Družbena vloga športa na Slovenskem
Prehitra profesionalizacija in zaposlovanje
Foto: Aleš Černivec
19. 07. 2012
Predstojnica katedre za sociologijo in zgodovino športa na Fakulteti za šport, prof. dr. Mojca Doupona Topič, pravi, da se v Sloveniji v preteklosti ni toliko poudarjalo vloge športa za nacionalno identifikacijo, a je z osamosvojitvijo to postal bolj aktualen problem. Za časa Jugoslavije smo denimo izrazito poudarjali smučanje in individualne športe, pravzaprav vse tiste športne panoge, ki jih druge jugoslovanske republike niso gojile ali v njih (tudi zaradi neustreznih naravnih pogojev) niso bile posebno uspešne. »Zato so Slovenci iskali svoje mesto v tovrstnih športih, saj med nogometaši ali košarkarji niso bili konkurenčni – le vsake toliko časa je v reprezentanco prišel kakšen Slovenec, vse je bilo bolj ali manj diktirano iz Beograda, čeprav smo zagotovo imeli kakšnega športnika več, ki bi si zaslužil biti v reprezentanci. Slovenci smo v kolektivnih športih težko prišli v ospredje.«
Z osamosvojitvijo smo še intenzivneje začeli iskati svoje korenine: tu sogovornica izpostavlja alpsko smučanje in smučarske polete v Planici. To sta dva dogodka, ki sta bila za Slovence pomembna tudi v preteklosti, vseskozi pa je obstajala želja po dobrih rezultatih tudi v kolektivnih športih. In nekaj odmevnih rezultatov v kolektivnih športih so slovenski športniki nedvomno dosegli (košarka – 4. mesto na evropskem in 8. mesto na svetovnem prvenstvu; uvrstitev nogometne reprezentance na svetovno prvenstvo, uvrstitev rokometne reprezentance na olimpijske igre itn.). A vprašanje je, če bomo »v prihodnosti sploh lahko še tako konkurenčni, saj kolektivni športi zahtevajo zelo velik finančni vložek, ki ga tako majhna država, kot je Slovenija, vedno težje zagotavlja«.
S športom se Slovenci veliko bolj identificiramo kot npr. s politiko ali z vero. Nacionalna identifikacija je zelo pomembna za vse, ki spremljajo šport, če pa pogledamo globalno, bomo Slovenci v svetu zelo težko dobili prepoznavnost skozi šport. Lep primer je po mnenju sogovornice zadnje svetovno prvenstvo v nogometu leta 2010 v Južnoafriški republiki, ko je Slovenija igrala proti ZDA – vse, kar so ameriški športni komentatorji takrat povedali o Sloveniji, je bilo to, da država, ki ima najmanjše število prebivalcev, igra proti državi, ki jih ima največ; kljub temu dvoboju Američani niso vedeli, kje v Evropi leži naša država, tisti hip so vedeli le, da igrajo proti reprezentanci države, ki je manjša kot marsikatero njihovo mesto.
Hierarhija v športu in denar
»Vprašanje je, ali bomo v prihodnosti sploh še lahko tako konkurenčni, saj kolektivni športi zahtevajo zelo velik finančni vložek, ki ga tako majhna država, kot je Slovenija, vedno težje zagotavlja.«
Vprašanje hierarhije športov je zadnje čase, tudi zaradi pomanjkanja denarja, zelo aktualno. Ali se pri nas vzpostavlja neka prioritetna lista? Doupona Topičeva pravi, da že ves čas obstajajo določeni kriteriji, npr. kako država razvršča posamezne športne panoge v različne kategorije in jih financira glede na uspehe. Težava pa je, ker je denimo v najvišji skupini še vedno preveč tako kolektivnih kot individualnih športov, od smučanja do plavanja in košarke …
Sogovornica dvomi, da bi se lahko vzpostavila poštena hierarhija športnih panog, niti se ji ne zdi prav, da bi vlagali večino denarja samo v en šport. V vrhunskem športu je konkurenca zelo velika, zato bi težko ravno v določenem športu točno določeno leto imeli v Sloveniji vrhunske talente, če bi se odločili in denimo desetletje financirali le izbrano športno panogo. Sama ne bi nikoli dvignila roke za to, saj bi s tem onemogočili vse talente v drugih športnih panogah. Raznolikost športnih panog je pomembna za ljudi. Če imamo uspešne tekmovalce v več športih, se bodo mladi in otroci identificirali s posamezniki oz. posamezno športno panogo in bodo morda tudi sami športno aktivni.
V Sloveniji je velik problem, da je vedno manj ljudi športno aktivnih oz. so aktivni samo ljudje, ki pripadajo določenim slojem. Pri bolj izobraženih se športna aktivnost sicer povečuje, tekaške in kolesarske prireditve (denimo Ljubljanski maraton, ki je najbolj množična prireditev) vlečejo ljudi, ampak spet predvsem višje, premožnejše sloje, ki imajo denar in čas, da se ukvarjajo z različnimi športnimi panogami. »Za bolj socialno ogrožene skupine ljudi pa šport postaja izjema, zato tudi prihaja do pretirane debelosti majhnih otrok, ki niso več vključeni v športne aktivnosti, v šolah se je zmanjšalo število ur, namenjenih športni vzgoji. Če mladi nimajo svojih vzornikov, ni socializacije na polju športa. Vključiti se v športno panogo pa danes žal pomeni, da moraš imeti denar.«
Pri vrhunskem športu seveda ni nič drugače: če bi se odločili, da bomo privilegirano podpirali nogomet, ker je najbolj popularen šport na svetu in ustvarja tudi delovna mesta, bi se zataknilo pri denarju. Če bi želeli biti dobri v nogometu, bi morali imeti veliko vrhunskih ekip z množičnim pogonom pri mlajših selekcijah; vemo pa, kako enormne proračune imajo eminentni nogometni klubi, ki nekaj pomenijo na svetovnem nogometnem zemljevidu.
Prehitra profesionalizacija in zaposlovanje
Doupona Topičeva je prepričana, da smo pri nas šli preveč v profesionalizacijo športa, predvsem pa prehitro. »Zdaj že srednješolci v kolektivnih športih razmišljajo, kako bodo profesionalni športniki, koliko bodo zaslužili … Tudi v individualnih športih se denarne nagrade, katerih zneski so sicer nizki, začnejo podeljevati zelo zgodaj, kar je povsem zgrešeno.« Kot primer dobre prakse izpostavlja skandinavske države, ki imajo to urejeno tako, da če nekdo npr. igra pri profesionalnem rokometnem klubu, s klubom kljub temu nima sklenjene profesionalne pogodbe, ampak gre za neko obliko sestavljene pogodbe – tak športnik je polovično igralec, polovično pa ima neko drugo družbeno vlogo (nekje dela ali se izobražuje).
Pri nas pa smo izšli iz sistema, ki je bil bolj ali manj enoten za ves vzhodni blok, osamosvojitev pa je prinesla nekoliko drugačen družbeni red. Vsaj deloma smo tudi pri športu povzeli kapitalistične vzorce. Imamo torej neke vrste hibrid, ki funkcionira? Doupona Topičeva pritrjuje, češ da smo se naslonili na ameriški vzorec, ki ga je povzelo veliko držav; tudi take, ki imajo veliko politično, gospodarsko in športno moč v Evropi ter bogato zgodovino (Anglija, Francija, Italija) – to so hkrati države, ki odločajo o delitvi denarja, prizoriščih prvenstev … »Mi smo se jim pridružili povsem na koncu in seveda te moči nimamo; žal je tudi nikoli ne bomo imeli.« Sogovornica se strinja, da naša želja po kopiranju in enačenju z velikimi ni bila dobra strategija, da bi vendarle morali ohraniti amaterski oz. polprofesionaliziran šport.
Problem je tudi v tem, da vrhunski športniki ob zaključku kariere velikokrat nimajo izobrazbe in delovnih izkušenj, imajo pa tudi manj izkušenj z medsebojnimi, predvsem partnerskimi odnosi in so pogosto brez delovnih izkušenj. »Po koncu kariere vstopijo v nov svet, prej so bili vodeni, usmerjali so jih drugi, potem se morajo pa kar naenkrat sami znajti v življenju. Veliko jih po končani karieri ostane v športu, na začetku na primer kot trenerji mlajših selekcij.« Nenadzorovan na tem področju je tudi porast trenerjev, ki niso diplomanti Fakultete za šport – imajo zgolj peto stopnjo izobrazbe in se izobražujejo prek evropskih strukturnih skladov. Na ta način se trenutno izobražuje strokovne kadre v športu. »S temi licencami dobimo ogromno novih trenerjev in naredimo veliko škode – strokovnjaki, ki diplomirajo na Fakulteti za šport, zaradi njih ne dobijo dela, zlasti ne v društvih, pa tudi v zvezah. Licenčni trenerji so cenejši kader, ker jih ni treba zaposliti, saj delajo samo popoldne; skratka, odvzemajo delovna mesta.«
Družbena vloga športa
Tudi Doupona Topičeva je mnenja, da je teza o športu kot najuspešnejšem segmentu slovenske družbe žalostna, če drži. Športni dosežki so namreč zelo lahko merljivi, ni težko reči, da je neki športnik v svoji panogi prvi na svetu. Kaj pa denimo neki znanstvenik? Težko rečemo, da je nekdo napisal znanstveni članek, ki je spremenil neko znanstveno področje. Poleg tega ljudje znanstvenih dosežkov ne razumejo in jih ne znajo vrednotiti. Pri športu je to precej bolj enostavno, saj se ve, kdo je npr. hitreje pretekel neko razdaljo.
Sicer pa so ljudje v Sloveniji na športne dosežke izjemno ponosni; raziskave, ki so jih delali na Fakulteti za šport, kažejo, da Slovencem šport ogromno pomeni, veliko jim pomeni tudi družina, zelo malo pa jim pomenita religija in politika. Obiski športnikov odmevajo, teh dogodkov se ljudje udeležijo, obisk visokega verskega ali političnega predstavnika pa jim praktično ne pomeni nič.
Navkljub neverjetno močni nacionalni identifikaciji skozi šport pa največja pomanjkljivost v našem sistemu ostaja pomanjkanje nacionalnega konsenza o tem, kaj želimo s športom doseči – ali so poanta tega bolj zdravi državljani, uveljavljanje v svetu, ustvarjanje novih delovnih mest ali kaj drugega. »V resnici podpiramo vrhunski šport zaradi nacionalne identifikacije in primerljivosti s svetom, po drugi strani pa nam zmanjka denarja za otroke. In v prihodnje bo še slabše, otroci iz socialno ogroženih družin bodo kot športniki veliko težje uspeli, tudi če imajo izjemne telesne predispozicije. Naš sistem enostavno ni tako postavljen, da bi jim bil lahko v kakršnokoli pomoč,« še povzame sogovornica.
Pogledi, št. 13-14, 11. julij 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
