Družbena vloga športa na Slovenskem
Slovenski smučarski zavoj
Foto: Aleš Černivec
18. 07. 2012
Šport se je razvijal hkrati z nacionalnimi državami in je bil zelo močan konstitutiven element državnosti in tega, da so se ljudje lahko »zamislili v neko skupnost«, pravi dr. Gregor Starc, antropolog in docent na Fakulteti za šport. Dal jim je materialno možnost videti same sebe v športnikih, ki so jih zastopali kot nacijo. In če pogledamo širšo sliko, vidimo, da imajo prav vse države interese na polju vrhunskega športa, to pa predvsem zato, ker vsi verjamejo fami, da so športniki najboljši ambasadorji neke države. »To se sicer lepo sliši, ampak ko je slovenska nogometna reprezentanca v Trstu premagala italijansko, zaradi tega odnosi med Slovenijo in Italijo niso bili čisto nič boljši, še poslabšali so se – goreli so slovenski avtomobili, naši navijači pa so na tekmo prišli s transparentom 9. korpus se vrača!«
Na vprašanje, zakaj sta nacija in nacionalna identifikacija pojma, močno podvržena stereotipizaciji, odgovarja, da je logično, da se stereotipizacija prenaša na šport, da se opazi, kako npr. stereotipiziramo slovenski način igranja nogometa ali slovensko šolo smučanja, kar dejansko nima materialne osnove. Ne poznamo denimo slovenskega zavoja pri smučanju ali slovenskega udarca na gol. Stereotipizacija pri nas obstaja od samih začetkov športa, zlasti pa od njegove profesionalizacije naprej. Slovenski športniki so bili tradicionalno amaterji, kar da izhaja še iz sokolske ideologije (za športne dosežke ne smeš biti plačan, to, da lahko nastopaš, je kvečjemu čast). »Sokolstvo je bila namreč panslovanska ideologija, ki je zelo ogrožala takratni habsburški družbeni red. Dejansko so na področju Avstro-Ogrske trčili različni nacionalizmi, ko so ljudje ugotovili, da so pripadniki različnih narodov. Krivec za to je po mojem mnenju Napoleon, ki je med ljudi v na novo osvojenih oz. osvobojenih deželah vsadil idejo, da so nekaj posebnega, da pripadajo posebni skupini ljudi s posebnimi pravicami – in to je s svojimi akademiki tudi znanstveno utemeljeval,« pojasnjuje sogovornik.
Ob osamosvojitvi smo pri nas (tako kot v vseh novoustanovljenih državah) morali šport na novo definirati. Starc meni, da imamo še vedno velike težave s tem, ker smo poskušali na novo pisati zgodovino in selektivno pozabiti na to, da so naši športniki nekoč nastopali za Jugoslavijo. V splošni javnosti je bil ta prehod sicer precej lahek – kar naenkrat so bili vsi od Leona Štuklja in Mira Cerarja do Bojana Križaja in Mateje Svet izključno slovenski športniki. A natančen in kritičen pogled na to razkrije, da stvari niso povsem takšne. Starcu se ne zdi prav, da z vidika države kot institucije tako z lahkoto pišemo neko novo zgodovino, ki to dejansko ni.
Nekateri segmenti športa so popolnoma neuspešni
»Da so športniki najboljši ambasadorji neke države, se sicer lepo sliši, ampak ko je slovenska nogometna reprezentanca v Trstu premagala italijansko, zaradi tega odnosi med Slovenijo in Italijo niso bili čisto nič boljši, še poslabšali so se.«
Ali je šport res najuspešnejši segment slovenske družbe? Po Starčevem mnenju je šport dejansko zelo uspešen segment, saj toliko uspehov, kot smo jih nanizali tu, najbrž nismo na nobenem drugem področju. A stvar je treba pogledati še z drugega zornega kota: vrhunski šport je le en segment, imamo pa tudi rekreativni šport, šport mladih in invalidov, kjer pa smo v nekaterih primerih precej neuspešni. Sogovornik opaža, da so npr. na polju rekreativnega športa zadnja leta Slovenke zelo uspešne, močno se namreč povečuje delež športno dejavnih žensk; a na drugi strani upada delež športno dejavnih moških. »Naši moški se spreminjajo v zaležance, medtem ko dobivamo superženske. S Fakulteto za družbene vede sodelujem pri raziskavi Šport in razred in tudi tu smo zaznali trend, da delež rekreativno športno dejavnih žensk narašča. To je super, na tem področju so ženske svojo emancipacijo dosegle. Na področju vrhunskega športa je še niso, in dvomim, da jo kdaj bodo, enostavno zato, ker se bo dokončna emancipacija žensk v vrhunskem športu zgodila takrat, ko bodo ženske začele gledati medijsko predvajan šport.« Zaenkrat ženski šport gledajo večinoma moški, zato ni čudno, da je edini prime time ženski šport v ZDA odbojka na mivki, dodaja sogovornik. Sicer pa je bil delež televizijskega časa v ZDA, ki je namenjen ženskim športom, leta 2009 skoraj za 70 odstotkov nižji, kot je bil npr. leta 1989, in je znašal manj kot 2 odstotka vsega televizijskega časa, namenjenega športu. Paradoksalno je, da imamo čedalje več ženskih tekmovalk in čedalje manjši delež ženskega športa na televiziji. Sogovornik kot zanimivost izpostavlja dejstvo, da je bil eden najbolj gledanih športnih dogodkov v zgodovini teniški dvoboj med Billie Jean King in Bobbyjem Riggsom leta 1973 v Houstonu – ta dvoboj so oglaševali kot vojno spolov, v kateri je presenetljivo zmagala ženska. Najbolj gledan pa je bil zato, ker so ga ob moških gledale tudi ženske.
Šport ‒ življenjski projekt funkcionarjev
O v javnosti zasidranem prepričanju, da ključne položaje v slovenskem športu že več desetletij zasedajo t. i. stare sile, Gregor Starc meni, da to najbrž izhaja iz politično populističnega gledanja na OKS, in dodaja, da zelo veliko ljudi, ki delujejo kot funkcionarji, šport, v katerem so delovali, razume kot življenjski projekt. »Če rečem nekoliko romantično, imajo to v krvi, to ni samo želja po oblasti. Nekako ponotranjili so ta šport kot svoj cilj ali projekt, za katerega se jim zdi, da bo propadel, če jih ne bo zraven. Ampak to ni samo sindrom športnih funkcionarjev, najdemo ga tudi med politiki, akademiki, menedžerji in med gospodarji kmetij.«
Vrhunski športi so tipičen primer tega, kako biopolitika lahko zagrabi posamezni subjekt v tej družbi in ga naredi za svojega. Športniki so podvrženi željam množice ljudi, funkcionarjev, politikov, zanje je to pogosto zelo nepoštena situacija, saj so oni tisti, ki svoja telesa dajejo na oltar domovine in tvegajo poškodbe samo zato, da bi zadovoljili apetite ljudi, hkrati pa tudi svojo materialno eksistenco.
Slovenci smo seveda prevzeli kapitalistične vzorce že v času socializma – če pogledamo jugoslovanski nogomet v sedemdesetih in osemdesetih, smo že takrat imeli profesionalce, čeprav so nas funkcionarji prepričevali, da je to državni kapitalizem. Iznašli so distinkcijo med našim kapitalizmom (socializem = državni kapitalizem) in zahodnjaškim zasebnim kapitalizmom. Sogovornik se strinja, da imamo zdaj neki hibrid, in dodaja, da ga imajo tudi tiste države, ki so bile tradicionalno vedno kapitalistične. »Na področju športa kapitalizem dela po logiki, ki ni enaka ekonomskemu kapitalizmu, gre za neki hibrid zasebnega in javnega. Zelo malo je področij v naši družbi, kjer tovrstna hibridnost funkcionira tako učinkovito in neopazno,« še pravi Starc.
Gregor Starc
Šport za vse
Večina javnega denarja je namenjena vrhunskemu športu, kar je po svoje paradoks, da namreč v kapitalizmu z javnim denarjem podpiramo vrhunski šport. Čeprav se v športu pretaka ogromno različnih interesov, je Starc zagovornik ideje, da mora biti čim več ljudi redno telesno aktivnih, in pravi, da bi bilo treba zelo veliko pozornosti nameniti športu otrok in mladine, saj se nekje pri 12 letih ponudba vadb in programov za njih konča. Med 10. in 12. letom se običajno začne tudi selekcija v klubih in tisti, ki imajo predispozicije za vrhunskega športnika, ostanejo, ostalim, ki so s srcem pri tem športu in uživajo v njem, pa klubi navadno ne omogočajo vadbe, programov za njih na trgu pa ni. »Tem mladim je treba dati možnost, da se s športom ukvarjajo samostojno; ena možnost so mladinski centri, ki imajo športne površine, druga je šport, ki bi zasedel urbana okolja (rolkanje, rolanje, razne oblike kolesarjenja in ostalih urbanih športov). Zdaj poskuša zasebna iniciativa okrog Stožic vitalizirati prostor, kjer se bodo mladi srečevali in ukvarjali s športom,« razloži sogovornik.
Ker je bila profesionalizacija slovenskega športa tako nenadna, smo povsem zanemarili nekatere druge vidike športa. Starc je mdr. koordinator Športno-vzgojnega kartona, znotraj katerega učitelji v šoli vsako leto preverijo telesni in gibalni razvoj skoraj vseh slovenskih otrok. Analize podatkov kažejo, da se v socialno deprivilegiranih področjih kaže tudi gibalna in telesna deprivilegiranost otrok. Najhujše težave da so v Prekmurju, Zasavju in na Obali – kar se sklada s celotno socialno sliko. Na drugi strani pa imamo paradoks Koroške, ki je v enako hudih ekonomskih težavah, otroci pa so med najbolj gibalno sposobnimi v Sloveniji. »Na razpolago imajo naravo, veliko športnih panog, ki se v urbanem okolju ne izvajajo, tamkajšnje lokalne skupnosti več vlagajo v masovni šport in tudi infrastrukturo. Verjetno je vse to deloma povezano tudi z mobilnostjo: Koroška ima zelo slabe povezave z ostalo Slovenijo, posledično je tudi migracija, vezana na delo, nizka. Iz Zasavja pa se ogromno ljudi vozi na delo v Ljubljano in ti starši imajo posledično manj časa za otroke, kar se verjetno tudi odraža v omenjenih rezultatih.«
Sogovornik se strinja, da so socialno najbolj ogroženi otroci na področju športa popolnoma deprivilegirani, to pa zato, ker njihovi starši nimajo denarja, da bi jih vključevali v programe vadbe in jim kupovali športne rekvizite, niti nimajo denarja, da bi svojo družino zdravo prehranjevali. Pri teh otrocih opažajo povečevanje telesne teže do te mere, da se niso več sposobni ukvarjati s športom, kar potegne za sabo cel kup travmatičnih izkušenj otrok.
Totalitarizem in kolektivni spomin
Privilegije športnikom dajejo vsi sistemi, in čeprav totalitarističnim sistemom očitajo, da so omejevali, dr. Starc situacije v Sloveniji od šestdesetih let dalje ne razume kot totalitarni sistem, saj da je bil zelo daleč od vzhodnoevropskih modelov. »Če so lahko Poljaki začeli piti kokakolo leta '91, smo jo mi že v šestdesetih letih polnili. Jugoslavija je bila vedno članica Evropske zveze za radiofuzijo (EBU), vedno smo lahko spremljali zahodne televizijske programe in kultura pri nas je bila v primerjavi z vzhodnim blokom precej liberalna. Ta sistem je marsikoga osvobajal, predvsem športnike, nenazadnje pa tudi ljudi, ki so hodili v tujino gledat tekmovanja; meje niso bile tako zaprte kot na Madžarskem, v Vzhodni Nemčiji ali na Poljskem. Bili smo zelo samosvoji in tudi močni, saj smo bili v samem vrhu gibanja neuvrščenih,« razmišlja sogovornik.
Z našo državno preteklostjo pa je povezan tudi zgodovinski spomin, ki ga je po Starčevem prepričanju treba nenehno testirati. Študente vedno sprašuje, kako razumejo uspeh nekega športnika, ki ga sam vidi kot del sebe, ker ga je npr. intenzivno doživel kot otrok. »Kadar se spomnim nekdanjih uspehov Križaja, dobim kurjo polt. Prvič sem videl svojo babico jokati, ko je Bojan izpadel na neki tekmi in nisem mogel razumeti, zakaj joka. Ko je on smučal, je bilo pouka pri nas konec, vsi smo šli v učilnico, kjer je bil televizijski sprejemnik.« Ampak kolektivni spomin mladih, ki so odraščali v samostojni Sloveniji, je nekaj povsem drugega. In tu sogovornik vidi težavo: Križaj je smučal pod jugoslovansko zastavo, vendar je smučal predvsem zase, mladim, ki so odraščali v samostojni državi, pa govorimo, da je Križaj smučal za Slovenijo, čeprav v resnici ni. Ta naša laž bo postala del kolektivnega spomina, šlo bo za iznajdbo tradicije, ki je ni bilo. Tu imajo odgovornost predvsem mediji, ker so glavni kanal pretoka informacij do ljudi, zaključuje Starc.
Pogledi, št. 13-14, 11. julij 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
