Izpoved pripadnika malovredne kaste pišočih
Glavni junak knjige je štirideset- in nekaj letni suhljati in visoki Britanec z diplomo z Oxforda, ki se potika od New Orleansa do Amsterdama, od Libije do Rima, preko Pariza, Kambodže in Tajske do Detroita in Black Rock Cityja v nevadski puščavi, zaporedje ni pomembno. Hm, da ni to morda napačno oblikovan stavek – in so glavni junaki knjižice v imenitnem prevodu Tine Mahkota vsi našteti kraji, kar bi bilo pri delu, izdanem v zbirki S poti, navsezadnje pričakovati? Ne, niti po naključju; odkritosrčno pisanje Geoffa Dyerja, čigar Jogo za ljudi, ki se jim je ne da početi so kupci v verigi knjigarn WH Smith izbrali za naj knjigo leta 2004, je še en kos dokaznega gradiva v prid spoznanju, ki slej ko prej spreleti vse po svetu blodeče: da so dežele v resnici ljudje, ki v njih bivajo. Ali, še bolje: ljudje, ki jih odkrivajo, se pravi, da skozi lastne oči, obogaten (ali obtežen) s takšnimi ali drugačnimi spoznanji, določeno deželo vsakdo vidi po svoje, v različnih življenjskih obdobjih in razpoloženjih pa en in isti popotniški cilj lahko doživi čisto drugače.
Popotovanje je pehanje za doživljaji, bolje rečeno dražljaji, venomer novimi in bolj intenzivnimi. V prvi vrsti vizualnimi, kajti sodobna kultura je podrejena vidnemu, in to se, kot Geoff Dyer hudomušno in na več mestih poudari, izraža s tem, da se le malokateri popotnik, ki da kaj nase, poda na pot brez fotoaparata. Objektiv večkrat zamenja človeško oko, kot bi bili sposobni podobo pokrajine in ljudi, ki jo poseljujejo, resneje opazovati in proučevati šele v okviru domačega prenosnika. »Pred znamenitostmi sva se večkrat počutila kot drugorazredna turista, saj so se v ospredje zgnetli vsi tisti z dobro fotografsko opremo, vsi, ki je nismo imeli, pa smo smeli na templje zreti iz ozadja,« zapiše v poglavju o odkrivanju templjev v Kambodži. »Pripadala sva najnižji možni kasti: nevidečim.«
Dotakne se tudi dvoličnosti Zahodnjaka, ki se po tretjem svetu klati domnevno v zgroženosti nad tamkajšnjimi nečloveškimi življenjskimi razmerami, v resnici pa globoko v sebi navdušen nad bedo, boleznimi in smradom, ki si jih ogleduje kot bizaren resničnostni šov, ogled pa lahko kadarkoli prekine z enako lahkotnostjo kot na televizijskem daljincu pritisneš na gumb in premakneš kanal – tako da sede na letalo, ki ga ponese proti domu, kjer bo žel občudovanje prijateljev, ko jim bo razkazoval popotne fotografije. »Vsi obiskovalci razvijajočega sveta bodo priznali – če so količkaj iskreni –, da do neke mere malodane hočejo videti nekaj malega hude bede: ljudji , ki živijo na smetiščih, barakarska naselja in podobno. V Indiji sva spoznala nekega Šveda, ki je ponevedoma zašel v enega najhujših slumov v Bombaju. Da bi iz njega izvabila sočutje in denar, mu je neka beračica porinila v obraz svojega mrtvega dojenčka. Kakih šest nas je bilo v skupini, ki smo poslušali to zgodbo; vsi smo bili zgroženi, rekel pa bi, da tudi več kot zgolj trohico nevoščljivi.«
Avtorjevi popotni zapisi pa ne rišejo le tujih, vznemirljivih dežel (beležnica in svinčnik sta njegova alternativa fotoaparatu), temveč tudi zemljevid njegovega razpoloženja. To pa je skorajda brez izjeme povezano z zunanjimi dejavniki, točneje z vrsto psihoaktivne substance, ki jo je pišoči uporabil za boljše vživljanje v okolje in odkrivanje neznanega. »Samo takrat, kadar sem zadet, imam občutek, da sem del pokrajine,« priznava med zelenino riževih nasadov na Baliju, med ogledovanjem antičnih spomenikov v Rimu pa razlaga o metodi acid arheologije ali psychedelice antique, pri kateri »s pomočjo LSD ostrgaš vmesna leta in si utreš neposreden dostop do preteklosti«. Tudi v Parizu, kjer zbira gradivo za neki specializirani turistični vodnik (Dyer je avtor leposlovnih in leposlovno-dokumentarnih del, denimo romansirane zgodovine džeza But Beautiful, a tudi nekaj popotnih vodnikov), si obeta temeljitejšega poglabljanja v sceno s skunkom, in to v družbi Parižanke po imenu Marie, oblečene »kot črpalkarice na vesoljski postaji« in s »tisto značilno nagnjenostjo Parižanov do debatiranja in hrupnega argumentiranja«. Toda to se izkaže za pogubno, kajti oba se potopita v paranojo, ki Marie seveda grabi za vrat malce trdneje kot avtorja, solidnega poznavalca in dokaj rednega uporabnika droge, ki o njej med drugim zapiše: »Skunk vzame običajno paranojo kadilca droge in jo popelje do blazne stopnje ekspresionističnega globljega uvida. To ima seveda lahko tudi nekatere pluse. Paranojo začutiš neznansko otipljivo, in to celo v situacijah, ko ni nikakršne grožnje ali nevarnosti, skunk pa ti da priložnost, da jo doživiš v svoji edinstveno prečiščeni in neokrnjeni obliki – skoraj kot grozo – in brez slehernega sidrišča v zunanjih dogodkih.« Pariška epizoda se po tragikomičnih zasukih konča (menda srečno?), nekje vmes pa Dyer doda, da je skunk prav zaradi pogostih blodenj potem nehal kaditi. Kakšne nauke je iz njunega srečanja potegnila Marie, ni znano, vsekakor pa se avtorju paranoja še enkrat zgodi v Amsterdamu (poglavje z nedvoumnim naslovom Hotel Pozaba), spet popisana tako duhovito in obešenjaško, da se bralec prebija skozi besedilo, tresoč se od smeha, čeprav je po tehtnem premisleku v dejstvu, da si moški srednjih let v stranišču amsterdamske kavarne, zadet od halucinogenih gob, v n-tem poskusu le navleče nase nove, pravkar kupljene hlače, a še to narobe, nekaj neizrekljivo žalobnega. Zares tragični lik postane avtor (ali njegov alter ego?) na nekakšnem festivalu elektronske glasbe v Detroitu, kjer obupano išče travo med plešočo mularijo z mahedravimi hlačami, ki nanj gleda sumničavo, ker misli, da je – starosti primerno – policist v civilu. Iskanje droge zamenja iskanje samega sebe na ruševinah starorimske naselbine Leptis Magna na severu Libije. »Ležal sem na postelji in se mučil s prastaro dilemo o potovanjih. Zakaj človek to počne? Kaj delam tukaj? Ti vprašanji sta porodili tretje: kaj bi v resnici rad od življenja?« Seveda odgovori na tako težka vprašanja ne morejo biti lahkotni, sploh pa ne med podrtimi stebri antične civilizacije, ki so za nameček mokri od dežja, povsem neprimernega za ta košček Zemlje: »Ko je padel polmrak, sem dojel, da sem zadnjih petnajst let preživel tako, da sem z enega konca sveta na drugega vlačil s sabo isto breme neizpolnjenih pričakovanj.« Še sreča, da Dyer ni imel s seboj tudi fotoaparata, kajti potem bi bili prikrajšani za malce več kot dvesto strani avtoironično in včasih zelo trpko popisanih prigod s potovanj in poskusov vstopa v Cono iz Stalkerja režiserja Tarkovskega, ki je drugo ime za »kraj, kjer se bodo uresničile vaše najbolj vroče želje«.
Pogledi, št. 11, 25. maj 2011