Tobačna: mesto v mestu
31. 08. 2011
Gradnja prvih stolpičev na območju bivše Tobačne tovarne v Ljubljani naj bi stekla že letos in prve tri stolpnice naj bi bile končane do konca leta 2014. S preobrazbo območja – investitor, podjetje Imos, načrtuje devet stanovanjskih stolpičev, en velik hibridni objekt, 3000 parkirnih mest in nekaj tisoč kvadratnih metrov površin za mestno upravo, kulturne in javne programe – naj bi prišlo do širitve mestnega središča prestolnice, saj naj bi Tobačna mesto postalo poslovno, upravno, bivalno, storitveno, kulturno in izobraževalno središče.
Tobačna tovarna je bila zasnovana kot mesto v mestu že v 19. stoletju, ko so po letu 1870 postopoma gradili tovarniški kompleks v paviljonskem sistemu. Ljubljanski občinski svet je konec leta 1870 to območje (tedaj še na mestnem obrobju, a z ugodno prometno lego) brezplačno odstopil industriji. Tovarna je bila ustanovljena 1871., osrednje poslopje ob Tržaški cesti pa je bilo dokončano dve leti zatem. Dokončno vrednost je tovarniški kompleks dobil leta 1890, ko je bil v tovarno speljan železniški industrijski tir. V halah Tobačne se je tako prvič na slovenskem ozemlju pojavila notranja železna skeletna konstrukcija. Zato so se v zadnjih petih letih tudi zastavljala vprašanja, kako je mogoče, da se je Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) strinjal s tem, da bo porušenih več kot polovica teh zgodovinskih poslopij. Sicer pa je že v devetdesetih letih preteklega stoletja zmanjšanje proizvodnje v tovarni vplivalo na to, da so objekt ob Tržaški cesti razprodali različnim podjetjem in birojem, proizvodnja pa se je v celoti ustavila leta 2004, ko se je takratni angleški lastnik odločil, da kompleks proda.
Mestna občina Ljubljana (MOL) je imela seveda predkupno pravico, a je kompleks Tobačne ni zanimal. Leta 2005 ga je kupilo podjetje Imos-G. V dogovoru z MOL, ZVKDS in urbanistično stroko so izpeljali arhitekturne delavnice z namenom, da bi preverili potencial lokacije. Delavnice so potekale pod vodstvom dekana in profesorja na fakulteti za arhitekturo Petra Gabrijelčiča, sodelovalo je sedem skupin, pet avtorskih in dve iz tujine. Rezultati delavnic so bili razgrnjeni novembra 2005. Med udeleženci so bili tudi študentje pod mentorstvom prof. Janeza Koželja, ki so pripravili štiri možne rešitve: nova Tobačna bi lahko bila upravno, izobraževalno ali kulturno središče, lahko pa tudi mesto v mestu. Slednja možnost se je na koncu potrdila kot ena ustreznejših in je pomembno vplivala na rezultate urbanističnega natečaja.
Zakaj je pravzaprav zmagala ideja o mestu v mestu in ne ideja novega izobraževalnega in kulturnega centra? Navsezadnje so v tem obdobju že intenzivno iskali ustrezno lokacijo za nove stavbe treh umetniških akademij. A niti državi niti mestu se ni zdelo vredno, da bi razmišljala o potencialu Tobačne, tudi ne, da bi območje bivše tovarne odkupila in prenovljeno namenila kulturno-izobraževalnim institucijam. Krajinski arhitekt Jože Novak, ki je takrat v podjetju Imos vodil priprave na javni natečaj, pravi, da so tako državi kot mestu v tem obdobju ponudili partnerstvo. Zanimalo jih je, kakšne prostore in program na državni in mestni ravni potrebujejo šolstvo, univerza in kultura. Ne mesto ne država nista izrazila zanimanja. Mesto se je zanimalo le za približno 1000 parkirnih mest, ki naj bi jih zagotovile podzemne garaže. Imos kot investitor se je nato odločil za koncept mesta v mestu. Tako so danes razprave o tem, ali je za ta mestni kare izbran ustrezni program oz. ali je predvidena izgradnja pregosta in previsoka, bržkone prepozne. Tobačna tovarna je tako kot celovit historični objekt za mesto in kulturno dediščino izgubljen primer.
Imos je zatem leta 2006 v skladu s takrat veljavnim prostorskim načrtom razpisal javni, anonimni, odprti in po mnenju udeležencev dobro pripravljen urbanistično-arhitekturni natečaj. Podlaga za natečaj so bili tudi rezultati delavnic in spomeniškovarstvene smernice. Strokovna komisija je izbrala rešitev arhitekturnega studia Dekleva Gregorič arhitekti.
»Morda smo natečaj dobili zaradi osnovnih principov, ki smo jih predlagali,« pravi Aljoša Dekleva, »in eden izmed teh principov je, da smo vso maso bivanjskega programa razporedili v mrežo devetih relativno tankih stolpičev. Tako smo prebivalcem tega območja zagotovili razmeroma enake pogoje in hkrati tudi ugodne pogoje za vse okoliške stavbe. Ko objekte namreč na takšen način enakomerno razporediš po prostoru, omogočiš osončenje tudi proti Rožni dolini.« Drugi predlog, ki je pomemben za mesto, je po mnenju Dekleve ta, da so del prostora Tobačne odprli proti središču mesta, in sicer proti Vrtači, ki je po strukturi še vedno del Rožne doline. Med objekti Tobačne tovarne in Bleiweisovo so odstranili garaže in ustvarili odprt, javni prostor Tobačni trg, ki območje Tobačne povezuje z mestnim centrom in odpira pogled proti ohranjeni tehnični dediščini. Bleiweisova cesta naj v prihodnosti ne bi bila več hitra obvoznica, temveč bulvar. Tako bo ob njej trg-park, do Vrtače pa so načrtovani trije prehodi za pešce in kolesarje. Jože Novak, ki je še vedno navdušen nad zmagovalnim elaboratom, pravi, da so želeli narediti povezavo tudi z območjem fakultet na jugu, na drugi strani Tržaške, in vzpostaviti os do železniškega postajališča na robu Rožne doline. Dekleva pojasnjuje, da je bil ključni namen urbanistične zasnove razporeditev mase po prostoru ter oblikovanje odprtega prostora. V elaboratu so prikazali, da je komunikacijski sistem parterja položen v mrežo (mreža pod mrežo) s trikotnimi trgi, saj namenoma niso oblikovali ulic in se na ta način približali mediteranskemu tipu mesta. Predvsem pa so s tem ustvarili občutek mesta v mestu, vzpostavili so tudi diagonalne prehode, ki omogočajo pešačenje in kolesarjenje med Rožno dolino, Vičem, centrom mesta ter fakultetami ob Jadranski in Aškerčevi. Osrednja misel pri urbanizmu je bila prav oblikovanje teh javnih prostorov. Prav tako naj bi Tobačna mesto dobila svoj landmark – markantno točko, ki bo označila ta mestni kare. Stavba naj bi stala na križišču Tržaške in Bleiwei-sove. Za zdaj je namenjena hibridnemu programu: hotel, delno poslovna stavba, delno javni program. Tako nagrajeni elaborat predstavlja kakovostno rešitev za nadaljnji razvoj območja in ga programsko in prostorsko interpretira kot dopolnjeno ambicijo Ljubljane postati nova evropska metropola, so prepričani tako projektanti kot investitor.
Obdobje od februarja 2007, ko so javnost seznanili z rezultati natečaja, do danes je bilo namenjeno razvoju projekta. Ves čas pa je potekala tudi revitalizacija kompleksa Tobačne: že od leta 1992 je v stavbi nekdanjega skladišča Tobačni muzej, ki so ga lani preselil v sosednji, prenovljeni historični objekt. Ta stavba je po prenovi v celoti namenjena kulturnemu centru Tobačna 001, ki ga upravlja Mestni muzej.
Letos so delno že uredili komunalno infrastrukturo, potrebno za nemoteno delovanje starih objektov, ki čakajo na obnovo, obenem pa bo to tudi del nove komunalne opreme za bodoče objekte. Prav tako so začeli z rušenjem določenih objektov, organizirali so začasno parkiranje in novo prometno ureditev ter s tem ustvarili še zadnje pogoje za začetek izgradnje prve faze, v kateri načrtujejo dokončanje tretjine projekta: tri stolpnice z 234 stanovanji, približno 6.800 kvadratnih metrov poslovnih površin in 916 parkirnih mest v podzemni garaži. V skladu z načrti bodo prve stolpnice zgrajene do konca leta 2014. V Tobačni mesto je sicer predvidenih 67.000 kvadratnih metrov poslovnih površin, v devetih stolpičih bi naj bilo približno 565 stanovanj različnih velikosti in standardov ter približno 7.586 kvadratnih metrov za javni/družbeni program.
Tina Gregorič iz biroja Dekleva Gregorič arhitekti poudarja, da so s preučevanjem podobnih evropskih projektov ugotovili, kaj je ključ do njihovega uspeha: da arhitekt-urbanist, ki je zasnoval projekt, kot nekakšen art direktor sodeluje z naročnikom pri vzpostavljanju vsebin in bedi nad celostno podobo območja vse do dokončne izvedbe. »Tobačna je markantna pozicija v mestu, zato je zelo pomembno, kaj se bo na tem območju zgodilo, pa naj gre za volumne ali programe. Pomembno je, kašen tip trgovin bo v parterju, kakšna bodo stanovanja, kakšni vrtci, kakšne bodo restavracije, poleg tega pa tudi, ali bo v kompleks uvrščen kulturni program ali ne,« pravi in poudarja, da morajo biti v stolpičih kvalitetna in posebna stanovanja tudi zato, da bo bivanje v središču mesta spet postalo popularno. Prav tako je pomembna vizualna podoba stolpnic, saj bodo vidne daleč v mestni vizuri. Zato ni vseeno, kakšne bodo fasade objektov, pa naj gre za material, obliko ali detajle. »Vsemu temu bi bilo potrebno posvetiti veliko pozornosti in časa. Zunanja podoba je poleg fasade tudi krajinska ureditev. Na strehah podestov stolpnic, denimo, smo predvideli zazelenitev, travo, grmičevje, vrtove in otroška igrišča za prebivalce stolpnic. Sedaj ne vemo, v kolikšni meri in kako se bo novi projektant držal tega pomembnega dela urbanistične ureditve. Podobno vprašanje je, kakšna bo materialna in detajlna obdelava serije manjših trgov. Če je v ospredju skrb za vse prebivalce, lastnike, najemnike in obiskovalce, se lahko ustvari dobro vzdušje. Tam, kjer projekti niso vodeni kot celostna ponudba, kjer ni celostnega nadzora gradnje, kjer ni doslednosti, so seveda rezultati slabi.«
Pri Tobačni lahko nastopi problem, če projektna ideja ne bo razvita dosledno kot celota – vse do zadnjega detajla, tako vizualno kot programsko. Ključna je seveda tudi krajinska ureditev, od tlakov in vrtov do barv. Šele celostna podoba namreč lahko ustvari vzdušje in daje šarm, ki ga je težko pričarati v novih naseljih. Tobačna ima gotovo potencial: kombinacija starega in novega lahko skozi interakcijo in detajle nudi presežek v doživetju prostora in arhitekture. Če pa se bo ideja malega mesta v mestu zaradi različnih razlogov, predvsem finančnih, izgubila, bo soseska izgubila tudi svoj prvotni smisel. Priložnost, zaradi katere je gotovo eden najambicioznejših urbanistično-arhitekturnih projektov prestolnice sploh nastal, pa bo zapravljena.
Pogledi, št. 16-17, 10. avgust 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
