Obrazi liberalizma
05. 12. 2014
Politični liberalizem je od svojega rojstva do danes doživel številne transformacije. Zaostritve razlik med liberalnimi identitetami v zadnjem času postajajo vse bolj očitne tudi pri nas.
Leta 1953 je ameriški politik Joseph S. Clark ml. – član demokratske stranke, takrat župan Filadelfije in pozneje senator – za revijo The Atlantic podal tedanje razumevanje bistva liberalizma v svojih strankarskih vrstah: »Liberalec verjame, da je vlada ustrezno orodje za razvoj družbe, ki poskuša v svojo prakso prenašati krščanska načela,« zato je treba vlado »v polni moči uporabljati za napredek v socialni, politični in ekonomski pravičnosti, na občinskih, državnih, nacionalnih in mednarodnih ravneh.«
Kombinacija sklicevanja na »krščanska načela« in poudarka na »močni vladi« najbrž nista prvo, na kar bi pomislili v kontekstu slovenske recepcije liberalizma. Pa vendar tu ne gre za lokalne posebnosti Slovenije ali ZDA: v tem, da smo Slovenci in Američani glede pojmovanja liberalizma izrazito specifični, nikakor nismo osamljeni. Gre namreč za enega tistih pojmov, ki so v svojem pohodu skozi zgodovino na številnih teoretskih in praktičnih oseh večkrat izvedli popoln preobrat.
Liberalen kot Škot
Pridevnik »liberalno« se je (po analizi Daniela D. Kleina) v političnem kontekstu prvič začel uporabljati okrog leta 1769 na Škotskem, v času t. i. škotskega razsvetljenstva. Politična raba tega pojma je bila povezana z njegovo predpolitično rabo, ki se je v veliki meri prenesla iz latinskega pridevnika liberalis, znanega npr. iz besedne zveze artes liberales, ki v angleščini še naprej živi kot liberal arts; pridevnik »liberalno« tu označuje tisto, kar je »vredno svobodnega človeka«. V luči velikih družbenih sprememb 18. stoletja gre za obrat te fraze: ne gre več zgolj za to, kaj je vredno svobodnega človeka, temveč predvsem za vprašanje, kakšne svobode je vreden vsak človek. Pravzaprav bi lahko tako opredelili celoten liberalen projekt: kako lahko resnično dosežemo – in v nekaterih različicah liberalizma tudi poenotimo – družbeno svobodo vsakega posameznika?
Obenem je nastal tudi korpus del t. i. klasičnega liberalizma: John Locke, John Stuart Mill, Adam Smith in številni drugi pomembni misleci so v tem času razvili svoje vplivne filozofske pozicije. Liberalizem je kot eden ključnih političnih miselnih tokov razsvetljenstva seveda bistveno povezan z drugimi procesi, ki zaznamujejo to obdobje, tako da težko povsem izolirano govorimo o »zaslugah liberalizma«, vendar je jasno, da so nekateri najpomembnejši poudarki klasičnih liberalnih mislecev postali temeljne politične kategorije modernega sveta: svoboda govora, verska svoboda, odprava suženjstva, enakopravnost žensk, zaščita manjšin, zavzemanje za sistemsko odpravljanje možnosti vznika tiranije oblastnikov na eni strani in »tiranije večine« na drugi strani itn.
Pojem se je v desetletjih po tem, ko je prvič vzniknil na Škotskem, razširil po celotnem zahodnem svetu; ob tej razširitvi je dobil splošnejši prizvok označevalca modernih, naprednih političnih ideologij, torej ideologij, ki – v skladu z razsvetljenskimi ideali – prekinjajo s starim redom in začenjajo nekaj bistveno novega. V tem pogledu je pomembna dediščina liberalizma tudi njegovo specifično razumevanje politične novosti, se pravi samorazumevanje liberalizma kot nečesa bistveno novega. Vse velike politične zamisli, ki so sledile razsvetljenski dobi, so nadaljevale liberalni diskurz napredka ali pa proti njemu reagirale – nikakor pa ga niso mogle prezreti. Od tod tudi ena izmed klasičnih razmejitev političnih tendenc, »liberalno proti konservativnemu«, ki je v široki – četudi pogosto izrazito površni – rabi tudi pri nas.
V 19. stoletju se z nastopom realnih političnih opcij, ki so prevzemale ta poimenovanja, pojavijo tudi številne nove dileme. Liberalne stranke so v raznolikih kulturnih umestitvah razumljivo delovale zelo raznoliko, obenem pa so se pogosto znašle v situaciji, ko so bile prisiljene reagirati na precej konservativen način: morale so spodbujati ohranjanje statusa quo, da bi zavarovale že dosežene rezultate svojih »liberalnih« projektov.
Liberalen kot trg
Iz današnje perspektive je odnos do ekonomije in z njo povezanih socialnih vprašanj morda najbolj očitna ločnica, na kateri se lomijo kopja različnih liberalnih identitet. V grobem lahko govorimo o dveh liberalnih polih, ki se ločujeta po svojih odgovorih na vprašanje o pravem razmerju med državo in trgom. Ključen pojav v tej zgodbi je t. i. socialni liberalizem. Ta izraz označuje tiste tokove liberalne misli, ki na večini družbenih področij ohranjajo klasični liberalni diskurz, obenem pa v večji ali manjši meri polemizirajo z ekonomskimi zamislimi klasičnih liberalcev, ki so ključ za doseganje družbene svobode in krepitve svoboščin videli v osvobajanju tržnih procesov izpod nadzora države, svobodno trgovanje pa kot eno izmed človekovih temeljnih svoboščin. Socialni liberalizem se razvije na podlagi zgodovinske izkušnje, da pretirana ekonomska liberalizacija vodi v ekonomsko razslojevanje in družbeno neenakost. Četudi socialni liberalizem trga praviloma ne demonizira – kot to počnejo nekatere njegove radikalnejše izpeljave –, v pretirani »osvoboditvi« trga vseeno vidi resno grožnjo temeljnim državljanskim svoboščinam in zato zagovarja ekonomski pristop, ki ohranja večjo vlogo države, kot bi jo lahko izpeljali iz klasičnega liberalizma.
Socialni liniji liberalizma se po robu postavljajo tokovi, ki pozivajo k večji zvestobi izvornim idealom klasičnega liberalizma, tudi v ekonomskem smislu. Zagovor svobodnega trga kot ključne komponente liberalne družbe je zgodovinsko povezan z utilitaristično etiko britanskega razsvetljenstva in njenimi izpeljavami, po katerih bi se v družbi, v kateri bi bilo vsakemu omogočeno zasledovanje lastnih ciljev, resnični skupni družbeni cilji pravzaprav uresničevali samodejno; nasprotno naj bi se ti v skupnosti, ki bi jih poskušala eksplicirati in »plansko« zasledovati, prej ali slej izpridili tako, da jih ugrabijo posamezne interesne skupine. Družba naj bi bila namreč preveč kompleksna, da bi ji lahko od zgoraj navzdol določili jasne smernice – te naj bi se stalno spreminjale, tako kot se spreminjajo interesi posameznikov. Po tej interpretaciji lahko le prosta pot posameznih interesov sproti ustvarja pristne skupne cilje, ki zato sploh ne morejo in ne smejo biti dorečeni – ostajajo skriti, kot je s svojo znamenito prispodobo »nevidne roke« predpostavil Adam Smith.
Takšnemu enoznačnemu pojmovanju klasičnega liberalizma sicer mnogi nasprotujejo: na antilibertarnem delu ameriške desnice npr. opozarjajo na komunitarne aspekte Smithove misli, medtem ko socialni liberalci opominjajo na tiste elemente dela Johna Stuarta Milla, v katerih prepoznavajo prototip socialnega liberalizma.
Liberalen kot konservativec
Ne nazadnje se moramo dotakniti še t. i. liberalnega konservativizma, ki je nekakšen preobrat socialno-liberalne paradigme. Gre za konservativno-liberalni hibrid velikega dela sodobne zahodne desnice, ki liberalni diskurz sprejema predvsem na ekonomskem področju, medtem ko na drugih družbenih področjih stavi na konservativnejša načela, pogosto tudi v sporu z nekaterimi neekonomskimi vidiki klasičnega liberalizma.
Pojem neoliberalizem, ki se ga v naših krajih uporablja precej pogosteje kot katerokoli izmed naštetih opredelitev, je milo rečeno problematičen. Gre namreč za oznako, s katero se nihče zares ne identificira in ki jo danes – tudi pri nas – ohlapno in protislovno uporabljamo za kritiko povsem raznolikih družbenih pojavov. Ker je raba tega izraza postala predvsem znak intelektualne lenobe, se mu je smiselno izogibati (četudi bi ga z jasno zgodovinsko aplikacijo na britanski in ameriški političnoekonomski zasuk sedemdesetih in osemdesetih – in tistih političnih tokov, ki neposredno sledijo tej zapuščini – v neki diskurzivno racionalnejši prihodnosti najbrž lahko uporabljali tudi malce bolj smiselno).
Današnja slovenska razprava o pomenu liberalne dediščine je preveč razvejena – in morda tudi preveč odločilna –, da bi jo smeli poenostavljati. Pomemben delež politične levice pri nas se umešča v liberalni evropski blok, desnica se ne more povsem odločiti, ali bi glede ekonomskih in socialnih vprašanj sledila umirjeni viziji evropske krščanske demokracije ali pa bi raje posvojila bojevitost ameriške republikanske desnice, vznikajo tudi nove liberalne strankarske pobude, medtem ko lahko na teoretski ravni zaznavamo veliko zanimanje za vprašanja temeljnih nasprotij (in morebitnih soglasij) med konservativizmom in klasičnim liberalizmom; spletni portal Kritika konservativna je razpravi namenil poseben razdelek, ki slovenskemu občinstvu postopno predstavlja številne ključne aspekte obeh političnih tradicij, pri Pogledih pa smo se odločili diskusijo razgibati s serijo intervjujev, s katerimi poizkušamo osvetliti nekatera reprezentativna razumevanja liberalizma v domači sodobnosti.
Pogledi, let. 5, št. 22, 26. november 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
