Kaj je ustavilo krizo in kje?
Paul Krugman: Ustavimo to krizo takoj! Prevedla Urška Pajer. Založba Modrijan, Ljubljana 2012, 200 str., 19,90 €
20. 01. 2014
Paul Robin Krugman (roj. 1953) je Američan, ki v svetovnem kontekstu velja za enega izmed najbolj vplivnih ekonomistov. Predavatelja z London School of Economics in univerze Princeton se sloves upravičeno drži, saj bi brez njegovega prispevka k razumevanju mednarodne trgovine in financ, valutnih kriz in ekonomske geografije bistveno težje analizirali in razumeli svet, ki nas obdaja. Spisek odkritij in elegantnih pojasnil, ki smo ga danes dolžni Krugmanu, je naravnost impresiven in za ta prispevek je leta 2008 prejel tudi Nobelovo nagrado za ekonomijo. Vendar pa je Krugman vse prej kot samo ekonomist in njegova odmevnost v zadnjih nekaj letih prej izhaja iz drugih konceptov kot pa iz ekonomske znanosti.
Krugman, med drugim že svetovalec v Reaganovi administraciji, je izjemno odmeven kolumnist časnika The New York Times, pa tudi bloger in komentator. Praktično nobena Krugmanova izjava ni neopažena. Ali ga zalije cunami pohval in odobravanja ali pa se vanj zaleti tornado kritik. Njegovi akademski kolegi znajo povedati, da se z leti njegov način debatiranja vse bolj spreminja iz provokativnosti v cinizem in zajedljivost, spisek ljudi, ki bi ga »utopili v žlici vode«, pa postaja vse daljši in daljši. Knjiga Ustavimo to krizo takoj! še zdaleč ni njegov prvi izlet v poljudno pisanje: če namreč želimo razumeti Krugmanov svetovni nazor, je treba omeniti vsaj še The Age of Diminished Expectations (1990), zbirko kolumn The Great Unraveling (2003) in The Conscience of a Liberal (2007). Sprehod po YouTubu, kjer je mogoče najti zajeten kos zgodovine Krugmanovih nastopov v javnem prostoru, pa pokaže, da ima avtor močno politično inklinacijo na demokratsko stran ter izjemen odpor do republikancev, posebno do administracije Georgea Busha mlajšega (kar sicer ni nekaj, kar bi Krugmana postavljalo v kakšno posebno disidentsko luč).
Knjiga Ustavimo to krizo takoj! (End This Depression Now!, 2012) je pamflet, podobno, kot je bil pamflet Free to Choose (1980) Miltona Friedmana ali pa Anticapitalistic Mentality (1956) Ludwiga von Misesa, in podobno kot avtorja obeh omenjenih knjig tudi Krugman, znan kot saltwater ekonomist, ne skriva svoje teoretične in politične pozicije. Razlika je seveda v tem, da Krugman s svojim pamfletom rešuje krizo in se trudi v ekonomsko znanost vrniti nekatere refutirane keynesianske koncepte, medtem ko sta poskušala Friedman in von Mises spremeniti svet in refutirati keynesiansko teorijo.
Do te točke je zgodba precej poštena, če dobesedno verjamete (in molite h Keynesu, klečeč na njegovi Splošni teoriji zaposlenosti, denarja in obrestne mere, 1936; sl. prevod 2006) v keynesiansko teorijo poslovnih ciklov, vidite svet precej platonistično in nimate težav ne s Heglom ne s konceptom historičnega determinizma, politiko pa si predstavljate bolj kot preurejanje (in ne kot upravljanje) družbe. Če ste na vse odgovorili pozitivno, je to pravo delo za vas! V jeziku, ki je Keynesu popolnoma dosleden, boste ugotovili, kakšni so vzroki krize in kako jo razrešiti. Izvedeli boste tudi, kdo so tisti, ki jim kriza ugaja in ki bi naredili vse, da je le ne bi ustavljali s pomočjo benigne leviatanske ekonomske politike. Kdo vse to so, je v Krugmanovem svetu že dlje časa jasno (ja, ameriški republikanci, Angela Merkel pa tudi nekateri za keynesianizem ne preveč zagreti demokrati). Problem nastane, ko Krugman postavi nekaj nedopustnih trditev, očitno v želji, da bi čim bolj dokazal, prikazal, pojasnil svoje poante ter vzroke in posledice. Nedopustnih, kajti (če se poigramo z besednjakom, ki je Krugmanu ljub, saj je fen znanstvene fantastike) kot pravi v Gospodarju prstanov Treebeard: »A wizzard should know better.«
»Založnika gre sicer pohvaliti, da je knjigo izdal. Če ne drugega, je očitno, da se v okolici Slovenije alternative tržni ekonomiji niso iskale samo s ponovnim prebiranjem Marxa, Lenina, Maa ter Kardelja.«
Vzemite denimo izhodiščni primer zagovora potrebe po fiskalni intervenciji ekonomske politike, ko Krugman operira z otroškim vrtcem na washingtonskem Capitol Hillu in kuponi za varovanje otrok. Ko takšen sistem kolabira, pravi Krugman, ga je mogoče oživiti samo s fiskalno injekcijo, torej z več kuponi. S tem avtor v zamahu opravi s tistim, kar pozna od prvega dneva, ko je sedel v ekonomsko učilnico: z mehanizmom trga. S ponudbo in povpraševanjem ter prilagajajočo se jima ceno, kar je bila podstat vseh velikih idej, ki jih je dal ekonomiji in za katere je dobil Nobelovo nagrado. A če zavrnemo trg, zakaj ga sploh še reševati s fiskalno injekcijo? Zakaj ne kar prestopiti v demokratični socializem? Hote ali nehote Krugman v mehanizmu, ki ga predlaga, tudi ne vidi problema z inflacijo. Kdor Krugmanovo delo sicer bolje pozna, ve, da problem inflacije odpravlja z enako lahkostjo kot vsi keynesianci, preden so naftni šoki refutirali njihovo teorijo.
Tradicionalno se spet izogne pojasnilu, kako sta paradržavna stanovanjska sklada Fannie Mae in Freddie Mac pomagala »skuhati« krizo, oziroma zaobide vse tisto, na kar so ga mnogi komentatorji opozarjali od prvega dne, ko je v javnosti razvil teorijo, da sta bila oba sklada žrtvi in ne generatorja krize. O Clintonovi vlogi pri pervertirani deregulaciji finančnega sistema in masivni umetni premestitvi investicijske aktivnosti v nepremičninski sektor ni napisane niti besede. Namesto tega Krugman pojasni, kako zelo škodljivo je bilo izgnati keynesianizem iz ekonomskih učbenikov; to utegne začuditi tudi nadvse zagrete keynesiance, saj je v svetovnem merilu najbolj razširjeni univerzitetni učbenik Paula Samuelsona in Williama Nordhausa sicer neoklasična sinteza, a močno, močno nagnjena v keynesianizem in novi keynesianizem).
Dolg ni slab, je eno izmed sporočil knjige. Še več – fiskalna ohlapnost je nujni pogoj za reševanje vseh vrst krčev, ki jih kriza prinese s seboj. A to sporočilo se je obrnilo proti Krugmanu. Avtor se je v zvezi s tem zapletel v neskončno mnogo debat doma in po svetu: najprej so mu Španci pojasnili, da so pod socialistično vlado »dajali državljanom denar v roke«, pa ni pomagalo – a Krugman jim je odvrnil, da so ga dali premalo. Na svojem blogu je objavil prispevek Estonian Rhapsody, ki je aplikativna ekstenzija tez iz knjige Ustavimo to krizo takoj!, v katerem je pojasnil, da fiskalna konservativnost ni rešila in ne bo rešila Estonije. Krugmanov problem je ne le, da je izgubil temu sledečo debato z estonskim predsednikom Toomasom Hendrikom Ilvesom, tudi realnost ga je popolnoma negirala, saj ima Estonija zopet zdravo gospodarsko rast. Podobno se je zgodilo po njegovem napadu na latvijsko ekonomsko politiko. Vmes je doma provociral demokrate in jim očital premajhno redistribucijo denarja in premajhne fiskalne stimule. Dobra novica za Krugmana je seveda to, da na planetu obstaja Slovenija, kjer se je ljudstvo uprlo varčevanju in se država še naprej zadolžuje; ta zgodba bi namreč znala biti ustrezen keynesianski kontrapunkt latvijski in estonski zgodbi, če govorimo o pristopih k premagovanju krize.
Če se bo kriza v normalnem svetu (torej ne v Sloveniji) končala tako, kot se zdaj zdi, da se je, potem Krugman s svojo knjigo ne bo postal ravno profet, kaj šele Keynes sodobnega časa (tudi če se bodo pojavile interpretacije, da to niso zdravi temelji in da vodijo v novo krizo, se mu zgodba več ne bo sestavila). Podelitev Nobelove nagrade za ekonomijo za leto 2013 Eugenu F. Famu, Robertu Shillerju in Larsu Petru Hansenu morda že kaže na to, da Krugmanove teorije (ne spreglejte, da je v zadnjem letu Krugman začel iz ropotarnice vleči in propagirati celo model IS-LM!) ne držijo več vode. Če niste ravno ljubitelji teorije zarot, potem boste že morali priznati, da gre za rehabilitacijo teorije, ki ima precej povezav s popularno razlago »celotna ekonomska znanost je zanič in je povzročila krizo«.
Da knjiga republikanskim hardkorovcem ni bila všeč, je menda jasno, Krugmanove teze pa niso ravno pogodu ne demokratom ne Obamovim privržencem, saj se jim v krhki situaciji, v kakršni se nahajajo, ne zdi več zabavno poslušati zmerjanja, da bistveno premalo trošijo in se premalo zadolžujejo. Ne preveč presenetljivo je Krugman naletel na brutalen »Stop!« tako pri konservativno-libertarnih think-tankih (družboslovnih institutih, pri nas so se že prevajali z »mislišča«), navsezadnje jih je razglasil za plačance republikanskih sokolov, kot tudi pri vseh skupinah pod socialistično-marksistično-levo-anarhističnim dežnikom. Očitek teh je predvidljiv: Krugman s fiskalno ohlapnostjo in zadolževanjem zgolj brani tržno ekonomijo, ki pa je tako zgrešen koncept, da ga nikakor ne smemo braniti in vedno znova inovirati ter s tem prolongirati, ampak je treba poiskati novo alternativo.
Ne nazadnje je smiselno preveriti, kako in če sploh je Krugman vplival na slovensko akademsko sceno in ekonomsko politiko. Vpliv na ekonomsko politiko je ničen, ker ta že tradicionalno izhaja iz ad hoc fantazem in mesijanske prepričanosti o preurejanju sveta po vizijah (ekonomsko in finančno nepismenih) politikov. Njegov vpliv na akademsko sceno je nekaj večji, predvsem pa glasnejši: v Sloveniji namreč obstaja kolumnist in javni komentator, ki je po idejah in načinu komunikacije popolna (na žalost tudi bleda) kopija Krugmana.
Založnika gre sicer pohvaliti, da je knjigo izdal. Če ne drugega, je očitno, da se v okolici Slovenije alternative tržni ekonomiji niso iskale samo s ponovnim prebiranjem Marxa, Lenina, Maa ter Kardelja (ki so se ga mnogi lotili čisto prepozno in iz napačnih vzrokov), ampak tudi in predvsem Keynesa. Prevod je odličen, najboljše pri tej izdaji pa je, da v njej ni predgovora kakšnega lokalnega blazneža. Kar pa je v knjigi brez dvoma odlično, so enostavne razlage osnovnih ekonomskih konceptov in relacij. V tem je Krugman vrhunski, razen kadar se, kot v primeru vrtca na Capitol Hillu, začne pretvarjati, da o nekaterih konceptih nikoli ni še ničesar slišal. Meni pa ne zamerite, če se bom vrnil k branju Man, Economy, State (1962) skupaj s posebej izdanim drugim delom Power and Market (1970) Murrayja Rothbarda.
Pogledi, let. 5, št. 1, 8. januar 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
