Disfunkcionalna distopija
V Državi in mestu je ustavna pravica vseh državljanov nesmrtnost, ki jo Merc postavi kot zaščitni znak najvišje oblike demokracije. Jasno je, da gre v resnici za »končno« obliko terorja; država si prilasti telesa svojih državljanov, odvzame pa jim spomin, zaradi česar so prisiljeni bivati v sedanjiku in izgubijo identiteto. Postanejo surovina, iz katere politična elita črpa lastno moč. Telesa starostnikov izrabljajo v upanju, da najdejo način, kako učinkovito premagati smrt; za zdaj so na točki, ko lahko preprečijo smrt, ne pa razkroja, zaradi česar starostniki obtičijo na meji med življenjem in smrtjo.
Odpor, ki ga pooseblja dr. Paternost, je nujen; vzpostavita se dve ideologiji: boj za življenje in boj za smrt. Paternost se Državi in mestu upira z mišljenjem. Kritika, refleksija okoliščin, stremljenje k ponovni vzpostavitvi spomina; našteto je tisto, kar začne rušiti vzpostavljeni red Države in mesta.
Posebno je pomenljivo, da se Merčeva alegorija lahko prebira kot refleksija polpretekle zgodovine, sedanjosti (rivalstvo dveh ideologij) ali kot napoved prihodnosti. Nikakor ni mogoče zanikati, da je v delu mogoče prepoznati številne dobre zastavke in da je idejna podstat besedila kompleksna.
A vendar: na literarni ravni tekst slabo funkcionira. Merčeva proza je statična; večjih akcij je malo, dogodkov ni, odnosi med ljudmi so fragmentarni in fluidni … celo na ravni (politično-filozofskega) diskurza večjih premikov ni; opisi se pogosto nadležno ponavljajo in tisto, kar je že podano skozi opis, je nato še enkrat povedano skozi refleksijo dr. Paternosta.
Umanjkata torej razvoj (predvsem idejne podstati) in literarno dogajanje. Besedilo po svoji obliki še najbolj spominja na nekakšen razvlečen Platonov dialog, v katerem dr. Paternost svojega nasprotnika, Vasilija Winklerja, počasi spelje na »svojo pot«. Vendar pa tovrstna dialoška forma ne zadostuje. Besedilo nenehno zastaja, se vrača na tisto, kar je že bilo povedano, in pretirano razlaga. Tisto, kar bi naj bilo v literarnem tekstu povedano skozi literarne dogodke, situacije, soočenja, značaje … je v Življenju sintagmatov povedano skozi dialoge in opise. Hkrati tekst zaradi mankov na idejnem nivoju ne deluje niti po filozofski plati.
Namreč: tudi tekstu samemu je podtaknjena ideološka zaznamovanost. Predvsem je moteč skrajno zaostren patriarhat; ženski liki so zastavljeni kot primitivni, nereflektirani, nemisleči objekti, ki so celo v pozni starosti, tako rekoč pred smrtjo, smiselni le kot paritveni mehanizem. Spopad ideologij je moška reč. Ženske – četudi na visokih položajih – svojega področja ne poznajo, so nesposobne in topoumne. Se lahko delo, morda nehote, bere tudi kot kritika udinjanja žensk na vodilnih političnih pozicijah?
Hkrati z idejo o skrajni obliki demokracije kot vsiljeni nesmrtnosti se Merc podaja na spolzek teren. Tovrsten sistem se, vsaj če tekst razumemo kot poskus napovedi razvoja demokracije, znotraj kapitalizma in potrošništva (ki ju Država in mesto še najbolj očitno simbolizira) ne zdi logična konsekvenca; ne ujema se niti z ekonomskimi niti s tehnološkimi smernicami sodobnega časa, kaj šele kot relevanten premislek generacijskih vprašanj, in se naposled bere kot nekakšen pretiran vzklik: Oh, še lastne misli in telesa nam bodo vzeli!
Preživetje obeh ideologov (obeh ideologij), ki se na koncu koncev spravita, ker sta si – v resnici – zelo sorodna, se v tem kontekstu bere relativno sentimentalno. In to, kakor zapiše v poglavju Izhod avtor sam, vendar ne gre.
P. S.: Redko se kritiško pritožim nad lekturo, ampak v tem romanu je tako površna, da se sprašujem, ali je sploh bila opravljena. V tekstu je, upoštevajoč kontekst, izraz upravičeno ničkolikokrat zamenjan z opravičeno. To po mojem mnenju (upravičeno) nikakor ne more biti opravičljivo.
Pogledi, let. 6, št. 17, 9. september 2015