Slovenska pisateljska pot: vodnik po domovanjih pesnikov in pisateljev
Kaj gre v slovenski literarni nahrbtnik
11. 11. 2013
Pri Društvu slovenskih pisateljev (DSP) obstaja Komisija za naravno in kulturno dediščino, ki jo vodi Igor Likar; ta komisija je pripravila projekt Slovenska pisateljska pot, njegov prvi rezultat pa je vodnik po rojstnih krajih slovenskih pesnikov in pisateljev – projekt, ki naj bi se z leti širil in dopolnjeval. Na prvi pogled gre za predstavitev rojstnih hiš klasikov slovenske literature, vendar je bila naloga avtorjev, ki so vodnik pripravili, precej širša: prek pisateljeve domačije in rodnega kraja predstaviti življenje literarnega ustvarjalca in vstopiti v svet njegove umetnosti in širše miselnosti. Nalogo je na različne načine izpeljevalo deset literarnih poznavalcev (Melita Forstnerič Hajnšek, Aljoša Harlamov, Miran Hladnik, Petra Jordan, Franci Just, Miran Košuta, Željko Kozinc, Urška Perenič, Gašper Troha in Vladka Tucović). Tako je nastala, kot lahko preberemo v uvodu, »transverzala točkovnega tipa«, dolga okrog 700 km, ki jo je treba obiskovati po postajah in odsekih. Slovenska pisateljska pot se vijuga po celi Sloveniji, od Prekmurja prek Štajerske in Koroške v Posavje in Zasavje, od Gorenjske na Primorsko, Tržaško, Kras in Notranjsko do prestolnice Ljubljane, od tod pa nazadnje na Dolenjsko in v Belo Krajino. Se pravi: od Velike Polane, domovanja Miška Kranjca, do Vinice, rojstnega kraja Otona Župančiča.
Namen literarnega vodnika DSP je torej večstranski: poleg zanimanja za slovensko književnost, spodbujenega z obiskovanjem rojstnih hiš in krajev znanih književnikov, naj bi ljudem, predvsem bralcem in šolarjem, pomagal spoznavati tudi slovensko literaturo in literarno dediščino na Slovenskem. Kultura, predvsem literatura, je bila namreč konstitutivna prvina slovenske državnosti; kulturniki in duhovni izobraženci so v prejšnjih stoletjih vzpostavili slovenski narod in ga v 20. stoletju pripeljali do samostojne države evropske skupnosti narodov. Vodnik je torej upravičena oddolžitev vsem rodovom slovenskih razumnikov; tega se je treba zavedati, ko razmišljamo o vlogi kulturnikov v narodni zgodovini. Seveda pa se v času, ko se zavedanje teh dejstev v zavesti slovenskih ljudi izgublja, tako opozorilo zdi marsikomu odveč in morda pretenciozno. Vendar prav vodnik po domovanjih slovenskih literatov poskuša dokazati, da vloga literature v nastanku in razvoju slovenskega naroda ni bila nepomembna, da je pomembna še danes in da se tega vsaj slovenski pisatelj in kulturnik dobro zaveda.
»Slovenska pisateljska pot kot pionirski literarni vodnik po krajih in domovih ustvarjalcev umetniške besede na Slovenskem je koristen priročnik.«
Seveda je pomemben tudi način, kako vodnik to želi doseči. Njegova zamisel je v poglavitnih potezah dovolj usklajena in enotna, v podrobnostih pa seveda marsikje različna – čeprav bi težko pritrdili temu, kar piše v uvodu, češ da »smo dobili deset raznorodnih pristopov k vodniški nalogi, kar je knjigi v prid«. Ne gre namreč za deset povsem različnih pogledov na slovensko književnost in njene ustvarjalce; to bi bilo enotnemu vodniku najbrž v škodo. Je pa res, da so slovenski književniki v vodniku Slovenska pisateljska pot obravnavani z različnih vidikov: enkrat bolj biografsko, drugič bolj literarnozgodovinsko, tretjič kot živi sodobniki, četrtič kot podoba prepoznavnega piščevega stila, petič kot postaje v popotnem itinerarju. Opazni so zlasti razločki v literarni obravnavi posameznih ustvarjalcev: Hladnik, Just ali Košuta jih npr. poskušajo zajeti sintetično, v bistvenih potezah njihovega življenja in dela; Kozinc v življenjskem okolju in zanimivih podrobnostih literarne kariere; Melita Forstnerič Hajnšek in Troha predvsem v biografskih in kronotopskih dejstvih, ki se nanašajo na Štajersko in Ljubljano. Tako so nekateri avtorji opravili svoje delo bolj leksikografsko, zgoščeno in celostno, drugi pa bolj priročniško, popularno in privlačno. Vodnik je svojo nalogo popotnega priročnika opravil, čeprav so nekateri skupni elementi celote uresničeni neizenačeno. To velja zlasti glede izbora literarnih odlomkov, ki so nujni del celote le tu in tam, in glede spremnih podatkov o poteh, poimenovanjih in nagradah ob koncu sestavkov; pa tudi kar se tiče fotografskega gradiva, ki je prevečkrat zgolj okrasne narave in uporabljeno kot mašilo.
Pri priročnem poljudnem delu je težko govoriti o strokovnih pomanjkljivostih in celo morebitnih napakah (v vodniku so npr. 104 književniki in ne 106). Osnovni namen sestavljavcev je bil, da v vodnik uvrstijo vse najpomembnejše literarne ustvarjalce preteklih dob od Trubarja naprej, seveda le tiste, ki so že mrtvi. Glede na to, da so bila najzgodnejša obdobja slovenske slovstvene kulture vse do 19. stoletja zaznamovana tudi z neleposlovnimi, teološkimi in jezikoslovnimi deli, bi bilo v knjigi mogoče pričakovati tudi kakega Kopitarja, Miklošiča, Slomška, ali iz novejšega časa npr. Josipa Vidmarja – če imamo v njej že Bohoriča, Dalmatina, Valvazorja, Zoisa ali Čopa. In če se je avtorjem oz. urednikom zdelo potrebno uvrstiti v cvetober slovenskih pisateljev Drabosnjaka, Vilharja, Turnograjsko, Maistra, Grudna, Čufarja, Dularja, Svetino, Polanška, Milko Hartman ali Milo Kačič, bi se nemara našel prostor tudi za Vraza, Koseskega, Valjavca, Medveda, Govekarja, Cajnkarja, Ilko Vašte, Ferda Kozaka, Torkarja, Bena Zupančiča, Levca, Javorška, Zagoričnika in Mimi Malenšek; pa tudi za Ivana Minattija, ki je umrl kmalu po končani redakciji priročnika. To bi bilo brez večjih težav mogoče, tako da ne bi trpel obseg vodnika; seveda pa bi bilo koristno pri tem uporabiti načela selektivnega vrednotenja, ki bi posameznikom glede na njihov literarni pomen odmerilo več ali manj prostora.
Slovenska pisateljska pot kot pionirski literarni vodnik po krajih in domovih ustvarjalcev umetniške besede na Slovenskem je koristen priročnik. Čeprav njegova teža zaradi brezlesnega papirja ni za vsak nahrbtnik, so informacije o stoterici pomembnih slovenskih književnikov koristne ne le za popotnike, temveč tudi za razgledane bralce in šolske odličnjake. Če se bo razvijal še naprej, tudi v spletni obliki, kot nam obljublja DSP, bo sčasoma postal nepogrešljiv vir kulturnih informacij.
Pogledi, let. 4, št. 20, 23. oktober 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
