Živeti z mitom o Evropi
30. 04. 2015
»In hočete reči, da ste se vi, mulec pri – koliko ste že stari, dvainštirideset? – prvi spomnili, da boste napisali razumljivo knjigo o zmedi, v kateri se je Evropa znašla po drugi svetovni vojni?! No, Tony Judt je sicer napisal Povojno Evropo (Postwar: A History of Europe Since 1945), v kateri pa je Jugoslavija obravnavana samo pod črto,« se je vznemiril Ervin Hladnik Milharčič nekje v prvi tretjini pogovora z britanskim zgodovinarjem Keithom Lowom, avtorjem knjige Podivjana celina (ki je v odličnem prevodu Brede Biščak izšla pri založbi Modrijan).
Sedela sta za mizo na odru Kluba CD in čisto nič ni motilo, da je izpraševalec včasih rahlo prekoračil čas, kolikor ga je izpraševalcu praviloma namenjenega. Izpraševanec je z zanimanjem poslušal, se tu pa tam posmejal, potem pa postregel z enako duhovitim odgovorom. Težke teme, o katerih sta se pomenkovala – brezpravje in medsebojno obračunavanje, v katerega se je pogreznila Evropa po koncu druge svetovne vojne – je priporočljivo servirati z nekaj britanskega humorja (kar ne izključuje pietete do pokojnih). »To se je zdelo čudno tudi moji založnici,« je odvrnil Lowe na izpraševalčevo namigovanje, da je pravzaprav odkril Kolumbovo jajce. »Kar oči so se ji razširile, ko sem ji predlagal, da bi pisal o zamolčanem obdobju po drugi svetovni vojni, v katerem se je zgodilo toliko gorja, za katerega se še danes ne ve. Všeč ji je bila ideja, da bi spisal knjigo o tem, toda ne, gotovo se je tega domislil že nekdo drug, je rekla. Dolgo sva preverjala, pa ničesar primerljivega odkrila,« je pripovedoval.
Razlog, zakaj se še noben zgodovinar dotlej ni spravil brkljati po potlačenih povojnih letih, je v resnici preprost kot Kolumbovo jajce: nihče ni hotel uničiti mita. Mita, da se je po koncu druge svetovne vojne življenje v Evropi vrnilo v ustaljene tirnice. Da so se ljudje ob razglasitvi kapitulacije Nemčije malo poveselili na ulicah velemest, potem pa slekli uniforme in se lotili izgradnje novega sveta. Kajti kmalu po vojni je iz razrušene celine vstala nova Evropa, kakršno poznamo danes. Ta mit je tudi eden od gradnikov Evropske unije, predvsem pa mit o grozotah druge svetovne vojne (in miru, ki napočil takoj zatem, ko je utihnilo orožje) v nas vzbuja strah. Strah pred tem, da se katastrofa, kakršna je bila ta vojna, ne bi ponovila. Ampak v resnici je bilo skoraj enako hudo vse, kar je sledilo: obračuni s kolaboranti, etnično čiščenje, vojni zločini … »Toda če hočete ustvariti mit o evropski enotnosti, je treba zamolčati, da se druga svetovna vojna ni končala hipoma, temveč se je kratko in malo še nekoliko vlekla, le da v drugih oblikah,« je sklenil Lowe.
»Nemci so bili znani po svoji redoljubnosti, o vsem so vodili evidence, zaradi katerih jim je bilo po koncu vojne tem laže dokazati zločine v koncentracijskih taboriščih. Toda na tleh nekdanje Jugoslavije ni nikakršne dokumentacije o povojnih ukrepih oblasti, vse je bilo uničeno in izbrisano, enako bi lahko rekli tudi za ljudi. Tudi v Franciji in na Švedskem so to zgodovinsko obdobje poskušali pomesti pod preprogo, kot bi države zagrnila nekakšna amnezija na institucionalni ravni.« - »Zakaj je bilo tako?« je zanimalo Ervina Hladnika Milharčiča. Institucije se vedejo podobno kot ljudje, se je glasil odgovor. Tako kot skupina prijateljev imajo kolektiven spomin. In če nekaj pozabijo, to pozabijo vsi – ker potlačijo.
Dokumentacijo za knjigo Podivjana celina je Keith Lowe zbiral pet let. »Lahko bi jo še naslednjih trideset let,« se je pošalil. Prebiral je knjige v jezikih, ki jih razume: v angleščini, nemščini, francoščini in italijanščini. Za ostale, kot so poljščina, estonščina … je najel raziskovalce, ki so brskali po arhivih in brali zanj. »Kar je nekoliko nerodno, ker sam najbolje veš, kaj iščeš. Ali ker ti ljudje poskušajo kaj podtakniti … Od štirih raziskovalcev za poljsko povojno zgodovino sta imela dva čisto svoje predstave, o čem naj bi pisal. Dva pa sta bila odlična. Pravzaprav je bilo usklajevanje tima raziskovalcev precej naporna reč, ki nima nič s pisanjem. In ko sem zbral vse gradivo, se je pravo delo šele začelo.«
Lowe je povedal, da ima navado pisati v vrtni lopi, kjer je bila njegova delovna miza nastlana z grozljivimi fotografijami okrutnosti, ki so jih ljudje zagrešili v povojnih letih. A je kmalu opazil, da ga grozote zasledujejo tudi v domačo hišo, med pisanjem Podivjane celine je bil precej depresiven in potrtosti se še dolgo ni mogel otresti, je zaupal poslušalcem v docela zapolnjenem Klubu CD. Po dobri uri so tudi oni dobili besedo in mu začeli zastavljati vprašanja. Nekdo si je zaželel izvedeti, kako so Keitha Lowa in njegovo knjigo, ki odstira ponekod neprizanesljivo resnico, sprejeli v drugih državah. »Eden skupnih imenovalcev njihovih odzivov je presenečenje,« je povedal britanski zgodovinar. »Ljudje povečini vedo nekaj malega o povojnem obdobju v domovini, ne pa za svoje sosede. Ampak v večini držav je povojno obdobje zelo občutljivo.« Tako kot na Poljskem, recimo – in avtor v knjigi omenja pokol Judov, ki se je zgodil po koncu vojne in ni povezan s holokavstom, izvedli pa so ga Poljaki sami, ki so se ves čas skrivali za masko mučenikov. Tudi Francozi imajo večkrat izkrivljene pojme o samih sebi med vojno: prepričani so, da so bili vsi pripadniki odpora, pa vendar jih je bila polovica kolaborantov in privržencev maršala Pétaina … Knjiga, kakršna je Lowova, ruši nacionalne mite. Zato ni nič čudnega, da so mu na Poljskem priredili poseben sprejem: »Kar trije so me prišli izpraševat, bolje rečeno zasliševat! Osredotočili so se na eno samo stvar, in sicer 'pogrom v Kielcah'. Vrtali so vame toliko časa, dokler niso odkrili neke netočnosti, kar niti ni bilo težko, ker nisem specialist prav za ta dogodek. Potem je bil tisti, ki je to odkril, bolj zadovoljen, a še vedno zelo jezen name. Posvetilo se mi je, zakaj: ker sem napadel njegovo nacionalno identiteto.«
V Estoniji so Keitha Lowa napadli, češ čemu razkopava, kar je že davno pozabljeno. Toda britanski zgodovinar je vztrajal, da ničesar ne razkopava, da vse to preprosto je tu in se s temi stvarmi preprosto moramo ukvarjati, saj se nam bodo sicer začele vračati v obliki, ki je ne bomo več mogli nadzorovati.
»In kaj smo se iz vsega tega naučili?« je na koncu vprašal Ervin Hladnik Milharčič, hip zatem pa nanj tudi odgovoril sam, in sicer s citatom agenta Cie iz filma Preberi in zažgi: »Da ne bomo tega naredili nikoli več.« Lowe se je ob tem namuznil, vsakemu zgodovinarju je jasno, da rek Historia magistra vitae est drži samo v latinskih vadnicah. Nauk moje knjige je, da so po vojni vsi prizadejali veliko gorja, je rekel. Niso bili samo Nemci tisti, tudi Poljaki, Slovenci, tudi Britanci, ki se imamo za junake, smo poslali v smrt vojne ujetnike v Jugoslaviji. »Pobijali in pretepali so čisto navadni ljudje, krvoločnost se lahko prebudi v vsakomer, vsak ima v sebi nekakšen moralni sprožilec, ki se lahko aktivira – ali pa tudi ne. To je dokazal Stanley Milgram s svojimi psihološkimi poskusi v šestdesetih in sedemdesetih letih v Združenih državah Amerike.«
In kako res je, da polpretekla zgodovina rada sama od sebe sili v ospredje in nas vabi, da se spoprimemo z njo, se je izkazalo po koncu pogovora s Keithom Lowom. Obiskovalci, ki so se z dvigalom spustili iz kluba CD v Malo galerijo, so tam dobesedno treščili v razstavo Tito – foto. In potem mogoče še dvignili kozarec za stare čase.
Pogledi, let. 6, št. 8, 22. april 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
