Zaton Gutenbergove galaksije
Knjige in zakaj jih kupovati?
Knjigarna se bo v prihodnosti preoblikovala v družabni prostor, srečevališče bralcev, je ena od bolj optimističnih projekcij. V kakšni obliki bodo preživele knjigarne pri nas, je še za odtenek bolj nehvaležno vprašanje. Odgovor nanj je povezan s pripravljenostjo Slovencev, da kdaj kakšno knjigo tudi kupijo, namesto da bi se vpisali na seznam čakajočih za izposojo v knjižnici. Kajti knjige – poleg bralcev in zagovornikov, ki javno opozarjajo, da so knjige slovenska nacionalna svetinja in da smo se prav zaradi književnosti obdržali – potrebujejo tudi kupce. In ni nujno, da se vse tri kategorije prekrivajo. Priložnost podpreti slovensko kulturo s čisto konkretnim razpiranjem denarnice se ponuja prav zdaj, na Slovenskih dnevih knjige.
Racionalni potrošnik ne hodi nikamor
Knjiga ima dvojno naravo; je tržni, a tudi kulturni produkt, ki ima sposobnost spreminjati svet, je svoje predavanje na prvi tematski konferenci knjigotržcev in založnikov, ki je potekala v začetku aprila v Gospodarski zbornici Slovenije (GZS), začel dr. Andrej Blatnik, izredni profesor na Filozofski fakulteti (FF) v Ljubljani. Danes v Sloveniji na leto izide skoraj 6000 različnih knjižnih naslovov in časi, ko je bil izid vsake knjige praznik, so minili – saj kam pa bi prišli, če bi ves čas praznovali, je Blatnik povzel duhovito pripombo svojega nekdanjega uredniškega kolega. Zato ni nič cinična Blatnikova ugotovitev, da je včasih izbor potekal pred izidom, danes pa po izidu. Izbor knjig, tako v knjižnicah kot v knjigarnah, ni zanemarljivega pomena; knjižničar in knjigarnar sta t. i. kulturna posrednika in bralcem ponujata knjige, ki so zadostile merilom njunega strokovnega okusa. Napačno je izbor prepuščati trgu oziroma bralcem, češ saj oni najbolj vedo, kaj bi radi brali. Trg in ljudstvo ne moreta biti tista, ki o vsem odločata; le kdo bi si želel peljati po mostu, ki so ga projektirali poklicni vozniki, se je vprašal Blatnik. Sicer pa po njegovih zaznavah knjigarnar vse bolj izgublja vlogo kulturnega posrednika, saj se ljudje, ki zaidejo v knjigarne, vse manj pogovarjajo z njim. Če sploh še zaidejo v knjigarne – kajti racionalni potrošnik, v katerega se spreminja tudi kupec knjig, raje odklika izbrano knjižno gradivo v spletni knjigarni in s tem prihrani. Knjigo raje kupim na spletu, kajti če grem v knjigarno, jih od tam odnesem še deset, ki jih sploh nisem imel namena kupiti, je prehod k racionalnemu potrošništvu v nekem intervjuju lepo opisal Žižek. Antipod racionalnemu je etični potrošnik, ki gre raje kot na spletni Amazon v prijetno knjigarnico na vogalu, kjer se zaplete v pogovor z lastnikom in ob tem nič ne prihrani. Toda etični potrošniki so v manjšini, dodaja Blatnik.
A racionalnemu potrošniku bo vedno uspelo izbrskati cenejšo knjigo in v tem ga nima smisla ovirati. Takšen človek se sprašuje, zakaj bi sploh hodil v knjigarno, ko pa lahko vse opravi iz naslanjača. Na to vprašanje Blatnik odgovarja z novim vprašanjem: Zakaj bi sploh hodili kamorkoli?, in nakaže smer, v kateri bi se utegnila svetlikati luč na koncu predora: mnogoopravilnost. Knjigarne bodo morale združevati različne dejavnosti in ponujati mnogo storitev, od brezžičnega interneta do kave, predvsem pa si bodo morale prizadevati »udomačiti in zadržati kupca«. Kakšna bo knjigarna prihodnosti? »Bo družabni prostor – ali pa je ne bo,« je svoj nastop sklenil Andrej Blatnik.
Kulturna središča, knjižna razstavišča
Njegove besede je potrjeval nastop Metke Zver, direktorice MK Trgovina in članice Društva slovenskih knjigotržcev. Začela je s trdimi, neizprosnimi dejstvi, ki vse prej kot navdajajo z optimizmom: ogrožajo jih recesija, spletne knjigarne in e-knjige. V ZDA je v zadnjih petih letih zaprlo vrata več kot petnajst odstotkov knjigarn, med njimi ena največjih verig Borders; pri čemer je zaskrbljujoče, da se njihove stranke niso preusmerile k preostali veliki verigi, Barnes & Noble. V čem je sploh še smisel knjigarn, je bilo neizogibno vprašanje. Govornica je nanj najprej podala idealističen odgovor: »Knjigarne omogočajo naključno srečanje bralca s knjigo. Skrbijo za človeško dimenzijo prodaje knjig. So knjižna razstavišča. Tam najdejo svoje mesto tudi dela, pomembna za nacionalno kulturo, ki morda niso najbolj tržno zanimiva. Knjigarji namesto bralcev pregledajo na tisoče knjig in na police postavijo tiste, ki jih bodo bralci radi brali /.../ Knjigarne so kulturna središča.« Potem pa ubrala bolj realistične tone in vpletla ekonomsko logiko, ki jasno in glasno pravi, da knjigarne obstajajo, ker ljudje v njih kupujejo knjige. In če jih drugje dobiš ceneje, jih boš pač kupil tam. Zato je kupcu treba ponuditi več kot samo knjigo. Preživeli bodo tisti, ki bodo iznašli način, kako spremeniti obisk knjigarne v posebno doživetje. Ne bodo se smeli ogibati niti spletne komunikacije z bralci po družabnih omrežjih, kajti zvestega kupca ne vzgojiš samo z ugodnimi cenami. Knjigarne bo treba preoblikovati v prostor, v katerem se bodo ljudje radi in dolgo zadrževali, se hoteli celo fotografirati. Imeti bodo morale množico manjših tihih prostorčkov za prebiranje knjig in osrednji del z velikim zaslonom, s katerega bo avtor po Skypu lahko nagovoril bralce. Privabljati bi morale digitalne in hibridne bralce, mladim avtorjem pa omogočiti, da si tiskajo svoje knjige na t. i. espresso book machine (stroj za tiskanje po naročilu, tudi enega samega izvoda).
V knjigarnah prihodnosti bo torej cvetelo družabno življenje, potekale bodo delavnice kreativnega pisanja, kupci bodo kramljali z avtorji in jim moleli v podpis njihove knjige, ob večerih pa se bodo družili s kozarcem vina v eni in koščkom sira v drugi roki. Spremembe morajo biti tako radikalne, da bodo knjigarne po tej preobrazbi morda bolj podobne kavarnam kot samim sebi, je rekla Metka Zver. Ampak da bi njeni napotki in smernice za transformacijo knjigarn res utegnili obroditi sadove, so se poslušalci prepričali že med nastopom njenega predhodnika, dr. Mihe Kovača, vodje razvoja založbe Mladinska knjiga (MK) in rednega profesorja na Filozofski fakulteti. Ta je opisal primer knjigarne v Washingtonu, ki sta jo odprla nekdanja novinarja in predstavlja nekakšno optimistično zgodbo o uspehu, ob kateri so srca poslušalcev – knjigotržcev in založnikov – nedvomno zaigrala. Kovač je dogajanje na knjigotrškem področju v ZDA izpostavil v razmislek: iz njihovih napak se lahko marsičesa naučimo. Zgovoren je podatek, da promet v velikih knjigarskih verigah, kot je Barnes & Noble, zadnje leto upada, narašča pa promet v malih neodvisnih knjigarnah. Ena takšnih je washingtonska Politics and Prose, ki se ponaša s kavarno v kleti in brezžičnim internetom, prireja dogodke, ki so včasih v zelo ohlapni povezavi s knjigami (npr. kuharski tečaj ali joga ob rob izidu takšne knjige) – se pravi, da ni treba organizirati le poglobljeno intelektualnih razgovorov o znanstvenih monografijah, je poudaril Kovač. In malce za šalo dodal še, da ključ njenega uspeha (in najbrž še mnogih drugih knjigarn po ZDA) tiči v razmeroma šibki moči delavskih sindikatov, ki niso mogli preprečiti, da bi bil odpiralni čas od ponedeljka do sobote od devetih zjutraj do desetih zvečer, ob nedeljah pa od desetih zjutraj do osmih zvečer.
Trideset kav in štiri knjige
Toda vse optimistične besede iz ust Mihe Kovača ter strategije in navodila Metke Zver, po katerih bi tudi slovenske knjigarne lahko vzbrstele v oaze družabnega življenja v razčlovečenem svetu, kamor bi se ljudje zatekali prebirat dobro literaturo in jo za nameček še kupovali, so zbledeli z nastopom naslednjega govornika: Branimirja Nešovića, direktorja založbe Modrijan, ki je pred tremi leti na Trubarjevi ulici v Ljubljani odprla tudi svojo knjigarno. Tudi tam potekajo dogodki, resda ne vsak dan, ampak če organiziramo dogodek ob izidu knjige o pitju kave, pri tem pa spijemo 30 ali 40 kav, prodamo pa štiri knjige, nismo naredili nič, je Nešović v hipu zrušil vse iluzije. Vprašati se je treba, kakšen je izkoristek takšnih dogodkov, je poudaril in dodal, da srž problema tiči v tem, da Slovencem kupovanje knjig ni v navadi. »Knjigo kupimo, ko verjamemo, da jo potrebujemo, ali pa iščemo izhod iz zadrege, ko je treba nekomu nekaj na hitro podariti – kajti 'knjiga je najprimernejše darilo'.«
Odkar se pojavlja medijski interes za knjigarne, me sprašujejo, ali je imeti knjigarno prestiž, je povedal Nešović. Da in ne, odgovarja na takšne poizvedbe, poslušalstvu na konferenci pa je poleg tega postregel z zelo odkritimi podatki: Modrijanova knjigarna posluje z izgubo približno 100 tisoč evrov na leto. Zakaj torej tak gospodarski nesmisel? Če pravkar izdano knjigo prepustijo knjigotrški mreži, je po treh mesecih nihče več noče, tudi če gre za klasike. To je bil temeljni razlog, da so se odločili za odprtje knjigarne. Bilo je na začetku krize, a pri Modrijanu so bili optimistični in verjeli, da bo Slovenijo oplazil samo njen piš. Kalkulirali so z dvakrat višjim prometom, kakršen je v resnici. Izhoda na dolgi rok ne vidijo – diskontne cene ne bodo delovale, pa četudi v povezavi z diskontnimi plačami. V knjigarni in knjigotrški mreži, kakršna v Sloveniji je, Modrijan proda manjši del svoje produkcije. Založba danes ustvari slabo tretjino prihodkov s splošnim programom in dve tretjini s šolskim programom. Pred odprtjem lastne knjigarne so od splošnega dela produkcije prodali 35 odstotkov v knjigarnah. Po Nešovićevih ocenah je to veliko, ker imajo dobre stike s knjigotrško mrežo. Nadaljnjih 23 odstotkov so vzele knjižnice; sami kot založba pa so imeli 42 odstotkov prometa. Po treh letih delovanja Modrijanove knjigarne so ta razmerja takšna: 28 odstotkov prometa s splošnim programom so ustvarili v preostalih knjigarnah, ena sama Modrijanova knjigarna – 12 odstotkov, knjižnice – 22 odstotkov. Kot založba – 38 odstotkov, pri čemer sta največ prometa dosegla telefonski studio in prodaja po spletni strani založbe (2 odstotka), in ne spletna knjigarna.
Nešović ni skrival niti točnih vsot, koliko dobička so ustvarili v posameznih knjigarnah po Sloveniji. Iz njih sledi, da so največ prodali po nekaj več kot 40 knjigarnah Mladinske knjige, 50 tisoč evrov pa so ustvarili v lastni Modrijanovi knjigarni. Sledijo knjigarne DZS z manj kot 30 tisoč evri, izolska Libris z dobrimi 5 tisoč evri, Felix s 13 knjigarnami manj kot 2 tisoč evrov in tri knjigarne založbe Sanje s poldrugim tisočem evrov. Te številke kažejo, da imamo v Sloveniji zelo zaprt sistem, knjigotrška mreža le deloma funkcionira kot knjigotrška mreža, je povedal Nešović. Sesul je tezo o tem, da se v knjigarnah, ki prirejajo raznovrstne dogodke in kuhajo kavo, proda več knjig. V dvomesečnem obdobju so podrobno proučevali navade obiskovalcev Modrijanove knjigarne: vanjo je vstopilo malce manj kot 2000 ljudi, od tega 63 odstotkov žensk in 37 odstotkov moških. Največ, 40 odstotkov, jih je bilo starih do 50 let, nad 50 let 31 odstotkov (po oceni). Večina obiskovalcev – 57 odstotkov – se je v knjigarni zadržala manj kot pet minut. Dlje kot eno uro se ni zadržal nihče, do ene ure pa en odstotek. Najboljši obisk in prodajo so zabeležili ob sredah in petkih, najboljše ure: odmor za kosilo in konec delovnega časa. Presenetilo pa jih je naslednje spoznanje: za nakup se je odločilo kar 49 odstotkov obiskovalcev knjigarne, kar je povsem drugače kot v Nami ali Maxiju, kjer je večina pasantov. Večina jih torej pride v knjigarno s točno določenim namenom in ga uresniči v manj kot 5 minutah. V knjigarni pa imamo tudi kavo, a očitno ne igra nobene vloge, je sklenil svojo predstavitev Nešović.
Ni res, da ne bi ničesar brali
V kasnejšem pogovoru v svoji pisarni je izpostavil glavno slabost slovenske knjigotrške mreže: favoriziranje lastne produkcije, kar pomeni, da se v knjigarnah, ki so last določene založbe, (dobro) prodajajo samo knjige, ki so izšle pri taisti založbi. Paradoks pa je, da knjiga v Sloveniji še nikoli ni bila tako dostopna kot danes. Čeprav knjigarne ni v vsaki vasi (je pa skorajda v vsaki vasi knjižnica), so ljudje izjemno mobilni – nekaj takega bi se namreč dalo sklepati iz dejstva, da so se pripravljeni voziti tudi po več deset kilometrov do nakupovalnih središč.
Nešović poudarja, da knjižnice v Sloveniji (na konferenci knjigotržcev in založnikov je bilo sicer slišati, da se naslovi najbolj izposojanih in najbolj prodajanih knjig ne prekrivajo) delujejo bolje kot v marsikateri drugi državi; v Avstriji, denimo, bralce oskrbujejo predvsem s strokovno literaturo, ponekod po Evropi knjige kupujejo z enoletnim zamikom, kar je smiselno, saj že čas včasih loči zrnje od plev in se tako izognejo najhujši plaži – ta pa žal prevladuje med knjigami, ki jih nabavljajo slovenske knjižnice. Za to seveda obstaja razlog: ker so financirane glede na izposojo, in ljudje si najraje izposojajo pogrošne ljubezenske romane … Pojavljajo se založbe, celo one-man-band, ki prodajajo svojo produkcijo izključno knjižnicam, ali taki založniki, ki knjige dajejo na trg šele nato, ko jih levji delež odkupijo knjižnice. Sicer pa knjižnice niso konkurenca Modrijanu, poudarja Nešović.
Koliko in kaj so Slovenci pripravljeni kupiti, je za zdaj zgolj predmet ugibanj in Nešović podatkov, ki so jih pridobili v njihovi knjigarni, nikakor ne bi hotel posploševati. Je pa pripravljen sofinancirati podobno raziskavo, ki bi se poglobila v nakupovalne navade po vsej Sloveniji. Žal je tako, da v današnjih razmerah ljudje dobro premislijo in kupijo tisto, kar zares potrebujejo, ter ponavadi presodijo, da potrebujejo priročnike in knjige za osebnostno rast. V resnejši literaturi pa je stanje katastrofalno. Glavnina naklade se proda v treh do šestih mesecih po izidu. Individualnim kupcem se proda nekaj deset knjig, med sto in dvesto pa v knjižnice. Ob teh nekaj izvodih e človek vpraša, kaj intelektualna elita v Sloveniji sploh bere. Včasih je bilo normalno, da so se ljudje pogovarjali o knjižnih besedilih, danes so take vrste razprave izginile, ugotavlja Nešović. Ne bi mogli reči, da ljudje ničesar ne berejo, saj nas knjižnična izposoja prepričuje o nasprotnem, zagotovo pa se danes ne dogaja več kot pred leti, ko so ljudje knjige tudi nakupovali, in to celo na metre. Prepričanje, da se da do knjige priti brez plačila, je širši družbeni problem, razmišlja Nešović. Knjiga ni več vrednota, ljudje pa se ne zavedajo, da založbe živijo od tega, kar prodajo (z izjemo tistih, ki so se specializirale na knjižnice ali knjižne subvencije). Še njihovim sodelavcem, prevajalcem, lektorjem in avtorjem ni v navadi, da bi svoje znance pozvali, naj jih podprejo z nakupom. Uveljavljeno je prepričanje ‒ »komu boš pa dal knjigo, če ne prijatelju/znancu/sosedu«. Najbolj škandalozno pa se mu je zdelo, ko je nekoč prejel pismeno prošnjo neke ustanove, naj jim podarijo knjige za v knjižnico, ker si nakupa ne morejo privoščiti. Pod njo je bil podpisan dekan fakultete …
Večja raznolikost, nižje naklade
Ali ima pri razvrednotenju avtorskega dela prste vmes internet, kjer je vse na voljo brezplačno? Internet tu vsekakor igra določeno vlogo, upirati se mu pa je čisti nesmisel, odgovarja Nešović, ki opozarja, da živimo v absurdnih časih: še nikoli ni bilo dostopnega toliko znanja, pa ljudje še nikoli niso bili tako nevedni. Govori o novodobnem barbarizmu, ki ga generira potrošniška družba. Na vprašanje, ali Slovence od nakupa knjig prevodnega leposlovja morebiti odvračajo izvirniki, ki jih je mogoče prebrati hitreje in ceneje, sogovornik zmajuje z glavo; Slovenci so bili od nekdaj dvojezični in če je danes angleščina prvi tuji jezik, ki ga obvlada vsakdo, so bili to včasih srbohrvaščina, nemščina, italijanščina …
Če bi držala teza, da dobrih 10 odstotkov prebivalstva vsakega naroda bere, bi morali biti med Slovenci 20 tisoč bralcev. Podatki o izposoji v NUK – 15 milijonov enot knjižničnega gradiva (od katerega je nekaj gotovo zgoščenk in DVD-jev) na leto, kar je impozantno tudi v evropskem merilu – govorijo o tem, da jih v resnici bere še več. Koliko je med njimi tudi kupcev, pa najbolje ilustrirajo podatki o povprečnih nakladah, ki so se v zadnjih dveh desetletjih drastično znižale. Če je bilo pred dvajsetimi leti 3000–4000 izvodov povprečna naklada, je danes ta upadla na 400 izvodov, 4000 pa je velika uspešnica. Še Vojnovićevih Čefurjev so – ob vsej reklami slovenske policije – prodali menda le okrog 18.000 izvodov. Količinsko je knjig enako število kot pred dvajsetimi leti, le raznolikost je tem večja, zato so naklade nižje. V časih, ko je v Sloveniji izšlo le nekaj knjig na leto, je bilo zanimanje zanje večje, zbirko Večernice so prodajali v nekaj deset tisoč izvodih. A je treba dodati, da se takrat za kos človekove pozornosti še ni borila televizija, kaj šele splet z vsemi družabnimi omrežji, še radijski sprejemniki so bili redke ptice, dodaja sogovornik. Spremembe, ki so se vmes zgodile, so danes naravne danosti, ki se jim lahko kot založnik samo prilagodiš. »Če greš plesat ta ples, se moraš zavedati, da te lahko pohodijo,« sklene Nešović. Za knjigo se ni bati – manj jih bo, tem dragocenejše bodo! Tezi, da je knjig preveč, pa sogovornik nikoli ni pritrjeval: »Drži, da je zelo dobrih knjig toliko, da jim človek ne more slediti. Seveda pa smo ljudje različni in lahko širimo svoj izbor.« Večja ponudba knjig ne more biti razlog za krizo založništva ali knjigotrštva, je prepričan Nešović.
Proč z DDV
Dr. Miha Kovač se ne strinja s tezo, da gre književno založništvo po isti poti kot glasbena industrija, med drugim zato, ker je glasbenemu založništvu zamajala tla pod nogami brezplačna spletna izmenjava datotek, medtem ko je imel v knjigotrštvu podobno vlogo kot Napster Amazon, ki pa e-knjig ni brezplačno delil, ampak jih je »zgolj« pogosto prodajal pod nabavno ceno, zato da je »iz zidanih knjigarn izsesal čim več kupcev in jih priklenil nase«. Čeprav imamo danes mnogi o poslovni politiki Amazona slabo mnenje, je treba priznati, da najbrž prav zaradi njega v knjižnem založništvu ni prišlo do takega razmaha piratstva kot pri glasbi. Sicer pa si v Sloveniji že v izhodišču ne moremo privoščiti bistveno nižjih cen e-knjig v razmerju do tiskanih, saj v nasprotju z ZDA pri nas prihranek pri tisku izničijo bistveno višji davki in višji strošek avtorskih pravic izvirnika pri prevodih. Če bi v Sloveniji kdo podobno kot Amazon sistematično nižal cene e-knjig pod njihovo nabavno ceno, bi v trenutku, ko bi e-knjige prevladale nad tiskanimi, postalo nemogoče plačevati avtorje.To bi lahko po nemškem in francoskem vzoru preprečili z enotno ceno knjige. Sicer pa e-knjiga, ne v slovenščini, temveč v angleščini, že pomeni potencialno grožnjo našemu trgu – ker Slovenci počasi postajamo dvojezični. Hipotetično bi bilo mogoče, da se bo nekoč v prihodnosti nehalo prevajati iz angleščine, meni Kovač. Tako kot v Jugoslaviji skoraj nismo prevajali iz srbohrvaščine, ker smo ta jezik skoraj vsi razumeli. Če bi dobršen del tistih, ki berejo v angleščini, migriral v e-okolje, bi to lahko povzročilo resne težave nekaterim knjigarnam v mestnih središčih, ker je že zdaj dobršen del knjig v angleščini, deloma pa tudi v založniški industriji, saj je že zdaj več kot polovica celotne slovenske produkcije za splošni trg prevodov. Blagodejno bi na knjižni trg vplivalo zmanjšanje DDV. Vendar pa bi morali znižanje strogo nadzirati, oziroma bi moral obstajati dogovor, da se za toliko, kot bi se znižal davek, znižala cena knjige. Tako znižanje davka na knjige se je na Švedskem izkazala za uspešno, saj je prodaja knjig tam zrasla za kakšnih 10 odstotkov. Na Hrvaškem pa je bilo ravno obratno: ko so zvišali davek na knjigo, so bile posledice podobne kot pri vojni.
Namigovanja, da se na Slovenskem ne more razživeti kultura nakupovanja knjig zaradi premočne knjižnične mreže, tudi Kovač zavrača. Ljudje si v knjižnicah izposojajo drugačne knjige, kot jih kupujejo v knjigarnah, poudarja. Kar seveda ne pomeni, da si ne bi tudi v knjižnicah želeli tistega, kar je na lestvici najbolje prodajanih – to kažejo podatki o rezervacijah. To, da med stotimi najbolj izposojanimi knjigami prevladujejo zgolj ljubezenski romani, oziroma da knjižnice izposodijo skoraj toliko ljubezenskih romanov, kot knjigarne prodajo vseh knjig, hkrati pa lestvice najbolj prodajanih knjig v knjigarnah kažejo bistveno bolj raznoliko podobo kot lestvice knjižničnih izposoj, pa je predvsem stvar kulturne politike in dometa slovenskega javnega sektorja, pravi Kovač. A to bi po njegovem zahtevalo posebno debato.
Knjiga potrebuje oboje, knjižnice in knjigarne, saj obe mreži knjigo umeščata v urbano krajino, razlaga Kovač. Če so knjige naprodaj na dveh ali treh spletnih straneh, to preprosto ni enako. Zato je pomembno, da knjigarne obstanejo. Spletne strani ne omogočajo brskanja po policah, ne ponujajo nasvetov živih knjigarnarjev; ljudje, ki kupujejo na spletnih straneh, si tam odklikajo točno želeno knjigo, ne da bi se prepuščali nasvetom ali predlogom drugih – zapredajo se v lastni miselni sistem in se tako še bolj izolirajo. Poleg tega ne smemo pustiti ob strani, da knjiga komunicira z bralcem v svoji fizični pojavnosti: nagovarja ga z naslovnico, s katero nam sporoča tudi, kakšna je njena vsebina.
Knjige na pošti
Lastno knjigarno ima tudi Študentska založba. Knjigarna Beletrina na Novem trgu v Ljubljani deluje tri leta, in sicer v prostorih lastnika, ki si želi na tej lokaciji kakovostno kulturno ponudbo – ZRC SAZU, zaradi česar je najemnina znosna, kar je tudi razlog, da jo še ohranjamo, pravi Renata Zamida, ki je pri Študentski založbi pristojna za marketing in mednarodno sodelovanje. Če bi morali plačevati najemnino po povsem tržnih cenah, bi – glede na izkupiček in vse stroške, ki jih knjigarna prinaša, predvsem stroške dela – verjetno že davno obupali. Tako pa je knjigarna Beletrina postala nekakšna dnevna soba in izložba Študentske založbe, kjer novinarji lahko prevzemajo recenzijske izvode (in se ob tem razgledajo po knjižnih policah ter morebiti kaj kupijo), v njej pa potekajo tudi literarni večeri; nazadnje so tu izvedli dražbo arhivskih izvodov iz zbirke Beletrina. Kupci v Beletrini večinoma posegajo po knjigah Študentske založbe, ki se dobro prodajajo tudi v Konzorciju in knjigarni Mladinske knjige v ljubljanskem BTC Cityju. Njihove knjige najdejo svoje mesto tudi v knjigarnah Sanje in Modrijan, ki so znane po malce bolj kakovostnem programu. Pomembno pa je omeniti tudi nekatere manjše, neodvisne kavarne, v katerih knjige res prodajajo z ljubeznijo, denimo Libris v Izoli in Antika v Celju, omenja Zamida.
Založniki rade volje pograbijo sleherni novi prodajni kanal, ki se ob zdesetkani knjigotrški mreži ponuja: žepnice Študentske založbe iz letošnje ponudbe poletnega branja bodo v kratkem kot novost naprodaj na uradih Pošte Slovenije (ne bo pa jih na Petrolovih bencinskih črpalkah, ker se tja prebijejo res redke izjeme t. i. kakovostne literature; še Welsh in Cavazza ne prideta v poštev). Ta kanal bo prišel do izraza še zlasti v manjših slovenskih krajih, kjer so se knjigarne pozaprle (ali se pretvorile v prodajalne pisarniškega materiala s peščico knjig).
Odlašanje z e-knjigami
Prodaja knjig na spletni strani Študentske založbe (kjer so cene knjig 15 odstotkov znižane – prav toliko popusta so deležni tudi kupci njihovih izdaj v zidani knjigarni Beletrina) zadnja leta dosega blizu 10 odstotkov celotne prodaje, pri čemer je delež iz leta v leto počasi rastel. Pomembno mesto za prodajo njihovih knjig so tudi knjižni sejmi (jesenski v Cankarjevem domu, spomladanski dnevi knjige, sejem akademskih knjig, ki ga prireja Filozofska fakulteta …). Kar zadeva kulturo nakupovanja knjig, tudi Renata Zamida soglaša, da si Slovenci knjige bolj izposojamo, kot jih kupujemo, k čemur nas napeljuje tudi dobro razvejena knjižnična mreža. Delno se povpraševanje po knjigah v knjigarnah in knjižnicah gotovo prekriva, meni sogovornica. Eden od vzrokov, da prodaja knjig upada, so visoke cene – povezane z nižjimi nakladami, te pa so posledica večje raznolikosti naslovov. Kako spodbuditi prodajo? To je vprašanje, na katerega se vsi trudimo najti odgovore, razlaga Renata Zamida, sploh v časih krize, ko knjiga pade v enega od predalčkov z oznako »luksuz«, skupaj z naročninami na časopise in gledališkimi vstopnicami – torej nenujnimi dobrinami, ki se jim najprej odpovemo. Koliko bi položaj izboljšal zakon o enotni ceni knjig, ostaja odprto vprašanje, zagotovo pa bi prodajo lahko pospešila odprava DDV na knjigo, seveda pod strogim nadzorom. Na Hrvaškem, kjer so DDV odpravili, cene knjig niso dosti nižje, pravi Zamida. So pa zato knjige cenejše v Srbiji, kjer jim ceno zbijajo visoke naklade, nižji produkcijski stroški in piratske izdaje. Bi lahko podoben učinek, to je nižanje cene tiskanih knjig, imele e-knjige? Ne, če le ne bi bile prepoceni ali brezplačne, je prepričana Renata Zamida, ki poudarja, da imajo lahko nekatere e-knjige tudi višjo ceno kot njihove tiskane različice, in sicer na račun dodatne večmedijske vsebine in poglobljenejše uporabniške izkušnje. V Sloveniji se preveč odlaša z e-knjigami, zato ni nič čudnega, da bralci uhajajo k delom v izvirniku, največ angleščini. Sicer pa meni, da e-knjige bralcev ne bodo odvračale od nakupa tiskanih, ravno obratno, prodaja pa bo nekaj časa potekala po dveh tirih. Vsekakor pa je odveč bojazen, da bi e-knjiga povsem izrinila svojo starejšo papirnato sestro.
Internet posrka vse
Povsem drugačne izkušnje z e-knjigami in spletom nasploh ima Dean Ivandić, lastnik knjigarne Behemot, ki je od leta 2005 delovala na Židovski stezi, od lanske jeseni pa, preseljeni v preddverje Mestne galerije, poskušajo rešiti, kar se rešiti da … Internet je kot velikanska sila, ki vse posrka – kot čep, ki ga izvlečeš iz kadi, polne vode. Toda voda v tej kadi že dolgo ni več topla, mlačna je in ni se začela hladiti včeraj, mi pa še kar vztrajamo v njej, je Ivandić s slikovito primero ponazoril stanje ne le v knjigarnarstvu, temveč na vseh področjih, ki jim internet dandanes »streže po življenju«. Vključno z mediji, se razume. Se pravi, da smo vsi v isti kadi, zaključiva.
Ivandić si je izkušnje s knjigotrštvom začel pridobivati v devetdesetih letih v Pragi, kamor se je preselil iz rodnega Zagreba. Češkoslovaška je bila v osemdesetih tako nepredušno zaprta, da so padec berlinskega zidu in zlom komunizma res doživeli kot odprtje vrat v svet. Zato pa je bila tik pred prelomnimi dogodki moč besede, sploh tiskane besede, med češkimi intelektualci tem večja. Knjig, vsaj onih, ki bi si jih ljudje res želeli brati, se ni izdajalo v založbah, temveč v t. i. samizdatih (ali pa so jih izdajali disidenti v tujini), ter so si jih izmenjavali v zaprtih krogih po zasebnih stanovanjih. Knjigarna, sploh v predinternetnih časih in sploh za t. i. železno zaveso ni bila navadno podjetje, tako kot knjige še danes niso navadno blago, z izborom knjig, ki se ponujajo s polic v tvoji knjigarni, pa lahko skorajda vplivaš na miselnost ljudi, meni Ivandić. Vsaj konec osemdesetih in v devetdesetih, za katere bi lahko rekli, da so bili zlati časi knjigarn in knjig, je bilo tako. Sogovornik soglaša tudi s tezo, da zdaj živimo v obdobju zatona knjigarn. Sam sem prav gotovo na začetku konca, priznava lastnik Behemota, ki v novih prostorih poskuša prodati, kar je ostalo, novih knjig pa že od lanskega poletja ne naroča več. V resnici se poskuša sprijazniti, da se bo treba začeti ukvarjati s čim novim, pravi sogovornik, po izobrazbi slikar konceptualist z diplomo praške akademije, ki pa mu srce ne da, da se ne bi lotil še zadnjih poskusov, s katerimi želi rešiti svojo knjigarno. Projekta se je lotil malone znanstveno, z ugotavljanjem vseh dejavnikov, ki mu spodmikajo tla pod nogami, in ker so višje cene knjig v (zidanih) knjigarnah eden ključnih razlogov, zakaj ljudje raje kupujejo na spletu, je poskusno znižal cene nekaj publikacijam na knjižnih policah – a je odziv dokaj boren, pravi.
Amazon, sovražnik in prijatelj
Njegov največji sovražnik so spletne knjigarne – med katerimi je The Book Depository s sedežem v Veliki Britaniji, ki brezplačno razpošilja knjige po vsem svetu, tista, ki je »osvojila srca« njegovih strank. Ivandić se je s prodajo knjig začel ukvarjati prav v času, ko je bil ustanovljen Amazon, se pravi sredi devetdesetih. Sprva je Amazon pokrival zgolj ameriški trg, ko pa se je začel seliti na druge velike nacionalne trge, denimo Veliko Britanijo, Nemčijo, Francijo ipd., je to pomenilo začetek propada, predvsem malih knjigarn. Po sogovornikovem mnenju si s trgovanjem s knjigami Amazon ne more ustvarjati dobička, bolj profitabilna je prodaja telefonov, mešalnikov in ostalih drobnjarij. Največje ameriško nacionalno podjetje za distribucijo knjig je za male knjigarne razvilo nekaj podobnega, kot je Amazonov sistem distribucije po vsem svetu, a potem je Amazon odgovoril z znižanjem cen, ki jim nihče ne more priti blizu. Ker imajo sklenjene pogodbe neposredno z založbami, si lahko privoščijo izsiljevanje in zelo nizke cene. Založba Amazon imenujejo z zanimivo skovanko – frenemy, kar pomeni, da so v petnajstih letih spoznale, da ni ravno njihov prijatelj. Najbrž bodo potrebovale še nadaljnjih petnajst let, da bodo dojele, da je v resnici njihov sovražnik, doda Ivandić, ki Amazonov način poslovanja primerja s tisto neizprosno logiko kapitala, ki veleva na mestu nahajališča železove rude na hitro zgraditi naselje, pripeljati delovno silo, rudo do konca izkopati, nato pa za sabo pustiti opustošenje.
Ivandić ne soglaša s tezo, da Slovenci nimamo navade nakupovanja knjig in raje čakamo na izposojeno v knjižnici – vsaj tisti, ki nakupujejo pri njem, so vedno pripravljeni odpreti denarnico za knjigo, ki jih zanima. Nekoliko je vsebino denarnice resda stanjšala kriza, a ljudje še vedno berejo. Recept, ki pravi, da se morajo knjigarne spreminjati v družabna središča in srečevališča, kjer se bo prirejalo dogodke ob izidu in promociji knjig, pa četudi to pomeni, da se bo kuhalo in plesalo, če v določeni knjigi teče beseda o plesu ali zdravi hrani, se mu ne zdi primeren. Ljudi že zvabiš v knjigarno, ne moreš pa jih pripraviti do tega, da bodo knjigo kupili, če v knjigarni stane deset, na spletu pa šest evrov. Kupcev ne odvrnejo niti zdaj že zelo javni podatki o tem, v kako slabih razmerah delajo zaposleni v knjižnih skladiščih – tudi Delova dopisnica Barbara Kramžar je pred meseci poročala o škandaloznem odkritju preiskovalnih novinarjev, v kako nečloveških razmerah delajo zaposleni v Amazonovih skladiščih.
Čas streznitve za knjigo
Drugi razlog za začetek Behemotovega konca je digitalizacija besedila – kar se mu zdi ustreznejši izraz kot e-knjige, ki so kot take pravzaprav manj pomembne. Digitalizacija besedila je sociokulturološki fenomen in je obupen poskus založnikov, ki se s poslednjimi močmi oklepajo zadnje rešilne bilke in cesarstva knjig, ki je bilo nekdaj njihovo. Kajti vse, kar se pretoči iz kadi, v kateri smo še pred kratkim veselo čofotali, gre v neki še neznani svet, velikansko črno luknjo, v kateri delujejo orjaška podjetja, ki se ukvarjajo z mislijo, kako si prisvojiti čim več našega časa, razlaga Ivandić. Digitalizacija teksta je zelo pomemben fenomen, kajti ko digitaliziraš knjigo, postane del kolektivnega znanja – nečesa, kar se lahko deli. Bralniki so v tej optiki naravnost absurdni, njihovo trajnost bi lahko primerjali s trajanjem zvezdnega utrinka na poletnem nebu, pravi Ivandić. Ljudje smo pač taki, da stvari radi delimo in napočil je skrajni čas, da na novo domislimo koncept avtorskih pravic.
V osemdesetih letih 20. stoletja so bile knjige kultni predmeti in tudi industrijski standard za distribucijo kulturnih vsebin in pisane besede. Knjiga je bila do interneta en in edini medij, na spletu pa se lahko distribuira marsikaj, tudi tisto, kar res ne sodi med knjižne platnice, pa bi si vseeno zaslužilo, da najde pot med ljudi. Le da ne v prestižni knjižni obliki; tak primer je Jamie Oliver, čisto simpatičen poba, pravi Ivandić, ki ne ve čisto dobro, zakaj je moral recepte objavljati v knjigi. Knjiga je bila v osemdesetih letih povsod, žarela je v disko ekstazi, kot mularija, ki se vrti pod stroboskopskimi lučmi, zdaj pa je napočil čas streznitve in knjiga se vrača tja, kjer je nekoč že bila – med številčno nizek odstotek prebivalstva, ki bere. Po nekaterih statistikah naj bi bilo v vsakem narodu takih 11 odstotkov ljudi.
Primerjati književno založništvo z glasbeno industrijo, ki je po astronomskih dobičkih z digitalizacijo glasbe naposled doživela dramatičen upad zaradi izmenjave glasbenih datotek po spletu, po sogovornikovem mnenju ni povsem smiselno, ker sta glasbeno industrijo zaznamovala predvsem podplačanost izvajalcev in pohlep producentov. Književno založništvo pa je bilo, vsaj v anglosaškem svetu, nosilec nekakšnih moralnih vrednot, delati v založbi je bilo ugledno. Bruce Sterling, pisec znanstvene fantastike in futurist (ter avtor primere interneta s čepom iz kadi), pa je nekoč dejal: Kar se je zgodilo z glasbeniki, se bo nekoč zgodilo z vsemi nami. Ivandić poudarja, da internet sam po sebi ni nič slabega, seveda pa se ga da zlorabljati v zle namene. Internet je kot tisti vzvod, ki ga je iznašel Arhimed in nato poskušal dokazati njegovo uporabnost z znamenitim stavkom: Dajte mi oporno točko in premaknil bom svet.
Na začetku velike spremembe
Živimo v zelo zanimivih (in razburkanih) časih tranzicije; internet je omogočil delitev znanja in takšna delitev (ki sicer pušča vnemar avtorske pravice) je nedvomno bolj etična kot stiskanje in izsiljevanje denarja za avtorske pravice, meni Ivandić. Založniki in multinacionalke želijo profit, nočejo pa se zavedati tega, da je vse, kar je na internetu, javno. Vse bolj se oblikujejo t. i. ograjeni vrtovi (angl. walled gardens) – zaprti sistemi pod okriljem ene družbe, denimo besedila, ki jih je mogoče prebrati samo na Kindlu, na Applovih izdelkih pa ne delujejo.
Tretji in četrti razlog, zaradi katerih se je Behemot znašel na začetku konca, sta finančna kriza in digitalna tranzicija. A tudi v finančni krizi bo tista dobra desetina prebivalstva, ki rada bere, našla denar za nakup knjig. Tezam, da ljudje vse manj beremo, ker se zaradi interneta niža čas neprekinjene koncentracije, Ivandić oporeka. Prepričan je, da smo na začetku neke velike spremembe in da za zdaj lahko samo opazujemo, kaj se dogaja. S tem, da mladi berejo na spletu, samo po sebi ni nič narobe. V obdobju po drugi svetovni vojni pa vse do začetka razcveta interneta je bila knjiga absolutni in edini vladar med mediji, ki so posredovali sporočilo, vsebino. Glasba je doživela kar nekaj sprememb, kar se nosilcev tiče, pojavljale so se plošče, kasete in zgoščenke, knjiga pa je ostajala nespremenjena. Naposled se je zgodilo to, da je založniška industrija spodjedla samo sebe od znotraj. Dandanes po Ivandićevem mnenju izhaja vse preveč knjig, digitalna tranzicija pa gre na roke prav tistim, ki nekaj ustvarjajo in jim tega morda ni treba izdati v knjigi, temveč lahko dajo na ogled na splet. Kreativnost najde pot in cveti tudi onkraj ograd t. i. ograjenih vrtov; morda je v tem prihodnost. V založništvu se je moralo nekaj zgoditi – in se je. Ko je pred dnevi v Mariboru obiskal neko bukvarno, se je zavedel, da je prostor skoraj kot nekakšno gledališče, s skladovnicami knjig kot kulisami ali svojevrstnimi umetniškimi inštalacijami. Ni naključje, da so za zidake rabile večinoma enciklopedije – saj kdo pa danes še pogleda v enciklopedijo, kadar išče kakšen podatek? Vsi brskamo po internetu – in malo nam je mar, ali so tam pridobljene informacije stoodstotno točne. »Živimo v prehodnem času, ko v večini knjigarn kuhajo kavo in prodajajo slaščice.«
Pogledi, let. 4, št. 8, 24. april 2013