Kultura ni izključna značilnost človeške vrste
26. 10. 2011
Malo katero znanstveno raziskovanje pritegne toliko bralcev kot nova vednost o evoluciji človeka in o osupljivih sposobnostih drugih živalskih vrst, za katere smo si (vsaj na Zahodu) umišljali, da jih ima le homo sapiens. Po uničujočih vojnah prejšnjega stoletja in s kancem okoljske zavesti ni več mogoče prostodušno vzklikati: »Kako ponosno zveni 'Človek'!«. Vzvišenost nad vso drugo naravo se začenja umikati popolnoma drugačnemu občutju. Same sebe si začenjamo predstavljati sredi drugih bitij.
Kakšen je ta novi položaj? Poln negotovosti, dvoumnosti, celo sprenevedanja. Najbolj popularna, a ne najmanj škodljiva, je ideja, ki jo z najboljšimi nameni razširja šola med mladimi: človek je varuh naravnega okolja. Res? Pred kom pa? Očitno le pred samim seboj! Gre za poskus, da bi mladim vcepili odgovornost za naravno okolje kot obliko zavesti, s katero naj bi vplivali na napačno zavest družbe, ki iztreblja druge vrste, uničuje življenjske prostore in s pritiskom vsega svojega delovanja na biosfero ogroža obstoj človeške družbe, kakršno poznamo, morda pa celo obstoj človeka. Če pa je tako, priznajmo, da nasilje naše vrste nad življenjem in življenjskimi razmerami na Zemlji ogroža predvsem obstoj nas samih. Zanesljivo pa kaže na to, da je nenehna rast slepa ulica družbenega razvoja. Metafora, po kateri je človek varuh okolja, slabo prikriva, da je v njej odnos človeka do drugih bitij še zmeraj gospostvo, le da se kaže v pastirski preobleki skrbi za podrejene, odvisne od varuha. V takem odnosu se nakazuje kanček zavedanja, da zaradi moči človeškega vpliva reprodukcija narave ni več mogoča brez samoomejevanja družbe, a to spoznanje kvari vztrajanje pri utvari o vzvišeni vlogi božjega uslužbenca.
Robert Foley, eden izmed vodilnih raziskovalcev vloge okolja v evoluciji človeka, že dolgo poudarja: človek je edinstvena vrsta, a vsaka biološka vrsta je edinstvena, saj ustreza lastnim življenjskim zahtevam. Vse vrste pa si življenjski prostor delijo z drugimi, včasih s sodelovanjem, drugič s tekmovanjem. Ko se počasi začenjamo zavedati, da s človekom ni nič drugače, se torej začenjamo podrobno spraševati o povezavah ter o podobnostih in razlikah med našo vrsto in drugimi. Posebej smo pri tem pozorni na izumrle prednike in sorodnike človeka pa na njegove najbližje še živeče sorodnike. Prav tako pozorni smo na izjemne kognitivne in tehnične sposobnosti pri vrstah, ki nam niso blizu, denimo na rabo orodja pri opicah kapucinkah, sporazumevanje pri kitih ali delfinih, izdelavo orodja pri novokaledonijskih vranah ali kognitivno inteligenco pri nekaterih papigah. Ne gre za to, da bi poskušali človeka ponižati med živali, kakor bi morda mislil kdo, ki preveč dobesedno verjame Bibliji. Gre, nasprotno, za spoznavanje, da so v posameznih lastnostih mnoge živalske vrste bolj človeške, kakor pa smo jim to dolgo priznavali.
Sodobno občutje ima veliko oblik in stopenj. Ima različne vzroke in nepredvidljive posledice. Vse manj sprejemljivo se nam zdi, da laboratorijske živali trpijo v domnevni človekov prid. Vse bolj se zavedamo, da so šimpanzi in druge velike opice zelo resno ogroženi. Ob tem pa se zdi, da se v prid drugih vrst angažiramo toliko bolj, kolikor bolj prepoznavamo v njih same sebe. Šimpanz in pes se nam dozdevata bližja kakor netopirji ali miši, papiga ali slavček bližja kakor vrabec ali kukavica. To čustveno približanje človeka izbranim živalim ni solidarno z vsemi živimi bitji. Večinoma ga ne zanima dobrobit rastlin (kaj šele drobnoživk!). Bližje od pesnika, ki je prevzel odgovornost za življenje mušic, sta mu ljubitelj golfa in njegov prezir do zavarovanega hroščka, ki bi mu igrišče na Krasu vzelo življenjski prostor. Vživi pa se v subjektivno stanje klavne ali laboratorijske živali. Poistoveti se z njenim doživljanjem bolečine.
Zanesljivo pa smemo nekaterim drugim vrstam pripisati kulturno vedenje. Knjiga ameriškega raziskovalca šimpanzov Williama McGrewa Kulturni šimpanz* prva v slovenščini znanstveno utemeljuje, da kultura ni izključna značilnost človeške vrste in poskuša razviti koncept kulture, s pomočjo katerega je mogoče z empiričnim opazovanjem v naravi in v laboratorijih sistematično raziskovati kulturo pri drugih vrstah.
Kaj je pri tem mišljeno s kulturo? Splošno sprejete definicije ni. Predstave, kaj je kulturno in kaj ne, so same kulturno specifične. Kaj dobimo, če antropološko razširimo ozkost, po kateri so za nas barbari tisti, ki po jedi zadovoljno rignejo, mi pa smo barbari za tiste, za katere je nespodobna razgaljenost žensk? Malinowski, ki je v socialno antropologijo vpeljal dolgotrajno terensko opazovanje, je verjel, da je neka kultura skupek vseh področij družbenega življenja v opazovani skupnosti, obravnavan s stališča specifičnih načinov, na katere njeni pripadniki počnejo, kar počnejo. Splošno opredelitev kulture kot načina, kako počnemo, kar pač počnemo, sprejema tudi McGrew. Njena podmena je velika raznovrstnost načinov, kako so si različne kulture uredile preživljanje, komuniciranje, religijo in vse drugo, tja do navad in spretnosti pri počitku ali ljubljenju.
Druga plat antropološke širine, za katero se vedenjske razlike med posameznimi kulturami seštevajo v bogastvo človeške kulture, je – vsaj po mnenju W. C. McGrewa – njena napačna podmena, da posest kulture človeka razlikuje od živali. Prav to je opazovanje živali v zadnjih desetletjih razkrilo kot neutemeljeno. McGrew lepo pokaže, da je za vsako izmed šestih značilnosti, ki jih mora imeti opazovano vedenje, da ga smemo priznati za kulturno in ga je že leta 1928 izdelal Kroeber za sistematično proučevanje ameriških domorodskih kultur (inovacija, širitev, ustaljenost, trajnost, tradicija, razpršitev), mogoče najti zglede pri kateri izmed poznanih skupnosti divjih šimpanzov.
Sodobnim raziskovalcem človeških kultur McGrew očita, da si raziskovalci živalskih kultur z njimi ne morejo pomagati. Njihove raziskovalne metode temeljijo na razumevanju pomenov, ki jih pripisujejo svojemu početju objekti raziskovanja, in ta tem, kaj so sploh pripravljeni povedati. Osebke, ki ne govorijo, pa je mogoče le opazovati, pri tem pa se velja vzdržati prehitrega prepoznavanja pomena njihovih dejanj. Opazovalci morajo torej predvsem počakati, da se opazovana skupina živali privadi njihovi stalni navzočnosti, in beležiti vedenje, ki ga opazijo. Če vzamemo za zgled šimpanze, ki so glavni, a ne edini predmet McGrewovega zanimanja, pri mnogih oblikah vedenja smisel kar prepoznamo: šimpanzi npr. pri lovu na gvereze taktično sodelujejo, z ulovom pa alfa samec pridobiva naklonjenost podrejenih samcev ali godnih samic; trenje oreščkov s kamni je naučena oblika pridobivanja hrane; z medsebojnim pozdravljanjem in negovanjem vzdržujejo prijateljstvo itn.
Dolgo so si raziskovalci živalskih kultur prizadevali beležiti zlasti naučene oblike vedenja, ki jih okolje ne izsiljuje kot neizogibne, ampak jih ene skupnosti šimpanzov poznajo, druge pa ne, čeprav bi jih okolje dovoljevalo tudi pri slednjih. Poleg tega so v ospredju razlike v slogu opravljanja kulturnih dejanj med različnimi populacijami iste vrste. Tako imajo različne šimpanzje skupnosti različne kulture, naučene oblike vedenja pa se prenašajo zlasti z mater na mladiče. Mlade samice se zdijo najbolj inventivne in ker ob zrelosti prehajajo samice iz ene skupnosti v drugo, so one tudi glavne prenašalke kulturnih vzorcev.
Začetni zagon kulturne primatologije, da bi dokazali čim več oblik kulture in čim večjo raznolikost posamezne vrste vedenja tako med različnimi vrstami kot pri posamezni vrsti (ne le pri šimpanzih, pač pa tudi pri več vrstah kapucink pa pri orangutanih in gorilah), je bil posledica odpora proti priznavanju kulture drugim vrstam. Če odštejemo predsodke, so glavne oblike odpora povezane prav s tem, kako razumemo obči pojem kulture in kako razločimo kulturno variabilno vedenje od okoljsko vsiljenih oblik. Če namreč razumemo kulturo evolucijsko kot prilagoditve, s katerimi so vrste postale vedenjsko bolj plastične in s tem hitreje prilagodljive na spremembe v okolju, potem bodo osebki kulturnih vrst razvili kulturno vedenje prav v situacijah, ki so najpomembnejše za njihovo preživetje, se pravi v takih, ki jih »izsili okolje«. Ta problem pa osvetljujejo raziskave vedenja vrst v umetnem okolju. To ne odseva življenja v naravi, a prav zato prepričljivo kaže, da je potencial naučenega in prenosljivega vedenja pri kulturnih vrstah bistveno večji, kakor razpon vedenjskih oblik, ki jih bolj ali manj po sreči opazimo v naravi.
Nekateri raziskovalci rajši kot o šimpanzji, kapucinski idr. kulturah govorijo o »tradicijah«. Drugi spodbijajo status kulture oblikam vedenja, ki niso jasen rezultat učenja od drugih z opazovanjem njihovega vedenja ali celo poučevanja. McGrew meni, da je spor glede poimenovanja brezpredmeten in opozarja, da je izrecno poučevanje potratna oblika učenja, ki je celo pri ljudeh bistveno redkejša od posnemanja drugih. (Sicer pa so tako v Taïju kot v Fongoliju zabeležili primere, ko mati mladiču izrecno pokaže, kako se nekaj naredi.)
Ne vemo pa še, v koliki meri se kulturne pridobitve posamezne skupnosti šimpanzov ohranjajo in morebiti akumulirajo. McGrew in primatologi nasploh so glede tega optimisti. Drugi delajo razliko med bolj pravo, človeško kulturo, in manj pravo, šimpanzjo ali katero drugo. Menijo, da se le pri ljudeh vednost in navade kopičijo, medtem ko se pri živalih vedenja pojavljajo in izgubljajo. Kdo ima prav, bo pokazalo šele raziskovanje istih skupnosti skozi večje število rodov in sledenje širjenju vedenjskih oblik med skupnostmi. Ko bo to mogoče, bo mogoče začeti pisati tudi zgodovino drugih vrst.
K temu bo pripomoglo že začeto sodelovanje med primatologi in arheologi. Njegova opora je, da je kultura šimpanzov tudi materialna in pušča sledi. Pogosto namreč pozabimo, da šimpanz ni prapodoba skupnega prednika med njim in človekom, ampak je tudi on izid sedmih milijonov let evolucije. Tudi to ga dela bolj človeškega. Če hočemo pogled naravnati, moramo večkrat obrniti kukalo. Nehajmo zmerjati šimpanza s »človeku podobno opico« in se zedinimo, da sta oba veliki opici, ali, krajše – afni.
*
Izvirnik Kulturnega šimpanza je izšel leta 2004 pri Cambridge University Press. Avtor je posebej za slovensko izdajo napisal nov, kratek, a zelo informativen predgovor. Knjigo je prevedla edina slovenska raziskovalka šimpanzov v naravnem okolju dr. Maja Gašperšič Cissé (krajši čas McGrewova študentka), ki je prispevala tudi svoj »pogled s terena« na dosežke in težave raziskovanja šimpanzov »v živo« v Afriki. Sam sem v spremni besedi poskusil problematiko in njen pomen približati publiki s humanistično izobrazbo in zanimanji. Peter Kisin je za slovensko izdajo skrbno popravil in preuredil znanstveni aparat (zlasti izčrpno bibliografijo in zahtevno stvarno kazalo).
Pogledi, št. 20, 12. oktober 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
