Državljanska vojna po srbsko
TV-nadaljevanka Ravna Gora, 1. sezona, radiotelevizija Srbije. Režija Radoš Bajić.
18. 02. 2014
Na srbski televiziji se je pred kratkim končalo predvajanje prve sezone zgodovinske nadaljevanke, ki je obljubljala radikalno drugačno interpretacijo dogodkov iz druge svetovne vojne. Izkazalo se je, da zadeva ni toliko drugačna ali nepričakovana kot katastrofalno diletantska.
Radoša Bajića, srbskega igralca, kolumnista časnika Politika, predvsem pa scenarista in režiserja, starejše generacije poznajo zlasti po vlogi Sekule iz komične trilogije o pogosto ovdovelem šumadijskem kovaču, mlajše pa po izjemno popularni seriji Selo gori, a baba se češlja (2007–11, izvršna producentka je bila Bajićeva hčerka Jelena, tako kot pri Ravni Gori; pri obeh projektih sodelujeta tudi Bajićev sin Nedeljko, igralec in producent, ter Jelenin mož Predrag Jocić, producent in snemalec). Uspeh te ljudske nanizanke je verjetno prepričal pokojnega direktorja RTS Aleksandra Tijanića k podpisu pogodbe o snemanju novodobnega srbskega epa o bratomorni vojni v času druge svetovne vojne Ravna gora, ki je že pred začetkom snemanja dodobra pretresla srbsko javnost, in to predvsem po zaslugi samega Bajića, ki je samozavestno napovedoval novo osvetlitev srbske državljanske vojne in svetosavsko pomiritev obeh strani po zaključku predvajanja. Njegove izjave so izzvale strupene levičarske izlive o revizionizmu in cinično skepso privržencev vojske kraljevine Jugoslavije, »ravnogorcev«, začetek predvajanja je spremljal celo levičarski protest pred zgradbo RTS. Serija, ki je razburila srbske »kafane« bolj kot karkoli v zadnjih petnajstih letih, pa je vendarle prišla na ekrane ob večernih nedeljskih urah novembra 2013 in se iztekla sredi januarja.
Odojki in kubanke
Obdelajmo najprej ravnogorce. Njihova geneza je jasna: ko fronta razpade (bežijo seveda v glavnem Hrvati, Bošnjaki in Slovenci), se bivši pripadniki kraljeve vojske spontano, v kontekstu srbske vojaške tradicije premaknejo v gverilo. Ta gverila pa je skozi oko Bajićeve kamere predvsem dolgočasna. ravnogorci v glavnem jedo, pijejo, nekaj malega hodijo pa potem spet jedo in pijejo. Vmes je prikazano klanje Bošnjaka (za katerega ve samo Bajić), poskus posilstva Srbkinje (ki ga lahko kontekstualizira samo Bajić) in medsebojno prepiranje (ki ga ob odsotnosti zgodovine potrdi le Bajić) in, ja, uganili ste, več odojkov in jagnjetine, kot je mož v Mihajlovićevi vojski. V devetem delu je v maniri B-produkcije celo nekaj akcije, saj si ravnogorci izmenjajo nekaj strelov z Nemci … in to je to. Ne duha ne sluha o prvih, zelo krvavih spopadih ravnogorcev z ustaši in Nemci v vzhodni Bosni. Namesto tega steče prva kri pri vojnem zločinu.
Na tem mestu se normalen človek prime za glavo in potarna, kje so časi »partizanaric« Veljka Bulajića, ko so bili ravnogorci vse do razkola s partizani prikazani kot dokaj prijetni patrioti, pa čeprav rahlo omejeni »Srbende«. Ni kaj, Bajić res meče novo luč na srbsko zgodovino.
Posebno obdelavo potrebuje Bajićev Draža Mihajlović, ki ga igra odlični Nebojša Glogovac (znan iz filmov Past, Nebeška vaba, Dežela mrtvih, Hadersfild). General Mihajlović je v najboljšem primeru prikazan kot omejeno budalo, četudi dobričina. Razpravlja o svobodoljubnem ruskem narodu (?), nikakor ne zmore vzpostaviti discipline med podrejenimi častniki (spopad majorjev Paloševića in Stankovića), ni sposoben prepričati lastne vojske, da Bošnjaki niso podljudje, obdaja pa se izključno z ljudmi, ki so zahrbtni kimavci. Kako bo takšen Mihajlović prehodil drugo svetovno vojno, ni jasno. Kot zdaj kaže, bo v zemljanki na Ravni gori jedel odojke, pil pivo znamke Jelen in modroval o tem, kako ga bo nekoč nasledil Vuk Drašković, medtem pa bo njegova vojska požgala, oropala in posilila Srbijo ter pojedla vse odojke do Tokia. Za takšno vlogo Bajić ni potreboval tako odličnega igralca, kot je Glogovac, mirno bi lahko zaposlil kakšno vaško budalo. Zanimivo bo videti, ali bo v Bajićevo Ravno goro zašel tudi Hrvat Zvonimir Vučković (in z njim še kakih dva tisoč hrvaških orjunašev), poveljnik prvega ravnogorskega korpusa in Mihajlovićev tesni sodelavec, ki postavlja ravnogorstvo v zanimiv, doslej še nepojasnjen kontekst. Prva sezona se konča, ko Draža Mihajlović zakoraka na Ravno Goro. Ta prizor pa je tako boleče patetičen, da so v primerjavi z njim celo dialogi Froda in Sama v Kraljevi vrnitvi (zadnjem delu trilogije Gospodar prstanov) kot najbolj brutalne scene iz kakšnega Jeklenega križa Sama Peckinpaha.
Potem so tu komunisti. Čeprav so prisotni že od samega začetka, se Josip Broz (igra ga Dragan Bjelogrlić) pojavi šele v devetem delu. In kakšen prihod je šele to! Popolnoma v stilu Bajićeve napovedi, da bo padla nova luč na zgodovino: Broz ni več sin in oče jugoslovanskega naroda, niti moder vizionar in zaskrbljen poveljnik na Sutjeski in Neretvi, ne, Josip Broz je za Bajića zagrebški hohštapler, ki želi (kako smešno, glede na to, da ga igra Bjelogrlić) luksuzno in »boljše življenje«. Prvi vtis o Bajićevem Brozu je, da poskuša naslikati na luksuz mahnjenega spletkarja s cigaro v ustih, čigar vizije so omejene na predstave o golih tovarišicah. Nič bolje se ne obnese, ko se sestane z vodilnimi srbskimi komunisti (prvič so na filmu Aleksandar Ranković, Milovan Djilas, Svetozar Vukmanović - Tempo, in to je dejansko ena redkih fascinantnih zadev v seriji): zanimajo ga luksuz in spletke, stare komuniste obravnava kot proletarske klošarje, vodstvo srbskih komunistov pa kot natakarje iz beznic ob ibarski magistrali, ki jih lahko nadira, terorizira in se jim laže. Če so »partizanarice« Tita poveličevale v nadčloveka, ga Bajić degradira v groteskno karikaturo, ki stereotipno pojmovanje o njem še potencira. Če se bo tako nadaljevalo, bo verjetno Josip Broz kmalu ležal v jacuzziju v bosanskem Jajcu, kadil kubanske cigare, se zabaval z ukrajinskimi prostitutkami, vmes pa planiral množične likvidacije in streljanje partizanov v hrbet.
»Na tem mestu se normalen človek prime za glavo in potarna, kje so časi »partizanaric« Veljka Bulajića, ko so bili ravnogorci vse do razkola s partizani prikazani kot dokaj prijetni patrioti, pa čeprav rahlo omejeni »Srbende«.«
Spregledana dejstva
Podobno kot pri ravnogorcih tudi pri komunistih za Bajića zgodovina ni ravno pomembna. Interpretacija komunistične zgodbe se bizarno osredotoča na za zgodovino ne preveč pomembnega Slobodana Penezića - Krcuna (politkomisar in pozneje pomemben srbski oznovec, čigar smrt je še danes kontroverzna, predvsem za Rankovićeve privržence), ki na začetku maja 1941 na zemunski železniški postaji nestrpno in z zaljubljenimi očmi pričaka Josipa Broza (Krcun je bil takrat v resnici v Sandžaku.)
Sledi famozni majski sestanek s srbskim politbirojem: zgodovinsko bizarno, ampak Bajićev Broz se razburi nad nesposobnostjo Vladimirja Dedijerja, da bi prebegnil iz Neodvisne države Hrvaške (NDH). To je bizarno zato, ker so v NDH do 22. junija (tj. do dne nemškega napada na Sovjetsko zvezo in s tem razveljavitve zavezništva med obema državama) potekali dogovori o legalizaciji Komunistične partije Hrvaške, kar seveda govori vse kaj drugega kot to, da bi se morali iz te kvizlinške tvorbe komunisti evakuirati.
Pri Bajiću lokalni komunisti (v arhetipskem raju Planinici, ki jo je zajela vojna vihra) že organizirajo akcije proti Nemcem, pa čeprav so dejansko po navodilih Sovjetske zveze morali vztrajati pri pasivnem načrtovanju revolucije (če ne verjamete, vzemite v roke Metoda Mikuža). Gledamo torej, kako ravnogorci žrejo, pijejo in so nasploh čezmerni, komunisti pa se med čakanjem na proletarsko revolucijo srečujejo po knjižnicah, meščanskih stanovanjih in čudnih parkiriščih, vsakemu, ki ima pet minut časa, pa z jehovskim nasmehom razložijo prav vse o svoji pop ikoni Stalinu. Patetično, kot da bi opisoval retardirance, ki se jim je revolucija zgodila, ne pa da so jo načrtovali in izvedli; zgolj na osnovi videnega lahko sklepamo, da sta državljansko vojno zakuhala benigni, bradati bebček iz zemljanke in spletkarski kurbir iz meščanske vile. Bajić je v prvi sezoni popolnoma izpustil izjemno vplivnega komunista, agenta NKVD in Brozovega najnevarnejšega tekmeca, Bošnjaka Mustafo Golubića, čigar smrt je nepovratno spremenila tako zgodovino komunizma v Jugoslaviji kot zgodovino komunističnega partizanstva. To ignoriranje ključnih imen in dogodkov v aprilu in maju leta 1941 pa je že falsifikacija zgodovine in daleč stran od napovedanega prikazovanja Josipa Broza in komunistov v drugačni luči.
Presenetljiva pa je Bajićeva interpretacija de facto kolaborantov, konkretno Milana Nedića. V nasprotju z vsemi pričakovanji je Nedić prijazen dedek, ki ga skrbi za Srbijo in je v prvi sezoni v strogem hišnem priporu (ob tem pa ne izvemo, da je bil Nedić edini srbski general, ki ni bil ne v ujetništvu ne v ilegali in je bil torej deležen preferenčne obravnave okupatorjev). Dobimo tudi psevdoantični Nedićev samogovor o tem, da je Jugoslavija padla zato, ker nihče ni upošteval njegovih nasvetov, da se domovina ne brani na mejah, ampak v notranjosti. Kot da ne bi bil ravno Nedić (ki je prvi dan invazije razpustil svojo vojsko in se odpeljal domov) avtor Nedić-Rupnikovega utrjevanja na jugoslovanski meji in kot da ne bi ravno Nedić celo kaznoval Mihajlovića, ker je bil ta za strategijo obrambe znotraj države in ne na njenih mejah.
Počasi (kadri so res neskončni) pridemo do največjega šoka serije: Bajić poskuša rehabilitirati izdajalca Nedića, Dražo Mihajlovića spreminja v bedaka, Josipa Broza pa v karikaturo iz erotičnega časopisa. Če bo šlo tako naprej, bo Bajićev Nedić do konca serije postal ali Razkolnikov ali pa se bo reinkarniral v Nelsona Mandelo. Nemci so sicer v tej seriji prikazani še za odtenek bližje prvotnemu zlu, kot v Tarantinovih Neslavnih barabah (na primer bipolarni oficir SS v petem delu in gestapovski folksdojčer v šestem, ki bi ga res morali videti!). Žal Bajićeva razgledanost očitno ne seže do enega največjih modernih srbskih pisateljev Borislava Pekića, saj bi bil v nasprotnem primeru model hladnega gestapovskega oficirja iz romana in filma Kako upokojiti vampirja (istoimenski TV-film iz leta 1977 je režiral Slavoljub Stefanović - Ravasi, pri katerem je Bajić zaigral v filmu Led pet let pozneje; Bajić je Led pred nedavnim s svojo družinsko produkcijsko hišo recikliral) bistveno bolj srhljiv, kot so Bajićevi Nemci, ki delujejo bolj kot komični vložek.
Slovenski prispevek
Še nekaj zanimive plehkosti: Radko Polič v seriji igra Rudolfa Ukmarja, podpolkovnika aprila 1941 že fantomske kraljeve vojske. To sicer za Poliča ni edina vloga oficirja fantomske vojske v srbski kinematografiji: leta 2001 je namreč v zadnjem filmu Živojina Pavlovića Dežela mrtvih igral zastavnika Janeza v še eni fantomski vojski, ki se ji je tedaj že reklo jugočetniška soldateska. Tudi v Pavlovićevem filmu je igral Nebojša Glogovac, in sicer Poličevega sina, ki ga je bolj kot študij prava v Prištini mikal kriminal. Tokrat igra Glogovac Ćićo (vzdevek Draže Mihajlovića), moralnega očeta, ki ga Poličev Ukmar pusti na cedilu in obkroženega s sociopatskimi karakterji.
Serija, ki je v prvi sezoni komaj uspela pokriti obdobje med aprilom in junijem 1941, je nenormalno razvlečena, zgodovinski dogodki so obravnavani pristransko, poskusi rehabilitacije izdajalcev, kakršen je bil Nedić, so na meji psihotičnega, redefiniciji Draže Mihajlovića in Josipa Broza pa sta bizarni. S tega vidika je serija ogromen neuspeh srbske javne televizije. Če druga sezona res pride (o čemer je v srbskem javnem prostoru vse več dvomov), bo njena morda kaj boljša ocena odvisna od tega, ali bo k Mihajloviću prišel Zvonimir Vučković in ali bo prikazan spopad med Brozom in Mustafo Golubićem. Če tega ne bo, potem bo širokopotezni projekt verjetno pokopal tudi Bajićev renome.
Pozitivna plat serije pa je, da vsaj za zdaj v njej še ne nastopa Nikola Kojo.
Pogledi, let. 5, št. 3, 12. februar 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
