Rižarna pri Sv. Soboti
Traktat o luščenju riža in ostale banalnosti
Foto: Jože Suhadolnik
07. 01. 2016
Vreme je bilo obisku Rižarne zelo naklonjeno: žaloben, temačen zimski dan, v katerem niso mogle zasijati niti najsvetlejše barve; vse je obdajala koprena sivine. Če bi se nebo nad Tržaškim zalivom pokazalo v svoji najbolj optimistični azurni različici, bi bila krepko v zadregi. Veselega srca in razposajenih misli se vendar ne spodobi vstopati na kraje tragičnih dogodkov, kakršno je edino taborišče s kremacijsko pečjo na italijanskem ozemlju.
A duha, spoštljivo zamotanega v ponižno sivino dneva, je v rahel gnev vzburkala že bližnja okolica Rižarne – kot v posmeh trpljenju in žrtvam sta tam zrasla prehranski diskont in prodajalna s potrebščinami za hišne ljubljenčke. Kako banalno, sem si mislila, še preden sem prestopila prag nekdanjega taborišča, preurejenega muzej. Kako primerno, sem bila pomirjena, ko sem dve uri pozneje izstopala. Banalnost je pač neločljiva spremljevalka zla, ki ga še bolj banalnega dela dejstvo, da je le redko kaznovano.
Zlo je v vsakomur od nas, tega nima smisla zanikati, le od okoliščin je odvisno, v kakšni obliki bo prhnilo na dan. Koliko škode bo povzročilo, pa predvsem od tega, kako opolnomočen je posameznik. Tista brezhibno urejena gospa srednjih let z venomer skrbno pristriženo črno paževsko pričesko, ki bedi nad številkami v vašem podjetju in s katero včasih izmenjate kakšno besedo na hodniku, je v resnici dokaj spretna pri ovajanju zaposlenih vodstvu, z ovaduštvom pa mimogrede poskrbi, da kdo ostane brez službe. Saj ste vedeli, kajne? To se ji najbrž zdi pravilno in pravično, čeprav za svoje zlobno početje v resnici nima nikakršne konkretne spodbude, razen mogoče značajskih potez. Sistem, v katerega je vpeta, je ne graja, temveč še celo nagrajuje, tako da je vse v najlepšem redu.
Gospa, kakršna je opisana zgoraj in je kakopak izmišljena, je dandanes vse polno in samo srečnemu spletu okoliščin se imamo zahvaliti, da jim sistem ne ponuja lestve, po katerih bi plezale navkreber od ene do druge funkcije pri upravljanju koncentracijskega taborišča, recimo. Gospem, kakršna je zgoraj opisana, najsi bo črno- ali plavolasa, v obeh primerih pa seveda fiktivna, bi to brez dvoma šlo dobro od rok.
Pametni ljudje, ki so se dobro znašli
Esesovski in gestapovski častniki, ki so bili izvajalci zloglasnega programa Aktion T4 (v okviru katerega so pod pretvezo milostne smrti pobijali duševno prizadete) in Aktion Reinhardt (končna rešitev judovskega vprašanja) in so bili upravniki različnih taborišč v tretjem rajhu, so bili v bistvu pametni ljudje, ki so se dobro znašli, razlaga dr. Dunja Nanut, ena od kustodinj razstave Scritte, lettere e voci (Napisi, pisma in glasovi) v prostorih Rižarne. Njene besede so cinične, a to ne pomeni, da ne premore spoštovanja do žrtev. Pieteto izraža drugače, s potrpežljivim brskanjem po arhivih, dokumentiranjem tistega, kar je še najti, čeprav bi si mnogi želeli, da ostane skrito, in pripovedovanjem resnice, ki mora zmagati – če so že zločinci spokojno utonili v večni sen, preden bi utegnili odgovarjati za svoje grehe.
Po 8. septembru 1943, ko je Italija uradno kapitulirala, Julijska krajina s Trstom vred ni več bila del italijanske države, temveč je padla pod upravo Nemčije, ki je na tem ozemlju ustanovila operacijsko območje Jadransko primorje (Adriatisches Küstenland). Za vrhovnega komisarja je bil imenovan Friedrich Rainer, za vojaškega poveljnika Ludwig Kübler, Odilo Globocnik je bil uradno poveljnik SS in policije, iz enot Einsatzkommando je prišel Christian Wirth (ki so ga partizani leta 1944 pri Kozini ubili, nasledil ga je August Dietrich Allers), inšpektor enot R (od katerih je R1 imela sedež v Trstu, R2 v Vidmu in R3 na Reki) in komandant Rižarne je bil najprej Gottlieb Hering, potem pa Josef Oberhauser.
Globocnik je bil rojen v Trstu (vendar je odraščal v Tržiču na Gorenjskem – ime ne laže, res je bil slovenskega rodu) in si je do leta 1943 med nacisti pridobil kar precejšen ugled, da so mu zaupali poveljstvo nad novo pridobljeno regijo. Zgodovinski viri ga razkrivajo kot človeka, ki je bil blizu Himmlerju, pred Rižarno pa je izkušnje na področju pobijanja nedolžnih, neoboroženih ljudi nabiral v koncentracijskih taboriščih na Poljskem, kjer je – tudi po njegovi zaslugi – v smrt šlo dva milijona Judov. Globocnik je s sabo pripeljal 92 vrhunskih izvedencev za hitro in učinkovito pobijanje (vsi pripadniki Einsatzkommando Reinhard). Manj znano pa je, da so bili med zvestimi izvrševalci morilske nacistične politike tudi Ukrajinci in Ukrajinke – ti so se, razočarani in gnevni nad ruskim gladomorom, v presenetljivo velikem številu odločali za kolaboracijo z nacisti. V R1 je po pričevanju preživelih taboriščnikov delalo kar nekaj Ukrajincev. Izvzeti niso bili niti domačini, gotovo je tu našel delo marsikateri Tržačan, znano je, da so vodilni imeli tolmače tudi za slovenski jezik, pripoveduje Dunja Nanut, ki dela še kot profesorica na slovenskem liceju v Trstu in je predsednica pokrajinskega združenja deportirancev.
Seveda bi lahko govorili o tezi banalnosti zla, ki jo je med procesom proti Adolfu Eichmannu izoblikovala Hannah Arendt, se strinja Dunja Nanut. Pri nekaterih bi mogoče celo lahko prikimali, da niso imeli druge izbire in so morali delati v funkciji nacistov, gotovo pa bi kaj takega težko trdili za vse naštete vodilne ostale člane Einsatzkommando. Ti so se za svoje delo prostovoljno odločili. In Nanutova pristavi, da je bilo v njihovi odločitvi več kot le za ščepec preračunljivosti: »Namesto da bi šli na rusko fronto, kjer bi lahko celo umrli, so opravljali službe, kjer so bili dobro plačani in imeli pravico do oddiha v posebnem zdravilišču v Avstriji, da so se od svojega dela lahko malce razbremenili.«
Popolna sledljivost
In roko na srce, njihovo delo je moralo biti naporno. Sarkastična namigovanja o pregovorni germanski natančnosti, ki je po koncu druge svetovne vojne in porazu nacistov marsikoga stala prostosti, so resnična, potrjuje Dunja Nanut. Evidenca, ki so jo vodili o internirancih, je bila izčrpna in je zagotavljala – kakor bi dejali danes – popolno sledljivost od aretacije preko premestitev iz, recimo, Auschwitza v Ravensbrück pa do smrti v plinski celicah, po kateri so redoljubni uradniki s skladovnic trupel pazljivo prepisovali številke in pokojne prečrtavali v evidencah. Trditev, ki so jo večkrat ponavljali preživeli taboriščniki, da so bili za naciste samo številke, tako ne drži povsem, pravi Nanutova, saj so odgovorni za vsako številko vodili ustrezno kartoteko s podatki.
Tržaška Rižarna je bila v tem pogledu poseben primer. Ko so šele (!) leta 1976 pred tržaškim sodiščem začeli sojenje obtoženim za zločine, ki so jih zagrešili med nemško okupacijo, je od konca vojne minilo že toliko časa, da se je večina materialnih dokazov porazgubila – kar je bilo določenim ljudem seveda živo v interesu. Dovolj povedno je že, kaj se je po vojni dogajalo z Rižarno: nacisti so, ko so se zavedeli, da so jim dnevi šteti in da se bodo kmalu morali umakniti, za sabo trudili izbrisati vse sledi. Krematorijsko peč in dimnik, iz katerega se je letih 1944 in 1945 pogosto vrtinčil dim, so poskušali uničiti z dinamitom v noči z 29. na 30. april 1945. Toda ker je bila kremacijska peč pod zemljo in so do nje vodile stopnice, da jim vseh dokazov o sežiganju vendarle ni uspelo uničiti. Tržaški časopisi so prve dni decembra 1945 poročali o srhljivem odkritju: v podzemnih prostorih pod rižarno da so naleteli na peč, pod njo pa so našli sledi stopljene tolšče, staljenih zaponk pasov in partizansko uniformo. Toda to ni bil dovoljšen motiv za nadaljnje raziskovanje, italijanske povojne oblasti so stavbam, ki so sodile v sklop Rižarne, raje namenile novo namembnost: postale so nekakšno zbirno taborišče za prebežnike, ki so prihajali iz Vzhodne Evrope in so se v tržaškem pristanišču vkrcavali na ladje, ki so jih popeljale čez ocean in v novo življenje. V prostorih, kjer je delovala uprava Rižarne, so že prej našli kup osebnih izkaznic medvojnih jetnikov, ki so zdaj v Arhivu RS v Ljubljani. Leta 1965 je bila Rižarna razglašena za italijanski narodni spomenik, ki so ga v manjšem obsegu preuredili v muzej, odprt leta 1975, deloma pa zrušili in ozemlje namenili za komercialno uporabo.
Mož s fotoaparatom, ki je umrl v nepojasnjenih okoliščinah
V obdobju po koncu vojne, tja do konca 60. let, je v Rižarno vstopil tudi Diego de Henriquez. Možakar je bil rojen v Trstu leta 1909, njegove starše je v mesto ob zalivu iz rodne Španije pripeljala služba – oče je bil pomembna osebnost v habsburški vojni mornarici. Tudi Diego de Henriquez je že od mladih nog kazal veliko zanimanje za vse, povezano z vojno, kot otrok je med sprehodi na Krasu na primer pobiral vojaško dediščino prve svetovne vojne. Toda njegovega navdušenja nad orožjem in uniformami baje ne smemo razumeti napačno, vse to naj bi počel iz miroljubnih vzgibov in iz želje pokazati, kako so vojne nesmiselne. Njegova obširna in občudovanja vredna zbirka, ki obsega vse od poljskih kuhinj iz prve svetovne vojne do živilskih nakaznic, ki so bile v obtoku v medvojnem Trstu, je na ogled v Muzeju vojne za mir (Museo della Guerra per la Pace, ki so ga mestne oblasti naposled odprle leta 2014, in to v nekdanji kasarni pod Katinaro). Najbrž ga je prav njegova želja pokazati, da v vojni ni nič razen groze in trpljenja, gnala v Rižarno. Tam je z zidov v zgornjih nadstropjih rižarne prepisoval in fotografiral besede, ki so jih jetniki (Judje in drugi – Slovenci in Hrvati) izpisovali v stene in na lesena vrata. Za cel zvezek jih je zbral in njegovo početje je navdihnilo velikega tržaškega romanopisca Claudia Magrisa, da je o njem napisal knjigo (Non luogo a procedere, 2015). Zidove in stene, s katerih jih je prepisoval, so med obnovo uničili. O napisih v celicah, ki so jih spomladi 1944 pomagali graditi tudi jetniki sami, in sicer v pritličju stavbe, nad katerim so bile veliki skupini jetniški prostori, se je zadnjih dvajset let govorilo, da so bili prepleskani in da jih ni več – vendar ni bilo tako. Šele nedavno so se lotili restavriranja celic in našli napise, sporočila in nekaj risb. Vse to je na ogled na razstavi Scritte, lettere e voci, ki je nastala v soavtorstvu Dunje Nanut, Franca Cecottija in Francesca Faita (direktor muzeja Rižarna). Dunja Nanut je lastnoročno tipala po zidovih in iskala za sledmi ljudi, katerih zgodbe – včasih tragične, včasih bolj vesele, ker se jim je uspelo rešiti – so prikazane na razstavnih panojih. In nekaj ji nikakor ne gre v glavo: le kako, da so iz dediščine Diega de Henriqueza ohranjeni samo zvežčiči, v katere je prepisoval napise s sten celic smrti? Možakar je bil namreč dovolj bogat, da si je že pred drugo svetovno vojno privoščil takrat razmeroma drago igračko, fotoaparat, in someščani so vedeli, da je z njim marsikaj dokumentiral. Dunja Nanut je prepričana, da je fotografiral tudi stene z napisi, a da so se te fotografije nekako porazgubile ... Ali da jim je nekdo malce pomagal, da so se izgubile. V Trstu je po koncu vojne ostalo veliko ljudi, ki jih nikakor ni mikalo, da bi se razvedelo, kaj so med vojno počeli. Morda gre v tej luči razumeti tudi sklepno dejanje življenja Diega de Henriqueza: umrl je leta 1974, v ne docela pojasnjenih okoliščinah, uradno pa v ognjenih zubljih, ki so zajeli enega od skladišč, v katerih je hranil svoje vojaške parafernalije.
Obtožna klop je ostala prazna
Leta 1965 so Rižarno razglasili za spomenik nacionalnega pomena in čez slabo desetletje je stekla prenova. Na natečaju so kot najboljši projekt prepoznali tistega, pod katerega se je podpisal tržaški arhitekt Romano Boico (»Ja, po priimku sodeč je bil nedvomno Slovenec – Bojc, vendar se ni imela za Slovenca,« se strinja Nanutova). Njegova vizija je bila podreti večino objektov, ki so tvorili Rižarno, preostanek pa preurediti v spomenik: »Odločil sem se, da bom odstranjeval in vračal, ne pa dodajal. Odstranil sem napol porušene stavbe in kompleks obdal z enajst metrov visokimi cementnimi zidovi, ki so postavljeni tako, da ustvarjajo vznemirljiv vhod na isti točki, kjer je pravi vhod. Obdano dvorišče predstavlja v konceptu laično baziliko na prostem. Stavbo za ujetnike sem popolnoma izpraznil in razgalil lesene oporne strukture, kolikor se mi je zdelo potrebno. Nisem se dotaknil sedemnajstih celic in celic smrti. V osrednjo stavbo, v pritličju, sem namestil skop, a živ Muzej odporništva. Nad muzejem so prostori Združenja deportirancev. Na dvorišču grozljiva jeklena, nekoliko vkopana sled: odtis peči, kanala in vznožja dimnika,« je popisal svojo vizijo, kar so priobčili v predstavitveni zgibanki Rižarne.
In res njegovi arhitekturni in estetski viziji ni mogoče ničesar očitati. Nekoliko nerodno je le, da so prav pod tem dvoriščem verjetno zabetonirani tudi ostanki kremacijske peči, ki bi morda lahko – dokler so bili vpleteni še živi – ponudili kakšen dokaz več ... Dunja Nanut se muza in brez besed daje vedeti, da ostankov peči najbrž niso zabetonirali po naključju ...
Ko so februarja 1976 na tržaškem sodišču odprli proces obtoženim v zvezi z Rižarno, se je cement tam že zdavnaj posušil. Največja ironija je, da do procesa najbrž sploh ne bi prišlo, če spodbuda zanj ne bi prišla iz Nemčije. Ne zavezniška vlada v času Svobodnega tržaškega ozemlja ne italijanske oblasti po letu 1954 niso sprožile nikakršne preiskave. Med letoma 1964 in 1967 sta po dejavnostih Einsatzkommando Reinhard v operacijskem območju Adriatisches Küstenland začeli povpraševati tožilstvi iz Hamburga in iz Frankfurta na Majni. Za zbiranje informacij in pričevanj so zadolžili preiskovalnega sodnika Sergia Serba, ki je leta 1970 obvestil državno tožilstvo, da so bili na območju Rižarne med vojno zagrešeni nekateri zločini. Sodnika Serba so pooblastili za nadaljnje preiskovanje in leta 1975 je državni tožilec vložil obtožnico proti Dietrichu Allersu in Josephu Oberhausnu (Wirtha so namreč že ubili partizani; Globocnik je, da ne bi padel v roke Britancem, 30. maja 1945 na avstrijskem Koroškem naredil samomor s ciankalijem; Gottlieb Hering je umrl oktobra 1945 v neki bolnišnici).
Med februarjem in aprilom 1976 se je na tržaškem sodišču zvrstilo 174 prič, obtožna klop pa je ostala prazna: Allers, ki se je po vojni preobrazil v »odvetnika iz Hamburga«, je umrl marca 1975, Oberhausen je še naprej varil pivo v Münchnu. Italijansko sodstvo ni zahtevalo izročitve, vedoč, da se sporazum o izročanju obtožencev, ki sta ga Italija in Nemčija sicer sklenili, nanaša na zločine, zagrešene po letu 1948. »Münchenski pivovar« je bil tako na dosmrtno ječo obsojen v odsotnosti, vendar ni odslužil niti dneva kazni. Umrl je leta 1979 v starosti 65 let, in to naravne smrti.
Sodni proces vendarle ni bil zaman, pravi Dunja Nanut. Čeprav nad krivimi niso mogli izvršiti kazni, je z nemških sodišč priromalo v Trst dokazno gradivo in priznanja zločincev ter je bil razbit molk, ki je tri desetletja obdajal Rižarno in vse, kar se je v njej dogajalo. In kaj se je dogajalo? Rižarna pri Sv. Soboti je bila zbirno in uničevalno taborišče. Veliki industrijski kompleks so postavili leta 1898 in je, kot pove že ime, prva leta rabil luščenju riža.
Do začetka druge svetovne vojne je objekt že odslužil, v taborišče so ga nacisti preuredili leta 1943 in leta 1944 zgradili zloglasno krematorijski peč (njen projektant je bil Erwin Lambert, priznani strokovnjak na tem področju, ki se je izkazal že v centrih za t. i. evtanazijo ter v poljskih uničevalnih taboriščih). Skozi Rižarno je šlo po nekaterih ocenah okrog 20.000 ljudi, od tistih, ki so bili spoznani za krive protirežimskega delovanja (partizani, aktivisti, politični oporečniki – Slovenci, Hrvati, Italijani)in so bili tu umorjeni, do Judov, ki so jih iz Rižarne deportirali drugam in tam usmrtili. V Rižarni so poleg kremacijske peči za usmrtitve uporabljali tudi t. i. Gaswagen, je na zaslišanju pred nemškimi sodniki izjavil komandant Oberhauser, kar pomeni, da so jetnike umorili z izpušnimi plini. Ali pa so jih pobijali z udarci z lesenimi kiji po tilniku. Toda »udarec s kijem ni bil vedno smrten, zaradi česar so v žrelo peči padli tudi še živi ljudje. Hrup motorjev, tuljenje naščuvanih psov in glasba so krili krike in hrup usmrtitev,« piše v slovenskem razdelku predstavitvene brošure muzeja v Rižarni. Takšno početje vendar ni moglo miniti neopaženo, se je torej tudi tu dogajalo nekaj podobnega kot v bližnji okolici taborišča v Gonarsu, kjer so vaščani v mešanici strahu in brezbrižnosti tiščali glave v pesek vse do konca vojne, ko so si upali priznati, kdo so (bili) ljudje za žico (o čemer je med drugim govor v dokumentarcu Dorina Miniguttija Onstran žice, 2011)? »Ja, ljudje so se gotovo zavedali, kaj se dogaja v Rižarni, saj je bilo to tedaj naseljeno območje,« odgovarja Dunja Nanut. Okoličani so opazili tudi, kako se iz nekdanjega industrijskega obrata nekajkrat na teden odpeljeta nemška vojaka z nečim, kar je bilo podobno vrečam cementa, na vozu. Vsakič sta odšla vse do obale – kar ni bilo daleč, saj so se objekti rižarne raztezali do morja, po vojni pa so jih mnogo porušili – in tam začasno zasegla katerega od ribiških čolnov. Oddaljila sta se od obale in v vodo stresla vsebino domnevnih vreč cementa. Ko nekoč ni bilo na voljo niti enega čolniča, sta svoj tovor raztresla kar z obale. Tako je Aldo Furlan, delavec iz bližnje tovarne, pobral nekaj kosti, ki so se potopile v morje, in jih dal aktivistu OF, ta pa zdravniku, ki je bil simpatizer OF in je potrdil, da gre za človeške kosti, razlaga zgodovinarka.
V Rižarni so v slabih dveh letih pobili (in sežgali) do 4000 do 5000 ljudi. Manj znan podatek, ki ga je iz procesnih aktov povzela Dunja Nanut, je, da si je bilo življenje tu mogoče kupiti: tako so se rešili nekateri Judje in tudi Slovenci. Pred drugo svetovno vojno je v Trstu živelo 5000 Judov, po sprejetju Mussolinijevih rasnih zakonov se jih je nekaj izselilo, pa vendar je Nemcem preko Rižarne v taborišča na Poljskem in po Nemčiji uspelo deportirati približno 700 pripadnikov tržaške judovske občine (samo dvajseterica jih je preživela in se vrnila domov v Trst).
Adijo, pa zdrava ostani!
Zgodba, ki se je začela z luščenjem riža, se je torej razpletla zelo krvavo – nekako tako kot v romanu poljskega pisatelja Wiesława Myśliwskega Traktat o luščenju fižola, ki govori o vsem drugem več kot o tej stročnici. Koncentracijsko in zbirno taborišče so zaprli aprila 1945 in, najsi bo to slišati še tako banalno, tedaj so nemški upravitelji vsem živim jetnikom vrnili osebne dokumente, nekaterim segli v roke in jim položili na srce, naj ne govorijo preveč grdo o njih. Ne, to ni do neokusne banalnosti prignana licentia poetica, ki v novinarske članke sploh ne sodi, točno to je Albinu Bubniču, novinarju Primorskega dnevnika, ki je sodniku Sergiu Serbu poiskal marsikaterega preživelega Slovenca in mu izročil dokumentacijo, izpričala nekdanj taboriščnica Olga Fabjan: »V Rižarni sem bila do konca, dokler niso Nemci zbežali. Slišati je bilo močno streljanje. Vsi smo morali nakladat vse mogoče stvari na kamione, ki so jih potem esesovci odpeljali. Med njimi je bil tudi neki Rus, ali Ukrajinec, za katerega so pravili, da je hud. Ko smo nakladali, nas je vprašal, ali je bil res hud, in nas je nagovarjal, naj rečemo, če bi nas kdo vprašal, da ni bil hud. Potem so nam izročili osebne izkaznice in so nam rekli, naj gremo domov in naj rečemo, da so dobro ravnali z nami.«
In potem so – eni in drugi – odšli domov. Rižarna pa še danes stoji tam in njen opečnati skelet se zlovešče pne v nebo v spomin preminulim in v opomin prihajajočim pokolenjem, da je zlo večno. Da se pojavlja v različnih oblikah in v različnih institucijah, ne le koncentracijskih taboriščih. Zapisati, da je eden od možnih poligonov za izživljanje zlih nagonov tudi čisto navadna delovna organizacija, ki ji grozi skorajšnji propad, bo mogoče zvenelo banalno. Pa vendar bi zaposleni, ki v strahu za svoje delovno mesto molče prenašajo vsakršno šikaniranje, vedeli veliko povedati o metodah ustrahovanja, ki so skoraj tako prefinjene in izpopolnjene kot tiste, ki jih je iznašel in udejanjal nacizem z vsemi svojimi zvestimi služabniki vred. In ena od vzporednic s koncentracijskim taboriščem je tudi ta, da je preživele taboriščnike večkrat prevevala slaba vest, ker so se izvlekli živi. Tako kot (še) zaposlene duši nelagodje, kadar uzro kolega, ki bo v kratkem postal bivši, ker je bil odpuščen. Primerjava taborišča s propadajočim podjetjem mogoče res ni najbolj posrečena, a eno je gotovo: v obeh primerih lahko sistem zastraševanja deluje le, če sloni na posameznikih, ki so pripravljeni zvesto izpolnjevati navodila in ki pri tem ne občutijo niti trohice slabe vesti, prej užitek. Takih pa ni težko najti, najsi bodo gospe ali gospodje, kajti zlo tiči v vsakomur od nas. Je univerzalno, večno, banalno – in pogosto žal nekaznovano.
Pogledi, let. 6, št. 23-24, 9. december 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
