Golobi pismonoše v dobi e-pošte
Izpod peresa pod perut
Foto: Jure Eržen
04. 08. 2015
Najbrž ni mogoče čisto natanko izračunati, koliko golobov pismonoš bi bilo treba angažirati, da bi prenesli vsa sporočila, ki si jih človeštvo v enem dnevu prepošlje po sms-ih, whatsappu, e-pošti in ostalih sodobnih kanalih. Ampak gotovo bi prekrili nebo in zastrli sonce. Mogoče bi se šele tedaj zamislili, kako brez smisla je večina naših sporočil. Če bi si jih še vedno pošiljali po golobih, bi bržčas dvakrat premislili, preden bi jih odposlali. Zato so golobi pismonoše v dobi redundantne komunikacije žlahtni pomniki dobe, v kateri je sleherno sporočilo imelo neki pomen, in zategadelj vredni, da se jim poklonimo vsaj v novinarskem članku.
Kariera golobov kot prenašalcev sporočil sega, če naj verjamemo Svetemu pismu kot verodostojnemu popisu resničnih dogodkov, čisto na začetek sveta. Ko se je po vesoljnem potopu na zemljo končno nehala zlivati povodenj, je Noe s svoje barke spustil goloba in čakal, kaj se bo zgodilo. Golob se je prvič vrnil, saj ni imel kje pristati. Ko pa je voda odtekla in rastje ponovno vzbrstelo, je nazaj priletel z oljčno vejico v kljunu. Biblijskemu očaku, ki je še danes pogost gost v križankah, je ptica tako sporočila, da lahko s svojo ekipo zapusti ladjo. Noe pa ga je v znamenje hvaležnosti še v tretje izpustil in – tako Biblija – golob se ni več vračal.
Privilegiran položaj na Bližnjem vzhodu
Prvega pernatega sla slikarji večinoma upodabljajo kot snežno belega, z nekaj poznavanja ptičje favne v okolici gore Ararat pa bi lahko domnevali, da je šlo v resnici za navadnega goloba vrste Columba livia, ki je bel samo, če je albin (in je povsem belih, z belimi krempeljci in rdečimi očmi, v naravi bolj malo). Ptice te vrste so dokazano začeli udomačevati že pred 10.000 leti, in to na območju, kjer so se začele porajati prve kompleksnejše človeške civilizacije: Egipt, Mezopotamija. V stari Grčiji so golobe pismonoše menda uporabljali za razglasitev zmagovalcev olimpijskih iger. In že leta 1167 je neki sultan vzpostavil redno povezavo po golobji pošti med Bagdadom in Sirijo. Bližnji vzhod je bil nasploh območje, kjer so ljudje živeli v tesni simbiozi s temi pticami, ki so jim, da bi jih privabili, gradili celo golobnjake. Drugače kot danes, ko je golobarstvo predvsem šport in hobi, so si v preteklosti od njih obetali koristi v več pogledih: golobji iztrebki ali gvano so bili zelo cenjeno gnojilo, iz lupine golobjih jajc pa so pridobivali malti podobno snov, uporabno v stavbarstvo. No, da ne govorimo o golobjem mesu, ki je specialiteta v bližnjevzhodnih državah še danes. Ampak sklepati je, da so si obetali več koristi od živih primerkov, in biti golob v iranskem Yazdu in okolici je moralo biti še pred dobrimi sto leti res kar lepo. Turistom tam še danes razkazujejo objekte, ki jih angleško govoreči Iranci imenujejo »pigeon towers«, golobji stolpi. Imela sem si čast ogledati enega od njih v okoliškem kraju Meyrod. Gre za neke vrste okrogli objekt iz peščenca, ne višji od dvonadstropne hiše, v katerem je bilo hkrati nastanjenih nekaj tisoč golobov. Vsak – oziroma najbrž par – je imel na voljo po en predalček, nekako tako kot na pošti, kjer poštni uslužbenci v posebne predalčnike razvrščajo pisma in pakete. Zdaj so ti predalčki že dolga desetletja prazni in niti pomisliti nisem upala, kako bi bilo vstopiti v prostor v času, ko so ga še naseljevali golobi. Toda takrat golobjih stolpov gotovo niso razkazovali turistom. Sicer pa zgražanje nad domnevnim pomanjkanjem prostora, ki so ga golobji stanovalci trpeli v svojem domovanju, kaže na temeljno nepoznavanje golobje psihe: golobi so po naravi nagnjeni h kupčkanju in graditeljem teh objektov gotovo ni bilo treba drugega kot privabiti prvi golobji par, potem pa se je število stanovalcev eksponentno zviševalo. Umetelne golobnjake v Yazdu in okolici so gradili, da bi z gvanom gnojili okoliška polja melon.
Začetki golobje poštne službe
Menda so se Evropejci prvič seznanili z golobi pismonošami v 15. stoletju, a Španec, ki je pernate pismonoše prvič ugledal v bližini Nila v Egiptu, je napačno poročal, da ptice opravljajo povratne lete. Nekateri (spletni) viri poročajo, da so bili golobi pismonoše v rabi že v času križarskih pohodov. Zabavno si je zatorej zamisliti hipotetično situacijo, ki bi se lahko zgodila v času katere od križarskih vojn: da bi se nekje srečala evropski in bližnjevzhodni golob, prvi bi tja prišel tako rekoč na službeno pot, drugi bi bil pač domačin. Seveda smo zdaj že globoko zabredli na območje fikcije in malce izkrivljene domačije, ampak nič ne spremeni dejstva, da je v času križarskih vojn nad Sveto deželo in okolico res prhutalo precej golobov pismonoš, ki so jih na svoje misije jemali evropski križarji ter po golobji pošti o poteku dogajanja obveščali pristojne v Evropi. Približno hkrati so golobnjaki postajali nujen dodatek ob evropskih gradovih in samostanih, seveda je bilo to še pred vzpostavitvijo rednih poštnih služb. Poštne kočije jih niso popolnoma izrinile, navsezadnje so te lahko potovale samo po kopnem, pa še to zelo počasi … Ker je bila ključnega pomena pri prenašanju sporočil hitrost, golobi dolgo niso imeli tekmeca: leta 1860 je gospod Reuter, ki je pozneje ustanovil tiskovno agencijo, pošiljal vesti o ceni delnic in podobnem med Brusljem in Aachnom s pomočjo flote 45 golobov.
Ko so na pot proti Novemu Jorku in ostalim mestom na drugi obali Atlantika odpluli prvi parniki, so na ladje vkrcali tudi golobe pismonoše. V resnici je golobja pošta nekakšen začetek letalske pošte, Wikipedija recimo ve povedati, da je za začetek prve redne letalske (bolje rečeno zračne) pošte mogoče šteti povezavo med novozelandskim Aucklandom in Great Barrier Island, ki so jo vzpostavili leta 1897, zagotavljali pa so jo, kakopak, golobi. Ohranjene so celo znamke s podobo goloba pismonoše, na katerih piše Great Barrier Pigeon-Gram Service (golobja poštna služba je delovala do leta 1908 in najbrž ni treba poudarjati, da redki primerki teh znamk med filatelisti dosegajo izjemno visoke cene).
Vojaška kariera
Ko so po nebu začela brneti letala, so golobi pismonoše postali nekako manj koristni, a še v 20. stoletju so se vsaj v dveh daljših časovnih obdobji izkazali za nepogrešljive: med prvo in drugo svetovno vojno. Bili so uporabni ne le kot poštni sli, temveč kot nosilci malih, neopaznih vohunskih kamer. Fotografije normandijske obale so, preden se je tam izkrcala zavezniška vojska, posneli prav golobi pismonoše (za njimi je na teren prišel Robert Capa, čigar posnetki so bili nekoliko manj strateškega pomena, zato pa nesporno bolj umetniški). Brez pretiravanja bi lahko zapisali, da so golobi pismonoše spet postali zvezde in bili skriti adut v rokavu za tisto vojskujočo se stran, ki jih je vključila v svoje bojne vrste. Toda, če v imenu objektivnosti osvetlimo še drugo plat, so vojni heroji postali proti svoji volji. Med golobi pismonošami je bilo veliko žrtev, zato so se jim v francoskem Lillu oddolžili s spomenikom. Obeležje golobom pismonošam so postavili še v Bruslju in Berlinu. Belgija, Nemčija in poleg nje še Nizozemska so tudi danes glavna žarišča gojenja golobov pismonoš.
Čeprav se zdi, da je bila druga svetovna vojna za golobe pismonoše zenit njihove (vojaške) kariere, so jih sporadično uporabljali še potem … Indijska policija v odročnem vzhodnem predelu države recimo do leta 2002. In še zdaj se v predelih, kjer napetosti tlijo, recimo v Kašmirju, zgodi, da kakšen golob s čim, kar od daleč spominja na kamero, pritrjeno na hrbet, povzroči veliko vznemirjenje. Za vsak primer so talibi v Afganistanu rejo golobov pismonoš kar prepovedali.
Tudi v Sloveniji so se imele te ptice priložnost izkazati v novinarstvu še po drugi svetovni vojni. Jože Pogačnik, dolgoletni športni novinar Dnevnika, je ob prejetju nagrade za življenjsko delo leta 2007 v intervjuju z Alijem Žerdinom povedal tole: »Na triglavskem ledeniku je bilo smučarsko prvenstvo, radijskih zvez vojska ni dovolila izpostaviti, meteorologi tudi niso mogli pomagati. Pa sva s Pepijem Deklevo z Dela nesla na ledenik nekaj golobov. Najhitrejši je s Kredarice do Kranja potreboval 20 minut. Golobom smo na noge pritrdili pošiljko s tankim pisemskim papirjem.«
Nadalje so znani še primeri, ko so golobe pismonoše izrabljali za transportiranje majhnih odmerkov droge (tega so se med drugimi domislili zaporniki med delovno terapijo v Zenici leta 2008). Sicer so golobe kot sredstvo komunikacije zvečine opustili že, ko so se pojavili telegraf, telefon in radio, dokončno pa so morali premoč priznati internetu. In to skoraj dobesedno, saj rejci izgubo vse večjega števila pismonoš na tekmovalnih letih povezujejo tudi z vse večjim številom baznih postaj mobilne telefonije in ostalih aparatur, ki motijo magnetizem Zemlje, po katerem naj bi se golobi (med drugim) orientirali.
»Rudarski konji galoperji«
Vzporedno se je reja golobov pismonoš že od druge polovice 19. stoletja začela uveljavljati kot neke vrste šport (predvsem za golobe) oziroma bolj konjiček (za rejce). Začetki segajo v nemško Porurje, rudarsko območje, kjer so se rudarji domislili popestriti proste trenutke po napornem delu s stavami na golobe – kateri bo hitreje priletel na cilj. Golobnjaki so bili spet nujen objekt v rudarskih naselbinah oz. kolonijah, golobom pa so nadeli vzdevek »rudarski konji galoperji«, s čimer so gotovo namigovali, da si rudarji konjev ne morejo privoščiti, skromne ptice pa pač lahko. In do konca 19. stoletja je golobarstvo prodrlo onkraj meja Nemčije ter okužilo tudi sosednje države, potomci prvih drznih porurskih letalcev pa po besedah rejcev še danes dosegajo visoke cene.
Kako poslati goloba k naslovniku ...
Toda zdaj je res že skrajni čas, da razjasnimo misterij načina delovanja povprečnega goloba pismonoše. Uporabniki poštnih storitev, od t. i. polžje do elektronske pošte, so vajeni, da se na ovojnico ali v okence e-pisma napiše ime naslovnika, in pošiljka se znajde pri njem. Ta ustaljena praksa jih zato zapelje, da podobno poteka pri golobih pismonošah. Prevedeno v pojmovni svet golobje pošte, bi to pomenilo, da golobu na nožico ali med krila pritrdiš tulec s papirjem debeline cigaretnega in z izpisanim sporočilom, potem pa ptiča podržiš pred usti in mu na uho šepneš ime in priimek naslovnika. In kje stanuje, recimo: »Rim!« (Nikakor pa ne, recimo, »Večno mesto!«, ker je jasno, da golob metafor ne razume.) Golob prikima (zaradi lastnosti večine ptičjih organizmov, kjer sta glava in noge nekako zvezane, golobi tako in tako zelo pogosto kimajo, sploh kadar hodijo), naročnik prikima in golob odleti.
Zanimivo bi bilo izvedeti, ali se kategorija tistih, ki menijo, da golobi pismonoše odletijo, kamor jih pošlješ, prekriva z ono, ki veruje, da je tudi čebele mogoče po dogovoru poslati na točno določeno območje, kjer cvetijo, recimo, samo kostanji. In da od tam prinesejo kostanjev med, ki ga nato čebelar vlije v steklene kozarce z etiketo »Kostanjev med« (težava nastopi, kadar je čebele treba poslati po hojev med – kako jim dopovedati, da gre za »hojo« kot drevo in ne »hojo« kot način premikanja pri ljudeh?!).
No, seveda v resnici ni tako. Ne pri čebelah, ki nabirajo med tistih rastlin, ki v določenem obdobju cvetijo (saj ne vse hkrati), ne pri golobih pismonošah, ki se znajo samo vračati na kraj, kjer so se izvalili. Golobi v lasti (in oskrbi) Tomaža Šlibarja iz Kovorja pri Tržiču se vračajo v golobnjak pred njegovo hišo. Ta ni zgrajen iz peščenca, ampak zbit iz ličnih desk in pokrit s pravimi pravcatimi glinenimi strešniki. Premore vse standardne prostore in razdelke, ki golobom omogočajo dostojen obstoj in jih pripravljajo na tekme: v ločenih voljerah prhutajo mladiči, ki se še kalijo, že izkušeni tekmovalci bivajo prostoru z lesenimi predalčniki. V nekakšni predsobi so zložene škatle z zrnjem in dodatki, spodaj v kotu je celo električna vtičnica. Le zakaj jo golobi potrebujejo, se spogledava s fotografom, ki v isti sapi poda hudomušen odgovor: »Da lahko polnijo svoje mobitele!« Tomaž Šlibar se zareži, ampak odgovori drugače: »Pozimi jim vklopim gretje.« Nikakršnega dvoma ni, da za svoje golobe lepo skrbi, navsezadnje je po študiju veterinar, v Zvezi klubov gojiteljev športnih golobov pismonoš Slovenije pa zaseda mesto podpredsednika.
Po življenju jim strežejo ujede
Druga zagonetka, povezana z golobi pismonošami, je gotovo tale: kako se orientirajo, da so se zmožni vrniti v domači golobnjak iz nekaj sto kilometrov oddaljenih krajev? Po stoletjih ugibanj se postopoma uveljavlja teza, da gre za kombinacijo več sposobnosti in veščin. Skoraj zagotovo se ravnajo po Zemljinih magnetnih silnicah. Glede na poskuse, ki so jih delali z golobi, vzgajanimi v golobnjakih brez sončne svetlobe (bili so čisto izgubljeni), pomembno vlogo pri umeščanju v prostor igra tudi položaj sonca. Šlibar omenja, da so na podlagi pregledovanj preletov golobov na tekmovanjih opazili tudi, da sledijo rečnim tokovom. Nazadnje pa se izkaže tudi njihov voh, ki jih usmeri do domačega golobnjaka. Ampak ta pride na vrsto najpozneje, ko so že zelo v bližini doma. Kako pa se znajdejo v temi? Vsekakor vidijo bolje kot človek, a noč nikakor ni idealna za letenje, razlaga Šlibar. »Enkrat se je en golob z nekega tekmovanja vrnil ob pol desetih, ujel je še zadnje trenutke svetlobe, in res je komaj našel domov.« Sicer pa se golobi pismonoše na tekmovanjih ne podajo vedno po isti poti, kar daje slutiti, da se prilagajajo tudi spremenljivim dejavnikom, kot je vreme. In pa kroženju zračnih mas: Šlibar opaža, da jo njegovi golobi na poti iz Kranja do Tržiča skoraj vedno mahnejo proti Kamniškim Alpam, kajti ob gorah je vzgonski veter, ki jim olajša letenje. Tako v bistvu naredijo rahel ovinek, pojem »zračna črta« za golobe očitno ne velja, bi lahko rekli.
Še en spremenljivi, živi dejavnik, ki lahko bistveno zmede njihovo zračno traso, so ujede. Odkar so v mnogih državah zaščitene in jih ponovno naseljujejo v naravo, se to žal pozna v številu žrtev med golobi pismonošami, njihovo priljubljeno hrano … Osip pri tekmovalnem letu znaša od 20 do 30 odstotkov jate, pove Šlibar. Najnevarnejši so za pismonoše sokoli selci in kragulji. Medtem ko prvi pikirajo na jato z namenom, da enega od osebkov osamijo in si ga nato privoščijo (pri tem pikiranju pa jih nehote poškodujejo še več), kragulji napadajo iz zasede in lahko planejo, recimo, tudi na pismonoše, ki si iščejo zrnja na travniku pred domačim golobnjakom.
Golobi so družabne ptice, ki premorejo tudi – ja, čisto zares, neke vrste socialni čut. So monogamni in par vzreja mladiče skupaj do smrti enega od obeh (ponavadi dočakajo od deset do dvanajst, teoretično do petnajst let; naravna smrt tudi pri pismonošah pomeni, da končajo v krempljih kakšne ujede zaradi starostne neokretnosti). Potem si vdovec ali vdova včasih najde novega partnerja, ni pa nujno.
Na tekmovalnih letih golobja ekipa vedno leti v jati. Če ima katera od ptic pri izpustu kakšne težave in zaostane, jo ostale počakajo, pripoveduje sogovornik. Tisto o socialnem čutu torej ni čisto iz trte izvito!
Pernati atleti
Kljub prirojenemu nagonu po vračanju v domači golobnjak je tudi pismonoše treba v tem uriti. Nekakšne hude potrebe po daljših preletih menda nimajo; to postane jasno, ko Tomaž Šlibar ob običajni večerni uri odpre vratca na golobnjaku in se ptice počasi pririnejo skoznja, nato pa zletijo najprej na streho in naredijo nekaj umetniško dovršenih letalskih formacij nad domačim dvoriščem, dokler druga za drugo spet ne posedejo na streho svojega doma. Naenkrat kot na povelje vsi golobi hkrati začno odpirati kljune. Če gostitelj že prej ne bi razložil, da tako uravnavajo telesno temperaturo, ker se pač ne morejo hladiti z izločanjem znoja kot ljudje, bi se oba obiskovalca najbrž zlahka potopila v podobo, da sva priči nekakšnemu nememu pevskemu zboru golobov pismonoš …
Golobe pismonoše se uri po pravilu od majhnega k velikemu. Oziroma od krajših razdalj k daljšim. Vajeni morajo biti tudi preždeti nekaj ur v posebnih košarah na potovanjih z avtom na kraj izpusta, ki je lahko oddaljen nekaj sto kilometrov. V nekdanji Jugoslaviji so bila tekmovanja pogosto v Beogradu, in do tja smo leteli kar z letalom, z golobi v posebnem prostoru za tovor, se spominja Šlibar. Ob čem takem se nepoznavalec ne more drugega kot nasmehniti: ptice v trebuhu jeklene ptice, saj to skoraj spominja na ruske matrjoške! A za golobarje v tem ni nič smešnega, tako kot so resne tudi priprave na tekmovanja. Eden od ukrepov je pred dnevom D ločiti samce od samic (da ne bi drug drugega po nepotrebnem vznemirjali), predvsem pa je pomemben prehranski režim, ki za »pernate atlete« ni bistveno drugačen od njihovih človeških kolegov, ki si želijo v vzdržljivostnih športih doseči čim boljše rezultate.
Prvo pravilo je, da gre golob na tekmo nenažrt in lahek. Ni potrebe, da bi zagovorniki živalskih pravic pohiteli sestavljat peticije, golobe Tomaža Šlibarja post dan pred tekmo ob siceršnji vzorni oskrbi gotovo prizadene preveč. Prehranski režim se v tednu pred tekmo spreminja nekako takole (in je v marsičem podoben dieti, ki je priporočljiva za človeške maratonce, se muzava s fotografom): v ponedeljek se začne dodajati krmi beljakovine, sredi tedna se preklopi z beljakovin na maščobe in ogljikove hidrate, v petek zvečer dobijo tekmovalci izključno ogljikove hidrate, obrok v soboto zjutraj je zadnji pred startom, ki je ponavadi v nedeljo zjutraj. Ko se golobe spravlja v škatle, da so nared za potovanje na mesto izpusta, se jih ne hrani več, razlaga Šlibar. Rahlo lačnega ptiča bo najbrž še hitreje gnalo proti domu. Spotoma let resda prekine in počije za kakšen požirek vode, jedo pa šele doma. In celo tako disciplinarni in omikani so, da ne planejo po piči v trenutku, ko priletijo v domači golobnjak, temveč si najprej malo oddahnejo, potem pa se lotijo hrane, razlaga sogovornik.
»Že njegov stari ata je bil dober«
Golobi, ki so pri njem v oskrbi, na dan dobijo od 30 do 35 gramov hrane. Če bi pojedli več, bi se zredili – kar se sicer zgodi pozimi, ko ne tekmujejo in so zvečine v golobnjaku, pred mrazom pa jih varuje tudi plast tolšče, v povprečju se zredijo za 20 odstotkov svoje teže, pove Šlibar. Ki odkimava, ko ga vprašam, ali mogoče tudi golobe pred atletskimi podvigi, na katere jih prijavijo, tehtajo – nekako tako kot boksarje, pri katerih je od teže odvisno, v katero kategorijo se še smejo uvrstiti. Golobov ne tehtam, zatrjuje sogovornik, ki svojim pticam sicer ne nadeva imen kot nekateri njegovi kolegi, temveč samo številke, ki so vtisnjene na obročke na njihovih nogah. Kar spet ne pomeni, da jih ne pozna tako rekoč osebno; to se namreč izkaže, ko beseda nanese na nekega čisto konkretnega pismonošo in njegove izjemne rezultate. Golob stoji na palčki in vrti svoja očesca precej zainteresirano, kot da ne bi vedel, da se pogovarjamo o njem. »Že njegov stari ata je bil izjemno dober,« navrže Šlibar.
Vprašanje, ali je tudi njega osebno poznal, se zdi odveč, zato se raje pozanimam, kakšno je pri golobjih prvakih razmerje med prirojenimi in privzgojenimi sposobnostmi za hitro letenje. Dednost je zelo pomemben dejavnik, pri rejcih golobov pismonoš so dedne knjige skoraj tako pomembne pri lipicancih. Velika verjetnost namreč obstaja, da bo prvak zaplodil zarod, ki bo prav tako posegal po nagradah. To je hkrati edini razlog, zaradi katerega se splača kupiti že starega, izurjenega pismonošo: da bo za razplod. Golobi, starejši od treh do štirih tednov, se namreč zelo težko navadijo na nov dom. Koder bivajo do te starosti, tisti prostor sprejemajo za svoj dom in tja se venomer vračajo. Plemenski golobi pa samo ždijo v golobnjaku, tako rekoč uspavani na svojih lovorikah; njih se ne izpušča (ker bi odleteli za vedno).
Kunji pokol
Za neke vrste plemenskega goloba bi zlahka zamenjali tudi tolstega (ampak samo zaradi perja) rjavega kinga, pasme, ki ni primerna za pismonoše. Tak postava okrog golobnjaka Tomaža Šlibarja z nekoliko privzdignjenimi perutmi in se rahlo nejevoljno ozira na obiskovalce. Gostitelj kmalu demonstrira, zakaj ni niti misliti, da bi kdaj tekmoval: ko se mu preveč približa, ptič zleti, ampak tako okorno prhutajoč, da bolj spominja na jarkice kot na urnega pismonošo. Poleg tega je star že skoraj deset let, pripomni Šlibar, in napol hudomušno namigne, da niti jajc ne more več zaploditi: v leseni kletki v kotu golobnjaka gnezdi njegova družica, snežno bela golobica iste pasme, ki (še) ne ve, da greje neoplojena jajca. Tolsti rjavi king se nam kar malce zasmili … A ni bojazni, da bi se mu zgodilo kaj hudega ali da ne bi dočakal najvišje možne starosti; Tomaž Šlibar je že čisto na začetku obiska dokazal, da golobov nikakor ne jemlje kot sredstvo za doseganje nagrad, temveč jih obravnava predvsem kot živa bitja. Zato človeka kar stisne pri srcu ob njegovi pripovedi o pomoru, ki ga je v golobnjaku maja letos zagrešila kuna. Ko je zjutraj prišel, da bi pismonošam kot po navadi nasul zrnja, je lahko samo še preštel, koliko jih s pregriznjenim vratom leži na okrvavljenih tleh. Petinsedemdeset – skoraj vsi, pove. Kuna je le zver, ki ji plenilski nagon ne da, da ne bi zevnila po vsem, kar se premika. Preživeli bi lahko le tako, da bi ob njenem obisku nepremično obstali, a kako to vbiti v glavo golobom (ki, resnici na ljubo, niso ravno med najbolj inteligentnimi pticami, sposobnost vračanja je pri njih vendarle nagonska in ne razumska …). A si vseeno niso zaslužili tako grozovite smrti, nas preveva vse.
Pred smrtjo je Tomaž Šlibar obvaroval tudi mestne golobe, ki so bili vsakodnevni nadležni gostje pri njegovem bratrancu v Ljubljani. Tudi on je golobar in v iskanju, kako se jih rešiti, se je domislil, da bi poprosil Tomaža Šlibarja, naj jih pride iskat. Polovili so jih, naložili v avtomobil in izpustili v Tržiču. »Pridružili so se tržiškim mestnim golobom,« pove Šlibar in tako nehote odgovori na še neizgovorjeno vprašanje: bi meščan, ki se otepa golobjih gnezd na svojem balkonu, lahko iz tega potegnil vsaj to korist, da bi si z nekaj prizadevanja in vztrajnosti vzgojil svoje osebne dostavljavce pisem? Ne, kajti mestni golobi (Columba livia domestica) nimajo prirojene želje po vračanju (niti se jim te ne da vcepiti v glavo s treniranjem). Kar je spet lahko dobra novica za tiste ljudi, ki jih ne mika deliti balkona z golobi: preprosto jih polovijo in odpeljejo nekam drugam, pa ne bodo več imeli sitnosti z njimi. Sicer pa so tržiški mestni golobi, razlaga svoja opažanja Šlibar, neke vrste dnevni migranti: zjutraj v jatah odletijo iskat hrano na okoliška polja, proti večeru pa se vračajo v zavetje blokovskih nadstreškov in drugih konstrukcij, ki jih najdejo samo v oblikah strnjene človeške poselitve. »Mestni golobi se ne počutijo dobro na drevesih in tam nikoli ne gnezdijo.«
Od Pančeva do Kovorja v 8 urah
Pri tekmovanjih golobov pismonoš ločimo kratke, srednje in dolge proge. Kratke so od 100 do 400 kilometrov, srednje od 300 do 600, dolge od 500 naprej. Zadnja tekma, na katero je Tomaž Šlibar odpeljal svoje golobe, je bila v Pančevu pri Beogradu, ki je bila hkrati tudi zaključna tekma v sezoni – ta se praviloma začne s krajšimi in zaključi z najdaljšimi razdaljami, sezona pa traja od aprila do julija. »Sedem sem jih izpustil in šest se jih je vrnilo, sedme, golobice, ni bilo nazaj. Pa je bila zelo izkušena,« otožno pove Šlibar. Najhitrejši atlet iz njegove skupine je iz Pančeva na cilj, golobnjak v Kovorju, priletel v minuti manj kot osmih urah (izpust je bil ob 5.40 zjutraj, ura prihoda pa 13.39). Za primerjavo: spletna stran www.viamichelin.com čas potovanja z avtomobilom od Pančeva do Kovorja izračuna na 6 ur in 24 minut. Pri čemer seveda ni všteto, da se morata tako človek kot avtomobil na tej razdalji malo ustaviti, se odpočiti in se napojiti, z bencinom in vodo … Tako da sploh ni neverjeten scenarij, po katerem golob pride na cilj prej od človeka na kolesih. In rezultati kažejo, da samci nimajo bistvene prednosti pred samicami, prej obratno, pogosto so samice hitrejše, pravi Šlibar.
Dobre uvrstitve na tekmovanjih torej niso naključje, temveč so plod treninga, ustrezne prehrane in dobrega genskega materiala, ki ga je mogoče še obogatiti. Vsekakor je vzgojiti zmagovalnega pernatega atleta dosežek, ki se ne zgodi čez noč, užitek ob zmagi pa je za rejca posebna nagrada (na tekmovanjih v bližnji okolici nagradni skladi tako in tako niso posebej bogati, pove Šlibar). Tako kot je poseben užitek reja golobov z vsem, kar sodi zraven, od zapletenega ocenjevanja na tekmovanjih, ki poteka podobno kot pri smučanju: čas najbolje uvrščenega je za merilo, uvrstitev ostalih izračunavajo primerjaje z najhitrejšim. Ampak ker tekmovalni leti le niso čisto podobni smučarskim vožnjam, saj je skupen le start, cilj pa ima vsak golob v svojem golobnjaku, ne gre brez posebnih pripomočkov, recimo računalnika nemške znamke, ki ga pokaže Šlibar in ki izračunava čas in hitrost na podlagi vnesenih koordinat, predvsem pa z odčitavanjem elektronskih čipov, vgrajenih v obročke, ki jih pritrdijo na noge pernatih tekmovalcev. »Odkar smo leta 1995 vstopili na trg, smo s svojimi izdelki zarisali nove standarde pri elektronskem merjenju časa golobov pismonoš,« piše na njihovi spletni strani. V primerjavi s to uro se časomer, ki ga uporabljajo šahisti, zdi kot iz nekega drugega časa. Najbrž kar iz tistega, v katerem so golobi skrbeli za vez med ljudmi, ki so živeli predaleč vsaksebi, da bi se mogli pomenkovati v živo. Navsezadnje je to edini pravi motiv za pisanje pisem, mar ne?
Pogledi, let. 6, št. 13-14, 8. julij 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
