Enoglasje o četverorečju
Alojz Rebula: Četverorečje. Mohorjeva družba, Celje 2011, 272 str., 27 €
03. 11. 2011
Glavno dogajanje novega Rebulovega romana, postavljenega v dobo razsvetljenstva, zadeva narodnobuditeljska prizadevanja protagonista Norberta, nadarjenega nezakonskega otroka s podeželja, ki pridobi izobrazbo v krogih duhovščine, in njegovo fascinacijo s francosko revolucijo, ki ga nazadnje popelje v Pariz ter smrt pod Robespierrovo strahovlado. Za roman središčna simbolika četverorečja kot zemeljskega raja se veže predvsem na odmaknjeno zgodbo o klišejski usodni ljubezni, ki se splete med protagonistom in francosko aristokratinjo, prebeglo v naše kraje. Besedilo predstavlja ljubezensko dvojino in revolucionarno politično udejstvovanje kot medsebojno izključujoči se poti v rajsko stanje ter se nagiba k odločitvi za prvo, ker naj bi bila ta zanesljivejša. Norbert in njegova izbranka Jeanette poosebljata esencialistični patriarhalni pojmovanji »ženskosti« in »moškosti« ter v svoji ljubezenski sreči, ovekovečeni v patetičnih dialogih, kot Adam in Eva zaznavata prisotnost še »Nekoga«. Roman sledi še globoko razsvetljenski miselnosti, s strogim ločevanjem med razumomin čustvi, kjer so slednja, ki so vrednotena nižje, asociirana z »ženskostjo«. Norbert ugotavlja, da se je z Jeanette dalo pogovarjati o političnih idejah, »čeprav je bila vmes distanca ženske občutljivosti, ženske z njenim lastnim misterijem«. Beremo lahko tudi, da je ženska »zmožna človeških mer, ki jih moški teže zmore« – »ženska kot taka«, karkoli naj bi že to bilo, je v romanu predstavljena kot resignirano bitje, ki mu manjka zdravega revolucionarnega žara.
»Četverorečje ne vzpostavi stika z zgodovinskim časom, v katerem je nastalo, in ostaja gluho za zgodovinske zahteve literarne forme.«
V zgodbo o doživljanju francoske revolucije, od daleč in blizu, je vpisana tema domoljubja. Ker naj bi ideje svobode, bratstva in enakosti Slovencem kot koloniziranemu narodu obetale enakovrednost in enakopravnost z drugimi narodi, dogajanje na tujem okrepi protagonistove upe o prebujenju narodne zavesti v njegovi domovini. V svoji heroizirani nacionalni zavednosti je fanatičen: svojim sonarodnjakom skače v besedo, da bi popravil »Kranjce« v »Slovence«, in poljubi tla, preden zapusti ozemlje, na katerem se govori slovensko, posebno zgovoren pa se zdi izbor besed, ko izjavlja, da si od Slovencev v prihodnosti želi »božje možatosti«. Povsem resno se sprašuje: »Slovensko – kaj je to? Moral bo razmisliti o tem … saj je čutil v tem nekakšno skrivnost, kakor so bile skrivnost voda, drevje, zvezde ...« Ne preseneča, da se roman zaključi z njegovim vzklikom, ki izpod giljotine oporeka uradno pripisanemu mu madžarskemu poreklu. Takšne vrste transparentna tendenčnost ponuja vzglede narodne samozavesti, ki se lahko zdijo nevarni: Jeanette ima denimo raje Norberta, ki je »cel Slovenec«, kot svojega prejšnjega snubca, ki je bil le »pol Slovenec«.
Potrebno je tudi omeniti, da se roman vedno znova vrača k tematiki Skrivnosti Cerkve. Protagonist, ki verjame, da je potrebno krščanstvo oživiti z duhom francoske revolucije, sčasoma spozna, da slednja ne »maršira« skupaj z evangelijem. Zdi se, da besedilo obsoja francosko revolucijo prav iz tega razloga.
Četverorečje ne vzpostavi stika z zgodovinskim časom, v katerem je nastalo, in ostaja gluho za zgodovinske zahteve literarne forme. S svojo oblikovno in vsebinsko konservativnostjo ne uspe ustvariti polifonije pogledov. Tudi ob vprašanju, ali je mogoče o terorju revolucije zadovoljivo spregovoriti na tako pomirljivo »realističen« način, zakrkne. Tako ostaja precej puhličasto in papirnato delo, ki nas z ohranjanjem opozicije med čustvom in razumom oklepa v ozkogledo obzorje (še vedno) razsvetljenske kulture.
Pogledi, št. 21, 26. oktober 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
