Žižek:Finkielkraut = neodločeno
Ob pol šestih, po slovesnem nagovoru ponosnega direktorja Francoskega inštituta, ki mu je v Ljubljano uspelo privabiti rojaka zvenečega imena, se je začelo zares. Tudi za tolmački, dve težkokategornici, ki bosta sposobni sproti prestrezati in prevajati plaz besed dveh filozofov težkokategornikov. »Pas de liberté pour les amis de la liberté,« je bil stavek, s katerim je slovenski favorit preizkusil, ali »deluje tudi prevod iz slovenščine v francoščino«. In so, po nekaj drobnih nesporazumih, to uredili.
Nato je besedo prevzela povezovalka Aude Lancelin, kljub mladosti in milemu svetlolasemu videzu znana in prodorna novinarka francoskega tednika Le Nouvel Observateur, ki ji je Finkielkraut tako rekoč stari znanec, saj je z njim in njegovim ideološkim antipodom Alainom Badioujem pripravila odmevno razpravo, ki je lani izšla tudi v knjižni obliki, in to pod naslovom L'explication (Razlaga). Udeleženca, »privrženec obnove komunizma«, kot so na ovitku označili Badiouja, in »obupani opazovalec izginjanja vrednot«, kar da najbolje opisuje Finkielkrauta, sta v pogovoru namreč poskušala kar najjasneje razložiti svoja stališča in prepričanje. Pogovor v Cankarjevem domu je bil poskus reprize, poskus izpeljati filozofski spopad v kulturni areni, kajti tako kot v razpravi Badiou–Finkielkraut, sta tudi na odru Linhartove dvorane vsak na svoji strani sedela filozofa, vajena medijske pozornosti in novinarjev, ki ju prosijo za komentarje k slehernemu odmevnejšemu premiku na svetovnem ali nacionalnem političnem ali družbenem prizorišču in ki rešitve za probleme in zablode sedanjosti vidita vsak v svojem ideološkem naboru misli. Žižek kot neotesani, politično nekorektni in gobezdavi komunistični mislec, Finkielkraut kot uglajeni gospod v srajci in suknjiču, ki svoje besede tehta in svojo konservativno, zadržano misel deli v premišljenih odmerkih. Eksplozivna mešanica, le da Aude Lancelin tokrat ni uspelo najti zažigalne vrvice, pogovor se nekako ni razlil onkraj vljudnostnih izmenjav mnenj, na veliko žalost občinstva, ki se je sicer radostno odzivalo na zabavne domislice, ki so občasno, a mnogo redkeje kot ponavadi, priletele iz Žižkovih ust.
Na omembo Žižka sem prvič naletela leta 2004 v New York Timesu, je povedala Lancelinova, na simpoziju o komunizmu leta 2009 v Londonu, ki ga je organiziral prav ta slovenski filozof, pa me je v smeh spravil neki mladi ameriški profesor, ki je rekel: »Ne sprašujte, kaj bi Jezus naredil na vašem mestu, vprašajte se, kaj bi Žižek naredil na vašem mestu.« In Žižek je pokazal z roko na Finkielkrauta, češ spodobi se, da gost začne in odgovori na povezovalkino prvo vprašanje, kako bi pojasnil »ta paradoks« – dejstvo, da slovenski filozof, ki je komunizem skusil na lastni koži, ta sistem brani; francoski mislec, ki vladavine ljudstva razen iz navdušenih odzivov pariškega intelektualnega kroga ni poznal, pa ostaja skeptičen.
Ko sem videl posnetke iz Berlina, na katerih je bil čez poslopje gledališča Volksbühne razpet velikanski prapor z napisom Kommunismus, sem bil žalosten, je dejal Finkielkraut. Toliko problemov pesti naš svet, od globalnega segrevanja do selitve proizvodnje, pa vse samo nemo spremljamo, namesto da bi iskali rešitve. Kajti komunizem ni rešitev, le kako bi lahko bil, ko pa je propadel že v 20. stoletju, je opozoril in ovrgel prepričanje, ki ga izražajo mnogi: da je ideja komunizma ostala nedolžna, čeprav je bilo v njenem imenu zagrešenih toliko zločinov. Finkielkraut se je v nadaljevanju skliceval na znana imena še živečih in že umrlih javnih osebnosti, ki so imele opravka s komunizmom, a so spregledale njegovo zablodo in ga opustile: francoski pisec Paul Nizan, ki je bil v dvajsetih letih 20. stoletja eden prvih fašistov, se nato pridružil francoski komunistični partiji (PCF), tik pred smrtjo (1940) pa so se njihove poti ločile, česar mu privrženci PCF še dolgo niso mogli odpustiti. Drugi tak primer je Milan Kundera, tudi Finkielkrautov osebni prijatelj. Poleg tega je komunistična filozofija danes neizmerno groba, nasprotnike obklada z žaljivkami, za nasprotnika pa obvelja vsakdo, ki ni z njimi, je ugotavljal gost, ki je takoj zatem spravljivo dodal, da »tega nasilja v Žižku ni začutil« in da je vesel, da sta se spoznala.
Žižek mu je, v uglajenem kramljajočem slogu, ki se niti po dveh urah ni prevesil v bolj ognjevit filozofski diskurz, nemudoma vrnil poklon: Če imaš sovražnike, kakršen ste vi, kdo pa še potrebuje prijatelje! In pridal, da je »Finkielkraut zanj, v nasprotju z BHL (Bernard-Henri Lévy, op. p.), nekaj plemenitega«, »skeptični konservativni liberalec«, ki pošteno oriše zagato. Sicer pa, kot je nadaljeval, komunizem zanj ni ime rešitve, temveč ime problema. Idealni zakon med kapitalizmom in demokracijo se krha, lahko si zamislimo tudi čisto dober kapitalizem brez demokracije – primer za to je Ljudska republika Kitajska. Problem je v skupnosti, tistem, čemur bi Angleži rekli »commons«. Za vse to ne vidi enostavne rešitve, ker je tudi problemov več – niso izginili, temveč se vračajo v hujši obliki, je razlagal Žižek in v naslednjih minutah najbrž dosegel, da so se čeljusti od začudenja pobesile tudi tistim, ki so doslej le bežno spremljali njegova izvajanja in ga poznali vsaj po površinskih medijskih povzemanjih: »Sicer pa nisem privrženec ideje, da je bila ideja komunizma čista, le izvedba je šepala, sem hegeljanec – če realizacija šepa, je to znak, da je tudi ideja slaba.« Nekaj hahljanja je iz publike izvabil le s stavkom, da ga je pred nedavnim resnično mikalo napisati članek v obrambo družbe British Petroleum, ki so jo vsi ožigosali kot glavnega krivca za naftni madež v Mehiškem zalivu. Pa ni BP nič kriv, kriv je sistem, ki to omogoča. Enako da velja za tistega borznega mešetarja, ki »je naredil, da je petdeset milijonov dolarjev izginilo« – videti v Bernardu Madoffu glavnega krivca bi bilo že skoraj antisemitsko, je obešenjaško zaključil, najbrž v upanju, da bo tako spodbodel sogovornika, sicer potomca poljskega Juda, ki je s Poljske ubežal pred holokavstom. Pa ta drobna provokacija ni imela želenega odziva, ne ta ne vse naslednje Žižkove replike, v katere je vpletal antisemitizem.
Finkielkraut je ostal neomajno uglajen in spodoben, najbrž vajen tovrstnih namigovanj. Raje se je zatekel k svojim prijateljem Hrvatom – med vojno na Hrvaškem je bil eden redkih evropskih filozofov, ki se je odpravil tja na obisk, spoprijateljil se je celo s Tuđmanom in dajal o hrvaškem nacionalizmu milo rečeno sporne izjave ... Tokrat je okaral Slovenijo, češ da v pridruževanju Hrvaške Evropski uniji ne igra ravno prijazne vloge – pa ga nihče ni pograbil za besedo, ne občinstvo, ki je k besedi prišlo šele tik pred koncem, in to le za eno vprašanje (ki je bilo bolj kot vprašanje hvalospev gostu), ne povezovalka, ki je učinkovala bolj kot živa kulisa in se ni potrudila vsaj malo poglobiti v aktualno dogajanje na slovenskem družbenopolitičnem prizorišču, v debato pa je vpletala dogajanja iz Madžarske, s katero si Slovenija, razen tega, da obe sodita v tako imenovano Srednjo Evropo, ne deli kaj prida, niti Žižek, ki se je raje podal na spolzka tla arhitekturne kritike, »o čemer najmanj vem«. Tema mu je služila kot hvaležno odskočišče za še nekaj bolj ali manj duhovitih dovtipov, v odgovor na Finkielkrautovo zgodbo, kako se hrvaški intelektualci, s katerimi se je imel priložnost pogovarjati pred nekaj dnevi v Zagrebu, pridušajo nad vsiljivostjo in neolikanostjo kapitalizma, v imenu katerega je na Cvetličnem trgu zrasel novi nakupovalni center. Da, obstaja vez med kapitalizmom in potrošništvom, je nato ugotavljal že skoraj v zdravorazumskem tonu, ki niti najmanj ni med značilnostmi, ki so ga izstrelile v svetovno filozofsko orbito, a problem ni kapitalizem, temveč potrošništvo. Tega pa je najti tudi v državah, ki so resda z obema rokama objele kapitalizem, a se še vedno razglašajo za komunistične – pa smo spet pri Kitajski. Najbolj ga jezi poenostavljanje, je rekel Žižek, in če je danes kje najti poenostavljanje, je to v vojni proti terorju, ki jo prakticira »naš znanec BHL«. Poenostavljanje konflikta liberalnega Zahoda z domnevnim fundamentalizmom Bližnjega vzhoda je porodilo pravi fundamentalizem – ni ga boljšega primera, kot je Afganistan, še pred nekaj desetletji strpna, moderna država z razsvetljenim kraljem na čelu, danes pa …
Razprava se je malo pred sedmo uro – ko so prireditelji že začeli priganjati (Mimogrede: le kdo v Cankarjevem domu je srečanju med osebnostima, kot sta Finkielkraut in Žižek, tako lahkoverno odmeril čas samo do malo čez sedem? No, če ne drugega, mu je bilo verjetno hvaležno vsaj občinstvo, saj so že malo pred sedmo številni začeli zapuščati dvorano.) – dotaknila še tujcev in sovražnega odnosa, ki so ga priseljenci deležni povsod, od zahoda do vzhoda Evrope. Ton v tej politični debati postaja vsepovsod bolj neizprosen in trd, je stanje orisal Finkielkraut, Žižek pa se je izrekel za Angelo Merkel in njeno tezo o t. i. Leitkultur, prevladujoči kulturi, ki se ji morajo prišleki prilagajati. Še kar nezaslišano za nekoga, ki se deklarira za komunista. In docela nespodbudno za živahno nadaljevanje razprave, ki se ji do konca ni uspelo izviti iz vljudnostnih izražanj mnenj dveh skorajda enako mislečih nastopajočih.
Pogledi, št. 8, 13. april 2011