S hčerko o ekonomiji
10. 08. 2015
Če ste za Janisa Varufakisa (1961), grškega ekonomista, matematika, akademika, publicista, blogerja, prvič slišali v začetku letošnjega leta, ko je po zmagi koalicije levičarskih strank in gibanj, poimenovane Siriza, postal finančni minister v vladi Aleksisa Ciprasa, ga imate verjetno vrh glave. Teh nekaj mesecev je bil povsod. Česa vsega nismo slišali o njem. Skrajni levičar – karkoli že to pomeni – ki je na sestankih evrske skupine kolegom pokroviteljsko predaval o makroekonomiji. Enfant terrible, ki je na uradni obisk v London prišel oblečen – kako nezaslišano! – v vpadljivo modro srajco, ki mu je visela čez pas, v črnem usnjenem jopiču, kakršnega nosijo preprodajalci mamil. Na nastopu na zagrebškem festivalu Subversive naj bi Nemčiji pokazal sredinec. V službo se – kaj takega! – kot kakšen rockovski zvezdnik vozi z motorjem. Za partnerko si je našel – kakšen škandal! – hčerko bogatega grškega industrialca, s katero uživata življenje v luksuznem stanovanju s pogledom na Akropolo sredi Aten. A je dobil, kar mu gre, in neslavno končal. Po zloglasnem julijskem protivarčevalnem referendumu je odstopil s položaja finančnega ministra, Grčija pa je bila na koncu prisiljena sprejeti ostre pogoje t. i. upnikov v zameno za nov paket finančne pomoči.
Obstaja pa še drugi del zgodbe, v kateri je Varufakis elokventen, neposreden in iskriv intelektualec, kakršnih boleče primanjkuje tako v evropski politiki kot v sodobni ekonomski misli. Je naključni ekonomist, ki se zanima tudi za filozofijo, zgodovino, antropologijo, umetnost in pri pisanju zajema iz sveta literature in filma. Nepredvidljivi marksist, kot se je poimenoval sam, ki bi najprej rad rešil evropski kapitalizem in tako preprečil vzpon skrajne desnice, ki bi lahko izkoristila zaostrene razmere v času finančne krize. Kot predstavnik poražene in ponižane države z evropskega obrobja si je upal nastopiti proti nemškemu finančnemu ministru Wolfgangu Schäublu, ko ga je obtožil, da želi Grčijo nagnati iz območja evra. Univerzitetni profesor, ki je v osemdesetih letih zaradi nestrinjanja z uničujočo ekonomsko politiko vlade Margaret Thatcher zapustil Anglijo, kjer je začel svojo akademsko kariero, a je po smrti železne lady priznal, da jo bo pogrešal, ker je bila ena zadnjih britanskih političnih osebnosti, ki je – ironično – dejansko mislila, kar je rekla, in stala za svojimi prepričanji, ne glede na to, kako pogubna so bila.
Lani, še preden se je podal v politiko, je Varufakis napisal knjižico z naslovom Moji pogovori s hčerko o ekonomiji. Posvetil jo je svoji najstniški hčeri in ji v poljudnem jeziku na kratko razložil o zgodovinskem razvoju človeških družb in o vzrokih za nastanek družbene neenakosti, o tem, kako je kmetijsko obdelovanje zemlje pripeljalo do presežka vrednosti in kopičenja bogastva v rokah ozkih elit in o pomenu izuma pisave, jezika, denarja. Pisal je tudi o pomembnosti instrumenta dolga in o vlogi države pri nemotenem delovanju sodobnih tržnih družb, ki jih določa koncept t. i. menjalne vrednosti. Razmišljal je o fevdalizmu in britanski industrijski revoluciji; takrat je komercializacija dobrin, zemlje in dela po eni strani sicer zapečatila usodo fevdalnega družbenega sistema in njegove mračnjaške teokracije in proizvedla veliko bogastvo, a je po drugi strani povzročila ogromno neenakost in visoko brezposelnost med kmeti, ki so ostali brez zemlje. Omenjal je bankirje kot vladarje sveta, ki s posojanjem denarja, ki ga vknjižijo iz ničesar, iz prihodnosti jemljejo še »neustvarjeno« vrednost in jo prenašajo v sedanjost. Posojilojemalec pa se obveže, da bo v sedanjosti s produkcijo ali proizvodnjo ustvaril novo vrednost in z njo, če bo ustrezno visoka, izplačal bankirja. Avtorja je zanimalo tudi gibanje brezposelnosti v času pesimistične družbene klime, kompleksna narava tehnološkega napredka in omejitve sodobne ekonomske vede, ki s svojimi statističnimi in matematičnimi modeli ne more razumeti sveta. Pri vsem tem pa je preizkušal samega sebe, v prepričanju, da tisti, ki ne more razložiti pomembnih ekonomskih vprašanj v mladim razumljivem jeziku, teh vprašanj tudi sam ne razume.
Varufakis se med pisanjem večkrat ozre na vlogo države v sodobni družbi. Država marsikdaj nastopa kot pojem z izjemno negativno konotacijo, a brez nje tržne družbe ne bi mogle ustrezno delovati, saj prek svojih monetarnih, ekonomskih, administrativnih mehanizmov nastopa kot amortizer za ublažitev različnih napetosti. Država je nase prevzela tudi varovanje vrednosti denarja, ki je tako postal politično sredstvo. Samo v menjalnih gospodarstvih – Varufakis kot primer navede zgodbo o prodaji cigaret med jetniki v nekem koncentracijskem taborišču med 2. svetovno vojno – ki ničesar ne proizvajajo, je denar lahko apolitičen. V tem kontekstu avtor osvetli tudi pojav skrivnostnega bitcoina, digitalnega denarja, ki je prek posebnega algoritma nastal na svetovnem spletu in naj bi bil neodvisen od različnih političnih interesov. Bitcoin naj bi deloval kot nekakšna simulacija ideje, da bo količina denarja v obtoku vselej stabilna, a Varufakis dodaja, da tovrstna predpostavka na dolgi rok ne zdrži. Denar v tržnih družbah nikoli ni apolitičen. Nadzira ga lahko samo država, saj lahko le ona s svojimi instancami poskrbi, da na primer ukraden denar vrnejo lastniku in storilca kaznujejo. Država je navsezadnje, pravi bivši grški finančni minister, naše edino upanje za kulturno in varno življenje. Zato nam zanjo še zdaleč ne sme biti vseeno.
Na koncu Varufakis postavi hčerko pred podobno izbiro, kakršno je v prvem delu znanstvenofantastične trilogije Matrica imel glavni junak Neo (Keanu Reeves). Ko mu je Morfej (Laurence Fishburne) razkril okruten svet virtualne resničnosti, v katerem so stroji zagospodarili nad ljudmi, je dobil na izbiro modro in rdečo tabletko. Z zaužitjem modre pilule bi se Neo vrnil v svoje prejšnje življenje nevednega sužnja, z rdečo tabletko pa spoznal – resnico. Varufakisova hči in z njo vsi mi se tako znajdemo pred naslednjo dilemo: lahko vzamemo modro tabletko in v zameno za neboleče in nezapleteno življenje v svetu, v katerem je do konca prevladal koncept tržne vrednosti, verjamemo vsemu, kar pridigajo ekonomski »strokovnjaki«, uradniki Evropske komisije, pokvarjeni bankirji. Ali pa se kruti resničnosti zoperstavimo s kritično mislijo in zdravim dvomom o stvareh, ki nam jih prikazujejo kot samoumevne. Prav v tem je bistvo Varufakisovega teksta, s katerim nam avtor položi na srce, naj nikoli ne pozabimo, da je svet, v katerem živimo, vedno lahko drugačen in boljši.
Zdaj, ko poznamo razplet kratke Varufakisove ministrske epizode, se nam zastavi vprašanje, kako bi jo sam pojasnil hčerki. Kaj točno bi ji povedal o petih mesecih »pogajanj«, pri katerih je ena stran vseskozi držala figo v žepu? Pa o dolgih nočnih bruseljskih sestankih, o vseh pritiskih, ponižanjih in pomanjkanju solidarnosti, ki jih je bila deležna grška delegacija, ko so se vanje zaganjali tudi slovenski jastrebi, na čelu s premierjem Cerarjem in financministrom Mramorjem? Sta jih res motili Varufakisova obleka in frizura ali bolj dejstvo, da si je bivši grški finančni minister upal govoriti in razmišljati drugače od črede?
Pogledi, let. 6, št. 15-16, 5. avgust 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
