Andrej Srakar, predsednik Asociacije
Iščemo zlato sredino med državo in trgom
Kako kot strokovnjak s področja kulturne ekonomike gledate na pristop aktualne kulturne oblasti k vprašanju tržnosti v kulturi?
Pojem kulturnega trga je pomemben del diskurza aktualnega ministrstva za kulturo, bojim pa se, da jim ni povsem jasno, kaj naj bi označeval. To se je jasno pokazalo z Zakonom o enotni ceni knjige, za katerega ministrstvo vztrajno trdi, da bo spodbudil trg. Vsak, ki pozna nekaj osnovnih ekonomskih zakonitosti, vam bo povedal, da gre za ukrep, ki po svoji definiciji deluje proti trgu. Prav zaradi takšnih nesporazumov se bojim, da je celotna zgodba o tržnih usmeritvah novega Nacionalnega programa za kulturo (NPK) na precej trhlih temeljih in da si tudi tisti ljudje znotraj ministrstva, ki govorijo, da želijo spodbuditi kulturni trg, ne predstavljajo zelo dobro, o čem sploh govorijo.
V slovenskem kulturnem prostoru in njegovih političnih strukturah bi morali najprej natančno razčistiti, kaj je trg, nato kaj je trg umetniških del, kakšne so njegove specifike, na osnovi kakšnih mehanizmov deluje, kakšne so številke, kaj nam v Sloveniji manjka in kako bi to lahko pridobili oziroma spodbudili nastanek tega. Vse, kar omenjam, so konkretni problemi, ki terjajo objektivne kazalce in konkretne rešitve. Razprava aktualne kulturne politike o tem področju pa poteka na goli retorični ravni.
Mar ni malce nenavadno, da se državo poziva k spodbujanju nedelujočega, po nekaterih ocenah celo neobstoječega trga?
To drži, a kulturni trg je pač eno izmed tistih področij, ki jih zaznamujejo t. i. market failures, tržne pomanjkljivosti. Trg v slovenski kulturi (in v kulturi na splošno) ne deluje tako, kot bi moral, in zato se mora nekdo – pa naj bo to država ali kdo drug – vsaj delno vmešati v ta proces in ga stimulirati, da bi lahko normalno potekal. V tržnem sistemu živimo že dobrih dvajset let in če bi se kulturni trg lahko vzpostavil sam, bi se že. V tem smislu je za vzpostavitev kulturnega trga pri nas potrebna država, kakorkoli paradoksalno se že to sliši. Glavni problem kateregakoli trga v Sloveniji je seveda še vedno ta, da so naša tržišča pač izjemno majhna in jih zato težko primerjamo s tujimi tržišči. To velja na vseh drugih področjih, na področju kulture pa še toliko bolj. Dobro bi si bilo ustvariti osnovno predstavo, kakšne dimenzije lahko ta trg v Sloveniji sploh zavzame. Zato bi bilo treba najprej opraviti temeljito in celovito ekonomsko analizo razmerij na področju kulturnega trga v Sloveniji.
Kdo naj bi takšno raziskavo izvedel?
Ekonomisti. Samo temeljite ekonomske študije ponudbe in povpraševanja na domačem kulturnem trgu nam lahko postrežejo z osnovnimi ugotovitvami, kaj so njegovi realni problemi. Zdi se namreč, da se drugače ves čas pogovarjamo na ravni esejističnih prispevkov. Super je, da ljudje razmišljajo, lahko pa bi vseeno kdaj tudi kaj izmerili. Za delujočo kulturno politiko moramo početi oboje.
Kako lahko ekonomisti smiselno in produktivno pristopijo k področju kulture, ne da bi ga zreducirali na spisek številk? Je ekonomija kulturnega trga res zgolj ekonomija?
Mogoče se bo slišalo kot barbarsko, neoliberalno stališče, ampak po mojem mnenju je res tako. Za začetek konstruktivne razprave o kulturnem trgu se je treba zavedati, da je vsak trg predvsem srečevanje ponudbe in povpraševanja. Tudi kulturni.
Koliko časa bi vzela priprava takšne raziskave?
Ustrezna študija je lahko nared že v treh ali štirih mesecih. To ni neka strašna zgodba, tega se je pač treba lotiti in zagotoviti nekaj osnovnih sredstev. Glede na vseprisotnost trga v NPK in glede na izjave ministrstva bi morala volja za takšno raziskavo obstajati. Naj se torej končno tudi izvede.
Bi si kljub očitanemu pomanjkanju analiz upali izpostaviti nekaj bistvenih ukrepov, ki jih moramo na področju kulturne politike izpeljati v prihodnosti?
No, počasi bi bilo res dobro izvesti temeljni premik kulturnopolitičnega modela. Slovenija je premočno ostala v državno usmerjenem modelu; v slovenskem modelu je ogromno države, z velikim, prevelikim poudarkom na javnem sektorju. Tukaj bi morali napraviti resen premik k večjemu poudarku na zasebnem, nevladnem sektorju in samozaposlenih.
Potrebna je celovita reforma javnega sektorja v kulturi. Nadalje reforma financiranja kulture prek zasebnih sredstev. Urgentni so ukrepi na področju likovnega trga. Urediti je treba zaostrena razmerja med javnim in nevladnim sektorjem. Spremeniti je treba status nevladnih organizacij, predvsem pa vse, kar zadeva razpise in financiranja. Potem so tu samozaposleni; zadnji večji ukrep glede tega sektorja, t. i. žepnine, je dobesedno posmehovanje samozaposlenim. Temu ne moremo reči niti začetek urejanja njihovega statusa. Na tem področju je treba izvesti temeljno reformo, z različnih davčnih, statusnih in finančnih vidikov.
Ne nazadnje bo treba izvesti tudi nekaj bistvenih reform na področju delovanja ministrstva za kulturo. Preveč pritožb slišimo čez sámo delovanje ministrstva, da bi to še lahko razumeli kot nekaj normalnega. Širšo javnost bi bilo treba ozavestiti, da je kultura soustvarjalec razvoja. Mislim, da je veliko preveč ljudi mnenja – to namreč lahko berete na forumih, v spletnih komentarjih ali pa slišite v lokalih –, da bi morali kulturo že zdavnaj nehati financirati, da gre za družbene parazite. Številke pa nam pravijo, da je to sektor, ki ima enega največjih ekonomskih učinkov na področju javnega sektorja. Če vzamemo šolstvo, zdravstvo, socialo ali obrambo, ima kulturni sektor večje ekonomske učinke. Če bi se ljudje tega zavedali, bi se morda spremenil tudi njihov odnos do financiranja kulture.
Potrebne so še reforme na področju izobraževanja. Številnih študijev sploh nimamo: s področja raziskovanja kulturne statistike, s področja kreativnih industrij, pa kulturnega menedžmenta in celo študija kulturne politike. Odsotnost teh študijev v Sloveniji je edinstvena na Balkanu, ne samo v Evropi.
Se to odraža v primanjkovanju ustreznega kadra za kulturni menedžment?
Imamo nekaj odličnih kulturnih menedžerjev, ki so študirali v tujini in so tudi vrhunsko usposobljeni, vseeno pa jih je bistveno premalo. Na Balkanu je kulturni menedžment na neprimerljivo višjem nivoju, tudi zato, ker imajo omenjene študijske smeri v skoraj vseh državah bivše Jugoslavije, od koder prihaja tudi nekaj svetovno znanih profesorjev. V Beogradu imajo celo UNESCO katedro za kulturni menedžment. Zato so prav začudeni, ko pridejo v Slovenijo in vidijo, da nimamo niti osnovnega študija. Imamo le predmeta kulturna politika in strateški menedžment v kulturi, ki se predava na Fakulteti za družbene vede (FDV), poleg tega pa skoraj ničesar. Tudi pobude za podiplomski študij so bile sprejete precej nenaklonjeno – in to s strani ministrstva in FDV, se pravi, s strani institucij, ki bi jih morale najbolj podpreti. Na tem področju se mora marsikaj spremeniti, če res želimo premik na organizacijski ravni kulturne politike.
Omenili ste reformo javnega sektorja. Kako si jo zamišljate?
V preteklosti je bila ta fraza pogosto ideološko zlorabljena, zato sam raje pozivam k razmisleku o tem, kako lahko okrepimo nevladni sektor. Tukaj je precej rezerve. Nevladni sektor je namreč po definiciji drugačen od javnega po tem, da je vezan na rezultate. Če je neka nevladna organizacija uspešna pri pridobivanju evropskih sredstev, pri zasebnih sredstvih, vstopninah, so rezultati vidni neposredno in takoj. Pri javnem sektorju pa so ti procesi bistveno počasnejši in velikokrat se neka javna inštitucija celo kaznuje, če je preveč uspešna in dobi preveč sponzorjev ali donatorjev. Naslednje leto država reče: saj ste uspešni, ne potrebujete toliko javnih sredstev. S tega vidika so organizacijske forme nevladnega sektorja hitrejše, bolj odzivne in preprosto bolj motivirane, ker ob svojem uspehu vidijo neposredni učinek.
Seveda sem prepričan, da bi bila na neki točki nujna tudi reforma javnega sektorja. Tu je fantaziranje odveč, ker so konkretni predlogi že na mizi. Imeli smo t. i. skupino za modernizacijo javnega sektorja, ki se je sestajala že v času ministrice Majde Širca, konkreten predlog pa so pripravili v času ministra Turka, potem pa je bil predlog te skupine v javnosti raztrgan.
Upravičeno, neupravičeno?
Težko bi se v celoti opredelil. Nekateri členi njihovega predloga so bili gotovo nenavadni, ampak mislim, da so v večini stvari vseeno šli v pravo smer. Menim, da je bilo v kritikah, ki so jih bili deležni, veliko preveč ideološkega boja in morda celo zamer na osebni ravni. Trenutno to reformo na MzK pripravlja skupina pod vodstvom Simona Karduma; v bistvu pripravljajo reformo Zakona o uresničevanju javnega interesa v kulturi (ZUJIK), ki naj bi vključeval tudi politične ukrepe na področju javnega sektorja. Moram priznati, da sem do tega malce skeptičen, ampak pustimo se presenetiti. Je pa seveda vsaka sprememba v pravo smer dobrodošla. Kot pravijo ljudje, ki se s tem področjem resno ukvarjajo: v slovenski kulturi v devetdesetih sploh ni prišlo do tranzicije.
Omenili ste ideološki boj – katere ideološke pozicije zaznamujejo sile, ki se bijejo pri vprašanju spremembe kulturnopolitičnega modela? Gre za klasičen spopad med levico in desnico ali za kakšen kompleksnejši proces, ki se izmika običajnim političnim delitvam?
Res je, zgodba ni tako črno-bela. Seveda so bile v preteklosti vseskozi prisotne klasične ideološke zgodbe, ostra polarizacija na levo in desno, ki je svoj vrhunec doživela v času vlade Janeza Janše. Na kulturnopolitični ravni to na srečo trenutno ni močno prisotno. So pa zato prisotne številne druge delitve, ki jih težko razložimo le s tradicionalnimi političnimi opredelitvami. Glede na to, da se velika večina ljudi v tej debati strinja, da mora kultura ostati javna dobrina, obenem pa se zavedamo, da mora biti tudi na trgu, je trenutno ena od glavnih razprav prav to, na kateri točki se za Slovenijo nahaja ta zlata sredina, ravnotežje med državnim in tržnim v kulturi.
Ta debata je seveda precej drugačna od preteklih, ko so prevladovale prazne ideološke fraze ene in druge politične strani. Zdaj vsi pričakujejo konkretne rešitve. Se pa ljudje ponovno delijo v razpravi, ali so te konkretne rešitve vezane predvsem na kulturnopolitične koncepte ali pa na kazalce in številke; ali smo povsod usmerjeni v abstraktne višje cilje ali kje tudi v rezultate; ali naj se stvari merijo, kvantificirajo, ali pa je kultura nekaj, kjer meritve odpovejo? Svoje mnenje sem že povedal: nujno je ravnovesje med tema dimenzijama in trenutno nam ene močno primanjkuje. Razprav, v katerih so ljudje močno na različnih polih, nam torej ne manjka, največja polarizacija pa prav gotovo vlada na distanci med javnim in nevladnim sektorjem, kjer bi tudi zelo težko definirali kakšne jasne politične grupacije.
Bi lahko to polarizacijo označili za odkrit konflikt?
Vsekakor. Ravno zdaj, ko so se odvijali spori glede programskega razpisa, smo želeli predlagati določene ukrepe za drugačno financiranje nevladnih organizacij. V trenutku smo dobili bizarne odzive, da so v javnem sektorju hudo zaskrbljeni nad našim početjem. Na nevladni sektor se gleda z veliko skepso, v uradnih dokumentih, na ravni države tako rekoč ni priznan. V zakonodaji izraza »nevladne organizacije« ne boste srečali, z malce domišljije nas boste lahko umestili le v priljubljeno nadpomenko »civilna družba.«
Javni sektor na nevladnega pogosto gleda kot na amaterje, na ljubiteljska društva. Tukaj bi res morali marsikaj razčistiti. V nevladnem kulturnem sektorju so namreč močne profesionalne organizacije, ki so se pač drugače organizirale, ker se jim je to zdelo bolj smiselno. Organizacije, kot so SCCA, Bunker, Galerija Kapelica ali Ana Monro, so organizacije, za katere bi zelo težko rekli, da so ljubiteljske. Gre za visoko izobražene profesionalce na svojih področjih, ki so želeli ustvarjati zunaj javnih zavodov ali pa v njih niso bili povabljeni in so zato razvili neko drugo formo. Najlažje je vse s skepso označiti za amaterske skupine. Z javnim sektorjem bi morali sesti za skupno mizo in marsikaj doreči, priznati in tudi spremeniti v naših razmerjih.
So razmerja, o katerih govorite, predvsem delitev sredstev iz državnega proračuna za kulturo?
Tu sta vsaj dva bistvena problema. Prvi je seveda višina sredstev. Lani poleti smo naredili analizo financiranja, v kateri se je jasno pokazalo, da so na umetniških programih – ne govorimo o nevladnih organizacijah na področjih kulturne dediščine, medijev itn., ampak samo na področju aktualnih razpisov za ustvarjalnost – razmerja približno ena proti deset; javni zavodi dobijo desetkrat toliko sredstev, kot jih dobijo nevladne organizacije. To je že ena stvar, ki bi jo bilo treba spremeniti. Celo ena izmed sekretark na ministrstvu je v analizi stanja, ki so jo naredili leta 2011, jasno zapisala, da so na področju uprizoritvenih umetnosti ta razmerja nevzdržna.
Drugi problem: kadar pridejo kakršnikoli rebalansi in rezi, ministrstvo vedno pogleda, kje lahko reže. Na plačah javnih uslužbencev – kot vsi vemo – ne more, pač zaradi sindikatov ali zaradi pogodb. Potem ima dve možnosti: prva so programski stroški javnih zavodov, druga pa so nevladne organizacije. Prav zato pride do takih nezaslišanih primerov kot leta 2012, ko se je proračun ministrstva zaradi rezov znižal za 10 odstotkov ali celo manj, javni sektor približno za 3–4 odstotke, tudi na drugih področjih tam med 3 in 10, največ 15 odstotkov, nevladnemu sektorju pa so jih odvzeli 25. Le medijem so takrat rezali še kakšna dva odstotka več. Ravno ta prelahka izpostavljenost nevladnega sektorja je najbolj problematična. Nič ni zakoličeno in na ministrstvu se vedno zavedajo tega, da je edino, kar jih lahko pri lomastenju po nevladnem sektorju ovira, organizacija nekih majhnih protestov in neka protestna pisma, ki jih ta sektor piše, pravnih, formalnih varoval pa pravzaprav nima. Mislim, da bi to morali spremeniti. Nižanja sredstev za nevladni sektor bi morala postati formalno težja – kot pri ostalih sektorjih –, tako da ne bi več prihajalo do tako nesorazmernih rezov.
Če izvzameva polemiko glede kulturne statistike, kakšno stališče zavzemate do temeljnih usmeritev NPK?
Meni se to zdi dober dokument, predvsem zato, ker je res nastal na podlagi relativno široke razprave. Ima neko jasno vizijo, ki je večidel prepričljiva. Me pa moti to, da je obenem tudi precej zavajajoč. Deklarira se za pot v nov kulturnopolitični model, v samem dokumentu pa takšnega modela prav gotovo ni. Nekaj je tudi ukrepov, ki so zelo na trhlih temeljih, ampak vsaj na neki deklarativni ravni, glede osnovnih ciljev dokaj dialoško sledi sklepom, okrog katerih smo se v spremljevalni razpravi zedinili. Zato mislim, da je čisto v redu izhodišče.
Pa uresničevanje tega programa?
Celoten program finančno pretežno temelji na evropskih sredstvih. Ta sredstva so vezana na sprejemanje dokumentov o novi finančni perspektivi, na strategijo razvoja Slovenije in na programe za črpanje sredstev. Tu je bila kultura močno izrinjena. Minister v medijih sicer trdi, da so se odlično pogajali in da bodo lahko zelo dobro črpali sredstva. Morda. Če pa boste v samem dokumentu iskali kulturo, je ne boste prav pogosto našli. Našli boste vse vrste stvari: akvakulturo, marikulturo … Pojem kulture je v dokumentu morda omenjen desetkrat, pa še to v oklepajih, predvsem v sklopu »zdravstvo, šolstvo in kultura«, tako da nisem povsem pomirjen. Mi smo na to opozarjali, ampak moram priznati, da smo nekoliko obupali. Čim smo opozorili, da ima nekje v dokumentu kultura premajhno mesto, je naslednji dan še tisto letelo ven.
Minister pravi, da se je dobro pogajal, in jaz se mu bom potrudil verjeti. V letošnjem letu bomo videli, kako bo s črpanjem sredstev za ambiciozne projekte iz NPK. Upam, da nam ne bo kdaj žal, da nismo bili pri teh dokumentih bolj strogi. Kulturo bi v njih vendarle morali zapisati zelo jasno, z jasnimi ukrepi in zavezami. Kot sem rekel, NPK temelji na evropskih sredstvih, in če Slovenija teh sredstev ne bo uspešno črpala, potem je tudi NPK pravljica.
Pogledi, let. 4, št. 5, 26. februar 2014