Na polovici poti. Za zdaj
Zakaj že? Drugič
10. 04. 2013
Pogledi prihajajo na slovenski medijski trg v času, ko resnemu in odgovornemu tisku, kaj šele časopisom kulturne provenience, niso naklonjene prav nobene okoliščine. Te namreč naplavljajo predvsem številna vprašanja, pa komajda kakšen trdnejši odgovor. – Preprosta ugotovitev, ki se mi je zapisala v kolumni ob prvi številki Pogledov (izšla je 7. aprila 2010), ne bi mogla natančneje, celo bolj kot pred tremi leti, opisati tudi današnjih okoliščin. Danes je namreč vprašanj še več, učinkovitih odgovorov nanje vse manj, razmere za življenje kakovostnega tiska pa še nikoli doslej niso bile tako negotove.
Gledalcev, poslušalcev in bralcev težave, s katerimi se soočajo mediji, seveda ne brigajo kaj dosti. In prav je tako. Zato se v uredništvih, kadar svojo pozornost usmerimo v medijsko problematiko, vedno znova sprašujemo, ali je pisanje o samih sebi sploh prava, zares relevantna novinarska tema. To vprašanje smo si zastavili tudi v uredništvu Pogledov, ko smo se v nosilni temi prejšnje številke lotili težav, s katerimi se sooča trg resnejših tiskanih medijev. Odgovor ni enostaven, saj je lahko hitro pokroviteljski. Razlika med »resnim« in »rumenim« namreč ni nekaj samoumevnega. Zlasti na Slovenskem ne. Načeloma velja, da resni mediji visoko cenijo svojo vlogo v ohranjanju intelektualne in kritične kondicije družbe, o kateri informirajo in ki jo poskušajo relevantno premišljevati. Od tod prepričanje, da mora prav zato naša negotova prihodnost še kako zanimati javnost. Pri odgovoru na vprašanje, zakaj pisati o samih sebi, gre namreč tudi za vprašanje, kakšna interakcija pravzaprav sploh poteka med mediji in družbo. Še zlasti, ker so seveda prav medijske vsebine tiste, s katerimi družba komunicira sama s sabo. Ali bi vsaj morala.
Gotovo se je mogoče strinjati z nemškim filozofom Jürgenom Habermasom, ki je pred dobrimi petimi leti – tedaj je bil trg tiskanih medijev še nekako dobičkonosen, a je bilo že jasno, da mu grozijo težki, če že ne kar črni časi – opozoril, da sta prav kakovostna kulturna in politična komunikacija bistveni za tisto, čemur rečemo družbena korist, ali z bolj modnim pojmom – javno dobro. Brez te komunikacije družba kot skupnost posameznikov razpade na nevidne in popolnoma anonimne atome, med katerimi ni več niti osnovnih vrednostnih povezav.
»Gre seveda za vsaj pol stoletja staro vprašanje, ali si neka družba lahko privošči, da medijsko, torej javno komunikacijo prepusti zgolj nevidni roki svobodnega trga, ne glede na končni izid.«
Težave slovenskega medijskega trga so v enem delu sicer specifično slovenske in zanje niso krive le strukturne spremembe v panogi in pomanjkanje znanja, kako jih reševati, ampak velikokrat tudi novinarski ceh sam. Bodisi zato, ker nismo znali ali zmogli preprečiti lastniških anomalij, bodisi zato, ker smo tudi sami prispevali k nižanju novinarskih standardov. V Sloveniji se namreč ne soočamo »samo« z nejasnimi lastniškimi razmerji, zaradi katerih so devalvirala nekoč ugledna in poslovno uspešna medijska podjetja (prav to, da nimajo pravih medijskih lastnikov, jim onemogoča, da bi se s svojimi specifičnimi težavami spopadla s panožno strokovnim orodjem) ter z vse slabšim socialnim statusom novinarjev (še zlasti ta prizadeva mlajše novinarje in vse tiste, ki niso redno zaposleni). Priče smo tudi padajočim profesionalnim standardom in močnim ideološkim delitvam, ki so v slovenskih medijih skoraj natančna preslikava političnih delitev. Skratka, v času, ki mu vlada diktat površine, se domači mediji praviloma spreminjajo v nebogljen servis dnevne politike, javni družbeni dialog pa so nekateri pripravljeni zreducirati na histerične besedne dvoboje, v katerih ne zmaguje moč argumentov, ampak konstruirani medijski resničnostni šovi. Ta provincialna samozadostnost in pomanjkanje profesionalne distance močno prispevata k pomanjkljivemu demokratičnemu nadzoru politične in finančne oligarhije. Še več: mediji so nemalokrat vključeni v njene manipulacije in medsebojna obračunavanja. In kot da vse to ni dovolj, se slovenski trg tiskanih medijev sooča seveda tudi s svojo jezikovno majhnostjo, zaradi katere se utegne kmalu zgoditi, da bo sama ekonomika trga kakovostne medije s trga enostavno izbrisala.
Drugi del težav slovenski trg tiskanih medijev seveda deli z globalnimi brati, pa naj gre za posledice digitalizacije medijskega prostora, za staranje tistih generacij, ki so bile še vzgojene v jutranjem branju papirnatih časopisov, ali pa za nove bralske navade, ki so se bistveno spremenile v relativno kratkem obdobju (ni nepomembno, da od prvih e-bralnikov mineva komaj kaj več od dveh let, od prvih tablic pa prav dve leti). Neskončno lahka in brezplačna dostopnost preobilice informacij je tako uporabnikom medijskih vsebin, očitno pa tudi velikemu delu njihovih snovalcev »privzgojila« površnost, nezahtevnost, senzacionalizem za vsako ceno in nekritičnost.
»Čeprav zgolj pred tremi leti so Pogledi še nastali v času, ko smo kakovostne medijske vsebine še vedno trdno identificirali predvsem s tiskanimi mediji.«
A vendar: ali si javni prostor, ki se vzpostavlja znotraj neke družbe in ki je kakovostnim medijskim vsebinam (kakršnekoli te pri nas že so, so pač edine, ki jih imamo) očitno čedalje manj naklonjen, lahko privošči, da se odreče takšnim vsebinam? Gre seveda za vsaj pol stoletja staro vprašanje, ali si neka družba lahko privošči, da medijsko, torej javno komunikacijo prepusti zgolj nevidni roki svobodnega trga, ne glede na končni izid. Liberalizacija trga je, zgodovinsko gledano, sicer omogočila svobodne in neodvisne medije, a zdi se, da je eden največjih sovražnikov kakovostnih medijev v zadnjem desetletju postal prav »brezdušni« svobodni trg. V tem smislu najbrž nismo daleč od ugotovitve, da tudi kakovostni mediji vse bolj postajajo tisti del javnega dobrega (kot so to šolstvo, zdravstvo, kultura), ki ga ni mogoče popolnoma prepustiti pravilom svobodnega trga. To, da se utegne zgoditi, da bo morala država zaščititi kakovostne medije kot javno dobro, ker bomo drugače kmalu ostali brez njih, je sicer slabo spoznanje za medijske snovalce. A morda bi bilo bolje, da bi namesto fatalistične vdanosti mediji strnili vrste in se vprašali, ali obstajajo konstruktivne tržne prilagoditve, ki bi lahko pomagale ohraniti kakovostni tisk, ob tem pa ne bi ogrozile njegove neodvisnosti. Karkoli seveda danes že utegne pomeniti »tisk«, saj tudi največji optimisti ne verjamejo več, da bomo čez deset let, najbrž pa že veliko prej, časopise, predvsem časnike, še tiskali na papir.
Čeprav zgolj pred tremi leti so Pogledi še nastali v času, ko smo kakovostne medijske vsebine še vedno trdno identificirali predvsem s tiskanimi mediji. Poleg tega so nastali iz prepričanja, da po desetletju praznine na »nacionalnem« medijskem trgu potrebujemo ponovno tudi časopis kulturne provenience – kot pač potrebujemo sistemsko podprto kulturo, kulturne institucije in kulturno infrastrukturo. Ta potreba ni bila prepoznana v medijih samih. Z razpisom za izdajanje novega kulturnega štirinajstdnevnika sta jo prepoznali Mestna občina Ljubljana in ministrstvo za kulturo: na podlagi preproste resnice, da so v Sloveniji možnosti, da bi ekonomika trga dopuščala preživetje takšnega medija, če že ne neznatne, pa gotovo iz dneva v dan manjše.
Pogledi smo svoj nastanek razumeli kot možnost. Morda nič več kot možnost, da bomo »uredniki in sodelavci, pisci in bralci, v teh spremenjenih, zahtevnejšemu branju in vsebinam po večini vse manj naklonjenih časih, našli drug drugega«. Nastali smo iz prepričanja, da se je »za to možnost vredno potegovati« in »jo zagovarjati«. To prepričanje ni danes, ko je pred nami naslednje triletno odboje, pospremljeno z mnenjem vseh treh sofinancerjev (Mestne občine Ljubljana, ministrstva za kulturo in založniške hiše Delo), da so Pogledi upravičili vložek javnih sredstev in se jim zato omogoči naslednje triletno izhajanje, prav nič manjše.
Ob koncu prvega uvodnika sem napisala, da prav zgodovina slovenske kulturne revijalistike pripoveduje zgodbo o radovednosti in vztrajnosti, o dialektiki doma in sveta, perspektiv in problemov. In o tem, da je globalnost našega sveta, v katerem mora tudi lokalnost najti svoj smisel, perspektivna le toliko, kolikor so njeni atributi tudi raznovrstnost, ustvarjalnost, sproščenost. Neskromno menim, da je Pogledom uspelo izpisati eno od poglavji te častitljive zgodbe. In upam, da jih bomo lahko napisali še mnogo. To upanje pa je upravičeno predvsem zato, ker so Pogledi v tem relativno kratkem obdobju v življenju časopisa uspeli pridobiti zveste in zahtevne bralce. Brez vas – nas ne bi bilo. Zato je praznovanje ob koncu prvega triletnega obdobja Pogledov predvsem vaše praznovanje. Na svidenje in srečno!
Pogledi, let. 4, št. 7, 10. april 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
