Vsi smo kapitalistične svinje
30. 12. 2015
»Sem levičarka, a sem tudi kapitalistična svinja. Sicer majhna, pa vendar. Kako naj se izvijem iz tega sistema?« je bilo vprašanje iz ust poslušalke na razpravi v Atriju ZRC SAZU, kjer je beseda tekla o novi levici in drugih radikalnih politikah, ki so vzklile v jugoslovanski puščavi postsocializma.
Povod za debato je bil izid zbornika Dobrodošli v puščavi postsocializma: Radikalna politika po Jugoslaviji, ki je v izvirniku izšel pri znani londonski založbi Verso (Welcome to the Desert of Post-Socialism: Radical Politics after Yugoslavia, 2014), pred nedavnim pa v hrvaškem prevodu pri zagrebški Frakturi. Razpravljavci, dr. Peter Klepec, dr. Mitja Velikonja, dr. Ksenija Vidmar Horvat, dr. Igor Štiks in dr. Tanja Petrović, ki je pogovor tudi povezovala, so se ob poslušalkinem vprašanju najprej nasmehnili, potem pa drug za drugim priznavali, da je odgovor nanj pravzaprav nemogoče najti.
»To ne bo promocija knjige, temveč je namen tega večera podžgati debato in zastavljati vprašanja v zvezi s socializmom, tranzicijo in tem, kako se prebiti iz puščave – če je kaj takega sploh mogoče,« je uvodoma dejal Igor Štiks, hrvaški raziskovalec in pisatelj (v slovenskem prevodu je na voljo njegov roman Elijev stol, Beletrina, 2008; njegov zadnji roman z naslovom A Castle in Romagna pa je v izvirniku izšel v angleščini), ki trenutno predava na Edinburgh College of Art. Kot eden od sourednikov zbornika Puščava antisocializma (drugi je dr. Srećko Horvat, hrvaški filozof) je na kratko nanizal, kateri so bili motivi, ki so jih napeljali, da so knjigo s prispevki vidnejših znanstvenikov z območja nekdanje SFRJ, ki analizirajo tranzicijo in nova levičarska družbena gibanja, predlagali za izid pri Versu.
Infantilizacija in fetišizacija
Tranzicija je obdobje, ki so ga znanstveniki že proučevali, resda ne tako izčrpno kot mitske čase rušenja socializma ali postopne demokratizacije. Toda nekako splošno sprejeto je, da se tranzicija konča z vstopom v EU, kar velja za nekakšen hepiend, tranzicijske študije se posvečajo le še patologijam družbe, recimo korupciji, za katere se krivdo pripisuje dediščini socializma, je dejal Štiks.
Ena od značilnosti odnosa Zahoda do postsocialističnih držav je infantilizacija, da se jih obravnava kot nekakšne otroke – neizkušene, neuke, nerodne. Rahlo moteč pa je bil tudi odnos mednarodne levice do Jugoslavije in predvsem do balkanskih vojn, je povedal Štiks. Mednarodna levica se je v tem obdobju kaj klavrno odrezala; del je je celo podprl Miloševića. Precej škandalozen je bil primer britanske levičarske revije Living Marxism (LM), ki je posnetke iz koncentracijskih taborišč v Bosni, predvajane po britanski Independent Television News (ITN), označila za montažo. Revija LM je pozneje prav zaradi odškodnin, prisojenih v tožbi ITN, katere posnetki so bili seveda verodostojni, leta 2000 ugasnila.
Za mednarodno levico je bilo nasploh značilno, da je fetišizirala SFRJ, je razlagal Štiks. Jugoslavija jim je namreč bila ideal v marsikaterem pogledu: ni bila Sovjetska zveza, bila je večnacionalna država, neuvrščena ipd. Zato ni nič čudnega, da se je levica po razpadu SFRJ morala obrniti po navdih drugam, recimo v Južno Ameriko in tamkajšnje države, predvsem Venezuelo. Balkanu in državam, ki so nastale na jugoslovanskih tleh, pa je obrnila hrbet – tudi to je eden od motivov, ki je urednika gnal k objavi zbornika Dobrodošli v puščavi postsocializma.
Neoliberalizem v vseh porah družbe
Toda ali je postsocializem sploh še merodajen koncept, odkar je izbruhnila kriza in so si kapitalistični obrazci enaki od države do države, ne glede na njihovo preteklost, je zanimalo Tanjo Petrović. Peter Klepec je tranzicijo v Sloveniji povezal z znanim marksističnim izrazom »prvotna akumulacija kapitala«, ta da se je v t. i. tranzicijskem času pri nas dogajala v treh valovih: s prvim v devetdesetih letih, drugim po pridružitvi EU leta 2004, tretji pa še traja. Sicer pa današnjega položaja človek ne more ponazoriti bolje kot s šalo v slogu Radia Erevan, je pripomnil Klepec: »Z reševanjem tranzicijskih problemov je tako kot s krizo, bolj se približujemo obzorju, bolj se nam problemi širijo.«
Danes prihaja do prerazporejanja finančne in politične moči znotraj Evrope, Slovenija je zadolžena, zato se mora razprodati. Toda po Klepčevem mnenju bi vendarle morali priti k pameti, finančna kriza, ki nas zdaj stiska za vrat menda že osmo leto, bi morala biti priložnost za obračun. Neoliberalizem ostaja, ne le v svojih najočitnejših izpostavah, kakršna je Mednarodni denarni sklad (IMF), temveč se kot rak razširja v vse pore družbe in se vsepovsod ponuja kot recept za razrešitev problemov. Njegov obrazec se regenerira, govoriti bi mogli celo o nekakšni neoliberal thought collective, je razlagal Klepec. Vse to pa nas spet vrača v položaj brezpomočnega otroka – infantilizacija.
Ne le druga Evropa, temveč tretji svet
Kapitalizem je enako kriza, te pa nikoli ne bo konec, je povzel Velikonja. Po njegovem imamo danes opravka celo z neke vrste »postsocialistično retardacijo«, saj se dogajajo stvari, o katerih se nam pred petindvajsetimi leti ne bi moglo niti sanjati, »vključno s sežiganjem knjig« v protestu v neki ljubljanski stanovanjski soseski. Visokoleteči koncepti, s katerimi se je mahalo pred četrt stoletja, denimo človekove pravice, so se vmes izkazali za ideološke maske, ko so te padle, se je udejanjilo, kar je bil končni cilj: radikalna redistribucija bogastva. »Postajamo ne le druga Evropa, ampak vse bolj tudi tretji svet,« je Velikonja komentiral naraščajočo pavperizacijo prebivalstva.
Po mnenju Ksenije Vidmar Horvat je postsocializem še vedno aktualen pojem, saj se kriza ni začela z zlomom finančnih trgov, temveč pri nas konkretno v času, ko »smo se začeli vračati k Srednji Evropi«. Družba z bogato zgodovino civilnih gibanj in umetnostnih tokov se je z razglasitvijo nacionalne države odrekla emancipaciji. Vmes se je spremenila razredna slika in porazdelitev bogastva, spremenil pa se je tudi zgodovinski akter, na katerega stavimo, da nam bo pomagal izpeljati revolucijo, je še opozorila. Na Zahodu je to postal potrošnik. Revščina ne zadeva več le najnižjih slojev, temveč vse bolj srednji razred – in ta bo, kakor napovedujejo levičarski teoretiki, postal naslednji zgodovinski zaveznik v revoluciji.
Antifašizem, samoupravljanje, neuvrščenost
Štiks je obtožil vzhodnoevropske oporečnike, od katerih je bil Milan Kundera eden najvidnejših, da niso zasnovali novega emancipatornega modela, ko so sesuli socializem, vse, kar so naredili, je, da so uvozili kapitalizem. Ideološko je bila Vzhodna Evropa torej do konca poražena. Toda socialistična Jugoslavija je kljub vsemu premogla troje prvin, ki so nas definirale: prva je antifašizem oziroma dejstvo, da smo se izpod nacistične zasedbe izvili z lastnimi silami, nihče nas ni osvobodil. To ima po Štiksovem mnenju velik emancipatorni potencial. Druga takšna prvina, ki je vredna vsaj, da se je s ponosom spominjamo, je po Štiksu samoupravljanje kot največji gospodarski eksperiment, ki je bil nekaj časa celo uspešen. Tretja pa je politika neuvrščenosti, katere pomena ni mogoče zanikati in se potrjuje še danes, če ne celo čedalje bolj.
Štiks je poudaril, da socialistične zgodovine ne malikujejo, a da bi nova levica – če bi se izoblikovala na jugoslovanskih tleh danes – gotovo morala vkorporirati vrednote protifašističnega boja in antinacionalizma, dojemljiva pa bi morala biti tudi za eksperimentiranje z različnimi ekonomskimi modeli. Seveda bi se morala tudi oddaljiti od t. i. stare levice, katere pripadniki so se povečini preobrazili v neoliberalce in še vedno obvladujejo ta prostor.
Srednji razred, največji poraženec
Zakaj se v slovenskem akademskem prostoru niso razvile postsocialistične študije kot znanstvena disciplina, se je vprašala Petrovićeva. Velikonji se to ni zdelo nič nenavadnega: to da je simptomatično za slovensko znanost, ki je po njegovem konservativna. Zato pod okriljem univerze ne gre pričakovati kakšne pretirane družbene kritike, te da je več v grafitih po zidovih. Ali v okviru Delavsko-pankerske univerze, kjer so na obdobje postsocializma gledali z največ svežine in drznosti. Zgodba o Jugoslaviji je zgodba o generaciji, ki jo je ustvarjala – taista pa jo je tudi pomagala uničiti.
Kar zadeva tranzicijsko levico in desnico, je Velikonja prepričan, da je med njima veljal tihi pakt o nenapadanju, kar jima je omogočilo, da sta si razdelili privatizacijsko pogačo. Kratko pa so potegnili izbrisani in nove pavperizirane množice – srednji razred. Ta je v socializmu pridobil največ, danes pa je največji poraženec. Delitev na desnico in levico je šov za množice, v resnici pa je odnos med njima simbiotičen, je sklenil Velikonja.
Po mnenju Ksenije Vidmar Horvat postsocialistične študije ne bi smele biti omejene na območja, kjer je nekoč bil socializem. Morali bi si zastavljati temeljna vprašanja glede nove kolektivne družbene pogodbe: kaj nam pomeni svoboda, kaj je pravica do dela ipd. O tem bi se morali spraševati po vsej Evropi, ne le v okviru postsocialističnih študij. Znanstveniki danes namreč opozarjajo na dramatično semantično zmešnjavo glede pomena pojmov, kot so solidarnost, lojalnost, avtonomija, svoboda …
Postsocializem je kot truplo iz Hitchcockovega filma Troubles With Harry (Težave s Harryjem), je duhovito komentiral Peter Klepec. A tako levi kot desni pol se zaveda, da lahko postsocializem imenitno izkoristi kot vabo za volivce.
Boj za javne dobrine
»Kateri so akterji nove levice na Balkanu?« je zanimalo Petrićevo.
Štiks je najprej izrekel priznanje »tovarišicam in tovarišem« iz Združene levice, ki so izoblikovali uspešno stranko. Omenil je primer Sirize in dilemo, ali iti v zahtevah po udejanjanju programa do konca: v grškem primeru bi to pomenilo »odkrit spopad z najmočnejšimi silami na planetu«.
Sprožilec za proteste je vedno boj za javne dobrine. To se je pokazalo v primerih demonstracij na Varšavski v Zagrebu, v Bihaću, kjer so ljudje stopili v bran reki Uni. Skupno večini protestov je, da izbruhnejo, kadar so na lepem ogroženi zrak, voda, ozemlje, gozdovi – nekaj, kar doživljamo kot skupno lastnino, ki nam je nihče ne more vzeti. Aktivisti tovrstnih akcij niso nujno levičarji, je poudaril Štiks. Nova levica je polna radikalnih momentov (npr. študentski plenumi med zasedbo Filozofske fakultete v Zagrebu spomladi 2009, o čemer je hrvaški režiser Igor Bezinović posnel dokumentarec Blokada), nespodbitno je intelektualna, kulturna sila. Toda novo levico žal obvladujeta dve nasprotujoči si občutji: prvo je frustriranost – češ, ničesar ne moremo spremeniti, nič se ne spremeni, pa naj se še tako trudimo; drugo pa strah – pred vstopom v politiko, kjer bi si lahko zamazali roke (kar je deloma doletelo Sirizo in Podemos). Iz tega strahu se levica umika v teorijo, teoretiziranje in ukvarjanje z marksističnimi ekonomskimi teorijami, je pojasnil Štiks.
Po Klepcu je ena od značilnosti levice danes njena univerzalnost: večina zahtev, ki jih naslavlja, se konča z » … za vse!«, najsi gre za izobrazbo, socialno varstvo …
Velikonja je opozoril na zmedo v poimenovanjih levica in desnica, navsezadnje so neofašistične skupine dandanes zelo podobne anarhistom iz preteklosti. Levica, ki je pri nas vladala petnajst let, je v bistvu kriva za vse, kar se danes dogaja, in njihova krivda je v tem, da so se dvignili na tehnokratsko raven. Po vzoru Lenina, ki je napredek videl v elektrifikaciji plus plinifikaciji, so oni mantrali EU plus Nato; ulice in trge pa prepustili desnici. »Levice ni v parlamentu, sploh je ne gre iskati na institucionalnih prizoriščih, ne pozabimo, da so tudi na izbrisane opozorile nevladne organizacije, Rome iz Ambrusa pa so izganjali župani, ki so bili člani SD. Tranzicijska levica ni levica,« je rekel Velikonja.
Ksenija Vidmar Horvat se je vprašala, kdo nas bo »popeljal iz te neoliberalne ugnezdenosti«. In si v naslednjem stavku odgovorila, da je generaciji '68 odklenkalo, levičarski mediji iščejo nove junake (Mladina je na naslovnico dala Ciprasa, z naslovom Junak našega časa, a se je izkazalo, da so se ušteli …). »Vsi ti ideali se izpojejo, ker pride do koloniziranja boja s partikularnimi idejami, iz istega razloga je zvodenelo tudi vstajništvo.« Opozorila je tudi, da ne vemo, kaj storiti po revoluciji. Ni ideje. »Antineoliberalizem je postal prikladna utopija, vendar nimamo alternative.«
»V bordelu nihče ni nedolžen«
Tanja Petrović se je vprašala, kako najti rešitev – smo res pregloboko v tem sistemu? »Če dovolj dolgo gledaš v globoko brezno, te brezno posrka vase,« je odvrnil Velikonja. Kapitalizem je elastičen, trdoživ sistem, krize ga samo še okrepijo. Zato je treba razmišljati na nekonvencionalne načine, ne v okviru terminov hegemonija in antihegemonija.
»V bordelu nihče ni nedolžen,« se je v zvezi v neogibno vpetostjo v kapitalistični sistem pošalil Štiks. In pristavil, da je kapitalizem iz nas naredil shizofrenike: vsi moramo služiti denar, vsi smo del tega. Obstajajo resda izjeme, recimo zapatisti, pa taki zanimivi liki, kot je bil italijanski založnik Giangiacomo Feltrinelli (ustanovitelj istoimenske italijanske založniške hiše), ki je v mladosti podtikal bombe. Štiks je opozoril, da se moramo otresti jalovih želja, da je mogoče sistem spremeniti počasi in neboleče. »Nikakršnih utvar si ne smemo delati, da se bodo ljudje, ki so si dolga leta mukoma grabili bogastvo, temu čez noč odrekli …«
Ksenija Vidmar Horvat je v zvezi s tem opozorila na žalostno protislovje: najbolj izkoriščani sloj prebivalstva, migranti, ki delajo na plantažah ali kot hišne pomočnice, so najbolj apolitični. Njihova edina želja je čim prej integrirati se v družbo, za politiko jim ni mar. In take ima sistem najrajši. Izrekla je še misel, da v naših krajih civilni družbi najhujšega udarca ni zadal neoliberalizem, temveč potrošniški kapitalizem.
Klepec je izrazil strinjanje s poslušalko iz občinstva, ki je Atrij ZRC SAZU nasmejala s priznanjem, da je »kapitalistična svinja«. »Vsi smo kapitalistične svinje, kajti neoliberalizem je ideologija, ki redefinira družbo in posameznika . Posameznik je podjetnik samega sebe in če mu spodleti, je sam kriv.
***********************
Welcome to the Desert of Post-Socialism: Radical Politics after Yugoslavia, Verso, London 2014
(Dobrodošli v puščavi postsocializma: Radikalna politika po Jugoslaviji)
Urednika: Srećko Horvat, Igor Štiks
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
