Josif Visarionovič Stalin
Jekleni dialektik
Foto: Dokumentacija Dela
05. 02. 2015
Josif Visarionovič Stalin se je še kako dobro zavedal, da lahko človek s petimi zavezniki premaga pet sovražnikov, medtem ko se more deseterica ljudi na njegovi strani hitro preobraziti v deseterico sovragov. Zato je vedno pravočasno poskrbel, da je pri svojem uveljavljanju zmerom našel ravno pravo število soborcev, da je iz vseh bistvenih spopadov sam izšel kot zmagovalec.
»V najtrših razmerah osebnostno oblikovani nekdanji ponesrečeni semeniščnik in pesnik Stalin nikoli ni gojil utvar o tem, kaj bi se zgodilo z njim, če mu ne bi uspelo zmagati. Kot politični operativec je vedel, da je vsaka neizpolnitev naloge lahko usodna.«
Med prvo konferenco velikih treh je bila na sovjetski ambasadi v Teheranu 29. novembra 1943 prirejena slovesna večerja. Zgodovina si jo je zapomnila predvsem zato, ker je na njej gostitelj – J. V. Stalin – predlagal, da bi likvidirali 50.000 nemških častnikov in vojaških strokovnjakov. Medtem ko je ameriški predsednik Roosevelt presodil, da se šef moskovskega politbiroja šali, je britanskemu premierju Churchillu prekipelo. Takoj je dojel, da poskuša Stalin v okviru Velikega zavezništva uveljaviti svoje standarde: množično morjenje naj bi se uvrstilo v okvir sprejemljivega ravnanja suverenih držav. Sovjetski voditelj je kljub Churchillovemu rentačenju vztrajal pri svojem in suho pribil: »Petdeset tisoč jih je treba postreliti!«
Britanski premier je godrnjaje zapustil preobloženo mizo. Stalin, ki se mu je posvetilo, da ga je Churchill spregledal, je potem skupaj z ljudskim komisarjem za zunanje zadeve Vjačeslavom Molotovom pohitel za odhajajočim gostom. Sovjetska prvaka sta šefu britanske vlade z vsem šarmom, ki sta ga premogla, jela dopovedovati, da je kremeljskemu gospodarju v skrbi, da nemški militarizem nikoli več ne dvigne glave, nekoliko pobezljal jezični konjiček. Imperativ zavezniškega sodelovanja v vojni proti Hitlerju je terjal, da je Churchill sprejel njuno razlago in se vrnil za mizo.
Vedno zmagovalec
Teheranska večerja, ki bi prav lahko prestavila meje sprejemljivega na mednarodni sceni, je razkrila Stalina v vseh njegovih registrih. Sovjetski voditelj ni zamudil nobene priložnosti za dosego svojih namer, pri tem pa je ustvarjal atmosfero šokantne sproščenosti, ki mu je pomagala mehčati sogovornike. Šegav pristop mu je v primeru prehudega odpora omogočal tudi umik, ki pa ni pomenil opustitve cilja, temveč je le napovedoval spremembo poti do njega. Prav tako je očitno, da se je Stalin znal izogibati osamitve. Vedel je, da lahko človek – kot je dejal njegov japonski sodobnik, princ Konoje – s petimi zavezniki premaga pet sovražnikov, medtem ko se more deseterica ljudi na njegovi strani hitro preobraziti v deseterico sovragov.
Stalin je pri svojem uveljavljanju zmerom našel ravno pravo število soborcev, da je iz vseh bistvenih spopadov sam izšel kot zmagovalec. In ko ga je spretnost v sklepanju smotrnih zavezništev pripeljala tako daleč, da so ga obdajali le še pritrjevalci, nikakor ni zaspal na lovorikah. Prav nasprotno: poskrbel je za to, da se njegova okolica ni vdajala utvaram o udobnosti doseženega položaja. Zanj je bilo vladanje vsakodnevno trdo delo. Čistke v njegovem svetu niso bile le »menjave straže«, marveč so pomenile tudi poskus rešitve temeljnega problema vseh enopartijskih vladavin, tj. ločevanja sposobnih pritrjevalcev od tistih, ki takšne le igrajo ali uživajo sadove minule slave (volitve aklamativnega značaja selekcijske vloge evidentno niso imele). Stalin je sodil, da so kadri največji kapital: država, ki gradi brezrazredno družbo, potrebuje za svojim krmilom ljudi posebnega kova, saj jih slasti oblasti ne smejo prevzeti. Za njim so tudi drugi komunistični državniki, ki so iskali pravo vsebino Marxovega pojma diktatura proletariata, uporabljali podobne prijeme – le da so se izogibali imenu čistka.
Ni se bal gambitnih potez
Stalinovi zavezniki in pritrjevalci so skrbeli tudi za to, da ob sovjetskem voditelju nihče ne bi dobil občutka samovoljnega diktatorja. Kdor ga je spoznal osebno, ni mogel pritrditi njegovemu najbolj strupenemu kritiku Levu Trockemu, ki ga je opisoval kot egomanskega despota. Ljudje so takšno mnenje vse pogosteje pripisovali zagrenjenosti poraženega tekmeca, ki se je štel za hrbtenjačo ruske revolucije, dejansko pa je bil predvsem njen detonator. Trocki se je res smešil: če ga je v kozji rog ugnala taka »izredna mediokriteta«, kakršna je bil po njegovi sodbi Stalin, bi sam moral biti kolosalen nesposobnež.
Generalni sekretar sovjetskih komunistov je bil predvsem tenkočuten poznavalec ljudi in njihovih slabosti. Ni se bal gambitnih potez: tako je omogočil celo obravnavo sebi vse prej kot prijazne Leninove politične oporoke v zaprtem krogu – pri čemer se je zavedal, da je bolj kot zanj neugodna za neposredne tekmece. Ustanovitelj sovjetske države, ki je z neusmiljenimi karakteristikami sodelavcev poskušal vrhove partije prepričati, da se je v dobi po njegovem slovesu zaradi hudih pomanjkljivosti vseh potencialnih naslednikov najbolje oprijeti kolektivnega vodstva, je dejansko pomagal Stalinu. Generalni sekretar sovjetskih komunistov je bil namreč že zaradi svojega položaja nenehno v stiku s sodelavci po vsej državi. Postopoma je prerasel v glasnika velikega kolektiva srednjih upravno-političnih kadrov in kot za stavo zmagovito obračunaval s tekmeci, ki so zastopali le sebe in peščico pristašev.
Nihče mu ni mogel očitati, da ni sledil temeljni intenci Leninove politične oporoke. Njegovo manevriranje je tudi povsem razgalilo tekmece, ki so se razkrili kot politični kratkovidneži. Najrazvpitejša partijska levičarja, impulzivni Grigorij Zinovjev in večni »drugi človek« Lev Kamenjev, ki nista skrivala, da se opirata na ožjo skupino pristašev, sta mu v letih1923–1925 pomagala nevtralizirati Trockega. Stalin je vedel, da mu ne moreta biti zares nevarna, saj je oba obremenjevala hipoteka nasprotovanja Leninu neposredno pred boljševiškim prevzemom oblasti jeseni 1917, ko sta se zoperstavljala puču, s katerim je bila odstranjena na volitve v ustavodajno skupščino čakajoča začasna vlada Ruske republike pod vodstvom Aleksandra Kerenskega. V začetku novembra četrtega vojnega leta pa je bil dejansko zadnji čas za boljševiški državni udar, saj je glasovanje, ki je sledilo 14 dni po vzpostavitvi Leninove diktature, pokazalo, da so prejšnjo oblast podpirajoče sile uživale zaupanje večine prebivalstva nekdanjega carstva Romanovih. Stranka socialističnih revolucionarjev pod vodstvom Viktorja Černovaje je na volitvah v ustavodajno skupščino dobila kar 380 sedežev od 703,vladajoča boljševiška garnitura pa le 175.
Ni dveh najkrajših poti do cilja
Po porazu Trockega se je Stalin v španoviji s partijskimi desničarji, ki jih je vodil Nikolaj Buharin, že v drugi polovici leta 1925 obrnil proti svojim poprejšnjim levičarskim pomagačem. Tudi novi začasni zavezniki mu niso bili zares nevarni, saj se niso mogli pohvaliti s politično stanovitnostjo: pozimi in spomladi 1918 so nasprotovali Leninu pri sklepanju aranžmajev z wilhelminsko Nemčijo. Tedaj so bili prav oni nosilci levičarskega radikalizma, ki je bil, kot vse kaže, neizogibna mena v razvoju slehernega znotrajpartijskega opozicionalca.
Ko se je Stalin odločil, da bo marginaliziral še buharinovce (1928–1929), ni imel težkega dela, saj jih je zlahka prikazal kot politične vrtavke. Ker sta se medtem levičarska dioskura Zinovjev in Kamenjev zbližala s Trockim, je svoje tekmece zlahka obtožil zarotništva: zares so bili podobni nenačelnim prepirljivcem v zakotni špelunki, ki se hipoma premislijo in se začno bratiti z nekdanjimi zoprniki. Kdor je pomnil Leninovo patetično politično oporoko, ki je Stalinu jedko očitala grobost – ki bi bila lahko samo izraz pretiravanja v goreči netolerantnosti do slabosti, ne pa napaka –, je mogel biti ob takem razpletu dogodkov pomirjen. Ljudje, ki jim je oče boljševizma bridko očital najrazličnejše grehe, se niso več gnetli za krmilom oblasti …
Ob Leninovi politični oporoki, ki je bila za Stalina mnogo koristnejša, kot sodi senzacionalistična historiografija, pa se je zastavljalo tudi vprašanje, čemu je ustanovitelj sovjetske države okoli sebe trpel aparatčike, za katere je v času svoje smrtne bolezni ugotavljal celo nerazumevanje temeljnih postavk marksizma. Pri gradnji komunizma, ki je projekt z jasno definiranim ciljem, takšni očitki niso bili nedolžni. Zato ni čudno, da je Stalin boljševiško partijo uspel prepričati v optimalnost svojega voditeljstva. Enotnost, ki jo je zagovarjal, je bila utemeljena na vsakomur dojemljivem sklepu, da ne more biti dveh najkrajših poti do cilja. Njegova sodba, da pahljača mnenj, ki je bila tako draga znotrajpartijski opoziciji, vodi k zapletanju in zastajanju ter potemtakem tudi k oviranju marksistično definiranega teka zgodovine, je bila enako neusmiljeno logična. Za povrh se je še skladala z boljševiškim izročilom. Leninov režim se ni boril le proti belemu gibanju, marveč tudi proti neposlušnim revolucionarjem, s čimer pa je samo nadaljeval tradicijo Marxovih verbalnih obračunov z drugače mislečimi (le pri Ferdinandu Lassallu se je moral avtor Kapitala nekoliko krotiti, saj mu je prevečkrat dolgoval nezanemarljive vsote denarja).
Vsaka neizpolnitev naloge je lahko usodna
Stalin prav tako ni zanemarjal aktualističnih argumentov. Ker je sovjetski oblasti kljub ustanovitvi svetovnega proletarskega gibanja – III. internacionale – revolucijo uspelo izvoziti le v Mongolijo, bi mogla biti neenotnost med člani boljševiške partije ne samo škodljiva za gradnjo komunizma, marveč tudi za ohranitev že doseženega uspeha na eni šestini zemeljske kopnine. Polomi v Nemčiji (1918–1919, 1923), na Madžarskem (1919) in na Poljskem (1920) so neznosno skeleli. Komunisti, ki so bili zmagoviti v Rusiji, neuspehov drugod niso mogli razumeti drugače kot izraz slabosti v lastnih vrstah, saj naj bi zgodovina v skladu z marksističnimi postulati že sama delala zanje. Zato so bili na preži pred vsakršnimi pomanjkljivostmi.
Že kmalu po uvedbi diktature v Rusiji so oblikovali troslojno strukturo oblasti: najnižje je bil državni aparat, nad njim partijski in na vrhu še tajna policija. Likvidacije, ki so eliminirale nasprotnike, mlačneže in izdajalce ter uničevale celotne sloje ruskega prebivalstva – Lenin je v začetku leta 1918 odkrito povedal, da je prava vsebina dela ljudskega komisariata za pravosodje socialno iztrebljanje –, so jih združevale vsaj enako močno kot marksistična ideologija. V najtrših razmerah osebnostno oblikovani nekdanji ponesrečeni semeniščnik in pesnik Stalin nikoli ni gojil utvar o tem, kaj bi se zgodilo z njim, če mu ne bi uspelo zmagati. Kot politični operativec z nalogami, ki so se raztezale od skrbi za finančna sredstva boljševiške partije (tudi z gangsterskimi podvigi) do obvladovanja kriznih situacij v državljanski vojni – najbrž je med vsemi najtesnejšimi Leninovimi sodelavci samo Trocki na fronti interveniral večkrat kot on –, je vedel, da je vsaka neizpolnitev naloge lahko usodna.
Imperativ zmagovalnosti, ki so ga na podlagi marksistične razlage zgodovine in uspeha v ruski državljanski vojni uveljavili komunisti, je potem Stalinu omogočil obvladati Sovjetsko zvezo in III. internacionalo. Triumfator se – kot je sarkastično menil že Voltaire – ne moti. Celo žrtve Stalinovih čistk so neredko prišle do sklepa, da se ne smejo upirati svojim rabljem, saj bi od tega imeli korist le protirevolucionarji. K takšnemu ravnanju so mnogo prispevale tudi komunistične predstave o pozitivnosti ljudi, ki ne izhajajo iz nespremenljivih etičnih načel, marveč jih določa koristnost oziroma uporabnost vsakega posameznika in skupine pri udejanjanju marksistične smerne vizije zgodovine.
Od kriznega menedžerja do odličnega administratorja
Ko so bili znotrajpartijski boji za oblast končani, je Henri Barbusse, ki si je med prvo svetovno vojno pridobil ime s protimilitarističnim romanom Ogenj, oznanil: »Stalin je Lenin današnjosti.« Čeprav je generalni sekretar sovjetske partije zanikal, da bi bil kaj več kot učenec očeta boljševizma, je francoski pisatelj le imel prav. Stalin je pokazal izjemno sposobnost v obeh Leninovih vlogah – tj. kot politični strateg in kot ideolog. Ko mu je še v času učiteljeve oblasti pripadlo partijsko krmilo, se je iz frontnega kriznega menedžerja čez noč preobrazil v virtuoznega administratorja. Kot marksistični mislec je imel v prvih letih na oblasti nekaj težav z dialektiko: posebej ga je mučilo vprašanje veljavnosti zakona negacije v socializmu oziroma komunizmu. Ker se je zavedal svoje teoretske šibkosti, si je omislil zasebnega učitelja – filozofa Jana Stena. A z njim se, kot kaže, ni najbolje ujel (nesrečnega mentorja je leta 1937 dal skrajšati za glavo) ... Nazadnje se je Stalin, ki že v mladih letih ni bil dogmatski zagledanec v avtoritete – celo Leninov filozofski chef d'oeuevre Materializem in empiriokritiziem si je prislužil njegove zasebne kritične pripombe (vključno z zapisom: »Haha« na robu strani) –, zanesel na lastno razumevanje povezanosti teorije in prakse. Prenekateri problem, s katerim se je srečevala njegova oblast, se namreč poprej še nikjer ni pojavil.
Stalin je sprva nadaljeval Leninovo novo ekonomsko politiko, ki je pomenila lažni termidor ruske revolucijske stvarnosti. Delna revitalizacija trga pod nadzorom komunističnega politbiroja pa ni bila sama sebi namen, saj je ustvarjala kapital za poznejšo naglo industrializacijo. Ni šlo ne za zastoj v sledenju marksističnemu toku zgodovine ne za umik z začrtane poti. Trocki, ki je hotel sovjetsko državo pri priči industrializirati, ni imel odgovora na vprašanje, kje bo dobil kapital za tak podvig, Stalin pa je vedel, da ga bo imel dovolj, če bo najprej podpiral Buharina, ki je milijone kmetov v času nove ekonomske politike zaslepljeval z geslom »Obogatite se«, nato pa nove premožneže pritisnil ob tla z umetno izzvano lakoto ter jih ekspropriiral.
Odprt za različne strategije
To je bila dialektika v praksi, ki je sovjetski državi omogočila naglo preobrazbo. Stalin, ki je vneto študiral dela strokovnjakov za najrazličnejša področja organizacije, se ni vdajal univerzalističnim teoretskim slepilom. Svojevrstno znamenje tega je tudi izdaja Marxovega nedokončanega rokopisa Grundrisse, ki tematizira različne produkcijske načine. Njegov drugi del je bil v Moskvi prvič izdan junija 1941, teden dni po Hitlerjevem napadu na Sovjetsko zvezo. Čeprav ni čisto jasno, kaj si je Stalin mislil o slovanskem produkcijskem načinu, o katerem v omenjenem Marxovem delu teče beseda bolj mimogrede, se zdi, da ga je imel za modernizacijsko enako perspektivnega kot germanskega. Generalni sekretar boljševiške partije je namreč vedno poudarjal pomen pristno ruskih izkušenj. Tako je Ivana Groznega v galeriji historičnih inovatorjev postavljal nad Petra Velikega predvsem zato, ker je slednji v svojo domovino vpeljal tolikšno zgledovanje po Zahodu, da se je pri njenih prebivalcih prebudil manjvrednostni kompleks.
Prav v takem razumevanju sveta pa se je Stalin bistveno razlikoval od vrste drugih komunističnih prvakov. Ti so namreč nekritično sprejemali Marxovo nagibanje k misli, da je germanski produkcijski način omogočil razvoj kapitalizma in s tem delovanje dialektičnih zakonov, drugi pa ne. Kitajska komunistična partija je v obdobju po Mao Zedongu nazorno pokazala, da prav tu vidi večino 30 odstotkov napačnosti, ki jih pripisuje Stalinovemu delu. Njeno radikalno uveljavljanje germanskega produkcijskega načina pod lastno oblastjo izkazuje neizmerno zaupanje v dialektiko in tehtnost Grundrisse. Toda treba je priznati, da je Stalin vendarle imel dober in prav nič revizionističen razlog za svoje misli. V deželi, katere zgodovino je zaznamoval slovanski produkcijski način, se je ob sklepu prve svetovne vojne, ko so bile možnosti za prevrat zaradi popolnega bankrota starega sveta večje kot kdaj koli prej, dalo izvesti komunistično revolucijo, drugod pa ne.
Stalin s hčerjo Svetlano Alilujevo
V zunanji politiki je Lenin Stalinu zapustil dvomljivo dediščino. Oče boljševizma je menil, da je imperializem najvišji stadij na bridki konec obsojenega kapitalizma – a slednji se je po katastrofi velike vojne 1914–1918 uspel revitalizirati. Na novo sta prišla tudi izziva fašizma in nacionalnega socializma. Leninska ideje o tem, da je kapitalizem svoje najnevarnejše naboje že izstrelil, niso vzdržale preizkusa prakse.
Zato ni čudno, da je Stalin preizkušal različne strategije: enkrat so bili socialdemokrati zanj le podvrsta fašistov, drugič, v dobi ljudske fronte, pa zavezniki. Obakrat so bili rezultati nezadovoljivi, kar je sovjetskega voditelja pripravilo do tega, da je dal transparentno ideološko politiko v oklepaj. Pri izvedbi tega zasuka so mu pomagale tudi čistke, ki so – kot poudarja J. Arch Getty – imele racionalen razlog v odpravi inercije nefleksibilnega dela partijskega aparata. Tako je Stalin zlahka revidiral mnenje o Hitlerju, ki je nanj napravil velik vtis s pobojem svojih ne več koristnih soborcev v noči dolgih nožev poleti 1934. »Morilec delavskega razreda« in »vodja svetovnega proletariata« sta tako avgusta 1939 postala partnerja pri delitvi Evrope. V Stalinovem imaginariju je bila Hitlerju tedaj dodeljena vloga krušitelja kapitalizma: prihajajoča vojna, ki se je kuhala v berlinskih retortah, bo oslabila vse sile na zahodu, kar bo sovjetski državi nazadnje olajšalo razširiti komunizem ...
Orožje, proti kateremu ni imel moči – demokracija
A nagli poraz Francije je spremenil vse: Stalin se je na kontinentu znašel sam iz oči v oči s tretjim rajhom. Ko ga je ta junija 1941 napadel – ker je hotel pridobiti »življenjski prostor« na vzhodu, ki ga je obetal Mein Kampf, in Veliki Britaniji odvzeti upanje na kakega močnega zaveznika v evrazijskem prostoru –, sovjetski voditelj ni imel nobene izbire: moral se je bojevati neposredno. Totalno. Absolutno. Če je najprej še upal na diplomatski dogovor in je prek Molotova in šefa svojih varnostnih služb Lavrentija P. Berije bolgarskemu ambasadorju Ivanu Stamenovu predlagal mirovno posredovanje, se je potem naglo prelevil v vojaka. Za ceno strahotnega trpljenja prebivalstva svoje države se je naučil tudi učinkovitosti na položaju vrhovnega poveljnika. Nazadnje je – kakor je že poleti 1941 napovedal Stamenov – še enkrat zmagal. Stalin je v dogovorih s Churchillom in Rooseveltom dosegel, da je Sovjetska zveza po Hitlerjevem zlomu rešila svoj varnostni problem: poslej jo je obdajal venec satelitskih držav. S tem pa se je njen položaj bistveno spremenil: Moskva je vnovič gospodarila imperiju. Stalin je postal največji in najmočnejši med vsemi ruskimi carji, čeprav ni bil ne car in ne Rus.
Sovjetska zveza se je leta 1945 znašla pred bistvenim vprašanjem vsake imperialne sile, tj. kako obvladati razsežno periferijo. Naj pošlje tja svoje najboljše ljudi in s tem tvega oslabitev centra, ali pa naj se zanese na lokalne oblastnike, ki bodo prej ali slej hoteli postati samostojn(ejš)i? Ko so komunisti zmagali še na Kitajskem, je problem njihovega usklajenega delovanja postal še večji. Do tedaj pa so Stalinovi nasprotniki, ki so razpolagali z atomsko bombo, že premislili situacijo in se prikopali do sklepa, da marksističnih režimov ni treba zrušiti v vojni, saj naj bi ti dolgoročno ne mogli zdržati mirnodobne tekme z demokracijami. Prisegli so na doktrino zadrževanja, ki jo je v bistvenih potezah formuliral eden največjih ameriških poznavalcev Rusije George F. Kennan. Stalin nanjo ni našel pravega odgovora. Vrhu vsega pa se je začel prepirati z marksističnimi voditelji na periferiji. Maršal Tito mu je nazadnje celo zagrozil z atentatorjem, ki bo zagotovo opravil svoje delo, medtem ko sovjetski mazači, ki so v Beogradu menda petkrat poskušali pretrgati nit njegovega življenja, niso opravili nič. In če slovenski akademik Jože Pirjevec to zgodbo omenja kot dokaz moči jugoslovanskega komunističnega prvaka, britanski zgodovinar Robert Service suho pribija: tako si dopisujejo gangsterji. Stalina in njegov svet očitno še danes lahko tematizira le dialektični boj ideje in stvarnosti.
Pogledi, let. 6, št. 2, 28. januar 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
