Enoglasje o četverorečju
Alojz Rebula: Četverorečje. Mohorjeva družba, Celje 2011, 272 str., 27 €
03. 11. 2011
Glavno dogajanje novega Rebulovega romana, postavljenega v dobo razsvetljenstva, zadeva narodnobuditeljska prizadevanja protagonista Norberta, nadarjenega nezakonskega otroka s podeželja, ki pridobi izobrazbo v krogih duhovščine, in njegovo fascinacijo s francosko revolucijo, ki ga nazadnje popelje v Pariz ter smrt pod Robespierrovo strahovlado. Za roman središčna simbolika četverorečja kot zemeljskega raja se veže predvsem na odmaknjeno zgodbo o klišejski usodni ljubezni, ki se splete med protagonistom in francosko aristokratinjo, prebeglo v naše kraje. Besedilo predstavlja ljubezensko dvojino in revolucionarno politično udejstvovanje kot medsebojno izključujoči se poti v rajsko stanje ter se nagiba k odločitvi za prvo, ker naj bi bila ta zanesljivejša. Norbert in njegova izbranka Jeanette poosebljata esencialistični patriarhalni pojmovanji »ženskosti« in »moškosti« ter v svoji ljubezenski sreči, ovekovečeni v patetičnih dialogih, kot Adam in Eva zaznavata prisotnost še »Nekoga«. Roman sledi še globoko razsvetljenski miselnosti, s strogim ločevanjem med razumomin čustvi, kjer so slednja, ki so vrednotena nižje, asociirana z »ženskostjo«. Norbert ugotavlja, da se je z Jeanette dalo pogovarjati o političnih idejah, »čeprav je bila vmes distanca ženske občutljivosti, ženske z njenim lastnim misterijem«. Beremo lahko tudi, da je ženska »zmožna človeških mer, ki jih moški teže zmore« – »ženska kot taka«, karkoli naj bi že to bilo, je v romanu predstavljena kot resignirano bitje, ki mu manjka zdravega revolucionarnega žara.
»Četverorečje ne vzpostavi stika z zgodovinskim časom, v katerem je nastalo, in ostaja gluho za zgodovinske zahteve literarne forme.«
V zgodbo o doživljanju francoske revolucije, od daleč in blizu, je vpisana tema domoljubja. Ker naj bi ideje svobode, bratstva in enakosti Slovencem kot koloniziranemu narodu obetale enakovrednost in enakopravnost z drugimi narodi, dogajanje na tujem okrepi protagonistove upe o prebujenju narodne zavesti v njegovi domovini. V svoji heroizirani nacionalni zavednosti je fanatičen: svojim sonarodnjakom skače v besedo, da bi popravil »Kranjce« v »Slovence«, in poljubi tla, preden zapusti ozemlje, na katerem se govori slovensko, posebno zgovoren pa se zdi izbor besed, ko izjavlja, da si od Slovencev v prihodnosti želi »božje možatosti«. Povsem resno se sprašuje: »Slovensko – kaj je to? Moral bo razmisliti o tem … saj je čutil v tem nekakšno skrivnost, kakor so bile skrivnost voda, drevje, zvezde ...« Ne preseneča, da se roman zaključi z njegovim vzklikom, ki izpod giljotine oporeka uradno pripisanemu mu madžarskemu poreklu. Takšne vrste transparentna tendenčnost ponuja vzglede narodne samozavesti, ki se lahko zdijo nevarni: Jeanette ima denimo raje Norberta, ki je »cel Slovenec«, kot svojega prejšnjega snubca, ki je bil le »pol Slovenec«.
Potrebno je tudi omeniti, da se roman vedno znova vrača k tematiki Skrivnosti Cerkve. Protagonist, ki verjame, da je potrebno krščanstvo oživiti z duhom francoske revolucije, sčasoma spozna, da slednja ne »maršira« skupaj z evangelijem. Zdi se, da besedilo obsoja francosko revolucijo prav iz tega razloga.
Četverorečje ne vzpostavi stika z zgodovinskim časom, v katerem je nastalo, in ostaja gluho za zgodovinske zahteve literarne forme. S svojo oblikovno in vsebinsko konservativnostjo ne uspe ustvariti polifonije pogledov. Tudi ob vprašanju, ali je mogoče o terorju revolucije zadovoljivo spregovoriti na tako pomirljivo »realističen« način, zakrkne. Tako ostaja precej puhličasto in papirnato delo, ki nas z ohranjanjem opozicije med čustvom in razumom oklepa v ozkogledo obzorje (še vedno) razsvetljenske kulture.
Pogledi, št. 21, 26. oktober 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
