Jezik telesa, telo jezika
Prva izrazita dimenzija romana je tista, ki se eksplicitno loteva postmodernističnega pisanja in prav po šolsko razgrinja najrazličnejše metafikcijske postopke od fragmentarnosti (včasih zaznamovane z znakom /…/), citiranja z viri v opombah (najbolj oboževana teoretska referenca je R. Barthes), odkritih ali skritih aluzij na različna dela (glavni navdih je Bukowski; pa Süskindov Parfum, Barthova zgodba Avtobiografija, Wallaceove Zgodbe), omembe teorij zarote … do junakinj, izmišljenih na kvadrat (ki si jih je junak izmislil kot svoje junakinje). Meja med fikcijo in resničnostjo je, skratka, izničena, ker se danes zavedamo – ali da bi se zavedali –, da je literarna (in tudi zunanja) realnost zgolj jezikovni konstrukt. Roman bi zlahka služil kot romaneskni pripomoček Virkovemu učbeniku o postmodernizmu Strah pred naivnostjo, poznanemu vsem študentom primerjalne književnosti; pravzaprav so Telesa v temi na trenutke imitacija takega učbenika, kot celota pa eklektična združitev literarne teorije in prakse. Postmodernistični prijemi danes sicer ne delujejo več tako, kot so nekoč; pravzaprav lahko učinkujejo celo naivno, ker se tovrstne igre izpojejo mnogo hitreje kot tradicionalni pristopi. Vendar pa: a.) glavni domet tega romana ne tiči zgolj v jezikovni razigranosti in samonanašalnosti in b.) tako visoka stopnja vsestranske pripovedne ozaveščenosti v našem prostoru še vedno naredi vtis in zbuja – paradoksno – zaupanje v pisateljevo moč.
Lenkov protagonist in prvoosebni pripovedovalec je pisatelj; pravzaprav je pisatelj, ki piše o sebi in tako s svojim avtorjem preigrava začarani krog neskončnih odslikav. Navdušen je nad postmodernizmom, ki je po njegovem še vedno najboljši način prikaza današnjega odnosa do sveta; odnosa, ki se zaveda, da je resničnost cilj, ki nam je nedostopen, in nam preostane zgolj pot, ki je jezik. »Redukcija« na jezik ne pomeni opustošenja našega sveta, toda z jezikom je treba znati. Moramo mu dvoriti, ga z nežnostjo ali krutostjo osvajati. Pisatelj goji erotičen odnos do jezika, diskurza, teorije. Zato njegovo pisanje ni suhoparno in ne daje občutka, da avtor besediči ali teoretizira, ker ne bi imel česa povedati, pač pa tudi bralca povleče v čisto avtentično ljubezensko parjenje z besedami.
Izbira izraza parjenje ni naključna; vsebina Teles v temi je namreč tudi eksplicitno seksualna, mestoma celo obscena; za nekatere morda neokusna, za druge nasladna. Tisti del vsebine, ki se ne tiče same forme (ki ni pripoved o pripovedi), govori o telesih, vseh oblikah telesnosti, telesnih sokovih, vonjih in nenavadnih spolnih praksah (svingerstvu, fistingu, oralnem seksu brez zob), ki jih preigrava v različnih oblikah, zmeraj pa naravnost, brez predsodkov, brez hinavskega sramu ali zardevanja. Ti »umazani« prizori (kjer se naše ustaljene predstave o lepem in spodobnem obrnejo na glavo in prehajamo onstran lepega in grdega) delujejo naravno, instinktivno in ustvarjajo svoj smisel, poetiko, estetiko. V naša življenja vnašajo drugost; zakaj bi bili – je eno od vprašanj v romanu – programirani na eno samo spolno frekvenco in bi se nam vse ostalo, kar ni uglašeno z njo, moralo gnusiti?
Pripovedovalec je zaradi raka na modih ostal brez svoje moškosti in zdaj ni ne moški ne ženska. Nekako raztelešen je: »Jaz nisem telo v temi; jaz sem tema, s katero se telesa obdajajo.« Vse njegovo pisanje je žalosten poskus sprijaznjevanja z izgubo (spolne) identitete; je iskanje in hkrati definiranje sebe. Izgubo možnosti popolne spolne realizacije kompenzira tako, da obsedeno piše prav o spolnosti (morda je to še en postmodernistični paradoks: »evnuh, ki se ukvarja s spolnostjo«). Svojo identiteto sestavlja iz drobcev. V nekaterih pripoveduje o nekdanjih in sedanjih ženskah, ki ga vznemirjajo na nekonvencionalne načine (s poraščenostjo, preznojenostjo ali celo z že prav neverjetno »odurnostjo«); v drugih popisuje iskrive pogovore o seksu in jeziku s profesorjem komparativistike Andrejem; pojavljajo se tudi izrazito avtoreferencialni odlomki iz (fiktivnih) intervjujev ob izidu pisateljevih (fiktivnih) knjig – za eno je prejel celo nominacijo za kresnika (dokaz, da je fikcija prevzela dokončno oblast nad resničnostjo?); ali drobci iz študijskih dni, ko je pred sošolci analiziral mnogotere odtenke izbranih besed, ker so besede še kako pomembne; in pogovori, ki jih ima po prestalem raku s terapevtom, čeprav mu ta ne more pomagati.
Telesa v temi z literarnim presežkom spajajo libido in diskurz. Valovanje libida, pravi pisatelj, je »kot pripoved, ki se je strgala, prekinila vse stike z logiko vzroka in posledice«. In trudi se »dojemati svoje telo kot diskurz, ki poteka na ravni […] lepote«. Čutimo, da sta telo in jezik nekakšen temelj v sicer razmajanem, negotovem svetu. Tako roman gradi nekaj trdnega, substancialnega in lepega in s svojo poetiko v resnici presega nihilizem, pogleda onstran postmodernizma.
Pogledi, let. 5, št. 11, 11. junij 2014