»Konec multikulturalizma« in asocialnost kapitalizma
Foto: Matej Družnik
01. 12. 2010
V teoriji je že dolgo de rigueur, da se obregneš ob naivneže, ki zaradi naklonjenosti liberalnemu političnemu projektu medkulturnega sožitja v Evropi napačno verjamejo, da je multikulturnost teoretski problem, in v analizo družbenih razmerij mešajo svoje politične fantazije. Naivnežem se pojasni, da je multikulturalizem ideološki projekt globalnega potrošniškega kapitalizma (= naj različne kulture ena ob drugi v miru uživajo vsaka svojo identiteto, pa bomo vsi zadovoljni), in Teorija je z zadevo opravila.
V takem položaju moramo ravnati marksistično. Od bratov Marx vemo, da Teoriji ne smemo nasesti: multikulturalizem je res taka pogruntavščina kapitala. Je nemška kanclerka le na glas povedala, da je rok uporabnosti multikulturalizma za vladanje Evropejcem potekel?
Kaj je narobe z multikulturalizmom? Ali ni želja po sožitju med pripadniki različnih ras, ver, političnih prepričanj in vsakodnevnih navad upravičeno pričakovanje v svetu vsestranske sovisnosti in dejanskega mešanja populacij in načinov življenja?
Predlagam, da se odrečemo podmenama, ki sta precej razločno vsebovani v ideji in imenu multikulturnosti. Prva je, da so kulture, ki se srečujejo v multikulturnosti, jasno ločljive, celostne, v sebi sklenjene bitnosti. Druga je, da je problem sožitja v svetu danes kulturni, se pravi, ideološki problem: spoznati in priznati moramo vrednote drugih, drugi pa naše ali, kot radi rečejo pedagogi in psihologi: komunikacije manjka!
Prve podmene ne podpira nič v vsakdanjem življenju, ampak le način, kako so »kulture« konstruirane, opredeljene in klasificirane v šoli, v dominantni kulturi, v konservativni humanistiki in družboslovju, v paketih ponudbe za kulturne potrošnike in potrošnice, vse do turizma. Kot identitetne nalepke: slovenska književnost; islamska arhitektura; indijska kuhinja; aboridžinski didžeridu … Tako jih konzumiramo, ko beremo knjige, gremo v kino, na razstavo, v BTC ali na Bali. Mislimo, da spoznavamo kulture, ko mečemo kakor v nakupovalni voziček skupaj izdelke, ki nam zastopajo identitete.
Ko so Pirančani izvolili svojega priljudnega zdravnika za župana, v njem prav gotovo niso videli niti »Afrike« niti »ganske kulture«. Ampak, ali srečate bosansko, albansko, balkansko ali islamsko kulturo, ko greste mimo svoje snažilke, ko plačujete v marketu, ko kupite v kiosku kebab? Manj ko situacije, v katerih srečujemo »tujce«, omogočajo, da se ta izkaže kot polna človeška oseba, ki smo ji lahko prijateljsko naklonjeni, bolj ko gre za standardizirano blagovno transakcijo ali mimobežnost (kakor gradbeni delavci, mimo katerih lahko hodite leto in dan, ne da bi jih opazili), bolj avtomatično zabrišemo drugega v občo kategorijo identitetnega diskurza: čefur, Balkanec, musliman ...
Res, da ni nihče prišel »k nam« kot zastopnik identitete, ki mu jo obešamo za vrat. Prignale so jih konkretne stiske, odlikoval jih je poseben pogum, razviti so morali nove sposobnosti in spremeniti ali potlačiti številne vrednote in navade, da lahko preživijo »med nami«. Kultura, ki se tako oblikuje, je zbegana in notranje protislovna, vendar na novo zmiksana, presenetljiva, zanimiva. Absorbiramo jo in prispevamo k mavričnosti miksa, ko predelamo turbofolk ali izumimo picaburek.
Merklova izraža splošen občutek ogroženosti, kakršnega doživijo Velenjčani, ki so se pred 40 leti preselili v hiše na gričkih, ko se naenkrat znajdejo med bloki v centru ne kot potrošniki slastnega bureka na avtobusni postaji, ampak jih je obkrožilo življenje, ki se jim zdi tuje, naselilo pa se je v srcu mesta, ki ga imajo za svoje. Groza je to, da se je druga »kultura« zgostila v način življenja, ki se ne zdi le drugačen, ampak samozadosten v svoji nepredirnosti. Pri Turku so njegove kulturne posebnosti povsem sprejemljive, če lahko po potrebi kadar koli dokaže, da je obenem dober Nemec. Groza se pojavi, če v Nemčiji noče več biti Nemec. Ali ko si Bosna sredi Slovenije neha prizadevati biti slovenska.
Dejansko sožitje med ljudmi, ki smo mavrica prepletajočih se kulturnih prtljag, je družbeni problem, ne problem strpnosti do drugačnih kultur. Vse odkar so v Evropi »gastarbajterji«, je kapital zapolnjeval z delavci iz revnejših držav tiste zaposlitvene niše, ki so jih domačini zapuščali. Znanstveniki ali zdravniki iz Afrike se razmeroma lahko integrirajo celo v podeželsko bivalno okolje v Sloveniji, ker vstopajo vanj kot spoštovani posamezniki, ki si s slovenskimi kolegi delijo ne samo poklicno življenje, ampak tudi izobrazbo in z njo povezano kulturo in vrednote, in jih kolegi in partnerji prek sorodniških in prijateljskih vezi »udomačijo« in poslovenijo. Velika večina »tujcev« pa je dobila tako delo in se znašla v takih življenjskih razmerah (bivanja, preživljanja prostega časa, socialnih omrežij, nujnih za preživetje), ki jih ločujejo in odtujujejo od večinske populacije. Koncentracija v getih je bila izsiljena in si je ljudje niso svobodno izbrali. Razvila je preživetvene niše, ki so v celoti vezane na življenje v lastni skupnosti. Ko nastane geto, si ljudje v njem tudi scimprajo ustrezno identiteto.
Že veliko pred krizo je Evropska unija razvila segregativno politiko do priseljencev, ki je v čistem protislovju z abstraktno ideologijo človekovih pravic. Prvi zgodovinski zgled politike EU do priseljencev in njihovih svojcev – ki ji mirno lahko rečemo administrativni rasizem ali pa kar segregacija – je južnoafriški apartheid. Ljudi razdeliš na državljane s pravicami in pogojne prišleke, ki jih spustiš noter in jim dovoliš za slabo plačilo, v slabih razmerah, z zelo malo pravicami, delati, česar drugi nočejo, ko pa jih ne potrebuješ več, jih spakiraš čez mejo.
Čeprav živi danes povsod po Evropi vsaj že tretja generacija prišlekov, pa zaostrovanje priseljenske politike, zlasti pa neoliberalna ekonomija stalne nezaposlenosti, »konzervira« priseljenske skupnosti na socialnem dnu, stran od večine. Če že ne hodimo mimo njih, ne da bi jih opazili, jih srečujemo in »prepoznavamo« le v hierarhičnih, ločujočih situacijah: gost/natakar, uslužbenec/snažilka, kupec/prodajalec. Direktorjem slovenskih firm, ki najslabše ravnajo z delavci iz nekdanje Jugoslavije, nikoli ni treba srečati njihovih izkoriščancev, saj to zanje naredijo drugi. Tudi kupcem stanovanj, ki so jih zgradili, ne.
Skratka, tihi večini so »vidni« oziroma »nevidni« s pogoji, ki so usedlina kapitalističnih odnosov med središčem in obrobjem, čez to pa polagamo svoje predstave o kulturah, pridobljene brez povezave z izkušnjami srečevanja in brez premisleka o asocialni politično-ekonomski logiki, ki proizvaja gete, nevidnost, varljivo vidnost in tujost.
V resnici so se prišleki povsod razmahnili v socialni niz, ki sega do znanstvenikov in umetnikov. Ti znajo zaradi svojih na novo zmiksanih kultur dobro artikulirati dejanske probleme naše zmešane (ne)kulturnosti. Ne potrebujejo Slovencev, da bi to počeli namesto njih. Problem je skupen. Tudi Slovence kapitalizem segregira med seboj. Do vseh je asocialen. Ni spodletela samo multikulturnost. Razpada družba. Smo v obljubljeni deželi Maggie Thatcher. Dobrodošli v realnem kapitalizmu!
Pogledi, 1. december 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
