
Bi lahko rekli, da je Drnovšek iz nasprotnikov koval svoj lastni politični kapital? Ne, ne, odkimava Mejak, Drnovšek je bil »premišljen, miren in ni šel v ekstreme«. To dokazuje tudi dejstvo, da ni želel zganjati preveč hrupa okrog najdbe orožja na mariborskem letališču leta 1993. Tudi izbrisanim (ki so se zgodili tik pred nastopom njegove vlade) v tistem času ni posvečal pozornosti. Ja, to je bila vsekakor napaka, meni Mejak danes. Vse takšne potencialno eksplozivne stvari je potiskal vstran, da bi se Slovenija gospodarsko postavila na noge in šla v Evropsko unijo, pojasnjuje sogovornik. Toda ali ne bi takšnega ravnanja v publicističnem besednjaku neke druge politične opcije lahko imenovali tudi »pometanje pod preprogo«, zaradi česar Slovenija danes, ko so te reči prišle na plano, je, kjer je? Drnovšek je presodil, da tedaj ni bil pravi čas za te reči, tako kot so tudi v odnosih med ljudmi bolj ali manj prikladni trenutki za načenjanje bolečih tem; hotel je, da bi Slovenija postala zgodba o uspehu. In uspelo mu je. Morda bi se bolečih tem lotil zdaj, razmišlja Mejak, ki Drnovšku v bran izreče še eno primerjavo: kakor se je vedel pri vodenju države, se je vedel tudi do samega sebe – svojo bolezen je odlagal in odlagal, dokler nazadnje ni bilo prepozno. Če bi se pravočasno odločil za zdravljenje raka na pljučih, bi bil morda še danes z nami, pravi Mejak. Neizgovorjeno ostane vprašanje, kaj se bo zgodilo z državo oziroma kako jo bo, po vseh teh letih prelaganja, odnesla Slovenija. Kajti od stavkov, s katerima Janez Drnovšek končuje predgovor Moje resnice, danes drži samo še eden: »Tedanje Jugoslavije ni več. Slovenija pa je danes oaza miru in gospodarskega razcveta.«
********************
Séguéla o Drnovšku: »Janez je bil naravovarstvenik, preden je to postalo moderno.«
Jacques Séguéla, slavni francoski oglaševalec in guru političnega marketinga, je posegel tudi v slovensko politiko. Svetoval je pri snovanju volilnih kampanj za LDS, k sodelovanju pa so ga povabili tudi v pripravah na Drnovškov naskok na položaj predsednika države leta 2002. Menda se je prav on domislil, da bi v kampanjo vključili Drnovškovega psa Arturja, ki je volivce vabil s plakatov z besedami »Drnovšek ima moj glas«. Junija 2007 so Jacquesu Séguélaju v pogovoru za Delo iz ust kar vreli pokloni na račun Slovenije in modrosti njenega predsednika. Njegovo ime je izgovarjal po francosko, torej Žanez. Povedal je, da se od leta 2002 sicer nista več videla, si pa dopisujeta. Na pojasnilo, da je od začetka svojega predsedniškega mandata Drnovšek doživel kar precejšnje spremembe, je Séguéla pripomnil, da je nekaj slišal o tem, da »je postal bolj zen«, in brž pristavil, kako krasno se mu zdi, da je dosegel takšno politično zrelost in posvetil svoje življenje poglobljenemu razmišljanju. Spominjal se je tudi Drnovškove ljubezni do psov, kar se mu je še posebno usedlo v srce, kajti »kdor ima rad pse, ima rad tudi naravo«. Janez je bil naravovarstvenik, preden je to postalo moderno, še preden je Al Gore iz tega skoval politični kapital, je sklenil Séguéla.
*********************
Janez Drnovšek: Rojstvo, smrt in vse vmes
1950 – 17. maja rojen v Celju (otroštvo preživi v Kisovcu pri Zagorju)
1973 – diploma na ljubljanski Ekonomski fakulteti
1986 – doktorat na mariborski Ekonomsko-poslovni fakulteti z naslovom Mednarodni denarni sklad in Jugoslavija
1986–1989: slovenski delegat v Zboru republik in pokrajin SFRJ
2. aprila 1989 – izvoljen za člana predsedstva SFRJ
15. maj 1989–15. maj 1990: predsednik predsedstva SFRJ
1992 – postane predsednik LDS (do 2003, ko ga nasledi Anton Rop) in predsednik vlade Republike Slovenije (do 2002 z nekajmesečno prekinitvijo leta 2000, ko je vodenje države prevzela Bajukova vlada)
2002 – izvoljen za predsednika Republike Slovenije, njegov mandat predsednika traja od 22. decembra 2002 do 23. decembra 2007
2006 – izstopi iz LDS, da bi se posvetil novo ustanovljenemu Gibanju za pravičnost in razvoj
2008 – 23. februarja umre na Zaplani po dolgotrajnem boju z rakom
********************
Skrivni dnevnik Janeza D.
Razgledi so v devetdesetih letih objavljali Skrivni dnevnik Janeza D., starega 43 in ¾ let – starost so, kot je povedal takratni odgovorni urednik Marko Crnkovič, »updatali na ¾ leta«. Avtor teh kratkih, a izjemno duhovitih zapisov je bil Marko Zorko, poročen s Heleno Drnovšek Zorko, se pravi Drnovškov svak. Zamisel za skrivni dnevnik, ki je seveda aludiral na legendarnega Jadrana Krta in njegove pubertetniške tegobe v Angliji osemdesetih let, je dal Tadej Zupančič. Zupančič, ki še danes živi v Londonu, se je tega domislil ob branju Skrivnega dnevnika Tonyja Blaira, ki ga je takrat objavljala revija Private Eye.
*********************
Janez Drnovšek v (svojih) knjigah
Moja resnica, 1996
Misli o življenju in zavedanju, 2006
Zlate misli o življenju in zavedanju, 2006
Bistvo sveta, 2006
Pogovori, 2007