Inženirji katastrof
Boštjan Videmšek: Vojna terorja. Cankarjeva založba, Ljubljana 2011, 292 str., 29,95 €
04. 02. 2012
Vojno dopisništvo izumira, v uvodu v Vojno terorja pove Boštjan Videmšek, trenutno najbolj dejaven med slovenskimi vojnimi dopisniki. Je še ena od tistih panog, za katere primanjkuje denarja in zanimanja. Resnica, že tako abstraktna stvar, postaja vse bolj oddaljena in vse težje jo je iztrgati njenim producentom. Kopičijo se mnenja, opilki dejstev, sodbe, načela, propaganda, medtem pa bistvo stvari bledi nekje v ozadju.
»Zdi se mi, da je Videmšek mestoma svojo perspektivo po nepotrebnem zožil in da bi bilo treba z vojnim dopisništvom ravnati z manj moralizirajočimi prijemi.«
Ne zgolj vojno dopisništvo, tudi klasično vojskovanje je z 20. stoletjem vred vzelo slovo in nastopilo je obdobje »pravičnih vojn«, »vojn za mir« in sorodnih paradoksov. Karakterji na paleti katastrofe so se spremenili in mnogi izmed njih še nimajo jasno določenega predznaka. Ko je 11. 9. 2001 treščilo v stebra ameriške moči, se je svet polariziral na način, ki deset let kasneje še vedno ne omogoča dokončne interpretacije. Zato je treba biti zraven in preveriti, kdo je česa kriv, ter si zastaviti nekaj pomembnih vprašanj. »Kaj je to terorizem? Kdo so teroristi? Ta pojem so ustvarile velike sile, da bi lahko v celoti nadzorovale že tako podrejene države po vsem svetu.« Videmšek si je svoj odgovor izbral.
Vojna terorja se deset let po 11. septembru ukvarja z njegovimi posledicami. Afganistan, Pakistan, Irak, Demokratična republika Kongo, Somalija, Sudan; to je nabor držav, ki so jih v tem obdobju opustošili notranji konflikti, križani z zunanjimi interesi. Videmškov izbor tekstov želi biti pričevanje o tem, kako vojna proti terorizmu prehaja v vojno terorja. Iskanje odgovornosti za najbolj krvave prizore komaj rojenega 21. stoletja.
Splošen sentiment zahodnjaka, ki v svoje odnose z resničnostjo ne vlaga preveč, je, da je vojna stvar zgodovine, kar je neposredna posledica dejstva, da je Zahod vojno izselil, kot je izselil industrijo in nasploh vse, česar raje ne bi imeli pred očmi, a nam je hkrati nujno potrebno, ker gradi osnovo za vzdrževanje lastnega standarda. V splošnem se Videmšek ukvarja s hipokrizijo »Zahoda«, ki se pod krinko pomoči okorišča s »tretjim svetom« – predvsem s hipokrizijo Združenih držav Amerike, ki so z Monroejevo doktrino pripoznale kolonialistične tendence in vmešavanje »od zunaj« za nezaželeno obliko agresije in spodile Evropo s svojih tal, potem pa udomačile njen vedenjski vzorec in ga po zavezniški zmagi v drugi svetovni vojni začele pod krilom pravičnosti in upravičenosti širiti po svojih interesnih conah. Deli in vladaj – podpihuj državljanske vojne, medreligiozne konflikte, sektaške spore in se spotoma okoriščaj z naravnimi viri ter izvažaj iluzijo demokracije. Zahodnjaško pokroviteljstvo je neupravičeno, ker ni uperjeno v realno razreševanje konfliktov in stvari zgolj dodatno zapleta. Tako imenovana arabska pomlad, trdi Videmšek, je dokaz, da se lahko Bližnji vzhod osamosvaja in demokratizira samo »od znotraj«, da se lahko ljudje na lastne noge postavijo izključno sami.
Če gledaš resničnosti naravnost v obraz, ne moreš zaobiti dejstva, da velik delež sveta krvavi in strada, in po Videmškovem mnenju je do tega treba zavzeti zelo jasno stališče. Objektivnost je laž in kronska oblika strahopetnosti, trdi Videmšek, ki si jo lahko privoščijo salonski intelektualci, vojnemu poročevalcu pa je po notranjih zakonitostih prepovedana. Kot priča zla si upravičen do kazanja s prstom, do tega, da poenostaviš svoj odnos do krivde in si v skrajni sili lahko dovoliš tudi moralizirati. Pozicija, s katere so vsi videti ne krivi ne dolžni, ne zdrži. Vedno je nekdo odgovoren. V Videmškovem primeru je odgovor dokaj jasen: zlo je v veliki večini primerov ključni ameriški izvozni artikel. Vojna terorja je spopad, v katerem ZDA v ovčji preobleki lomastijo po svetu, ki je sam po sebi dovolj slabo organiziran, da bi se lahko dostojno branil.
To je ena raven Videmškove knjige – postaviti zadnjih deset let oboroženih spopadov v neko perspektivo, služiti družbi kot očividec in moralni razsodnik. Vendar se okrog Vojne terorja črta neki določen problem. Tekst je slabo napisan. Lahko se seveda vedno odločite, da je vprašanje stila v vojnem poročanju v drugem planu, vendar osebno mislim, da gre za malenkost več kot zgolj nianso. Videmškovega pomanjkanja rafiniranosti namreč ne doživljam kot zgolj stilistični problem, marveč tudi kot problem kompleksnosti doživljanja, ker ga vse preveč rado zanaša v poenostavljanje. Obsodba objektivnosti se mi s stališča novinarstva zdi neupravičena, ker se sprašujem, če ni funkcija opazujočega ravno v tem, da ohranja distanco, ker je edini izmed »vpletenih«, ki je tega zmožen.
Ne gre za to, da bi želela označiti potrebo po »biti zraven« kot plehek avanturizem in spustiti kritiko na vse preveč prisoten nivo onemogočanja in diskreditacije še tistih nekaj ljudi, ki so sploh motivirani, vendar pa bi bilo prav tako poceni vsepovprek nekritično hvaliti posameznika zgolj zato, ker edini ni apatičen. Zdi se mi, da je Videmšek mestoma svojo perspektivo po nepotrebnem zožil in da bi bilo treba z vojnim dopisništvom ravnati z manj moralizirajočimi prijemi. Zlo namreč nima izključno enega potnega lista.
Pogledi, št. 2, 25. januar 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
