Racionalizaciji ob rob, racionalnosti v slovo
Foto: Igor Zaplatil
17. 06. 2012
Skorajda zaključena epizoda (zaradi morebitnega referendumskega veta policijskih sindikatov) o zmanjševanju proračunskih odhodkov je prinesla precej pomembnih naukov in spoznanj za vso državo. Ne preveč presenetljivo so ti nauki in spoznanja odmaknjeni na sam rob javne debate, pa čeprav se zdi, da na novo definirajo marsikateri pojem in relacijsko zvezo, predvsem v območju političnega in sindikalnega trga, v precejšnji meri pa tudi razumevanja sveta (ekonomije), ki nas obdaja.
Spomnimo: sindikalisti, združeni v Sindikatu vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (SVIZ), so se od vsega začetka postavljali na kar najbolj diametralna pogajalska izhodišča nasproti vladnim predlogom, to pa pod geslom sindikalnih načel obrambe pravic zaposlenih, ki jih predstavljajo. Njihova izhodiščna pozicija je bila v grobem naslednja: zaposleni v javni upravi niso povzročili gospodarske krize (za nepoučene: krizo so povzročili tajkuni, banke in amorfna skupina neoliberalcev), zato tudi ne morejo nositi bremena krize, sploh pa ne tako, da se njihove pravice zmanjšajo pod raven, ki še omogoča izvajanje visokokakovostnih storitev, ki jih nudijo. Povedano drugače, več na strani javnega sektorja ni mogoče ponuditi. Parola »Vse nespremenjeno!« (s ponujeno infinitezimalno nizko ravnijo varčevanja) je bila torej tista, ki je velik del Slovenije popeljala v enodnevno stavko. Presenetljivo pa je bil epilog pogajanj popolnoma drugačen, kot so bile stavkovne zahteve: najaktivnejši sindikat je popustil do tiste mere, da bi moralo biti danes vsakemu članu tega sindikata jasno, da je bila stavka navadna farsa.
Kaj je bilo na sindikalni strani še nenavadno? Denimo odklanjanje plačila stroškov stavke s strani sindikatov, ki je razkrilo, da stavke niso pospremljene s stavkovnimi skladi (ki se napajajo iz članarin), kot je običajno v primerljivih državah. Razkrila se je tudi dilema, ali so pogajanja, v katerih sindikatom pogajalska moč popušča, res dovolj dober razlog za brezplačno stavko ali ni to morda prihranjeno za takrat, ko se sprejemajo zakoni, ki so v nasprotju s kolektivnimi pogodbami. Razkrilo se je tudi, da se v vzgoji in izobraževanju nekatere storitve plačujejo neposredno iz žepa uporabnikov (denimo položnice za vrtec, izredni študij) – in da tudi če člani sindikatov zaradi stavke odklonijo izvedbo teh storitev, škode pa ne mislijo povrniti, ker je stavka njihova pravica –, neizvedene, čeprav že plačane storitve, pa postanejo problem njihovega kupca.
Koga zastopajo sindikati?
Kljub vnetemu ponavljanju, da je šolstvo stavkalo kot celota, je bila ta trditev ali lažniva ali pa namerno zlorabljena. Stavka je bila namreč v domeni SVIZ oziroma članov tega sindikata. Ker je največ teh članov v predšolski vzgoji in osnovnem ter srednjem šolstvu, je tam identiteta šolstvo = SVIZ dejansko držala, drugod pa ne. S tem se odpira že naslednje vprašanje: kako je mogoče, da živimo v državi, kjer se sindikat lahko pogaja o vseh parametrih delovnih pogodb vseh zaposlenih, ne le svojih članov in tistih, ki so ga izrecno pooblastili za to? Še več, po fakultetah je krožilo toliko sindikalnih pozivov k sindiciranju in ustanavljanju stavkovnih odborov (in to komajda na začetku pogajanj!), da je bilo mogoče sklepati, kot da so razmere idealne (in morda celo namenjene) za akvizitersko širjenje sindikalnega trga. Pri vsem tem sploh še ne govorim o tem, kako so bili skorajda vsi podatki o stanju stvari, ki so jih prikazovali sindikati, nenavadno različni od vseh drugih meritev, ki jih opravljajo različne domače in tuje institucije. Ali so bili to skriti populistični asi iz sindikalnih rokavov, nespretna retorika, ki je podcenjevala razgledanost državljanov, ali pa je šlo za prilagajanje realnosti sindikalnim zgodbam, si lahko odgovorite sami.
Če k temu dodamo spontane delavske upore (proti sindikatom) v Vegradu, Muri in Gorenju ter izjemno skromne proteste proti roparskemu gradualizmu slovenske ekonomske politike zadnjih dvajsetih let, potem je na dlani sklep, da je s sindikati v Sloveniji nekaj zelo narobe. Zaustaviti praktično celo državo za en dan zato, da je nazadnje rezultat te stavke potenciran najslabši nominalni sindikalni rezultat; javno operiranje s podatki, ki postavljajo pod vprašaj legitimnost sindikalnega načina pogajanja; izkoriščanje pogajanj za sindikalno akviziterstvo; grožnje s stavkami, še preden se pogajanja dobro začnejo; pogajanje v imenu zaposlenih, ki niso njihovi člani, in zanikanje realnosti na skorajda vsakem koraku – vse to kaže na dejstvo, da je sindikalni trg vsaj nenavaden in da že nekaj časa ni več tako očitno, da so le sindikati tisti, ki imajo koncesijo na pravičnost.
Izgubljena opozicija
Potem so tukaj še nauki za politični trg: ne gre drugače, kot da se vprašamo, ali je res ta vlada toliko boljša in ta opozicija toliko manj zlobna, da je bil končno sklenjen dogovor s sindikati? V čem je bil smisel lanskih referendumov in zakaj se prejšnja vlada s sindikati ni mogla ničesar dogovoriti? Del odgovora zagotovo leži v dejstvu, da je s projekti, kot je bila pokojninska reforma, prejšnja vlada proti sebi angažirala ne samo sindikate, ampak tudi splošno javnost, za katero je pokojninska reforma vsaj tako pomembno vprašanje, kot je za povprečnega Srba pomembno vprašanje Kosova. Tokrat so sindikati bolj ali manj ostali sami, del javnosti, ki je bil proti racionalizaciji na strani proračunskih odhodkov, pa se je angažiral predvsem zaradi tega, ker jim politični predznak trenutne koalicije ni po volji – ta razlaga je daleč od predvolilnih razmer, ko je pričakovanje predčasnih volitev oblikovalo politični trg. Še huje, razen SVIZ in radikalnih policijskih sindikatov je tokrat sindikalna enotnost enostavno razpadla. Kar kaže najprej na to, da sindikati v javni debati tiste, ki jih za to niso pooblastili, predstavljajo samo tedaj, ko je tematika vsaj tako vroča, da zajame še politični in strogo rentni spekter, potem pa še to, da enoten sindikalni trg ne obstaja. Če pa ne obstaja, potem prav tako ne more držati univerzalna domneva, da sta pravičnost in solidarnost v ekskluzivni domeni sindikatov, ampak je ta teza utemeljena na cilju maksimizacije sindikalnega trga.
Zgodbe okoli racionalizacije odhodkovnega dela proračuna pa so razkrile še nekaj drugih zanimivosti o političnem trgu. Najprej, očitno je, da se je na levem polu političnega trga pojavil dominantni igralec, ki ga konkurenca iz istega dela političnega spektra dojema kot predatorja. Reakcija socialnih demokratov (SD) na Pozitivno Slovenijo (PS) je ekstremna – iz pragmatičnosti se namreč transformira v ekstremizem. Borut Pahor, predsednik vlade, ki je bila odgovorna za velikansko kopičenje dolga te države (ta se je v dobršni meri porabil za tipično socialnodemokratsko redistribucijo socialnih transferjev in subvencij), je nenadoma tisti, ki SD premika v desno in je poln nevarnih neoliberalnih idej. Če upoštevamo, da so bile laburistične in socialdemokratske reforme v Veliki Britaniji in Nemčiji bistveno resnejše kot Pahorjevo razdeljevanje izposojenega denarja, pa Blaira in Schröderja noben resen analitik ni pošiljal na desni spekter političnega trga, potem sedanjo retoriko dela SD lahko pojasnimo zgolj s krčevitim bojem za prostor na levici. Če so člani SD še pred letom dni tedanji opoziciji večinoma upravičeno očitali miniranje reform (kar pa je bila zaradi pogosto nedodelanih reformnih predlogov v resnici slaba politična strategija), tokrat težko razumemo njihovo katastrofično in demagoško kritiko ter dobesedno nesmiselne predloge za sanacijo proračunskega primanjkljaja. Da niti ne govorim o neverjetnem paradoksu, ko SD v bitki za diferenciacijo, ki se imenuje »kdo je bolj lev na levici«, navaja identične predloge za prestrukturiranje proračunskih odhodkov kot PS.
Na drugi strani dve novi stranki v parlamentu razen nekaterih posameznikov zaenkrat ne delujeta kot kakšna posebna novost na političnem trgu: Pozitivna Slovenija zaenkrat povzroča zgolj deformacijo in drobljenje SD, Državljanska lista (Gregorja Viranta) pa je razen finančnega ministra praktično neopazna.
Vse ostalo je bilo predvidljivo. Kulturniki so z enako vnemo kot vselej skočili v zrak in divje pojasnjevali, da brez denarja ni Prešerna, univerzitetni krogi so se iz rentnikov preobleki v znanstvenike in pojasnili, da obstaja identiteta med racionalizacijo in apokalipso ter da brez denarja tudi ni Stefana, velik del medijev je ali znova slikal neoliberalnega satana z Gregorčičeve ali modro kimal tistemu, čemur so pred letom ostro nasprotovali, sleherniki so se strinjali, da je treba varčevati, vendar so v isti sapi trdili, da obstaja tam zunaj še nekdo drug, pri katerem naj vlada prej začne varčevati itn.
Le policijska sindikata sta uspela presenetiti z zrelostjo in odgovornostjo in sta nekaj tednov po sklenjenem dogovoru spomnila, da policisti še stavkajo, in to tako, da so za talce z grožnjo referenduma vzeli kar celo državo. In če to ni lekcija o deformaciji instrumenta referenduma, potem je Slovenija na poti v raj.
Pogledi, št. 10, 23. maj 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
