Nacionalno v slovenski kulturi in kulturni politiki
Politika o kulturi ne misli
03. 12. 2014
Na prvem sestanku Nacionalnega sveta za kulturo (NSK) v novi sestavi so mi naložili, naj povem, »kaj o naciji pravi sociologija kulture«. Nacija je zgodovinski produkt. V naših krajih si ljudje sebe začnejo zamišljati kot nacijo v tekmovanju z drugimi pretendentkami na nacije sredi 19. stoletja; privilegirani komunikacijski obliki za to sta dnevni časopis in realistični roman. V slovenščini se začneta z isto osebo, ki je pisec Desetega brata in urednik časopisa z zgovornim naslovom Slovenski narod. Ko se nacionalni projekt realizira v državi, dobimo nacionalno državo. Pri Slovencih je slednja reinkarnirana tokrat že v tretji obliki in ta ni več jajčece ali ogrc, ampak odrasla žuželka.
Nenavadno je že to, da se kakšna država danes v Evropi še utemeljuje kot nacionalna. Dovolj bi bilo vzeti za veljavno podmeno, da morajo v njej biti uresničene temeljne človekove pravice vseh njenih državljanov in državljank. Ker nas večina govori slovensko in smo vtkani v prostor in čas, kjer živimo, z nitmi človeških povezav in družbenih struktur, narejenih tako iz lastnih izročil kot iz križanj z inovacijami z vseh vetrov, to zlasti pomeni, da »nacionalno« ne more in ne sme več biti atribut, ki bi ga iskali v kakšni posebni vsebini. V družbi drugih narodov smo enakopravni, če imamo znanost in umetnost na enaki ravni kakor drugi v Evropi. To je vse.
»Nacionalno pomembno« ne more pomeniti drugega kot to, da je neka kulturna dejavnost na ravni kvalitete, ki je primerljiva z evropsko, in zato potrebuje podporo, ki bo to omogočala. Po mojem globokem prepričanju je vztrajanje pri tem, da mora država podpirati kulturo, ker da slovenski narod temelji na jeziku in literaturi in s tem kulturi, zmotno. Vse nacije so se začele kot kulturni projekti. Danes pa dominantne države v Evropi promovirajo svoja mesta, knjige, glasbo, zgodovino kot kreativne industrije in turistične destinacije. V tem upravičeno vidijo znaten prispevek k družbenemu bogastvu. Sam zavračam premiso, da je merilo ustvarjalnosti dobiček. A standard, s katerim merijo kulturo dominantne nacije v Evropi, je vendarle tak. S tem je kultura razumljena kot dejavnost, ki bistveno prispeva k razvoju družbe, pa čeprav je merilo perverzno.
Nacionalni program za kulturo (NPK), kakor si ga je zamislil Šeligo s kolegi, je danes anahronizem. V njegovem času je bil to realističen anahronizem, ker je bilo tudi dobiti lastno državo konec 20. stoletja v Evropi anahronizem. S sklicevanjem na nacionalno-konstitutivno vlogo si je umetnostna ustvarjalnost v Sloveniji obesila za vrat kamen iz Trubarjevega mlina. Obsodila se je na privesek oblasti, ki mora biti zraven pri državnih proslavah, pa še tam ga lahko, kot smo videli, občasno zamenjajo amaterji.
Pred leti sem naredil raziskavo, koliko sta povezani podpora države posameznim zvrstem ustvarjalnosti (kar se vendarle kaže predvsem kot količina javnih zavodov, v njih zaposlenih in njihovih proračunov, ki jih financira država) in opaznost sklicevanja predstavnikov zvrsti na svojo nacionalno vlogo. Rezultat je bil, kakršnega sem pričakoval. Nikakor niso bili najbolj nacionalno vneti pesniki in pisatelji, kakor bi pričakoval kakšen naiven vernik v trajnost nacionalne produktivnosti literature. Sklicevanje na lastno nacionalno pomembnost se je izkazalo za sorazmerno s finančno odvisnostjo od državne podpore. Večje je bilo na področjih, kjer je več javnih zavodov in zaposlenih v njih in tam, kjer je bil delež lastnega dohodka, doseženega s tržno dejavnostjo, majhen. Največje je bilo pri glasbi (denimo pri operi), le malo so zaostajali muzeji ali gledališča. Manj nacionalno vneti so bili pisci, likovniki ali filmarji.
Seveda je vsakomur jasno, da so različne zvrsti ustvarjalnosti različno močno vezane na lokalni, regionalni oziroma jezikovno opredeljeni prostor. A govorim o sklicevanju na nacionalno. Njegova količina je odvisna od statusa ustanove oziroma ustvarjalca in v tem kontekstu je to sklicevanje na že doseženi, podedovani status, ali pa zahteve po pridobitvi takega statusa, ker ga imajo drugi, s katerimi se nekdo primerja. Na kratko: »nacionalno« je politični projekt, za katerega si prizadeva umetnik ali kulturna ustanova.
Pač pa je NPK od Šeligovega programa do tistega, ki je bil zasnovan pod ministrico Majdo Širca, vendarle še bil dokument, ki je bil usmerjen v prihodnost in je razglašal, da je kulturni razvoj naloga slovenske državne politike v celoti, se pravi, vseh njenih ustanov, od predsednika države prek vlade in vseh ministrstev do parlamenta. Pod drugo Janševo vlado so ta dokument zavrgli in naredili nekaj omlednega, saj očitno ne minister ne sekretar nista razumela, čemu naj bi NPK služil. Pod ministrom Grilcem pa so ga nadomestili z dokumentom, v katerem je poniknilo veliko dela služb na ministrstvu, a je bil zelo izrazito delovni načrt ministrstva za kulturo, če bi mu vlada namenila sredstva, ki bi jih rado imelo. Skratka, ostal je ozek dokument enega ministrstva v boju za drobtinice med ministrstvi pri pojemajočem kosu kruha. NPK v izvirni obliki – razvojni dokument države – je izhlapel. Slovenska država načrta razvoja nima, na kulturo pa kot na dejavnik razvoja v vladi in parlamentu ne mislijo. Nekdo pred mano se je vprašal, kaj misli »politika« o kulturi, in si je odgovoril s popularnim mnenjem med nami, da ima kulturnike za parazite. Bojim se, da se moti. »Politika« o kulturi ne misli. Za parlament in vlado je kultura tretjerazredna proračunska postavka. Ministrica je administratorka, ki so ji zaupane drobtinice.
»Nacionalno« nam ne bi smelo pomeniti nič drugega kot »kakovostno«, merila pa si postavljamo ustvarjalci in publika sami. Stvar nacionalne zavesti politike je, da ustvarja pogoje za produkcijo in reprodukcijo kvalitete v kulturi. Če namreč ne potrebujemo muzejev ali opere, ker nas veliko stanejo, je upravičeno sklepati takole: parlament, ministrstva, vlada, uradi, predsednik nas stanejo v obliki proračuna približno petdesetkrat več kakor kultura. Koliko bi šele privarčevali, če bi se odpovedali svoji državi?!
* Besedilo z izvirnim naslovom Nacionalno v slovenski kulturi in kulturni politiki je bilo prebrano na prvi seji nove sestave Nacionalnega sveta za kulturo 17. novembra 2014.
Pogledi, let. 5, št. 22, 26. november 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
