Tri poglavja iz romana, ki bo septembra izšel pri založbi Modrijan
Maj, november
10. 08. 2014
Počasi je peljal v kraj, ki so mu rekli mesto; ko je bil deček, je tudi on mislil, da je to mesto, čeprav je vedel, da so tudi večja mesta, Maribor in Ljubljana in Trst. Kupi snega so ležali ob cesti, nehalo je snežiti, a videti je bilo, kakor da je tu snežilo še bolj kot v Ljubljani. Na nebu so se pokazale zvezde. Ko je zapeljal v ozko ulico, so bili kupi vse večji, plug jih je tukaj odrinil prav na zidove hiš. In od tod na velik trg, popolnoma prazen, osvetljen z mesečino, pomešano z rumeno svetlobo brlečih uličnih svetilk. Na avtobusni postaji sta samevala dva avtobusa, pred katerima se bodo prav kmalu, že čez nekaj ur, v jutranjem mrazu prestopale temne postave delavcev in dijakov. Kako je poznal te ulice, ta sneg, stlačen ob stene, shojen od težkih čevljev, ta trg, to avtobusno postajo in tisto dolgo cesto, ki pelje proti poljem in mrzlemu pobočju tam zadaj za njihovo hišo. Poznal je jutranji mraz in redkobesedne sopotnike, ki čakajo, da se bodo oprla vrata avtobusa, ki glasno brni in ga motor že nekaj časa ogreva, da bodo čim prej sedli na sedeže in na njih zadremali ali gledali svoje zaspane obraze v okenskih steklih, dokler ne bodo luči ugasnile in bodo zunaj brzele mimo oken luči samotnih kmetij.
Tu je njegov dom.
Tu sem se zbudil v življenje, je utrujeno pomislil. Otrok, ki gre z mamo in njeno toplo dlanjo skozi sveže pomladno jutro, pridi k nam tvoje kraljestvo, kraljestvo življenja, ki je pred tabo.
Lahko bi rekel, da hiša stoji v predmestju, če mesto ne bi bilo tako majhno, da pravzaprav ne more imeti predmestja. Vse hiše so mesto, če se Bistrica sploh lahko imenuje mesto, bolje bi bilo reči trg. Bistrica se imenuje zato, ker skozi kraj teče bistra reka, majhna reka, rečica, večji potok. Tu je vse majhno, tudi on je bil tukaj majhen, in ko je bil majhen, so mu razložili, da je bila najprej bistra reka in potem mesto, ljudje so si tu postavili hiše, ker je tukaj tekla bistra reka. In ko so hiše že stale in jih je bilo že veliko, je kraj moral dobiti tudi ime in dali so mu ime po bistri reki Bistrici. Takrat je bila Bistrica še vas, potem pa so v njej bogati kmetje, ki so postali tudi trgovci in gostilničarji in učitelji in duhovniki, postavili velike hiše, šolo, cerkev, gasilski dom, kulturni dom, zadružni dom, širok tlakovan trg, majhno graščino na pobočju Bukovja; ko je bil Ciril majhen, si je predstavljal, da se je vse to zgodilo v kakšnem letu dni. Za malega Cirila je bilo leto zelo dolgo, trajalo je od zime do zime, od prvega sankanja do naslednjega. Zdaj je spet zima, ta november je zimski, sneži, je pomislil, zima mojega skorajšnjega tridesetega leta in trideset let je trideset zim. Sanke so še zmeraj v drvarnici na dvorišču, kovinski deli so zarjaveli, les morda že plesni.
Hiša stoji na robu trga, tam, kjer se začenjajo polja in travniki in se poti, ki peljejo čeznje, hitro izgubijo v bukovem gozdu, ki prekriva pobočje hriba. Hrib se imenuje Bukovje, ker ga preraščajo stara bukova drevesa.
Obsedel je v avtu s prižganim motorjem. Ni se mogel odločiti, da bi vstal, stopil do vrat in pozvonil. Videl je očeta, kako se zdrzne v snu, prižge luč na nočni omarici in pogleda na uro. Potem potegne odejo s sebe in išče copate ob postelji. Sede na posteljo in gleda predse. Čaka, da bo ponovno pozvonilo, morda se mu je samo sanjalo. Kdor živi toliko let sam, kogar nihče ne obišče, tudi lastni sin ne, temu nočni zvonec ne pomeni nič dobrega. Lažja je misel, da sploh ni resničen, morda je bil sen.
Zima njegovega šestega leta. Sedijo v gostilniški sobi, ki ji pravijo kavarna. Gostilna in njena kavarna sta na velikem trgu sredi trga, ki mu pravijo mesto in so ga tako hitro, v enem letu, zgradili ob reki Bistrici. Oče je rdeč v lica, ker pije vino. Mama se smeje in položi dlan na kozarec, ko hoče oče tudi njej natočiti vina, ona ne mara vina, raje ima kavo z mlekom, tudi kamilični čaj ima rada. Ciril pije malinovec. Profesor pa igra. To je tisti veliki gospod z metuljčkom, ki ga kličejo profesor, čeprav oče pravi, da sploh ni profesor. Je pa njegov prijatelj in igra violino. Tudi na Dunaju je igral. Zato zna valčke pa še marsikaj. Zdaj igra cigajnarja in kapucinarja. Tako igra, da so vsi dobre volje in pri sosednji mizi cigajnarja začnejo tudi peti. Jaz bi rad cigajnar bil, pa rdeče kapce nimam. Oče položi prst na ustnice, ne smejo peti, kadar igra profesor, zelo lepo igra, vso noč bi ga poslušal, pravi oče in si natoči še en kozarec. Ciril si je zapomnil tisto pesem. Ko so šli skozi tiho zasneženo mesto domov, je na ves glas pel, da je otroški glas odmeval med hišami malega mesta: Jaz bi rad cigajnar bil, pa rdeče kapce nimam, rdečo kapco že dobim, pa pušeljca še nimam. Cigajnarja si je zapomnil, ko že ni bil več tako majhen, prav velik pa tudi še ne, oče mu je razložil, da je to neka ljudska pesem s Koroškega. Glede kapucinarja pa nikoli ni mogel ugotoviti, kaj je profesor takrat igral. Kapucinarja? je rekel oče, ne spomnim se, da bi kaj takega igral. Ciril pa se je spomnil, dobro se je spomnil, da je igral profesor cigajnarja in kapucinarja. Preden je zaspal, je videl profesorja z rdečo kapo na glavi. Tudi zdaj, ko je sedel v avtu pred hišo, ga je lahko videl, z metuljčkom okrog vratu in rdečo kapo na glavi. In slišal. Tudi mamo, ki reče: pač ni imel nobene kape, kaj pa govoriš! Imel jo je, kliče mali Ciril, rdečo kapco je imel na glavi.
Drugo jutro je rekel, da bi tudi on rad igral cigajnarja in kapucinarja, ko bo velik. Če je tako, je rekel oče, moraš začeti že zdaj.
In je začel. Pozimi se je začel učiti violino, poleti mu je umrla mama.
Ni razumel.
Mogoče se je zato, ker ni razumel ali ni hotel razumeti, tega komaj spominjal. Tudi zdaj, ko je sedel v brnečem avtomobilu v zimski noči, ki se je nagibala v jutro, še zmeraj ni dobro razumel in se je spominjal zgolj ljudi s preplašenimi očmi, ki so prihajali v hišo, nekih sorodnikov in tovarišic in očetovih kolegic, ki so pozneje postale njegove učiteljice in so se vse po vrsti imele nekoliko tudi za njegove mame. Ni razumel, da mame ne bo več nazaj iz bolnišnice. Nekoč pozneje, imel je že petnajst let, mu je oče pripovedoval, kakšna navodila mu je dajala, preden so jo odpeljali. Skoraj vsa so bila povezana z njim. Prehladi in vitamini. Spat ob desetih. Ne mrzle vode sredi poletja. Bilo je poletje, ko je odšla, ni razumel, da je ne bo, tudi krste ni videl, za nekaj dni so ga preselili k teti Minki, ki je živela sama. Nikoli več ni maral poletja. Poleti je odšla mama. Leto je zanj teklo od zime do zime. Zdaj je spet skoraj zima. Ni hotel misliti na čas, ko sta bila z očetom sama. Ko je padel sneg, je mislil na sneg. Ko je igral violino, je mislil na profesorja, ki ni bil profesor. Imel pa je rdečo kapo.
Pogledal je k oknom. Oče spi. Mogoče se mu sanja o Marijici, njegovi mami. Kako položi dlan na kozarec, ker noče vina. Ali kako zavija s šalom njegovega sina. Pije kavo z mlekom in se smeje.
K njima se je preselila teta Minka, očetova sestra. Znala je ravnati s pralnim strojem in v nedeljo skuhati govejo juho. Vidi jo, kako v predpasniku stoji pri štedilniku in se obrne, ko Ciril vpraša, kdaj bo prišla mama. Gleda očeta v oči, potem steče ven. Kaj pa ji je, reče Ciril, zakaj je zbežala?
V oknu sosednje hiše se je prižgala luč. Tam stanuje njegov sošolec Sašo. Odlično je igral nogomet, na levem krilu. Šah pa malo slabše, Ciril ga je zmeraj premagal. Ker ga je premagal, mu je od jeze zadaj za hišo potisnil glavo v sneg. Ni mogel dihati, Ciril je mahal z rokami in ga močno sunil s komolcem, udaril ga je, če se temu lahko reče udarec. Vseeno sta bila prijatelja, vse sta si sproti odpuščala, poraze pri šahu in glavo v snegu. Takšnih človek nima nikoli več, ne zna več odpuščati. Morda je Sašo prižgal luč, ker ga je prebudil hrup brnečega avtomobila. Ali pa njegovo ženo.
Obrnil je ključ, motor je utihnil. Stopil je iz avtomobila, streslo ga je od mraza, a hkrati je začutil svežino, ki mu je v hipu zbistrila glavo. Mrzel veter je razgnal nočne oblake, posijala je luna. Z zadnjega sedeža je potegnil plašč in ga oblekel. Ovil se je s šalom in si nataknil rokavice. Napotil se je čez zasneženo ravnico, po spluženi cesti, malo mu je spodrsavalo. Mesečev ščip je razsvetljeval znano zimsko pokrajino, snežni kristali so se srebrno lesketali v mesečevi svetlobi. Pravzaprav je lepo, je pomislil, lepše kot v Ljubljani in lepše kot na Dunaju, tam ni nobenega prostora, tam človeka pritisnejo ob steno, kakor je plug zdruzgal sneg ob zidove ozkih ulic tam zadaj. In vsa vrata so zaprta.
Ko se je vračal, je bila očetova hiša še zmeraj v temi, tudi luč v Saševem oknu je ugasnila.
Razločno je zaslišal, kako je lok narahlo potegnil po strunah, zvok se je dvigal in spuščal, ni bila melodija, mali Ciril je vadil durovsko lestvico. Oče mu je kupil lepo violino, yamaha, to so zdaj tvoje goslice, je rekel. Najlepši inštrument. Na samo štirih strunah lahko človek zaigra najbolj zapletene skladbe. Vražji trilček, nekoč ga boš igral. Ampak najprej lestvice, najprej to. Za hip je obstal, ravno toliko, da je slišal še očetov glas, ki je tolikokrat odmeval po tej predmestni ulici, ki se tukaj končuje, poleti se je skozi odprta okna razlegal po poljih in travnikih za hišo.
»Je to G-dur? Kako je mogoče, da še zdaj ne znaš durovske lestvice?«
O ja, pa jo je znal. Učiteljica v glasbeni šoli je rekla, da je fant noro nadarjen. Menjava leg, prsti, vibrato, vse obvlada mimogrede. Sploh ne rabi not. Po spominu zaigra, kar sliši. Ampak durovske lestvice in tretje lege čez eno oktavo z razloženimi akordi se mora vseeno naučiti.
»Vadi lestvico,« kliče oče, »vadi lestvico! Ne moreš igrati etud, dokler ne znaš lestvice. Za božjo voljo!«
On pa je znal etude in Concertino in Variacije, ne da bi vadil lestvico.
Za božjo voljo.
Po mamini smrti je oče začel hoditi v cerkev. Najprej tu in tam kakšno nedeljo s teto Minko, potem zmeraj pogosteje. Tudi Ciril je hodil k verouku, včasih sta se po šoli srečala kar v cerkvi, videl je očeta sedeti v klopi, stopil je k njemu in vprašal, kaj bo za kosilo. Za učitelja tisti čas ni bilo najbolj spodobno, da hodi k cerkev, takšni časi so bili, a so že šli proti koncu. Ravnateljici to ni bilo všeč, ampak ni tako nenavadno, je govorila, če človek postane malo čuden, skoraj čudak, žena mu je umrla. Pavla Kraljeviča, njegovega očeta, so imeli za nekoliko čudnega, res je pretiraval s svojim posedanjem v prazni cerkvi. Ko je bil Ciril že skoraj odrasel fant, mu je rekel, da se tam najlažje pogovarja z Marijico, njegovo mamo. Ona je hodila k maši takrat, ko se je on še posmehoval temu praznoverju. Zdaj verjame, da ju ona gleda, ve, kaj počneta, še več, na neki način, ki ga sam ne razume, skrbi za njiju.
Pomislil je, da bi bila očetu klezmer glasba všeč. V prtljažniku ima violino. Zjutraj, ko se bo oče zbudil, bo šel noter in mu zaigral Veselega krojača.
Rekel bo:
»Ko bi te zdaj mama slišala.«
In Ciril bo rekel, ne zato, ker bi verjel – zato, da bi ga razveselil, bo rekel:
»Saj me sliši.«
Oče se bo nasmehnil:
»Saj tega ne verjameš.«
»Kako, da ne? Vse je vedela, kaj sva počela vsa ta leta.«
»Upam, da vsega pa le ne,« se bo zasmejal oče.
Smejala se bosta in Ciril bo igral.
Lepo je bilo, kar je govoril oče o mami, a njemu ni bilo dano, da bi to razumel. Pozneje, na Dunaju in tudi v naglo hitečih zadnjih mesecih življenja v Ljubljani, si je včasih želel, da bi razumel, kar razume oče, najbrž bolj verjame, kot razume. Želel si je, da bi bil tam v hladni cerkvi, kjer je mir, da bi bil otrok in da bi mu bilo dano verjeti, kar je verjel oče v starosti. Ni mislil na te stvari, iskal je vrata, skozi katera bo nekam vstopil, v svet; in če že ni vrat, mora obstajati vsaj špranja, skozi katero se zavlečeš v svet in začneš zares živeti.
Violina ima dušo, je govoril oče, in Ciril je to pripisoval isti nerazumljivi stvari, kakršna so bili njegovi pogovori s pokojno Marijico. Pravzaprav dve duši, je rekel. Ena je tisti stebrič pod kobilico, od katerega je odvisno, ali bo zvok rezek ali mehkejši. Druga pa je violinistova. Moj prijatelj, profesor, on je imel obe duši. Saj si ga slišal, cigajnarja presnetega.
Z naglo hojo skozi prazno mesto se je skušal nekoliko ogreti. Na avtobusni postaji so odprli bife. Nobenega gosta še ni bilo. Zaspana natakarica je morala priklopiti avtomat, precej časa je trajalo, da mu je skuhala dvojno kavo. Spil je kavo in se vrnil k avtu. Okna očetove hiše so bila še zmeraj v temi. Ne bo ga budil. Ob enajstih mora biti v Johann Cafeju na Dunaju. Če ga zdaj zbudi, bosta sedela pri mizi v kuhinji in oče bo mežikal pod medlo svetlobo žarnice v novembrskem jutru in postavljal vprašanja. Kaj delaš, sine? Ne vem, neko kuverto nesem na Dunaj. Nositi kuverto, to ni nič, povej mi, kaj znaš? Nič ne znam, oče. Še vadiš violino? Malo. Ne malo, nič.
Spet je začel naletavati sneg, mrzle snežinke so se raztapljale na prednji šipi. Odpeljal se je.
…
Z Dimitrijem Kostadinovom sta se dobila v kavarni v Mestnem parku. Bil je videti kot nekoliko mlajši Dobernik, s poslovnim kovčkom in v temni obleki, vsi ti ljudje so si podobni, je pomislil, mogoče sem jim tudi jaz že nekoliko podoben. Naročila sta kavo in Kostadinov je odprl pokrov kovčka, pogledal je vanj in ga zaprl, kot da v njem ni česa videti, nobene od skrbno zloženih map ne bo treba odpreti. Videti je bilo, da je Kostadinovu vse jasno.
»Vse je jasno,« je rekel. Po naših podatkih tisto vaše stanovanjsko naselje, kako se mu že reče ... Zelenite ...?«
»Green Slopes. Zeleno Pobočje.«
»To, ja, Zelenite sklonove. A veste, da imamo tudi pri nas krasna gorska pobočja? Ampak pri nas na njih smučamo. Borovec. Pamporovo. Moj prijatelj Dobernik pa gradi na hribu stanovanjsko naselje. Tudi prav, njegova stvar. Ampak zastopnik iz Ljubljane nam sporoča, da ta vaša Zelena planina ni več košer.«
»Kdo to pravi?«
»Zastopnik. Gospod Trifunović.«
To je tisti v usnjeni jakni in koničastih čevljih, je pomislil Ciril, Špičak. Ni bil videti kot kakšen gospod, tisti Trifunović, bil je videti kot nekdo, ki bi inženirja Piščanca zavezal v vrečo, jo privezal na cementni blok in ga spustil na savsko dno.
Kostadinov je vsul sladkor v skodelico s kavo in z žličko počasi mešal.
»Gospod Dobernik pravi, da je vse v redu.«
»Ni v redu.«
Ciril je molčal. Kaj naj bi rekel? Če Špičak pravi, da ni v redu, pač ni v redu. Ni njegova stvar. Sporočil bo gospodu Doberniku, da gospod Kostadinov misli, da ni v redu. Ni košer.
Kostadinov je še zmeraj zamišljeno gledal v kavno skodelico, bil je videti kot človek, ki ga na svetu ne zanima nič drugega kot vprašanje o tem, ali je kava že dovolj sladka, da bi jo človek lahko začel piti.
»Predlagam, da odprete nov projekt. To bi morda šlo.«
Cirilu se je zdelo, da s takšnim sporočilom ne more Štefanu pred oči.
Rekel je, da je Zeleno Pobočje še zmeraj dobra možnost za investitorje. Zgrajeno je, kolikor je, iz najbolj solidnih materialov. Ima dobro prihodnost, v njem bo življenje.
Kostadinov ga je pozorno poslušal.
Sedemnajst stanovanj je že prodanih, ostala gotovo še bodo. V Arhitekturnem vestniku je izšel članek, ki hvali novo naselje, napisali so, da se sodobna arhitektura odlično zliva z naravnim okoljem in da so bivanjski pogoji za zahtevne naročnike, zlasti tiste z družino, naravnost idealni.
Kava očitno ni bila dovolj sladka, Kostadinov je to vedel, ne da bi jo pokusil. Raztrgal je še eno vrečko sladkorja in jo vsul v skodelico. Spet je začel mešati z žličko.
»Če je v Arhitekturnem vestniku,« je rekel in skrivil ustnice v nekaj, kar bi lahko bil nasmeh, če ne bi bil posmeh, »potem pa je res treba investirati.«
»Saj to pravim,« je veselo rekel Ciril, tudi gospod Dobernik je prepričan, da je to najboljša možnost ... da nadaljujemo in dokončamo.«
»Dobernik mi je veliko dolžan,« je rekel Kostadinov. »Ko sva se nazadnje srečala tukaj, bilo je meseca maja, sem mu rekel, da bomo nadaljevali, ko bo prišlo nakazilo. Vas zanima, koliko?«
Ciril je odkimal.
»Bolje, da ne. Bi se vam zvrtelo v glavi.«
Končno je pokusil kavo. Zacmokal je. Rekel je, da pri njih kuhajo boljšo kavo, v džezvah, vsaj nekaj dobrega so dobili od Turkov. Pa sladice, ratluk, poznate ratluk?
Ciril je pokimal. Pozna ratluk. In kebab. V Grinzingu sta ga jedla s Štefanom. Meseca maja, gotovo sta se takrat Kostadinov in Dobernik pogovarjala o Turkih, Dobernik je mislil, da od njih nismo dobili nič dobrega. Samo obleganje Metlike in kečap, ki ga človek spravi na obleko, kadar jé kebab.
Kostadinov je rekel, da je ratluk zelo sladek, pravzaprav ravno prav sladek. Sicer pa bi Štefan moral vedeti, da tudi njemu, Dimitriju, ni več prav lahko. Stvari ne tečejo dobro, zatikajo se.
»Gospod Ciril,« je rekel, »od kod pa imate tako ime? To je bolgarsko. Mi rečemo Kiril.«
»Najbrž staroslovansko,« je rekel Ciril.
»Bolgarsko,« je rekel Kostadinov. »Gospod Kiril, to so občutljivi posli in v njih mora biti vsak projekt absolutno košer. Saj veste, kaj to pomeni.«
Seveda je vedel. Če ve, kaj je klezmer in ga je celo nekoč v tem mestu igral, potem tudi ve, kaj je košer. In kaj je falafel. Pa tudi, kaj je halal, halal je tudi nekakšen košer.
»Ampak glede dolga – to bi se še dalo počakati. Ko vlagaš, tvegaš. Čakaš, da se denar obrne. Štefan je slabo obračal. Vseeno bi počakal. Ampak zdaj je nova situacija, Kiro, stvar ni več košer. Povejte tam doli, ko se vrnete, da smo to zadevo ustavili.«
Ubogi Štefan, je pomislil Ciril. Ne bodo zbrisali samo črke P, tudi črko D bodo izbrisali, in tudi od besedice In, ki stoji vmes, ne bo nič ostalo, izbrisali jo bodo, pa če je stokrat zapisana z veliko začetnico. Tudi angleško verzijo z &, tudi angleška beseda Investments bo šla s table in vseh papirjev, vse bo šlo. O tem, da ne bo nobenega podjetja D In K, niti pomisliti ni hotel. Mislil je na ubogega Štefana: žena mu dela samomor, hčerka je v Londonu ali na Tahitiju, gospa Tatjana pa se samotna in osamljena pred televizorjem baše s čokolado.
»Lahko poveste, Kiro, če hočete, da tudi nam ne teče več gladko.«
Ta Kiro ga je začel malce nervirati, noben Kiro nisem.
»Zatika se. Ena ladja iz Kolumbije še zdaj tiči v Odesi. Med Odeso in Burgasom stvari dobro tečejo, a kaj, ko je ladja obtičala v pristanišču.«
Kaj se zatika, kaj ne teče gladko? Je to tisto, česar, kot je naročil Štefan, Kostadinova v nobenem primeru ne sme spraševati. Ker tudi njega, Štefana, to ne zanima. Ampak če njegov prijatelj Dimitrij o tem govori, kako pa naj mu to prepreči? Kaj se zatika, kaj ne teče? Skozi Cirilovo glavo so švistnile čudne besede: nafta, cigarete? Zmeraj hujše besede: mamila, orožje? Nad glavo pa so švisteli biči peklenskega preddverja. Kamor ne sme vstopiti, nikoli stopiti čez ta prag. Kaj pa, če je že stopil čezenj? ga je spreletela hladna zona po hrbtu. Samo nič več, gospod Dimitrij Kostadinov, če je to sploh vaše ime, samo ničesar več mi ne povejte. To je vaša stvar in stvar gospoda Dobernika in gospoda Špičaka, se pravi Trifunovića. Moja ni. Nisem Kiro. Piščanec je nekaj vedel in še dobro jo je odnesel, ne leži na savskem dnu, njegov telefon še dela, zdaj izdeluje pohištvo z intarzijami in z bratom pije kostanjeviški cviček. Spoznal je, da se ne more boriti s svinjami in merjasci, če noče sam postati svinja ali merjasec, raje ostane piščanec.
Naj tale Dimitrij ne reče nič več, niti o ratluku niti o falaflu.
Rekel je o kosilu. Da sta nazadnje s Štefanom jedla pri Plahuti kostni mozeg. Iz govejih kosti. In pila belo vino, neko tukajšnje.
»Veltlinec,« je rekel Ciril samo zato, da ne bi Kostadinov rekel kaj drugega, da bi ostal pri vinu in ratluku in Turkih, da tudi besede košer ne bi več izrekel, predvsem pa nič o geografiji, kjer so takšne besede, kot sta Odesa ali Kolumbija. Ali Trabzon, Bodrum, Dnepropetrovsk, nobene.
Rekel je o kosilu. Da žal nima časa za kosilo, prav rad bi spil z njim kozarec vina, z mladim človekom iz Slovenije, ki ima lepo staro krščansko ime Kiril, ne pa Lai, Su ali Aja, kakršna dajejo danes ubogim otrokom. V Marriotu ga čaka znanec iz Poljske, no ja, poslovni znanec. Kava pa je zanič, je rekel, pozdravite Štefana. Oblekel je plašč in stoje plačal natakarju v črni obleki obe kavi, tudi Cirilovo, ki je bila še zmeraj nedotaknjena.
Vesel je bil, ker je pogovora konec. Ne bo mu treba jesti kostnega mozga. Manj bo vesel Dobernik, tole ni več dunajska opereta. Na hišah Zelenega Pobočja se bodo začele strehe sesedati, okenski podboji in vrata gniti, v prazne hiše se bodo naselili miši in dihurji, na koncu bodo vse skupaj odplavili hudourniki. A saj tam nikoli ne bo nobenih streh, samo kovinski štrclji in betonske plošče, to ne razpade tako kmalu. Cirilovih deset odstotkov pa bo izpuhtelo, preden so se sploh pojavili. Nikoli jih ni bilo. Gospa Tatjana nikoli ne bo delala v podjetju Dobernik In Kraljevič, oziroma D In K, oziroma D & K Investments. Kar je tudi prav.
…
V novembrskem mrazu ga je naenkrat preplavilo čudno veselje. Ne samo zaradi drobnih žarkov sonca, ki so se prebili skozi nizke oblake in posijali na opusteli Mestni park. Čeprav so se mu prav ti žarki zdeli kot nekakšno nebeško znamenje, ki pravi: tako je prav. Še najbolj zato, ker s stvarmi, s katerimi se ukvarja gospod Kostadinov in mu med Odeso in Burgasom dobro tečejo, če izvzamemo ladjo, ki je obtičala v pristanišču, resnično noče imeti več nobenega opravka. Zdaj ga tudi ne bo mogel imeti, kajti tudi Dobernikova ladja bo dokončno obtičala, to je bilo zdaj Cirilu jasno. Plula je z bolgarskim gorivom, zdaj ko ga ne bo več, bo obstala sredi nemirnega morja. Viharjev, ki jo bodo potopili, celo tisti Neptun, ki se piše Pšeničnik, ne bo mogel umiriti. In Cirilu njegovega imena ne bo več treba pozabljati, kajti njega na tej ladji več ne bo. Zapeljal se bo nazaj dol, vrnil bo avto in ključe stanovanja, pobral svojo mornarsko culo in adijo, Ljubljana.
Zunaj je bilo svetlo in mrzlo, sončni žarki so se prebijali skozi oblake, a hkrati je skozi park bril mrzel veter, poznal ga je, preko panonske nižine vleče, s sibirskega vzhoda, kjer je peklenski mraz. V odpetem plašču je hodil po parku, naj me prepiha, da se zbudim: kaj pravzaprav počnem tukaj, kaj je ta Burgas in ratluk in košer in vse to skupaj?
V glavi mu je utripal metronom. V svojem enakomernem ritmu mu je tolkel ob lobanjo. Enakomerno, a prehitro, je pomislil, to je kakšnih sto dvajset, preveč. Če imaš utrip sto dvajset, je to preveč, za violino bi bilo sto dvajset presneto hitro, allegro molto, allegro assai, a tolče, prav v tej hitrosti tolče ob lobanjski svod.
Počasi se je med hojo umiril.
Nekaj redkih sprehajalcev, ovitih v šale, je vlačilo za seboj svoje drgetajoče in vohajoče kužke in lovilo tiste redke žarke, ki so pokukali izza oblakov in se spet umikali. Poleti so včasih tukaj posedali, ottakrinški muzikantje, po kakšni dolgi premuzicirani noči. Med kipi glasbenikov, ki so jim dobrohotno kimali: saj vemo, kako je to, če vso noč muziciraš. Ciril je pokimal Stolzu, ki je prišel iz Maribora sem okamnet. Kapelnik, ki je potoval skozi čudne čase. Nekdanji časi so bili čudni. A nobeni časi niso kakor sedanji.
Nenadno veselje, ki ga je obšlo malo prej, ko se je znebil Kostadinova, ga je minilo. Spet je zaslišal švist tistih bičev, kar malo se mu je zvrtelo v glavi, čeprav mu Kostadinov ni povedal, koliko mu Dobernik dolguje, a rekel je, da bi se mu zvrtelo v glavi. Ampak zdaj se mu vrti od švista bičev tega časa v preddverju mrzlega pekla, ob misli, da nobeni časi niso bili kakor sedanji. Sedanji časi so samo sedanji in jaz sem v njih. In Dobernik me ne bo kar tako izpustil, zdaj ko sem slišal geografska imena, kot so Odesa, Kolumbija in Burgas. In slišal o ladji, ki tiči v pristanišču. In me kličejo Kiro.
Sedel je pred kip zlatega človeka z violino. Tudi tega je dobro poznal. Kraljevič starejši je imel v razredu na steni njegovo fotografijo. In Kraljeviču mlajšemu, še prav majhnemu, kadar ta ni hotel vaditi durovske lestvice, je govoril: poglej, kam se pride z violino. Človek se spremeni v zlat kip. Ciril si je v postelji pred spanjem zamišljal, kako bi bilo, ko bi se spremenil v zlat kip. Najprej bi mu otrdeli lasje, potem nohti, potem prsti na nogah, a ja, še prej violina, najprej violina, ki bi jo trdno držal in njen podbradek stiskal k obrazu: na koncu bi bil negiben kot tale zlati dunajski gizdalin tukaj. On pa se ni hotel spremeniti v zlat kip, hotel je igrati kot profesor, ki je o sebi rekel, da je samo goslač, igral bi cigajnarja in kapucinarja in mama bi ga poslušala. To je hotel: da bi ga poslušala mama.
Okrog zlatega violinista so gola telesa, v glavnem ženska, bela telesa golih deklet se kot kače vijejo in vzpenjajo v opoju neslišne valčkaste glasbe, glasbe, ki je ni treba slišati, saj jo vsi poznajo. Brez nje ne bi bilo tega kipa, tega parka in tudi tega mesta ne. Začel je drgetati od mraza. Saj se bom res spremenil v kip, leden, je pomislil. Zavil se je v plašč in naglo odšel v hotel.
Ležal je na veliki postelji in pretikal televizijske kanale. Pomislil je, da bi telefoniral v Ljubljano in Doberniku sporočil, da je ladja obtičala v Odesi. In da Dimitrij Kostadinov sporoča, da je stvar ustavljena. Razen če začnejo nekaj novega. Kar bo absolutno košer. Falafel. Halal. Kebab. Klezmerl. In da ga ne bo nazaj, tu bo ostal. Ne v hotelu Bristol, že kje. Naj pride kdo po avto. A zdaj je že toliko časa Dobernikov sodelavec, da ve: nobenega telefona.
Če bi imel pištolo ali revolver, bi bila ta stvar, ena ali druga, zdaj na mizi. Gledal bi jo, eno ali drugo, in se spraševal, kako ta stvar deluje. Morda bi sploh že vedel. Sicer pa ni težko, pritisneš na petelina, to vsakdo ve. Cev daš menda v usta ali na sence. V marsikaterem filmu se je to že zgodilo, tudi v marsikateri hotelski sobi. Na srečo ni imel ne pištole ne revolverja. Tudi ne uspavalnih tablet, ki bi jih uporabil skupaj s kakšnim Chivasom Regalom.
Pogreznil se je v kratek spanec. Prebudili so ga razburjeni klici. Kakor da nekdo kliče na pomoč. Res je klical – na televizijskem ekranu se je odvijal finalni prizor filma: na robu gozda se človek pogreza v močvirje. Močvirje ni navadno močvirje, kakršno je povsod okrog nas, na Ljubljanskem barju in drugod, to močvirje je živo blato. Človek na ekranu televizorja v hotelu Bristol je zabredel v mehko zemljo, ki se je začela pogrezati pod njim. Udrl se je do kolen. Njegove oči so bile zbegane, pogled nekoliko obupan, a v njem je bilo še zmeraj nekaj upanja. Upanje je bila veja, ki je molela z roba gozda nad blato, v katero je zabredel na begu pred zasledovalci. Z vsem telesom je zanihal, da bi z rokami dosegel tisto vejo, dosegel jo je, potegnil k sebi in jo zgrabil z obema rokama. Trdno je držal, toda testasta mehka zemlja pod njim se je še zmeraj ugrezala. Zdaj je bil v živem blatu že do pasu, a vejo je še zmeraj držal. Cirilu se je človek smilil. Bil je zlikovec, veliko hudega je že storil v tistem filmu, a zato še ni treba, da ga pogoltne mokra in mehka zemlja. Toda zemlja se ni zmenila za Cirilova čustva. V kakšnem filmu se dober in pošten človek s pomočjo tiste rešilne veje potegne na suho, v kakšnem pa se človeku, ki je hudoben in je ljudem veliko slabega storil, ta veja zlomi. V tem filmu se je veja zlomila. Človek, ki je tonil v požrešno zemeljsko snov, je divje mahal z rokami, da bi se osvobodil, zdaj bi že moral začutiti z nogami dno, a spodaj je bilo isto blatno testo kot zgoraj, zdaj je bil njegov pogled že povsem obupan. Zadnje, kar je Ciril videl, je bil ta pogled, živo blato mu je segalo do brade. Ciril je zaprl oči. Ko jih je odprl, so na platno pritekli ljudje, pred katerimi je zlikovec bežal, dva policista, moški v beli obleki in ženska, ki ji je v blatu utapljajoči se človek storil največ hudega. In na temni površini, osvetljeni s snopi svetlobe iz baterijskih svetilk, ki sta jih policista držala v rokah, je bilo videti samo še mehurčke, blum blum je naredilo in ničesar ni bilo več. Nič hujšega, je pomislil, nič hujšega se človeku ne more zgoditi, kot je to, da zabrede v živo blato. In še veja, ki jo ulovi, se zlomi. Vse se zlomi, vse utone. Kadar človek zatava v močvirje.
Pogledi, let. 5, št. 15-16, 6. avgust 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
