Gregor Golobič, nekdanji minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo
Lustracijski diskurz je zabloda
06. 12. 2014
Kaj je liberalizem?
Definicija liberalizma je v Sloveniji vsaj za mojo politično generacijo obremenjena s kontekstom Kavčičevega liberalizma. To je specifična zgodovinska tvorba, ki se ni kaj dosti navezovala na klasični liberalizem ali razsvetljensko zgodbo, ampak jo je določala predvsem preprosta želja po rahljanju primeža partijske mentalne uravnilovke. V tem smislu je ta liberalizem usodno zaznamovan s tistim, od česar se je poskušal razlikovati, oz. s tistim, kar je poskušal »sproščati«, kot bi rekli takrat.
Moja politična pot se je začela v ZSMS, v njegovem zadnjem obdobju, ko so t. i. nova družbena gibanja že odigrala pomembno vlogo in je ZSMS funkcioniral kot dežnik, nekakšen alternativni SZDL za vse te formacije; kot institucionalno, znotrajrežimsko zatočišče in gojišče virusov svojega razkroja. Formirali smo forum Debatni klub ’89. V njem so sodelovali npr. Žižek, Mastnak, Štrajn, Gantar in številni drugi akterji neke nove levo-liberalne intelektualne elite, ki se ni definirala le skozi opozicijo režimu, ampak tudi novorevijaškemu nacionalrazumništvu. Skozi javne debate se je razvil samosvoj liberalizem, ki doktrinarno ni bil reduciran na ekonomski liberalizem v smislu absolutnosti prostega trga, svobodnega razpolaganja z lastnino in razumevanja države kot apriorne omejitve. Šlo nam je – v povezavi z zgodovinskim trenutkom, z razpadom režima – za depolitizacijo zasebne sfere, za izgon partije oz. političnih strank iz sindikalnih gibanj, podjetij, šol itn. In na drugi strani za odprtje politike v javni sferi, za vladavino prava, enakost pred zakonom, državljanske svoboščine in človekove pravice; to je bilo v ospredju.
Kako bi opisano politično linijo in njene glavne ideološke smernice umestili na širšem političnem zemljevidu?
Ravno mineva 25 let od prelomnega in zadnjega kongresa ZSMS, na katerem sem vodil pripravo programskega dokumenta. Tam smo ZSMS definirali kot »liberalno-konservativno « stranko (smeh). Seveda z drugačnim pomenom, kot ga ima ta sintagma danes. Liberalno v smislu vseh prej naštetih postulatov in konservativno v smislu zavračanja radikalnih rezov in popolne prekinitve z dediščino, pri čemer tega nismo reducirali na zapuščino po letu ’45, ampak predvsem na dediščino evropske civilizacije in razsvetljenstva – onstran izpraznjenosti ikonografije in sopripadajočega ikonoklazma; povzeli smo koncept oblasti kot strukturno praznega mesta, govorili o nezaupanju kot temeljnem odnosu med ljudstvom in oblastjo, kar je utelešeno v periodičnosti volitev. To je bil tudi radikalen odmik od kavčičevskega pojmovanja liberalizma kot izboljševanja in popuščanja; zahtevali smo slovo od ideje, da bi se lahko star režim z olajševalnimi prilagoditvami prelevil v nekaj drugega. Je pa bil ta liberalizem vseeno zaznamovan z vrednotami socialne občutljivosti, ki so se razvile v predhodnem obdobju: široka dostopnost izobraževanja, zdravstva ipd.
Se identificirate z osnovnimi usmeritvami sodobne evropske liberalne politike?
Sam sem bil s tem soočen zelo neposredno v času razmisleka o profilu stranke Zares. Vmes je seveda dobro desetletje Drnovškove LDS in t. i. pragmatizma, opredeljenega z neposredno politično realnostjo, v kateri je čas vselej skopo odmerjen refleksiji in je šlo bistveno bolj za neke reflekse. Kljub temu pa niso bili prezrti osnovni liberalni postulati vladavine prava, krepitve strpnosti, varovanje marginalnih skupin ipd. Za ljudi, ki smo bili politično vpeti v tem obdobju, bi lahko rekli, da je šlo za neko inercijo bolj spontanega liberalizma. V resnici nismo zmogli prav dosti reflektirati, kaj počnemo z vidika splošnejših ideoloških konceptov. Se je pa to zgodilo ob formiranju stranke Zares, ko smo imeli dilemo: ali smo liberalci v sodobnem evropskem pomenu te opredelitve ali nismo? To je konec koncev pomembno že v kontekstu praktičnega vprašanja, kam se umestiti v aktualnem evropskem političnem spektru. Na koncu smo se kljub pomislekom vseeno odločili za liberalno skupino v evropskem parlamentu. Ne zato, ker bi v njej videli nekaj zelo enovitega in se s tem polno identificirali, temveč zato, ker je bila to v tistem trenutku najbolj heterogena združba strank zelo različnih profilov, znotraj katere so sicer velika nihanja od radikalno neoliberalnih pristopov do veliko simpatičnejših zamisli.
Bi imeli danes glede izbire kakšen nov pomislek?
»RAVNO MINEVA 25 LET OD PRELOMNEGA IN ZADNJEGA KONGRESA ZSMS, NA KATEREM SEM VODIL PRIPRAVO PROGRAMSKEGA DOKUMENTA. TAM SMO ZSMS DEFINIRALI KOT »LIBERALNO- KONSERVATIVNO« STRANKO.«
Mislim, da ne. Takrat sicer še ni bila prisotna nova leva formacija v evropskem parlamentu, a mislim, da ima tudi ta kar nekaj problemov. Te stranke so še vedno veliko boljše v tem, kako izpostaviti nekatere probleme, kot pa v tem, kako vsaj približno orisati oprijemljive rešitve. Identifikacijo problema pogosto ponujajo kot njegovo rešitev, s čimer se izhod morda zapira celo v večji meri.
Pravite, da vas v evropskem kontekstu politika ostrejše leve retorike ne prepriča. Kako gledate na njen slovenski pojav?
Glavni problem Združene levice oz. IDS kot njenega ideološkega inkubatorja je v tem, da se definirajo kot nekakšen clean cut. Skratka, zavestno – a brez refleksije implicitnih konsekvenc – oživljajo diskurz lustracije, ki je ravno eden tistih pristopov, do katerega so mnoga sicer heterogena gibanja osemdesetih čutila jasen skupen odpor. Kaj mislim z lustracijskim diskurzom? Po interpretaciji ZL je bilo vse, kar se je v zadnjih petindvajsetih letih v Sloveniji zgodilo pod zastavo demokracije in osamosvojitve, en sam sistematičen rop in promocija neoliberalne agende. Tako se s svojimi ideološkimi izhodišči ne morejo navezovati niti na to, kar se je dogajalo konec osemdesetih, ampak morajo iz naftalina vleči zamisli in dogodke globoko iz starih in nepreklicno minulih časov. Iz tega sledijo težave, ki jih bodo slej ko prej ovirale bolj, kot si danes predstavljajo. Tega, kar se je zgodilo v preteklih desetletjih, pač ne moremo kar mimogrede odmisliti kot delo zlega duha in preprosto zavreči. Obenem so pohabljeni podobno kot evropska levica: tudi ko umestno in prepričljivo opozorijo na velik problem, si obenem domišljajo, da je s tem pri roki tudi že rešitev. A stvari so veliko bolj zapletene.
Ali v tem kontekstu razumete tudi njihovo nedavno polemiko z Žižkom?
Žižek se v resnici ne ukvarja kaj dosti s slovensko sceno. Tudi zato je Združeno levico na hitro odpravil kot grupacijo, ki naj bi konzumirala neki stari novolevičarski močnik, ki njemu že dolgo ne tekne. Po mojem tu nima prav. Menim, da je njihova ideološka paradigma v zmoti kar imanentno, ne pa po zaslugi nekoga zunanjega, s temne strani meseca. Stvar je torej bistveno bolj preprosta in na površini, kot pa se mu je zdelo. In v tem smislu bi jo lahko ignoriral, oni pa nič manj njegove opazke. Njihova »reporterska« napadalnost do Žižka je odveč in neproduktivna. Ne zato, ker je on po drugi strani razvpit podpornik Aleksisa Ciprasa in bi se nadejali česa podobnega – Žižek po moje nima iluzij glede Ciprasove realpolitične oblastne agende –, pač pa zato, ker so njegovi radikalni razmisleki o protislovjih tega časa in iskanju novega dragoceni za vsakogar, ki ga motivira sprememba. In ta bo v ideološkem smislu slejkoprej hibridna.
Pogledi, let. 5, št. 22, 26. november 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
