Bojevnikova neizpolnjena obljuba
Rade Krstić: Bojevnik. Mladinska knjiga (zbirka Nova slovenska knjiga), Ljubljana 2012, 92 str., 19,95 €
07. 10. 2012
Horizont, ki že od nekdaj opisuje teren Krstićeve poezije, je tudi v njegovi zadnji zbirki zaznamovan z zavestjo o stalni prisotnosti smrti, niča, trpljenja in konca, ki je izgubil svoj odrešilni potencial. V Bojevniku je ta stalnica Krstićeve poezije nekoliko razredčena, ne vsiljuje se iz vsakega verza, je pa še zmeraj močno prisotna. Videti je, kot bi ta grožnja absolutnega, ki je človeku usojeno, ne da bi mu bilo dosegljivo, bila v Krstićevi poeziji postavljena kot neko vselej že prisotno dejstvo, zaradi katerega je govorčeva (in občečloveška) eksistenca postavljena v svoje tragično, brezizhodno stanje. Toda Bojevnik prinaša previdno, mogoče še plašno in negotovo nakazano novost, na katero se tudi njegov govorec šele privaja in uči uporabljati njena sredstva: po Krstićevih razgaljenih tožbah se v tej zbirki pojavi tudi bolj zmehčan ton, ki se boleči usodi postavi po robu – skozi nedejavno objokovanje se tu in tam pojavi prikriti smeh.
Kolikor je Krstić življenje v preteklih zbirkah slavil predvsem skozi smrt, v vedno novih tožbah z bolj ali manj nejasnimi namigi, kot nikoli zaključeno iskanje – torej ne iz pozicije neke vednosti –, pa se Bojevnik pravzaprav začne z dokaj obetavno spremembo perspektive. Ko namreč Krstićev govorec v naslovni pesmi opisuje svojega bojevnika – »Za mrtvimi nikoli ne žaluje. / Za napake se nikoli ne opravičuje.« –, to sprva stori distancirano in tako, da ga prizemlji z ironijo. Njegove junaške razsežnosti so nalašč stopnjevane do absurda, da bi mu govorec s tem odvzel vse človeške lastnosti in ga naredil neresničnega, a tudi nedotakljivega in brezčustvenega, torej (vsaj po merilih Krstićeve poezije) mrtvega. Za Krstićevo poetiko so namreč bistvene besede, kot so »srce«, »bolečina«, »duša«, »večnost«, »nič« (besede, skratka, ki se jim v glavnem poskušamo izogibati), te so pa hkrati edine, ki niso lastne novemu (postapokaliptičnemu) bojevniku. Zato je obrat, ki ga pokaže v luči osamljenosti in izločenosti, toliko bolj posrečen, saj tudi Krstićevo poezijo postavi v drugačno luč. Če je Bojevnik novo poglavje v Krstićevi poeziji, potlej ga zaznamuje zbegano spoznanje, da se ne da vrtati še globlje in še dlje po lastni bolečini in da tudi zavest o koncu ne more ničesar spremeniti.
Značilno je, kako nekatere pesmi v stilu estetiziranih, celo patiniranih tihožitij nagovarjajo stvari (kruh, žar, porše) ali druga živa bitja (človeška ribica, krokus), prikazane ne v njihovem lastnem svetu in načinu bivanja, temveč so simbol odmaknjenosti Krstićevega govorca. Tako pri njih ne gre toliko za poskuse, kako s pesmijo prodreti v drugost Drugega in se mu približati z etično gesto sprejemanja, temveč ti motivi pozunanjajo vsebine govorčeve (trpeče, hrepeneče) notranjosti. Verjetno tiči v tem ena izmed glavnih pasti Krstićeve poezije, da namreč po presežnem in neizrekljivem pogosto sega kot po še enem inertnem motivu na platnu projekcij govorčeve bolečine. Pesem o človeški ribici, denimo, preseneti z učinkovito neposrednostjo, ki hoté meji na trivialnost in se s tem spretno izogne patetičnosti: »Živi v podzemnih vodah. / Diha s škrgami. / Ima zakrnele oči,« vendar pa za kontrast Krstićevega govorca proti koncu namesto v približevanje Drugemu ponovno zanese v premoščanje nepremostljivega z obratom v subjektovo samozadostnost – človeška ribica zato postane »bitjece življenjskega razodetja,« oropana svoje drugosti.
»Prenekatera pesem Bojevnika bi bila boljša, če ne bi vsebovala namigov, da se jemlje preveč resno, in s tem onemogočala edini zadovoljivi način branja.«
Med boljšimi cikli te precej neenovite zbirke so Cvetovi smisla, ki je glede na druge pesmi izpisan bolj natančno in jasno, kot v enem zamahu, in nekoliko spominja na nekatere pesmi iz Antigone (1988), Krstićeve druge zbirke. Krstić se je v tem ciklu, katerega dramaturgijo bi lahko brali kot posamezne prizore, odrekel bohotni metaforiki in ga zaznamoval z neposrednostjo kratkih verzov. Njihova natančna poantiranost stopnjuje tematizirano bolečino, ki jo Krstić v teh pesmih spretno prikaže povsem golo, zato pa toliko bolj bolečo, in jo, v nasprotju z večino drugih pesmi, tudi problematizira: »Ovrednoteno je vse, / kar me boli,« pravi na začetku in se tako postavi v dejanski odnos s svetom. Nekaj podobnega se zgodi v dveh najboljših pesmih celotne zbirke, Godlja in Abraham ali življenje je steklo. V njiju uspe Krstić tako do sebe kot do sveta vzpostaviti bolj bojevit, duhovito ironiziran odnos. Navajam iz Abrahama: »Dočakal sem abrahama, / čudili se boste, / kako je to mogoče. // Nič vam ne izdam, / jaz sem skrivnost.«
V Bojevniku se še nekatere druge pesmi ponujajo v branje v luči nakazane ironije, ki pa jo Krstić v glavnem prehitro zaduši s sklicevanji na še vedno prisotno, romantizirano zaupanje v svetost besede in pesniške poklicanosti. Primer tega je pesem O, lirika s posrečenima verzoma o relativnosti lastnega početja: »O, lirika! / Morda te ne razumem več.« Vendar pa Krstićev govorec samega sebe in poezijo še vedno jemlje preveč resno, da bi lahko prenesel takšno napetost – pesem se zaključi s preveč vznesenim vzklikom, ki učinek žal povsem uniči: »Energija, ki te čutim. / Ogenj, ki te slutim. / Ti, pomoč sesutim.« Drug, še bolj zgovoren primer: »Skozi črke in besede izlit, / na srce in dušo uglašen, / razbeljen od ognja, pesnik.« Mar ni s tem Krstić sam podlegel premetenemu svarilu iz zbirke Zlati rez (1990): »Mnogo pesnikov / je pokopala / poezija. // Gledali so namreč tja«?
Zato je videti, da je Bojevnik predvsem zbirka neizpolnjene obljube – pa ne v kakšnem globljem smislu (to je v Krstićevi poetiki že sámo življenje, za pesem nedosegljivo), temveč na ravni samih pesmi, pogosto preveč poetiziranih, da bolečina in neizrekljivo v njih že skoraj mejita na patetiko. Bojevnik bi se bolje boril s kakšno metaforo manj, brez spremenjenega besednega reda, nepotrebnih rim ali okornih pleonazmov. Mnoge pesmi sicer imajo svoje sidrišče v konkretnostih, pri čemer pa je Krstićev govorec z njim povezan na zelo negotov način, pravzaprav samo s tenko nitko, ki se utegne vsak hip pretrgati.
Izstop iz nerazumljivih metafizičnih višin ne obljublja samo dostopnejše, razumljivejše tematike, ampak tudi izstop iz obrabljene in pomensko izpraznjene pesniške konvencije. Povedano drugače, prenekatera pesem Bojevnika bi bila boljša, če ne bi vsebovala namigov, da se jemlje preveč resno, in s tem onemogočala edini zadovoljivi način branja – ko že misliš, da bereš nekaj duhovitega, se pojavi verz, ki ti skali veselje in ti da vedeti, da se govorec ne šali. Škoda. Krstićevega govorca, kot bi še ne imel dovolj poguma, pač hitro zanese nazaj v otožne poskuse priklicovanja neizrekljivega. In z neizrekljivim je Krstićeva poezija, ki izpisuje eno izmed najbolj bolečih zgodb pesniškega trpljenja, tako ali tako že dovolj prepojena. Kar ji še manjka, je zmožnost, da bi svoje jedro večkrat osvetlila z bolj čutno svetlobo.
Pogledi, št. 18, 26. september 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
