Avtentično preigravanje motivov minljivosti in smisla

Člani prve lige sodobnih pisateljev v nemškem jeziku, Günther Grass, Martin Walser, Hans Magnus Enzensberger (k njim bi lahko z območja bivše Vzhodne Nemčije prišteli še Christo Wolf), imajo vsi že čez osemdeset let. Predvsem prvi trije so nepresežne vsenemške literarne in intelektualne avtoritete, ki jim ne morejo do živega niti Peter Handke, Botho Strauss ali z Nobelovo nagrado povzdignjena iz svoje precej hermetične in jedke pisave Hertha Müller, kaj šele malce starejša nobelovka Elfriede Jelinek s svojim izrabljanjem literature za poljudno psihoanalitsko družbeno- in samoseciranje. Med kopico mlajših avtorjev, ki prihajajo iz ozadja in vzpostavljajo nov literarni in intelektualni horizont, pa je nemško-avstrijski avtor Daniel Kehlmann, rojen leta 1975 v Münchnu, vsekakor prvo ime.
Kehlmann je precej plodovit pisatelj, prvenec je izdal pri dvaindvajsetih letih, s svojo peto knjigo, malce ironičnim in farsičnim romanom o stremuškem novinarju in znanem slikarju Jaz in Kaminski (2003), se je prebil na mednarodno literarno sceno in dve leti pozneje z Izmero sveta, zgodovinskim romanom o dveh nemških znanstvenih genijih, Alexandru Humboldtu in C. F. Gaußu, doživel izjemen uspeh: več kot dvajset tednov je bil na prvem mestu referenčne Spieglove lestvice najbolj branih knjig, v nemškem jezikovnem prostoru je prodal več kot dva milijona knjig in bil preveden v več kot štirideset jezikov. Kritiki so pričakali Kehlmanna z manj enovitim navdušenjem kot bralci, del kritiške srenje ga je povzdigoval in ga še vedno povzdiguje kot avtorja, ki zna teme tako imenovane visoke literature ubesediti za kar najširši krog bralske populacije, v resnih temah poiskati humorne in ironične zasuke ipd., drugi mu očitajo, da je njegova literarna teža kilava, da nekorektno predeluje in izrablja nemške nacionalne ikone in da je njegovo pisanje profesorsko, nekoliko papirnato, torej, prevedeno v malce bolj zapleten in usodnejši slovenski kritiški aparat, brez globlje eksistencialne izkušnje.
Le ugibamo lahko, zakaj je Kehlmann v naslovu svoje zadnje knjige Slava – roman v devetih zgodbah, ki je lani izšla v izvirniku in letos v dobrem slovenskem prevodu Tine Štrancar, izpostavil motiv slave: se malce samoironično poigrava s stanjem, v kakršnem se je kot avtor znašel po uspehu Izmere sveta, kljub vsemu precej resno osvetljuje novi življenjski modus, v katerega se je naselil po planetarni slavi, ali pa se naslov nanaša predvsem na pozicijo nekaterih junakov iz njegovih devetih zgodb, ohlapno in malce na silo spetih v formo romana? Branje romana ponuja odgovore v vse tri smeri, a kakor koli že, Slava – roman v devetih zgodbah je spretno napisano besedilo, in kar je še pomembnejše, doslej najbolj sveža, inovativna in avtorsko razplastena Kehlmannova knjiga. V njej Kehlmann ustvarja kompleksen literarni svet, v katerem se ukvarja z drsečo naravo realnosti in imaginarnega sveta, z vprašanjem različnih identitet, od avtorskih, medijskih do literarnih, pa z mreženji in nepredvidljivimi zdrsi v komunikacijskih kanalih od mobilnikov do računalniških debatnih forumov in nasploh s sodobno komunikacijsko tehniko, ki nas je, kot lucidno zapiše, »postavila v svet brez stalnih krajev«, pa z bremeni literarne in igralske slave, občutji ogroženosti, preganjavice in kafkovskimi legami življenja. V svojem globljem toku je Slava nekakšna ontološka inšpekcija korelacij med resničnim in imaginarnim, med različnimi plastmi in pojavnostmi identitete, in kar vzpostavlja novo dimenzijo v Kehlmannovem dosedanjem pisanju, avtentičnega in občutenega preigravanja motivov minljivosti in življenjskega smisla. V tem kontekstu je najmočnejša tretja zgodba iz romana Rosalie gre umret, kjer upokojena učiteljica, ki si namerava v züriški ustanovi za pomoč pri umiranju skrajšati muke počasnega umiranja po novici o neozdravljivi bolezni, moleduje avtorja, naj v zgodbi kaj spremeni in jo reši iz usodnega položaja.
Dobro, vendar ne nadstandardno fabulativno spretnost, ki zaznamuje obe dosedanji Kehlmannovi knjigi v slovenskem jeziku (Jaz in Kaminski, Izmera sveta), je avtor v Slavi nadgradil z inteligentnimi avtorskimi intervencijami v pripovedno tkivo, z razvejenim čustvenim naborom in življenjskimi temami, ki se dotikajo občutljivejših senzorjev bralskega registra, pa s humornimi in ironičnimi vložki, ki v sebi sicer nimajo bernhardovske eksplozivnosti in osvobajajoče razdiralnosti, vendar delujejo sveže in precej unikatno v kontekstu sodobne literature v nemščini. Manj posrečen in bolj utrujajoč v svojem ponavljanju je motiv zaskrbljenosti ob literarnih nagradah, na katere preži avtor (da gre za precej avtobiografsko noto, vemo iz romana Kehlmannovega dunajskega pisateljskega kolega in prijatelja Thomasa Glavinica To sem vendar jaz, v katerem med pogovori obeh avtorjev Kehlmannova preokupacija z nagradami kroži tako vpadljivo, kot bi se temeljna življenjska alternativa biti ali ne biti pavperizirala v obskurno dobiti ali ne dobiti). Kljub temu pa Slava v celoti prinaša veliko fabulativne veščine, sveže imaginacije, odzivnosti na relevantne teme in avtorske pronicljivosti, zaradi katerih se Kehlmann po kakovosti razlikuje od svojih generacijskih kolegov, ki pišejo v nemščini.
Pogledi, junij 2010