Emirati Jordanian Camp
Taborišče s petimi zvezdicami
07. 02. 2016
Na jordanskem podeželju, približno štirideset kilometrov severovzhodno od prestolnice Aman, dobri dve uri vožnje od jordansko-sirske meje, sredi puščave, daleč od oči, nekje na koncu obzorja, ki ga preletavajo letala jordanske vojske, stoji posebno taborišče za sirske begunce.
Taborišče Emirati Jordanian Camp (EJC) so pod patronatom Združenih arabskih emiratov (ZAE), z nafto bogate obmorske puščavske države na jugovzhodu Arabskega polotoka oziroma tamkajšnje podružnice humanitarne organizacije Rdeči polmesec, odprli spomladi leta 2013. Po javno dostopnih podatkih Urada Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR) iz sredine decembra lani naselje trenutno gosti 6319 sirskih beguncev s končno kapaciteto za približno 25.000 prebivalcev. ZAE naj bi za postavitev taborišča porabili 15 milijonov dolarjev, z njim pa so želeli razbremeniti druga jordanska begunska naselja. V taborišču danes delujejo tudi tuje humanitarne organizacije, kot so Unicef, Norwegian Refugee Council, Save the Children itn., naselju pa domačini v šali pravijo begunski tabor s petimi zvezdicami. V nasprotju z razvpitim, kaotičnim in najbolj medijsko obleganim Zaatarijem, največjim taboriščem s sirskimi begunci v Jordaniji, kjer trenutno prebiva okoli 80.000 ljudi, EJC deluje kot z drugega planeta. Tam ni prašnih, neuglednih šotorskih bivališč brez tekoče vode in elektrike, pač pa lične bivalne prikolice, urejena infrastruktura – od kanalizacije do ulične razsvetljave –, supermarket, verski prostori, otroška igrišča, družabne sobe s televizijo za preživljanje prostega časa, prijetna menza, kjer so na voljo trije topli obroki dnevno. Moderni taboriščni zdravstveni center lahko sprejme do tristo ljudi na dan. Poskrbljeno je tudi za šolanje šoloobveznih otrok in mladine. Odgovorni taborišče upravljajo s pomočjo centraliziranega računalniškega sistema, s katerim na enem mestu učinkovito zbirajo vse pomembne informacije o razmerah v taboru. Sama naselbina je ograjena in pod budnim očesom nadzornih kamer in jordanskih varnostnih sil. Radovedni obiskovalci niso ravno dobrodošli. Redka novinarska poročila pa namesto o vsakdanjem trušču, značilnem za tovrstna natrpana zasilna naselja, govorijo o tišini in spokojnosti.
Bivanje v taborišču je dovoljeno družinam z otroki, mlajšimi od osemnajst let, in ranljivim skupinam, kot so vdove, starejši in invalidi, medtem ko polnoletni samski moški niso dobrodošli. Samo en polnoletni član družine lahko v taborišču dela in na primer pomaga pri strežbi ali čiščenju, otroško delo pa je vsaj na papirju prepovedano. Če želi posameznik zapustiti naselje, potrebuje jordanskega gostitelja, ki jamči zanj. Večina beguncev v taborišču naj bi prišla iz južnosirskega mesta Dara, središča upora proti režimu Bašarja Al Asada, v manjši meri pa tudi iz Homsa in Damaska.
Številke povedo vse
Toda zgodbe o taborišču s petimi zvezdicami ne gre odpraviti kot nekakšno čudaško kurioziteto v srhljivi pripovedi o sirski državljanski vojni, ki traja že od leta 2011. Lahko je izhodišče za razmišljanje o begunski situaciji na Bližnjem vzhodu in o odgovornosti bogatih zalivskih držav pri krvavem konfliktu v Siriji. Je pa tudi priložnost za kratko samorefleksijo našega vzvišenega zahodnjaškega pogleda na tisti konec sveta.
Najprej poglejmo nekaj številk. Sirske sosede in države v regiji so sprejele skoraj 95 odstotkov vseh registriranih sirskih beguncev – teh je približno 4,6 milijona, medtem ko jih je znotraj same Sirije razseljenih okoli 11 milijonov –, ki so bili prisiljeni zaradi vojne zbežati v tujino. V Turčiji je tako registriranih približno 2,5 milijona sirskih beguncev, v Libanonu 1,1 milijona, v Jordaniji dobrih 630.000, v Egiptu okoli 120.000, v iraškem Kurdistanu pa skoraj 244.000. Za primerjavo: po podatkih Združenih narodov je v Evropi med aprilom 2011 in novembrom 2015 za azil zaprosilo nekaj več 813.000 sirskih beguncev. Ravno sodobna Jordanija je ena izmed držav, ki so jo zgodovinsko gledano usodno oblikovali migracijski tokovi in begunsko vprašanje v regiji. Begunci, gostujoči delavci, študentje, priseljenci različnih ozadij – od Čerkezov, Čečenov, Armencev v prvi polovici 20. stoletja do Palestincev in Sircev danes – so pomembno – vsaj na prvi pogled – vplivali na raznoliko in vključujočo naravo moderne jordanske družbe. Na humanitarni pomoči iz tujine, namenjeni begunski populaciji v državi, pa je Jordanija zgradila tudi del svojega gospodarstva.
Država je sprejela pregnance, ki so bežali pred vihro libanonske državljanske vojne med letoma 1975 in 1990. Ob zalivski vojni na začetku devetdesetih let je pričakala približno 300.000 palestinskih Jordancev, živečih v Kuvajtu, ki so se ob začetku spopadov med Irakom in mednarodno koalicijo z ZDA na čelu vrnili domov. Ob ameriškem napadu na Irak leta 2003 so se v Jordanijo zatekli premožnejši iraški begunci – podjetniki, zdravniki, visoko izobraženi strokovnjaki itn. Bilo naj bi jih okoli 170.000, v državo so prinesli svež kapital, predvsem za naložbe v gradbeništvu, a na koncu večinoma niso ostali za stalno. V najslabšem položaju so sudanski begunci, ki jih je registriranih približno 3500, večinoma pa prihajajo iz Darfurja in z drugih kriznih območij zahodnega Sudana. Živijo v zasilnih šotorskih naseljih, tožijo, da od lokalnih humanitarnih organizacij dobivajo premalo podpore in se soočajo z nasilnimi deportacijami, s čimer naj bi jordanske oblasti kršile mednarodno sprejeto načelo prepovedi vračanja, ki pravi, da država begunca ne sme izgnati v državo, kjer sta ogrožena njegovo življenje ali osebna svoboda.
Palestinska večina
Toda na življenje v moderni Jordaniji so najbolj vplivali palestinski in sirski begunci. V državi z dobrimi devetimi milijoni prebivalcev je več kot šestdeset odstotkov populacije palestinskega rodu. Gre za palestinske begunce in njihove potomce, ki so v državo po drugi svetovni vojni v več valovih prišli z zasedenih palestinskih ozemelj. Po klasifikaciji Agencije Združenih narodov za pomoč in zaposlovanje palestinskih beguncev na Bližnjem vzhodu (UNRWA), ustanovljene leta 1950, je palestinski begunec vsak posameznik (in njegovi potomci), ki je zaradi izraelske osamosvojitvene vojne izgubil stalno prebivališče in sredstva za preživetje na ozemlju Palestine med junijem 1946 in majem 1948 in se zatekel v eno od držav, kjer deluje UNRWA, na primer v Jordanijo, Libanon, Sirijo. A v praksi je bolj zapleteno. Danes v Jordaniji status tamkajšnjih palestinskih beguncev ureja šest pravnih kategorij. Njihove pravice so odvisne od tega, kdaj in od kod so prišli v državo. Pregnanci iz Palestine, ki živijo na vzhodnem bregu reke Jordan od leta 1948, so na primer polnopravni jordanski državljani. Večina beguncev, katerih predniki so izvorno iz Gaze in ne z Zahodnega brega in imajo danes stalno prebivališče v Jordaniji, pa je odkrito diskriminiranih. Za delo potrebujejo posebno dovoljenje, za vpis na fakulteto plačujejo visoke šolnine po tarifi za tujce, potni list pa lahko pridobijo le začasno, največ za dve leti.
Danes, ko Palestinci v Jordaniji živijo že več generacij in so sestavni del jordanske družbe, so razmere nemalokrat shizofrene. Država, katere prebivalstvo je na eni strani večinsko palestinskega rodu, je po drugi strani uradna izraelska zaveznica s podpisanim mirovnim sporazumom iz leta 1994 in z Izraelci, kot je v septembrskem intervjuju za Poglede povedal tudi jordanski pisatelj in aktivist Hisham Bustani, sodeluje na obveščevalni, varnostni in politični ravni. Jordanske oblasti so sicer polna usta o pravični rešitvi palestinskega vprašanja, a ko v Amanu ljudje protestirajo proti izraelskemu izživljanju nad Gazo, se policija ne obotavlja in protestnike pogosto razžene s silo. Prezir do palestinskih sodržavljanov in drugih beguncev ter nacionalizem jordanske elite z vzhodnega brega reke Jordan, zbrane okoli kralja Abdulaha II., tlita pod površjem. Splošno mnenje je, da so jordanski Palestinci iznajdljivi podjetniki in garaški samorastniki predvsem zato, ker zaradi svojega porekla še danes težko pridejo do služb v javnem sektorju in do visokih položajev v vojski, najpomembnejšem zaposlovalcu v državi, zato so se prisiljeni znajti po svoje. Dobra dva milijona jih še živi v begunskih taboriščih, ki jih je v državi uradno deset, zanje pa skrbi UNRWA. Izraz begunsko taborišče sicer namiguje na začasen in zasilen prostor, a v Jordaniji (podobno kot v Libanonu, Siriji, na Zahodnem bregu) so se nekdanja improvizirana palestinska naselja skozi desetletja spremenila v nagnetene urbane soseske ali celo manjša mesta z bolj ali manj ustrezno infrastrukturo. Veljajo za revnejše in konservativnejše predele, predvsem zato, ker gre za majhna okolja, kjer se med seboj vsi poznajo in človek nima veliko zasebnosti.
Krivi za prometne zastoje
Večina sirskih beguncev je v Jordanijo prišla v letih 2012 in 2013, kmalu po začetku tamkajšnje državljanske vojne. V državo še zmeraj prihajajo in po podatkih ZN jih je trenutno registriranih približno 630.000. Jordanske oblasti pa navajajo, da je v državi skupno okoli 1,4 milijona Sircev. Manjši odstotek beguncev prebiva v taboriščih – največji begunski naselji sta Zaatari in Azraq na severu države, kjer prebiva več kot 100.000 pregnancev –, drugi iščejo zavetje pri prijateljih, sorodnikih, znancih, vsi pa se prebijajo, kakor vejo in znajo. Pri tem jih najbolj ovira dejstvo, da izjemno težko dobijo dovoljenje za delo. Jordansko družbo je množičen prihod sirskih beguncev vznemiril, čeprav je na začetku prevladalo mnenje, da bodo v državi ostali zgolj začasno.
Pred letom 2011 je v Jordaniji živelo približno 750.000 Sircev, ponosnih in samozavestnih, saj so prihajali iz politično in gospodarsko pomembne regionalne sile. Zdaj so zaradi vsakodnevne izpostavljenosti pomilovanju in nestrpnosti zavzeli bolj obrambno držo. Pregnanci iz Sirije so kljub načelni odprtosti jordanske države do beguncev žrtve sovražnega govora, šikaniranja in očitkov, da za državo, ki je med manj razvitimi v regiji in ima na primer velike težave pri oskrbi z vodo, predstavljajo veliko breme. Večinoma so materialno slabše situirani od iraških sotrpinov pred desetletjem in nimajo ne sredstev ne zvez, da bi se lahko učinkovito branili pred vsemi napadi. Očitajo jim, da domačinom kradejo zaposlitve, čeprav gre, glede na to, da v Jordaniji težko zakonito delajo, predvsem za slabo plačana in neugledna dela, ki jih tam po navadi opravlja poceni egiptovska delovna sila. Le malokdo pa omenja, da so sirski begunci tudi potrošniki in da s povpraševanjem po različnih dobrinah, na primer po hrani, telefonskih karticah in prevoznih sredstvih, vplivajo na rast gospodarstva. Pojavljajo se govorice, da so se zaradi množičnega prihoda beguncev (sicer kratkotrajno) zvišale najemnine stanovanj v mestih blizu jordansko-sirske meje, na primer v Irbidu in Mafraku, a dejstvo je, da so pri tem najbolje zaslužili prav domači stanodajalci. V javnosti novice o drobnih prestopkih posameznih Sircev, ko gre denimo za majhno krajo v trgovini, nemalokrat potencirajo z namenom, da očrnijo celotno skupnost.
Kot je v posebni raziskavi o sirskih beguncih v Jordaniji, ki jo je pred kratkim opravila palestinska podružnica fundacije Rose Luxemburg, povedal Daoud Kuttab, ustanovitelj neodvisne internetno-radijske novičarske mreže AmmanNet/Radio Al-Balad, domačini Sirce včasih krivijo celo za prometne zamaške. »Take obtožbe so res nesmiselne,« dodaja. »Ljudem pravim, naj gredo v Damask, Bagdad ali Kairo, pa bodo videli, kaj dejansko pomeni gneča v prometu. Pri nas zastoji trajajo deset minut, v Kairu pa porabiš dve uri, da prideš z enega konca mesta na drugega.« Tudi mnenja, da ima država od sirskih beguncev več koristi kot škode, so načeloma redka. A jordanski ekonomist Yusuf Mansur v isti raziskavi govori o beguncih kot o darilu za celotno družbo. »Ti ljudje prihajajo v našo državo z lastnim intelektualnim in finančnim kapitalom. Gre za že uveljavljene in izšolane strokovnjake, zdravnike, umetnike, inženirje, učitelje. Jordanija ni vanje vložila ničesar, a ima njihovo znanje in spretnosti kljub temu na razpolago,« je jasen Mansur. »Sirci s sabo niso prinesli zgolj svojih pridnih rok ali zadnjih osebnih prihrankov, temveč predvsem nove ustvarjalne ideje in veščine, ki bodo obogatile našo družbo. Nemudoma bi jim morali izdati dovoljenje za delo. Kaj vse lahko delijo z nami!«
Odgovornost zalivskih držav
Potem ko se je lani Evropa soočila z množičnim prihodom beguncev, so se pojavili očitki, da so bogate zalivske države, npr. Savdska Arabija, ZAE, Katar in Kuvajt, premalo storile za pregnane žrtve sirske državljanske vojne. Pomisleki se zdijo upravičeni. Zakaj premožne države z Arabskega polotoka, ki naj bi bile beguncem iz Sirije tudi kulturno bliže, niso vzpostavile ustrezne begunske politike? Kaj pa njihova odgovornost pri humanitarni katastrofi, v katero so s podporo različnim skrajnim uporniškim skupinam, kot sta denimo Fronta al Nusra in Ahrar al Šam, tudi same tako ali drugače vpletene? Bogataši se pred obtožbami branijo s številkami. ZAE naj bi prek različnih kanalov za humanitarno in razvojno pomoč pri sirski krizi prispevali 530 milijonov dolarjev. 72 milijonov dolarjev naj bi namenili tudi za delovanje različnih begunskih taborišč v Jordaniji, Libanonu, Iraku in Turčiji. Savdska Arabija govori o 700 milijonih dolarjev, ki naj bi jih kot finančno pomoč pri spopadanju z velikim številom beguncev poslali sirskim sosedam. ZAE omenjajo 100.000 Sircev, ki naj bi jim država od začetka konflikta izdala dovoljenje za bivanje, Savdska Arabija pa je svojo številko napihnila celo do 2,5 milijona, čeprav so realnejše ocene, da v savdskoarabski kraljevini živi in dela približno pol milijona sirskih državljanov. A ker ti uradno niso klasificirani kot begunci, ni znano, kdaj in kako točno so prišli v državo, zato je tovrstne številke težko potrditi. Zalivske države namreč niso podpisnice Konvencije o statusu beguncev iz leta 1951, na podlagi katere je danes po svetu mogoče zaprositi za mednarodno zaščito. Enako sicer velja tudi za Jordanijo, a ta problematiko ureja z izdajanjem posebnih certifikatov, do katerih je upravičen vsak, ki se kot begunec registrira pri jordanski izpostavi UNHCR.
Gre za specifično organizirane in formalno izjemno izključujoče družbe. Sirci v Savdsko Arabijo, ZAE, Katar itn. ne morejo priti kot begunci, temveč za vstop potrebujejo vizo. Tudi vsi Palestinci, Libanonci, Jemenci, ki so se v zalivske države umaknili pred vojno vihro v svojih domovinah, uradno nikoli niso imeli statusa begunca, temveč so iz nekakšnih začasnih naseljencev postali naturalizirani državljani. Tudi gostujoči delavci in tuji poslovneži v ZAE praviloma bivajo z začasnimi vizami, ki so vezane na delodajalca ali na njihovega tam živečega družinskega člana. Z njimi pa ni mogoče neomejeno ostati v državi, še manj pa pridobiti državljanstvo. Oziroma, kot je lani na enem od svojih predavanj o t. i. begunski problematiki povedal sociolog dr. Jože Vogrinc: »Naftne države se sirskih beguncev otepajo zato, ker so povsod privilegirani domačini manjšina prebivalstva, ki se čuti po arabski pomladi ogrožena, saj se izkoriščani migrantski delavci vedno bolj upirajo. V nasprotju z Libanonom in Jordanijo so dovolj daleč in dovolj bogati, da si to lahko privoščijo.«
Toda zahodne države, podpisnice mednarodnih konvencij, ki urejajo status beguncev in vzpostavljajo aktivno azilno politiko, se ne bi smele preveč zgražati, opozarja Harald Viersen, nizozemski publicist in arabist v komentarju za neodvisni spletni portal Muftah, namenjen poglobljenim zgodbam o dogajanju na Bližnjem vzhodu. Evropa je sirsko državljansko vojno zares odkrila šele lani z množičnim prihodom beguncev, medtem ko države v regiji z njenimi posledicami živijo že leta, pravi. Poleg tega je nekakšno samozadovoljstvo ob dejstvu, da se sirski begunec rajši kot v avtoritarno Savdsko Arabijo odpravi proti – na videz – demokratični in odprti stari celini, kratkovidno. »Če begunci postanejo naša skrb šele, ko jih naplavi na obale evropskih držav, potem ni čudno, da imamo o sebi tako dobro mnenje. A tako stališče dolgoročno samo poglablja prepad med domnevno naprednim Zahodom in nazadnjaškim Vzhodom in ustvarja okolje, kjer uspevata rasizem in nestrpnost.«
Življenje je drugje
Kako pa živijo begunci iz luksuznega taborišča, ki ga za potrebe kakšnega fototermina občasno obiščejo veljaki iz Združenih arabskih emiratov? Dobri dve leti staro poročilo Združenih narodov, ki je nastalo na podlagi intervjujev s pregnanci in podpornim osebjem v taborišču, vsebuje nekaj pomenljivih podrobnosti. Skoraj vsi brez izjeme, od mladih deklet in vdov do otrok in odraslih moških, se v naselju počutijo varne in pogosto sploh ne zaklepajo svojih bivalnikov. Vendar živijo na majhnem prostoru, kjer ni kaj početi. Dekleta se pritožujejo, da imajo njihovi očetje, bratje in drugi sorodniki preveč časa in se zato pogosto vtikajo vanje. Nekateri mladoletniki kljub prepovedi poprimejo za delo. Učenci, ki v Siriji po začetku vojne niso več mogli v šolo, se pritožujejo, da je predmetnik prezahteven, jordanski učitelji pa prestrogi, zato nemalokrat izostajajo od pouka. Prihaja tudi do nasilja v družini in do porok deklet, mlajših od osemnajst let, kar uradno ni dovoljeno. Otrokom je neprijetno ob hrupu letal iz bližnje jordanske vojaške baze. Odrasli tožijo, da možnosti za zaslužek ni veliko. Družine nimajo stika z lokalno skupnostjo, sprejemanje obiskov pa je strogo regulirano. Obžalujejo, da v naselju ni tržnice, ki bi dala ljudem občutek povezanosti. Vzdušje je čudno. Ni presenetljivo, da kapacitete naselja, kljub omogočenemu udobju in dejstvu, da moriji v Siriji ni videti konca, niso zasedene. Nemalo beguncev se je iz tabora vendarle odpravilo proti jordanski prestolnici. Srečo bodo očitno poskusili drugje.
Pogledi, let. 7, št. 2, 27. januar 2016
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
