Zbornik Dolga pot pravic žensk
Ženske o svoji zgodovini, pravicah in – dolžini las
O tem je tekla beseda 6. marca na Besedni postaji Filozofske fakultete v Ljubljani. Predavalnica v petem nadstropju ni bila zapolnjena samo z ženskami, temveč je ponujala po spolu raznoliko zastopanost, značilno za povprečen literarni večer v slovenski prestolnici – prevladovale so ženske s peščico moških za začimbo (žal je manjkal najbolj znani deklarirani feminist, dr. Lev Kreft).
Zgodovina žensk se je v zadnjem času razvila v pomembno vejo zgodovinopisja na Slovenskem, je začela dr. Marta Verginella, redna profesorica z oddelka za zgodovino na FF in urednica zbornika Dolga pot pravic žensk. Vendar pa so tu nekatera področja še premalo raziskana, eno takšnih je pravna zgodovina, kjer je ledino oral dr. Sergij Vilfan. Pričujoči zbornik je torej posegel tja, kjer so še bele lise, in črpal iz doslej ne dovolj izkoriščanih virov, kot so srednjeveški statuti primorskih mest in pravna praksa iz 18. in 19. stoletja.
Ali zgodovino žensk sploh potrebujemo in zakaj, je bilo vprašanje, ki si ga je ob tem zastavljala urednica. Nanj so pred njo poskušale odgovoriti številne ženske, od Simone de Beauvoir naprej, in njihov odgovor je bil sprva vedno pritrdilen. Šele v osemdesetih letih 20. stoletja se je v anglosaških akademskih krogih izoblikovalo stališče, da v resnici ne potrebujemo zgodovine žensk, temveč prej zgodovino spolov. Danes se mnenje, predvsem raziskovalk, spet nagiba k »da«. Koliko pa je zgodovine žensk v nacionalnih zgodovinskih sintezah? Zelo malo, in to celo v učbenikih, spisanih v skladu z novimi zahtevami enakopravne zastopanosti obeh spolov. Zgodba je enaka tudi v Italiji in Franciji, razlaga dr. Verginella, kjer je zgodovinjenje žensk sicer v razcvetu, vendar ne vstopa na nacionalno raven.
Ženski princip v kazenskem pravu
Pri odgovoru na vprašanje, ali potrebujemo zgodovino žensk ali ne, se je dr. Alenka Šelih, akademikinja in zaslužna profesorica na Pravni fakulteti (PF) v Ljubljani, oprla na primer kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, kamor med drugim sodi posilstvo. Ko je stopila na svojo akademsko pot in začela delati kot asistentka na PF, je bil prevladujoč pogled kazenskega prava, da je posiljena ženska pač zašla v takšno situacijo, v kateri je postala žrtev, za kar je vsaj deloma kriva sama. Če se je takrat ženska v poznih nočnih urah zglasila na policijski postaji in prijavila posilstvo, je bila v veliki večini primerov najprej deležna čudenja policistov: zakaj pa ste ob tej uri šli sami na cesto? Če je bil žrtev ropa elegantno oblečen moški, ki se je ob enaki uri sprehajal po mestu in potem dejanje prijavil policistom, so se ti v en glas zgražali skupaj z njim: kako se vam je to lahko zgodilo? Spremembe na tem področju so definitivno eden od pozitivnih premikov, ki so posledica prisotnosti ženskega principa v kazenskem pravu; od tod tudi uvedba pojmov trpinčenega otroka in napadov na ženske, kot so danes opredeljeni v kazenskem pravu. Dr. Šelihova se je spomnila še ene spremembe, ki se je zgodila v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je t. i. katalog kaznivih dejanj v kazenski zakonodaji prišel v republiško pristojnost. V Sloveniji so mu dodali tudi posilstvo v zakonski zvezi (v ostalih delih SFRJ je bilo po zakonu posilstvo mogoče očitati samo storilcu, ki z žrtvijo ne živi v skupnosti). Profesor Ljubo Bavcon, tedaj predsedujoči komisiji za sprejem kazenskega zakona, je bil zavoljo tega po Jugoslaviji skorajda deležen posmeha, se spominja dr. Šelihova, v zborniku avtorica prispevka Ženske, kazensko pravo in kriminaliteta: storilke kaznivega dejanja detomora v spisih Deželnega sodišča v Ljubljani (1899–1910).
Dva koraka naprej, en nazaj
Zakonodaja je resda neki okvir, v katerem je ženskam vsaj teoretično zagotovljena enakopravnost, a je nemalo odvisno od tega, kako se jo interpretira, je prepričana dr. Milica Antić Gaber, redna profesorica z oddelka za sociologijo na FF. Ozrla se je na dolgo pot, ki so jo ženske prehodile (pri čemer najbrž ni naključje, da naslov pričujočega zbornika namiguje na »dolgo pot skozi institucije«, ki jo je priporočal Rudi Dutschke), in razodelo se ji je, da so pri tem dosegale uspehe in poraze, nekoliko v skladu z rekom »dva koraka naprej in en nazaj«. Ugotovitev je podprla z dejstvi: leta 1992 je v Sloveniji začel delovati Urad za žensko politiko, leta 2012 pa so ga, medtem preimenovanega v Urad za enake možnosti, ukinili. Vse pogosteje jo obhaja občutek, da mlajše generacije žensk svoje pravice jemljejo kot nekaj samoumevnega in se ne zavedajo, da jih lahko čez noč izgubijo – kar grozi Španiji, kjer je nenadoma spet na tapeti že pridobljena pravica do abortusa, je opozorila profesorica.
Dr. Eva D. Bahovec, izredna profesorica z oddelka za filozofijo na FF, se je uvodoma zahvalila za »lepo darilo za osmi marec« in pomahala z zbornikom o pravni in političnih zgodovini žensk v roki. Zanjo ni dvoma, zgodovina žensk je pomembna že zato, da »bi ugotovili, kje smo danes«. Da smo, ženske namreč, po eni strani na polički med »vzvišenimi ideali«: device Orleanske in cankarjanske matere, po drugi strani pa med »padlimi angeli«, kjer se ženskam pritakne vsakovrstne priskutne označbe in vedenje, od tega, da smo »kot aprilsko vreme«, do rekov s panjskih končnic v slogu »kjer vrag ne zmore, ženska pripomore« – oba primera sta iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika, je opozorila dr. Bahovčeva. In dodala, da so jo v zadnjem času v zvezi s položajem žensk izjemno razhudili komentarji enega od spoštovanih »kulturnih delavcev«, ki je ob premieri Medeje izjavil, da ta predstava pokaže, »kakšne ženske resnično so, kako so lahko zlobne«.
Marija Terezija je bila ženska
Dr. Verginella je kot rdečo nit knjige izpostavila sledenje pravnim normam, ki so določale pravice žensk, in odmikom od njih v praksi. V resničnem življenju so ženske v preteklosti namreč često lahko trgovale ali postale lastnice – čeprav zakon tega ni izrecno dovoljeval, a so že iznašle načine, da so ga zaobšle. Zakon je bil nemalokrat posebej prikrojen v monarhijah, ki niso imele moškega naslednika, pa je prestol zasedla hči; tak primer je Marija Terezija, s katero se je na poti skozi slovenske izobraževalne institucije gotovo srečal vsak Slovenec vsaj enkrat, razložena mu je bila njena pomembna vloga pri urejanju zemljiškega katastra, premalo pa je poudarjeno njeno delovanje kot vladarice. Nasploh nekaj podobnega velja za vse nosilke krone in žezel ženskega spola: tudi filmi, ki predstavljajo življenje angleških kraljic, se vse preveč osredotočajo na njihove ljubezenske peripetije in jih ne predstavljajo kot političnih subjektov, meni dr. Verginella. Od antike naprej, ko so jim v rimskem pravu pripisovali infirmitas sexus (šibkost spola) in imbecillitas mentis (slabotnost razuma), je pot pravic žensk vijugava, stopnja enakopravnosti pa je odvisna tudi od gospodarskega položaja – praviloma imajo v družbah blagostanja ženske več pravic, je sklenila urednica zbornika. Pritegnila ji je dr. Milica Antić Gaber, ki po lastnih besedah v zadnjem času opaža zaskrbljujoče prakse: vse več ljudi javno razglaša, da bi se bilo bolj smiselno kot s pravicami žensk ukvarjati s pomembnejšimi problemi, ki jih ta hip ni malo. Žensko vprašanje se tako marginalizira, posledično pa tudi nosilke takih idej.
Feminizacija in maskulinizacija
Vsaj za prisotne na Besedni postaji to ni veljalo, v razpravo so se po zaključenem uradnem delu z večjo ali manjšo gorečnostjo vključevali vsi, od profesorskih kolegic do študentk in študentov. Dr. Cvetka Hedžet Tóth, redna profesorica z oddelka za filozofijo na FF, je ogorčeno opozorila na ugotovitve, ki so do njenih ušes prišle s pravnega področja, da v poklicih, ki se feminizirajo, skladno s tem začne padati kvaliteta. Dr. Šelihova je na to lakonično pripomnila, da o padcu kakovosti ravno ne bi mogli govoriti, zagotovo pa se zniža plačilo. Zakaj vedno govorimo samo o feminizaciji tradicionalno moških, nihče pa o maskulinizaciji tradicionalno ženskih poklicev, je na jezikovne finese, v katerih se skriva marsikaj, opozorila dr. Bahovčeva. Skoraj zagotovo ji ni po godu niti podaljševanje priimka z obrazilom -ova, kar Pravopis iz leta 1962 priporoča, poznejši se glede tega ne opredeljuje več, nesporno pa je, da je v imenovalniku to priporočljivo zaradi jasnosti. Nadalje je dr. Hedžet Tóthova opozorila, da izobrazba ni edina pot do emancipacije, emancipirane so bile pri nas tudi kmečke ženske – še bolj in še prej kot intelektualke. Neka študentka je pripomnila, da je beseda »feministka« dandanes skorajda zmerljivka, oziroma da ženske, ki se izrekajo za feministke, veljajo za »čudne«, za »ženske, ki sovražijo moške«. Neki študent je opozoril, da so na mednarodnih razpisih t. i. ženske študije danes izjemno razširjene, »skoraj takoj za judovskimi študijami«. Dotaknili so se tudi vpliva protestantizma in neizprosnosti hladnega severnega podnebja na pravice žensk, za katere se zdi, da so v skandinavskih deželah trdneje usidrane.
Razprava se je, skratka, razmahnila daleč onkraj pravne in politične zgodovine žensk, in samo še vprašanje časa je bilo, kdaj bo izbruhnilo, kar je tiho tlelo tik pod površino že vse odkar sta se dve od sodelujočih v razpravi nostalgično ozrli v preteklost, na zmagoslavne čase feminizma, in med vrsticami dali vedeti mlajšim predstavnicam ženskega spola v občinstvu, da so zaspale na lovorikah prvobork. Olja na ogenj, zaradi katerega se je razprava razplamtela do neslutenih razsežnosti in neverjetne jakosti, je prilila dr. Vesna Leskošek, redna profesorica s Fakultete za socialno delo, ki je opozorila na sporočilnost dolžine ženskih las. Lasje so simbolna privolitev v izražanje feminilnosti, je dejala, v preteklosti pa so ženske s striženjem las dvigovale veliko prahu. Danes si dekleta spet poslušno puščajo dolge, v čemer vidi tudi pridih rekatolizacije. Njene zadnje besede so se že utapljale v vse bolj razburjenem mrmranju poslušalk – kot nalašč so imele tiste iz občinstva, ki so bile zvečine mlajšega datuma kot razpravljalke za mizo, v resnici vse daljše, dame, ki so prej predavale o pravni in politični zgodovini žensk na Slovenskem, pa bolj kratko pristrižene pričeske. Z izjemo profesorice Hedžet Tóthove, ki ji je ramena oblival bujen svetlolasi slap. Sem pripadnica generacije '68, je povzdignila glas, ki je gojila hipijevstvo v najbolj žlahtnem pomenu te besede, dolgi lasje so v vseh prvobitnih kulturah vir energije, takrat pa so pomenili tudi rehabilitacijo zatrtih estetsko-erotskih kategorij, je povedala. Z rahlo povišanimi glasovi – a ne da bi si zares skočile v lase – se je tako nehote potrdila teza, izrečena že na začetku razprave: da so med ženskami tudi takšne, ki diskriminacijo prenašajo naprej oziroma si niso solidarne že samo zato, ker so ženske. Ker so tudi med ženskami razlike – ki pa se jih bržčas ne da kategorizirati na podlagi dolžine las.
Pogledi, let. 5, št. 5, 12. marec 2014