Predsednik v očeh poslanca, diplomata in karikaturista
Sončni kralj in njegov pes
Juri je Janeza Drnovška prvič uzrl na kongresu LDS leta 1994 v Portorožu. Predsednik stranke je bil tedaj zanj, tako kot za vse ostale, »zagonetka«, se spominja. Ni izhajal iz ustaljenih partijskih struktur – a tudi ni bil tako zelo oddaljen od njih, brž doda sogovornik. V naslednjih letih mu ga je bilo dano spoznavati v treh različnih vlogah in s treh različnih zornih kotov: od 1990 do '93 kot delegat ZSMS v tedanji republiški skupščini, naslednja štiri leta kot slovenski veleposlanik v Madridu, najbolj poglobljeno pa kot karikaturist. Zlobneži pravijo, da sem postal diplomat, ker sem kot dober karikaturist moral podrobno opazovati ljudi okoli sebe, se pošali Juri.
Enako prelomno kot opazovanje Drnovška samega je bila za Jurija, ko si je ustvarjal mnenje o njem, večerja, na kateri je imel priložnost spoznati tudi Drnovškovega psa Arturja. Človeka najlaže spoznaš po tem, kako vzgoji svojega psa, pojasnjuje Juri, in ker je bil Artur lepo vzgojen in prijazen pes, je sklepal, da je tak tudi njegov lastnik, ki si je pred javnostjo sicer rad nadeval maske in je bil težko dostopen. To srečanje je bilo za Arturja začetek vratolomnega medijskega vzpona, karikaturist ga je odtlej postavljal ob lik Drnovška kot nekakšen alter ego, ki ga prizemlji. Bil je nekakšen Sančo Pansa ob svojem gospodarju, ki je bil seveda Don Kihot. Pravzaprav sta Drnovšek in Artur v Jurijevih karikaturah postala klasičen stripovski par, skorajda kot maček Garfield in njegov odljudni gospodar Jon. Ali celo Snoopy in Charlie Brown … Drnovšku so bile moje karikature z Arturjem zelo všeč in kar nekaj sem mu jih podaril, je povedal Juri.
Kdor malo govori, veliko misli
Bi pa rek »Povej mi, kakšnega psa imaš, in povem ti, kdo si« v Drnovškovem primeru lahko tudi raztegnili na področje ljudi: »Povej mi, s kakšnimi ljudmi se obdajaš, in povem ti, kdo si.« Kot bi nagonsko iskal svoj protipol, so ga privlačili ljudje, ki so bili izjemno odločni, kot denimo Janez Janša, spontani in ekstrovertirani gurmani in svetovljani – Borut Šuklje, Matjaž Berger. Iz podobnih razlogov ga je pritegnila tudi močna in energična Janševa osebnost. Za Drnovška je bilo vrh tega značilno, da si je znal izbirati učinkovite sodelavke, od Mojce Osolnik naprej, pripoveduje Juri. Vsi ti ljudje so ustvarjali teren zanj, kajti kljub izraziti introvertiranosti je bil dober vladar. Bil je ambiciozen, kar ni nujno slabo, in zelo si je želel postaviti se ob bok velikim tujim državnikom. Tudi Slovenijo si je želel dvigniti na višjo raven, dodaja sogovornik, čigar opažanja so resnično filigranske analize človeških značajev (očitno pri diplomatih pogost konjiček – najbrž ni naključje, da je denimo avtor monumentalnega Aleksandrijskega kvarteta Lawrence Durrell snov za svoje literarne mojstrovine črpal iz likov, ki so mu prihajali naproti v diplomatskih krogih …). Zanimiva pri Drnovšku je bila ta dvojnost: njegova (lažna?) skromnost in želja po tem, da bi bil učinkovit, da bi nekaj dosegel. Imel je tudi željo nastopati, na koncu pa se je izkazalo, da je njegova introvertiranost njegov adut: ljudje smo nagnjeni k sklepanju, da kdor malo govori, veliko misli, vendar je bilo po Jurijevem mnenju pri Drnovšku večkrat tako, da ni črhnil niti besedice preprosto zato, ker ni imel česa reči oziroma ni obvladoval socialnih veščin … V Drnovškovem zadnjem obdobju, ko se je že bojeval z boleznijo, je prišla na dan tudi njegova druga plat; rekel je marsikaj, česar drugače ne bi, Juriju pa se je tedaj še posebej vtisnil spomin kot edini državnik, ki se je udeležil inavguracije bolivijskega predsednika Eva Moralesa. Približno ob istem času je sprožil tudi hvalevredno pobudo za razrešitev konflikta v Darfurju.
Preudarnost ali mencavost?
Janeza Drnovška je treba obravnavati večplastno, je prepričan Juri. Bil je toleranten, imel je dar poslušanja, znal je prenesti kritiko (nikoli ni igral užaljene veličine) in predvsem, bil je svetovljan, poliglot, vedoželjen človek, ki je hotel, da bi se tudi Slovenija odpirala svetu. Bil je daleč od idealnega vladarja in politika, pa vendar je premogel marsikatero vrlino, meni Juri, ki se med pogovorom pohvali, da je slišal, kako ga je predsednik »umaknil« na diplomatsko mesto v Madrid, ker se je tako elegantno znebil enega najbolj neprizanesljivih kritikov v svoji stranki. Pragmatičen je bil tudi v ekonomskih vprašanjih. Z današnjega vidika se bo morda slišalo rahlo presenetljivo, a Janez Drnovšek je leta 2001, ko je bila v igri prodaja Pivovarne Union belgijskemu koncernu Interbrew, to transakcijo podprl v brk govorjenju o nacionalnem interesu, ki je tedaj šele začenjalo svojo pot. Drnovšek je bil tu med Scilo in Karibdo; po eni strani ga je privlačila pesem neoliberalističnih siren, po drugi strani pa je premogel preudarnost mornarjev, ki so se pravočasno privezali k jamborom, razlaga Juri.
V zvezi z njegovo preudarnostjo (zlobneži bi rekli neodločnostjo) je tudi anekdota iz zakulisja t. i. španskega kompromisa, kot se je spominja Juri, tedaj veleposlanik v Španiji. Javno mnenje se je dvignilo proti liberalizaciji prodaje slovenskih nepremičnin tujcem, iz tistih časov izvira slovita krilatica, da Italijanom ne bomo dali »niti opeke«, a če si je Slovenija hotela utreti pot do podpisa pridružitvenega sporazuma z EU v paketu z vzhodnoevropskimi članicami (druga možnost bi bila, da bi se pomaknila v čakalnico z državami zahodnega Balkana in nekdanje SFRJ), je bilo treba nekaj ukreniti. Drnovšek je tehtal in tehtal ter se posvetoval z Zoranom Thalerjem (takrat zunanjim ministrom), Dimitrijem Ruplom, Borutom Šukljetom. Vsi našteti – in Juri – so se v ta namen zbrali v gostilni v Skaručni. Predsednik vlade si je gladil brčice in napeto premišljeval. Bal se je, da se ne bi ponovil zloglasni Oglejski sporazum, ki je politično pokopal prejšnjega zunanjega ministra Peterleta. Ko so se razšli, je Drnovšek še par dni razmišljal. Potem se je odločil in dal zeleno luč, Thaler je tekel k Agnellijevi (italijanska zunanja ministrica) in španski kompromis (ki je bil tako poimenovan, ker je tisti čas EU predsedovala Španija) je bil sklenjen, se spominja Juri.
Pragmatizem in togost
Nauk te anekdote bi lahko bil ta, da je Drnovšek prisluhnil vsem. Res pa je tudi, da bi se ga dalo razlagati tudi kot njegovo željo po izogibanju konfliktom. To je bilo povezano z njegovim pragmatizmom, meni sogovornik. Drnovšek si je želel spraviti in povezati vse akterje slovenske države, nekoč je rekel, da bo Slovenija imela prihodnost, ko se bodo spravili Janez Janša in njegovi politični nasprotniki. Juri je na to pripomnil, da se bo z Janšo težko spraviti in osnovati kakšno koalicijo, saj nima v značaju, da bi bil komu enakovreden partner, kaj šele podrejen. Ko je tudi Drnovšek spoznal tehtnost mojih besed, je do Janše postal strožji, še strožji kot ostali, pravi Juri. Ampak kdor si je želel doseči, da se bodo povezala vsa politična imena z vseh bregov, se ni smel osredotočati na vsebinska vprašanja. Takšno vodenje ima posledice; izbrisani so eklatanten primer. Toda takšnega izogibanja ni mogoče očitati samo Drnovšku, temveč vsem, ki so v tistem času vodili državo.
Zato pa so ga ljudje imeli radi: njegov lik je bil takšen, da se je večina Slovencev z njim lahko identificirala – označevali sta ga nekakšni togost in zaprtost vase, redkobesednost kot sinonim za modrost, čeprav včasih molk pomeni zgolj mencanje, dodaja Juri.
Pogledi, let. 5, št. 6, 26. marec 2014