Mala zgodovina pesniškega prevajanja
Novakove študije o prevajanju poezije so v prvi vrsti študije o prevajanju francoske poezije, saj je avtor predvsem prevajalec provansalskih trubadurjev in francoskih simbolistov (Verlaine, Mallarmé) ter modernistov (Valéry). V svojih analizah pesniškega verza se je naslonil tudi na dognanja in dosežke svojih prejšnjih knjig, v katerih je Slovencem predstavljal poezijo v vseh njenih ritmičnih in oblikovnih razsežnostih: Oblike sveta (1991), Oblika, ljubezen jezika (1995), Oblike srca (1997), Zven in pomen (2005). Tako je sistematično razčlenil posamične elemente verza, zlasti rimo in ritem ter posamične verzne oblike, pa tudi prevajanje prostega verza (po Novaku nemetričnega verza), pesmi v prozi in nazadnje same proze (npr. Marcela Prousta v prevodu Radojke Vrančič).
Novakova raziskovalna metoda sega na področje primerjalne poetike oz. verzologije. V začetku se sprašuje o sami možnosti prevajanja verza. Zagovarja takšno prevajanje, ki se strogo približuje »izvirniku tako na semantični kot na formalni ravni«, pri čemer upošteva razlike med izvornim in ciljnim jezikom tako, da izvirnik prilagaja prevodu. Zagovarja torej prevod in ne prepesnitev, ki je svobodnejši (četudi pogosto bolj »pesniško« zveneč) odmik od izvirnika. Pri prevajanju iz različnega sistema verzifikacije (npr. iz francoščine ali srbščine v slovenščino) je treba v ciljnem jeziku najti ustrezen verzifikacijski ekvivalent izvirnega metra in ritma; tako je npr. že Prešeren uveljavil laški enajsterec (petstopični jamb) kot ustreznik francoskega aleksandrinca (trohejskega dvanajsterca), ki se je spremenil v najpogostejši način prevajanja tega verza v slovenščino. V verzificirani dramatiki se je aleksandrinec v prevodih transformiral v blank verz. Novak sam je sicer uporabil pri tem drug verzni model, trohejski dvanajsterec. Teoretično pa je v tem pogledu razvil model ritmičnih modulov, torej sistem verznih (pod)enot (metrične, evfonične, sintaktične, energetske), ki jih je treba verzu ustrezno poustvariti v prevodu, kajti pesniški jezik je kompleksen in učinkuje na več ravneh.
Novak se v svojih študijah veliko posveča zlasti rimi v vseh njenih oblikah, od bogate rime do asonance, po drugi strani pa metričnemu impulzu oz. ritmu. Ponavlja znano ugotovitev Aleksandra Isačenka (trideseta leta 20. stol.), da je v slovenski poeziji ujemanje naglašenega vokala v končnem zlogu verza (izglasu) pogosto zgolj asonanca, ne pa prava rima, saj vokal nima opornega konzonanta. Veliko se ukvarja z verznim prestopom in cezuro; v slovenskem verzu bi bil zanjo po njegovem ustreznejši izraz reža. Posebna študija je namenjena prevajanju španske romance in Lorcove poezije; v njej Novak »razkrinka« neustreznost Udovičevih prevodov Lorce v prostem verzu in se v vsem nagne na stran novih Bergerjevih prevodov z asonancami. Analizira tudi prevajanje haikuja na Slovenskem, ne da bi omenil, da je v obeh poglavitnih primerih (pri Ognu in Geistru) šlo pri tej japonski obliki za prevajanje iz angleščine.
Pri prevajanju del iz različnih obdobij (renesanse, klasicizma, baroka, simbolizma ipd.) je treba poleg ožjih ali notranjih zahtev samega verza upoštevati tudi širše zunanje okoliščine pesništva, njegov kontekst, predtekst in podtekst. Pri tem se avtor opira na »dejstvo, da pomenski in estetski učinek poezije ne temelji zgolj na tekstu, temveč tudi na globlji teksturi teksta, ki pogosto ni izrecno tekstualizirana« (II, 248). Z drugimi besedami: Novak upošteva svoje staro zlato pravilo, da »zven pomeni in pomen zveni«. V te okoliščine se poglablja zlasti zato, da bi razgrnil pomenske plati poezije v določenem času, npr. pomen besed pri provansalskih trubadurjih. V takih trenutkih zahaja v obsežne zastranitve v jezik, kulturo, zgodovino obdobja, ki obravnavo odmaknejo od neposredne analize poezije, bodisi epike bodisi lirike. Taka naravnanost je vidna tudi pri obravnavi baroka kot evropskega duhovno-umetniškega gibanja, kjer se Novak ustavlja pri slovenskih prevodih iz tega časa. Izrazito pa tudi v članku o Prešernovih prevodih v francoščino, kjer najdemo cel traktat o francoskem sonetu in aleksandrincu, analize teh prevodov pa so skromne. Pogosto se zavemo, da Novak pravzaprav izčrpno piše o teoriji in zgodovini evropskega verza, manj pa o njegovem slovenjenju, torej prevajanju v slovenski jezik.
Ponavljanje večkrat izrečenih tez je tisto, kar bi lahko v prvi vrsti očitali Novaku. Zaradi dejstva, da so posamične študije nastajale v različnih časih (od srede devetdesetih let naprej vse do danes) in z različnim namenom (kot predavanja za študente, referati na prevajalskih srečanjih, študije za objavo), se v mnogih pojavljajo enake trditve, definicije, oznake; zdaj ko so študije zbrane v celoto, so taka mesta ostala v prvotni obliki, čeprav bi jih končna redakcija knjige morala počistiti. Ponavljajo se – celo znotraj ene same razprave – zlasti ugotovitve o aleksandrincu in verznem prestopu, s tem pa tudi različne strategije za ustrezno prevajanje aleksandrinca v slovenščino. Moteči oz. odmaknjeni od osnovne tematike so tudi pohodi v zgodovino literature in literarnih obdobij (npr. pri baroku in klasicizmu), ki so bržkone posledica prvotne pedagoške namembnosti pisanja, namenjenega študentom. Opazne so šolske zastranitve (npr. o različnih verzifikacijskih sistemih, o generativni gramatiki), ki se oddaljujejo od osnovnega namena knjige – govoriti o prevajanju in slovenskih prevodih evropske in svetovne poezije.
»Stranski rezultat« Novakovih študij o prevajanju poezije so tudi ugotovitve o zgodovini slovenskega verza. Izpostaviti je treba najprej poudarjanje Devove rešitve za prevajanje francoskega aleksandrinca, ki jo je nadomestila Prešernova; ta (prevajanje z laškimi enajsterci) se je udejanjila v prevodih Župančiča in Vidmarja. V raziskavi prevodov starejše italijanske in španske poezije Novak analizira zlasti prevode Gradnika in Udoviča ter ugotavlja njihovo neprimernost, obenem pa povezanost z osebno poetiko obeh prevajalcev. Kar se tiče rabe rime in asonance, pa opozarja na izviren prispevek Gregorja Strniše. Pri prostem verzu in pesmih v prozi govori tudi o sodobnih slovenskih pesnikih, ki so – bolj ali manj uspešno – razvijali ta dva koncepta pesnjenja.
Novak se pogosto ne strinja s prevajalskimi rešitvami svojih kolegov, četudi jih obzirno tolerira (npr. prevode francoske srednjeveške epike ali klasicistične dramatike Marije Javoršek); sam išče drugačne rešitve, večkrat bližje verzifikaciji izvirnika. Zato v študijah o prevajanju poezije mrgoli njegovih lastnih prevodov, ki jih je naredil izrecno za to priložnost; s tem ne dokazuje le boljših prevodnih rešitev, temveč tu in tam razkazuje tudi svoje poznavanje tuje poezije in odlično znanje pesniških jezikov. Njegovi prevodi, cela mala antologija, pospremljeni s kritično analizo sodobnikov, se tako spreminjajo v šolo dobrega prevajanja, učno uro za prevajalce, v neredko tako rekoč zapovedana navodila. Novakovo zaverovanost v lastno delo razkrivajo tudi redka mesta, kjer se loteva svojih nasprotnikov, kjer torej kritizira kritike lastnega dela; tam je oster, četudi vljuden kritik oponentov.
V takih primerih je opazna še ena Novakova lastnost pisanja, ki rahlja znanstveno in pedagoško ustrojenost knjige: zahajanje na osebno raven, v lastne spomine, k literarnim izkušnjam Novaka kot izvirnega pesnika, ne le prevajalca (npr. ob njegovi igri Kasandra). Opazke, ki se berejo kot »osebni komentar«, lahko prestopajo na povsem aktualistično raven pisanja, saj se navezujejo na tekoče dogajanje (npr. v zapisu o zbirki Mojstri lirike). To ne mehča le skrbnega načrta knjige, temveč razbija tudi slogovno izenačenost znanstvenega diskurza. Tudi sicer bi se Boris Novak lahko skrbneje posvetil kompoziciji celote in tako knjigo posamičnih študij povzdignil v nepogrešljiv priročnik; če bi jo očistil odvečnih ponavljanj in izletov na področja zunaj naslova, bi v resnici dobili zgoščen in strnjen učbenik pesniškega prevajanja. Kljub temu pa njegova monografija o prevajanju poezije z naslovom Salto immortale – nesmrtni skok, tj. podaljšanje življenja izvirne pesmi v njenih prevodih – pomeni ne le vrhunec v preučevanju prevodne poezije pri nas, temveč težko presegljivo »malo zgodovino« prevajanja poezije na Slovenskem.
Pogledi, št. 19, 28. september