Kje najti Jurija Kobeta?
Zadnji povod za bičanje Kobetove arhitekture je prizidek k stari ljubljanski operni stavbi arhitektov Hraskyja in Hrubyja. Mesarski most, ki se zavestno na široko ogne Plečnikovi stavi prehoda čez Ljubljanico sredi kompozicije Ljubljanskih tržnic, je prav tako potrebno omeniti v tem kontekstu. Kaj dosti več iz Kobetovega opusa pa tudi večina tistih, ki Kobeta označujejo za še enega tistega arhitekta, ki z vnosom predimenzioniranega novega in industrijskega na silo maliči staro, kakovostno, rokodelsko, ne zna našteti. Prav zato in pa zaradi trenutne aktualnosti nekaterih Kobetovih projektov, ki se vežejo na urbanistično linijo okoli Ljubljanice, je knjiga o delu Jurija Kobeta v Ljubljani dobrodošla. Še posebej zato, ker z bogatim slikovnim gradivom in jasnimi besedili, ki se ognejo najtršemu arhitekturnemu žargonu, Kobetovo arhitekturo pojasnjuje in tudi pojasni celo laiku.
Najdragocenejši je uvodni Florijančičev prispevek, ki arhitekturno logiko in estetiko Jurija Kobeta umesti zgodovinsko in tudi filozofsko. Ko je Kobe za potrebe ministrstva za zunanje zadeve adaptiral poznosecesijski kompleks Mladika, je stavbi Maksa Fabianija in Cirila Metoda Kocha povezal v modularno-konstrukcijskem elementu, ki izveden v pločevini ustvari rez in motnjo v historični dikciji starih objektov. Podoben dialog med motnjo in argumentiranim spojem slogov različnih časovnih obdobij vidimo v stekleni nadgradnji visoke šole za zdravstvo ali pa v stanovanjski soseski Tabor, ki z večplastnostjo fasade oziroma z njenim gibanjem med steklom, opeko in peščenim ometom živahno komunicira tako z ometanimi hišami na Slomškovi ulici kot z bližnjo historično stavbo Slovenskega etnografskega muzeja ali s secesijskim Taborom. Te geste spletajo Kobetovo filozofijo, katere izvore nam predstavi Florijančič.
Kobe je dedič Edvarda Ravnikarja, pri katerem je diplomiral in se naučil arhitekturne iskrenosti, to je nezatajevanja konstrukcijskih elementov objektov, in načrtovanja kot dobro domišljenega sopostavljanja volumnov. Hkrati je bil Kobe del generacije, ki je morala najti svoj način, kako se uveljaviti mimo velikega učitelja. Jurij Kobe se je tako na začetku sedemdesetih znašel na londonski šoli AA (Architectural Association). Verjetno je tja prispel ravno pravi trenutek. Kot je nekoč zapisala celo sama Zaha Hadid, je AA prav v sedemdesetih, v času dekana Alvina Boyarskega, postala »kraj najbolj plodne arhitekturne domišljije«. Takrat je tam na primer študiral Rem Koolhaas, predavali pa so vplivna zagovornika neotradicionalizma v urbanizmu brata Krier (hvaležni odjemalec njunih idej je princ Charles) in italijanski postmodernist Aldo Rossi.
V resnici je arhitektura Jurija Kobeta utemeljena na vseh teh predpostavkah. Čeprav nas ob pogledu na prizidek opere mami, da bi zanikali Kobetovo spoštljivost do tradicije in preteklega stavbarstva, želimo to svojo misel reformirati najpozneje v trenutku, ko beremo besedilo Damjana Prelovška. Celo ta zavzeti plečnikolog namreč v Kobetovem mostu Barjanka in parku ob Gradaščici vidi nadaljevanje Plečnikovega urejanja brežin Gradaščice. Kobetu izreče priznanje, ko zapiše, da »razume Plečnikovo véliko idejo in potrebo po njenem nadaljevanju, ki ne sme postati njen plagiat«. Po drugi strani pisci najdejo celo priklop Kobetove arhitekture na kredo velikega Andreo Palladia. Ilko Čerpes denimo umestitev racionalnega, belega in geometrijskega kompleksa univerzitetnega oddelka za biologijo, katerega arhitektura govori tudi o nekakšni (naključni) slogovni uglašenosti Kobetovih vrstnikov Aleša Vodopivca, Janeza Koželja in Vojteha Ravnikarja, v agrarno okolje blizu ljubljanskega mestnega jedra spomni na način, na katerega je Palladio program meščanskih vil umeščal v ruralno krajino. Na palladijevsko konstruiranje volumnov pa v tekstu o Srednji zdravstveni šoli Ljubljana z njeno jasno členitvijo stavbnega volumna na sredino, levo in desno krilo, namiguje Florijančič.
Dragocen je sklic na še en vir ustvarjalnosti Jurija Kobeta. Posrečena umestitev drobnih Kobetovih skic na zunanje robove strani, ki si jo je zamislil oblikovalec knjige Ranko Novak, nam razkrije Kobeta kot slikarja in risarja. Kobe je »arhitekt rajsšine, s svinčnikom v roki, z narisanimi načrti, ki se dodelujejo skozi misli mnogih sodelavcev« (Florijančič). Kobe je namreč vendar tudi sin slikarja in arhitekta Borisa Kobeta in zato premore nekaj slikarske poetike. Prav zato se morda vedno znova znajde v družbi s kiparjem Jakovom Brdarjem. Verjetno mu je vseeno, če se ljudje čudijo nenavadni stavi sodobne arhitekture in brezčasne, tudi ekscentrične Brdarjeve kiparske poteze. To nam marsikaj pove o Kobetu; na primer to, da ga ni možno odpraviti kot arhitekta, ki želi biti predvsem moden. No, do tega se morate opredeliti sami. Kvaliteta knjige Deli mesta. Ljubljana je namreč tudi v tem, da se ne opredeljuje. Iz dikcije avtorjev besedil je moč čutiti odobravanje, vendar hvale ni najti. Je nazorna predstavitev projektov, opredelitev pa prepušča nam. In tega smo veseli.
(Objavljeno v Pogledih, št. 4, 9. februarja 2011.)