Ernest Mandel: Pomen druge svetovne vojne (Založba Sophia, 2013)
Enostavna zgodovina druge svetovne vojne
09. 12. 2013
Naivni bralec te knjige bo imel eno samo težavo: o naslovni temi mu bo jasno vse – vendar nič drugega. Na robovih rešeta pameti mu bo ostalo zgolj vprašanje, čemu splet spopadov, do katerih je pripeljala agresivna politika kolonialistične Japonske, fašistične Italije in nacionalsocialistične Nemčije, sploh nosi tako usodno ime, ko pa naj bi šlo le za dogodkovno zgoščenino v dolgotrajnem procesnem pojavu z imenom pozni kapitalizem.
Kritični bralec bo z Mandelovim delom kajpak imel kopico nepremostljivih interpretativnih težav, saj se bo vprašal, čemu Sovjetska zveza v njem ni označena za imperialistično silo. Mar ta socialistična federacija ni okupirala treh malih nacionalnih držav v Pribaltiku, katerih neodvisnost je poprej priznala? Seveda je. Potem je za nameček še povsem neizzvano napadla Finsko, od Kitajske pa je skoraj uspela odtrgati Sinkjang (kot Vzhodni Turkestan). Da se je z okorelim imperialistom Churchillom, ki se je raje pogodil s Stalinom kot s Hitlerjem – saj je tako za svet svobodne izbire lahko rešil vsaj pol Evrope, medtem ko bi mu nacionalni socialisti pustili le kolonialne posesti, sami pa bi obvladovali staro celino –, sporazumela o delitvi interesnih sfer, je ob tem tako ali tako zgolj malenkost, zadevajoča nekaj deset milijonov ljudi brez posebnosti ...
Racionalna logika ni posebej močna stran Mandelove študije. V njej avtor zatrjuje, da so bile oborožene sile Sovjetske zveze na začetku druge svetovne vojne v »klavrnem stanju« (str. 80) – toda če to drži, kako so potem zmogle prav tedaj zmagati na zelo zahtevnem terenu v Mongoliji v vse prej kot lahkih bojih z Japonci? Po drugi strani bi nas Mandel rad prepričal, da bi Poljska leta 1939 v primeru sprejetja neposredne vojaške pomoči komunistične velesile lahko obstala vsaj v trikotniku Varšava-Białistok-Lvov. Če je bil že spopad s Finsko 1939–1940 za Sovjetsko zvezo katastrofalna polomija, si je naravnost nemogoče predstavljati, da bi Rdeča armada tedaj lahko zaustavila Hitlerjev wehrmacht.
Peklenščki v Londonu in Washingtonu
Mandel nadalje zatrjuje, da se ameriški in angleški vladajoči razred nista vojskovala zato, da bi porazila fašizem, temveč zato, da bi zlomila odpor nemške in japonske buržoazije proti ohranjanju in širitvi svojih posebnih interesov (str. 86). Se nam je torej le zdelo, da je bil edini cilj Churchillove nacionalne vlade, oblikovane maja 1940, voditi za vsako ceno zmagovito vojno proti najbolj pošastni tiraniji med vsemi, ki so se vpisale na dolg in žalosten seznam človeškega zločinstva? Ali nista predsednik Roosevelt in njegov kabinet, sestavljen iz demokratov in republikancev (Henry L. Stimson, Frank Knox), že pred Pearl Harborjem ZDA začela preobražati v orožarno demokracije zaradi štirih svoboščin, ki naj jih ne bo mogoče omejiti nikjer na svetu (svoboda govora in vere, prostost pred stisko in strahom)? Ne nemške in ne japonske buržoazije ne Churchillov ne Rooseveltov vojni cilj ni niti malo ogrožal. Zato pa je bil napoved konca Hitlerjeve in Mussolinijeve tiranije ter izživljanja japonskih imperialistov nad Kitajci, Filipinci, Vietnamci in mnogimi drugimi ljudstvi. Ne Američani ne Britanci po drugi svetovni vojni niso uničevali nemške in japonske buržoazije – a ne zato, ker je bil Roosevelt mrtev, Churchill pa v opoziciji, marveč zato, ker je njuno vizionarstvo preživelo »menjavo straže«. Moža, ki sta bila polna podedovanih predsodkov in sta se v marsičem motila, sta uspela zapustiti politični testament za stoletja.
»Kogar zares zanima druga svetovna vojna – vključno z njenim pomenom –, naj vzame v roke dela Anthonyja Beevorja, Maxa Hastingsa in Normana Stona.«
Ideologija Hitlerjevega režima je bila po Mandelovi sodbi le mešanica skrajnega šovinizma, protikomunizma, psevdosocialistične demagogije in rasizma (str. 126). Glede na to, kako se je Fritz Thyssen (I paid Hitler, 1941) pritoževal nad nacistično doktrino, da je delo kapital in da med njima ni nasprotja, je težko zagovarjati tezo iz knjige Pomen druge svetovne vojne. Šovinizem hitlerjancev nikakor ni bil tako skrajen, da bi tudi tujci ne mogli vstopati v elitne oborožene sile nacionalsocialistične Nemčije, tj. v enote Waffen SS. Njihov protikomunizem ni bil tolikšen, da ne bi Ernst Torgler mogel delati za Josepha Goebbelsa in celo Reinharda T. Heydricha – čeprav je pred 1933 vodil poslansko skupino v Kominterno vključene stranke revolucionarnih marksistov v Reichstagu. Nacionalsocialistična ideologija ni bila tako preprosta, da bi jo bilo mogoče odpraviti v enem stavku. Prav podcenjevanju Hitler dolguje velik delež uspeha – pa tudi skrivnostnosti po smrti.
Mandel je hudo kritičen do ameriške koncepcije »bogataševe vojne« (str. 104). Zares: armada – nekoliko pa tudi mornarica – ZDA problemov ni bila navajena reševati, marveč presegati. Od tega je imela korist tudi Rdeča armada, ki je po zaslugi 400.000 ameriških kamionov in drugih prevoznih sredstev ter 7.000 tankov ostala v boju proti Hitlerju vseskozi mobilna. Dobila je tudi precejšnje količine hrane in letal. Mandel se o vlogi te pomoči izraža zelo zadržano, včasih naravnost omalovažujoče. A končna bilanca govori sama zase: ZDA, Velika Britanija in Francija so po zaslugi koncepcije »bogataševe vojne« imele v letih 1939–1945 skupaj približno toliko mrtvih kot zgolj Jugoslavija, ki se je bojevala v okviru drugačne paradigme.
Jugoslovanski proletariat in neobstoječe žrtve
Tudi Josif V. Stalin je pomembna tarča Mandelovih poststrateških revolucionarnih premišljevanj. Naprej je obtožen, da je njegova birokracija izšla iz ideologije (sovjetskega) thermidorja (str. 123). Zanjo naj bi bila značilna mešanica grobega, dogmatičnega in poenostavljenega marksizma-leninizma, bizantinskega kulta generalnega sekretarja (v srednjeveškem Carigradu te funkcije nikoli ni bilo!) in naraščajočega velikoruskega nacionalizma. Toda: thermidor – a ne pravi, temveč ponarejeni – je bil v leta 1917 začeti revoluciji na evropskem vzhodu le nova ekonomska politika. Drugega ni bilo. Nova ekonomska politika pa je bila nasledek iniciative Vladimirja I. Lenina, ki je spoznal, da koncepcija socialnega iztrebljanja, nad katero se je kmalu po prevzemu oblasti zaupno navduševal pred svojim socialističnorevolucionarnim komisarjem za pravosodje Isaakom Nahmovičem Štejnbergom, ogroža preživetje njegove diktature. Stalinisti naj bi bili tudi krivi, da revolucionarni val po drugi svetovni vojni ni bil tako visok kot po prvi – pri čemer naj bi v Jugoslaviji delavski razred med njo zaradi svoje iniciativnosti vendarle postal avtonomen igralec v globalni drami (str. 179). A maršal Tito nikakor ni uspel zaradi akcije številčno šibkega proletariata, marveč zato, ker je – kakor Stalin – poudarjal narodnostni in občečlovečanski značaj boja proti tujim zavojevalcem. Tako je lahko mobiliziral tudi kmečke sloje, ki jim je na Balkanu pripadala večina prebivalstva. Sovjetski zvezi maršal Tito ni sledil le v odnosu do religije, saj ji ni namenjal tolikšne vloge kot moskovski politbiro, ki je Rusko pravoslavno cerkev kot pomembno duhovno silo uspel vključiti v vojne napore (v miru pa je bil prijateljsko naklonjen vsaj bivšemu nemškemu kanclerju Karlu Josephu Wirthu iz vrst katoliškega centruma).
Visoko na lestvici negativcev Ernesta Mandela je britanski vladajoči razred. V njegovih vrstah je pravično vojno po njegovi kategorizaciji verjetno vodila samo Stalinova izpostava v Sohu, tj. cambridgejevska peterica (v Oxfordu bi rekli: peterica iz onega drugega kraja). Vse drugače pa je z aristokratskim članom sindikata gradbenikov Winstonom S. Churchillom. Bržčas zato, ker je komuniste imel za podobne aligatorju: nikoli ni vedel, ali se mu poskušajo nasmehniti ali pa bi ga radi požrli. Churchill naj ne bi bil kriv samo za brezdušno neukrepanje kolonialnih oblasti ob strahoviti lakoti v Bengaliji (ampak: mar ni neodvisna Indija pozneje prav tako zavrnila tujo pomoč v podobnem primeru?), marveč tudi zato, ker je v epskem boju na življenje in smrt v »najveličastnejši uri« Britanskega imperija bolj zarezal v standard delavcev na Otoku, kot si je to v Nemčiji drznil storiti Adolf Hitler (str. 43). Seveda je imel Churchill pri tem izdatno pomoč reformističnih in nacionalnih laburistov, zlasti nearistokratskega sindikalista Ernesta Bevina. Čudno je, da Mandel tu spregleduje pomen Hitlerjevega vodenja stranke, ki je sebe deklarirala za delavsko. Nacionalsocialistični vodja ni bil navaden lažnivec, marveč je – kakor pravi nemara največji zgodovinar našega časa John Lukacs – ustvarjal polresnice, ki so bile hkrati 100-odstotna laž in 100-odstotna resnica (kajpak groze in zločinstva). To so najhuje občutili Judje, o katerih trpljenju Mandel spregovori presenetljivo malo besed. Seveda pa so jo še dobro odnesli v primerjavi s Poljaki in drugimi – tudi številnimi ruskimi – žrtvami Stalinovega komunističnega režima, ki so za Pomen druge svetovne vojne neeksistirajoči.
Uradni portret 33. predsednika ZDA
Hladna vojna nekoč in danes
Najbolj črna duša planetarnega spopada je v Mandelovem vizirju slej ko prej »mali velikan« v Beli hiši Harry S. Truman, ki je imel odločilno besedo pri gnusnem umoru četrt milijona ljudi (str. 219), tj. pri jedrskem bombardiranju Japonske avgusta 1945. Cesarstvo vzhajajočega sonca naj bi tako ali tako bilo že pred tem pripravljeno na vdajo – vendar avtor Pomena druge svetovne vojne ne pojasni, čemu tega ni jasno signaliziralo po ultimatu ZDA, Velike Britanije in Republike Kitajske 26. julija 1945. Na vprašanje, kako bo obravnaval ta dokument, je japonski premier, admiral Suzuki, ki nikakor ni sodil v vrste jastrebov, odgovoril z besedo »mokusacu«, katere pomen je nejasen in tudi odvisen od položaja izgovarjalca (dobesedno: ubiti s tišino; smiselno tolmačenje lahko privede tako do sklepa o zavrnitvi ponudbe kot do pričakovanja boljših pogojev). Julija 1945, torej v dneh neposredno pred strahotnim bombardiranjem Hirošime in Nagasakija, ki je bržčas – skozi posledice radioaktivnega sevanja – odneslo še več kot četrt milijona človeških življenj, je zagotovo obstajala dobra priložnost za izraz volje po vdaji, a ni bila izkoriščena.
Čisto gotovo je bila odločitev predsednika Trumana zelo problematična in je imela neizmerno tragične posledice, toda to še ne upravičuje – pa tudi ne opravičuje – primitivnega obračunavanja z njim. Mandelova študija mu namreč naprti celo začetek prve faze hladne vojne. Da to lahko stori, je dovoljeno dobesedno vse. Truman je svojo doktrino, katere bistvena vsebina je bila podpora obrambi svobode neodvisnih narodov, zlasti grškega in turškega, pred nevarnostjo komunističnega zasužnjenja, razglasil 12. marca 1947 in ne 1946, kakor v knjigi zatrjuje Mandel. Avtor Pomena druge svetovne vojne se kajpak še predobro zaveda, da znameniti Churchillov govor v Fultonu (5. marca 1946) prelomne vloge v tem smislu ni mogel imeti, saj je bil rešitelj krščanske civilizacije pred nacistično tiranijo tedaj vodja britanske opozicije in ne na vrhu oblastne piramide v Londonu, medtem ko so Kennanov »dolgi telegram« (22. februarja 1946), »članek X« (julija 1947) in brzojavka Nikolaja V. Novikova (27. septembra 1946) preveč »elitni« dokumenti, da bi jim lahko bila pripisana splošna usodnost. Do hladne vojne je privedla vrsta dejanj – kakor se kritični bralec lahko prepriča iz študije Franka Costigliole Roosevelt's Lost Alliances. How Personal Politics Helped Start the Cold War (2012). Sovjetski sateliti pa so v tem času še kako rožljali z orožjem; prešli so celo k sestreljevanju zavezniških letal – o čemer lahko beremo v spominih ameriškega državnega sekretarja Jamesa F. Byrnesa Speaking Frankly (1947) na mestu, kjer omenja Edvarda Kardelja.
Mandel ne skriva namena svoje knjige: pokazati hoče, da lahko človeštvo reši pred uničenjem le vzpostavitev racionalnega nadzora nad notranjimi in zunanjimi zadevami, kar je zanj zgolj sinonim za odpravo razrednih in mednacionalnih spopadov ter konkurence z demokratično svetovno socialistično federacijo. Pomen druge svetovne vojne naj bi bil torej v razširjenju, če ne celo poobčenju tega spoznanja. Svoboda – tudi minimalna, se pravi tista, za katero odpira prostor že neukinljiva možnost izbire med storiti in ne storiti – je potemtakem nevarna, nadzor oziroma determinizem pa rešitev. Boji med marksistično definiranimi razredi, ki so med seboj v nespravljivem antagonističnem razmerju, in nacijami naj bi bili edini zares planetarno nevarni pojavi. Je torej Sigmund Freud z zapisom svojih misli, ki so danes znane pod naslovom Warum Krieg? (1932), le poznokapitalistični prodajalec mračnih misterioznosti iz območja gona smrti? Nedokončljivi spori in spopadi med lažnivci/koristolovci in resnicoljubneži očitno niso ne pomembni in ne usodni. (Saj se razredi kot velike skupine ljudi lahko definirajo tudi drugače, kot to počno marksisti, mar ne?) Racionalnost ne izbrisuje ne logik ne tekmovanj emocionalne, etične, estetske ipd. vrste. Prav tako noben nadzor ne more ukiniti konkurence. Prav nasprotno: vsak jo lahko zgolj generira. Preprosto zato, ker se že s samim položajem oziroma vlogo nadzornika ustvarjajo nepremostljiva nasprotja do nadzorovanih ljudi. Beg od svobode, ki med seboj in blaginjo nikoli ne vzpostavlja razmerja ali-ali, ni univerzalen pojav v človeški vrsti.
Na kratko: kogar zares zanima druga svetovna vojna – vključno z njenim pomenom –, naj vzame v roke dela Anthonyja Beevorja, Maxa Hastingsa (avtorja za tiste, ki debele knjige ne štejejo za veliko zlo) in Normana Stona (pišoči raziskovalec za tiste, ki imajo nekoliko manj časa). Mandelova študija je kurioziteta, ki ji je brez dvoma treba napisati zavzeto pojasnilo, zakaj da bi jo bilo treba prebrati. To nalogo je magistralno – s primerno bojevitostjo do historiografskih lakajev poznega kapitalizma ter s slogovnim naslanjanjem in citatnim sklicevanjem na Ota Lutharja – izpolnil Jernej Kosi. Nemara lahko sedaj tudi mi rečemo mokusacu – kajti bojazni, da bi bili napačno razumljeni, ni več. Predsednik Truman je mrtev.
Pogledi, let. 4, št. 22, 27. november 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
