Mojstrove vaje v poetični nedoločljivosti
Milan Dekleva: Etimologija pozabe. Abecednik poetičnih besed. LUD Literatura. Ljubljana 2012, 144 str., 14,90 €
21. 03. 2013
Knjiga Etimologija pozabe, podnaslovljena Abecednik poetičnih besed, je svojevrsten zbir močno individualiziranih drobnih esejev, poetično-filozofskih meditacij na 25 izbranih gesel (po eno za vsako črko abecede). Poetične besede iz podnaslova se lahko nanašajo tako na poetičnost samih gesel kot tudi poetičnost tistih besed, s katerimi se Milan Dekleva poskuša približati bistvu izbrane iztočnice in po njej bistvu sveta nasploh.
Pri tem njegovi teksti pravzaprav niti nimajo videza stroge filozofske izpeljave ali dokončne in natančne slovarske definicije, temveč, nasprotno, svojo zavzeto globino in predanost črpajo iz radikalne subjektivnosti. Izhodišče Deklevovih meditacij je namreč spoznanje o relativizmu, o nemožnosti ločitve opazovalca in opazovanega: »Pogleda na stvar ni mogoče ločiti od položaja, s katerega ga gledamo. Če o nečem razmišljamo, razmišljamo tukaj in zdaj. Takoj nam je jasno, da smo se ujeli v paradoks: če je narava sveta, kot trdi tudi sodobna kvantna fizika, nedoločljiva, potem je takšna tudi narava subjekta, ki opravlja poskus.« Tako Deklevov tukaj-in-zdaj legitimira všečno arbitrarnost izbranih gesel (med njimi so Belina, Čevlji, Evropa, Hiša, Istanbul, Jazz, Konec, Metulj, Resničnost, Veter idr.), obenem pa se zdi, da bi v nekem drugem tukaj-in-zdaj Dekleva lahko iz istih gesel napisal na površini drugačno, a v globini nič manj zavezujočo knjigo.
Filozofsko polje, ki ga preči Deklevova misel v Etimologiji pozabe, je v splošnem določeno predvsem s fenomenologijo (Heidegger in Husserl) in nekaterimi starogrškimi misleci (Heraklit, Parmenid in drugi predsokratiki), hkrati pa je cepljeno z budizmom in eksistencializmom, seveda tudi Nietzschejem. Za Deklevo že kar značilna kombinacija sama po sebi ni niti nova niti posebej izvirna, a to tudi ni njen namen. Temu je treba dodati še dolg seznam bolj ali manj znamenitih imen iz sveta umetnosti, s katerimi Dekleva prijateljsko kramlja – med njimi so Zajc, Strniša, Vitomil Zupan, Kosovel, Pamuk, Calvino, Grum, Šarotar, Kundera, potem Gadamer, Cage, Freud, obvezno Heisenberg in Newton, pa še cela kopica likovnih umetnikov od Muncha do Pollocka.
Čeprav je projekt dokončnega spoznanja sveta (bivanja, bivajočega, biti, resnice – izbira je poljubna) lahko zgolj nostalgična sanjarija nekega preživetega filozofskega projekta, pa je isti izziv na ravni najbolj osebnega – in literarnega – lahko tudi obljuba vznemirljivega podviga. Kajti Dekleva ne nazadnje res išče pravo spoznanje, tisto, ki ga ni niti zgolj v malem niti zgolj v velikem, niti zgolj v znanosti niti zgolj v pesništvu, temveč v pogledu, ki diametralna nasprotja po svoje presega, čeprav ostaja tudi njihov ujetnik. To, denimo, pomeni, da Dekleva govori o izbranem pojavu hkrati v njegovih pojavnih razsežnostih in nekakšnih platonističnih idejah. Prizor iz sveta, pogosto iz narave, je prav skozi to, da je v njegovem opisu zajeto tudi tisto, kar ga zmoti in torej vedno znova odčara, viden v nekakšni idealni popolnosti – »Brezbrižne razpršenosti tišine ne porazita ne krik ptice na robu neba ne šum smučke, s katero tekač reže rezine praznega prostora, ko se približuje obronku gozda.«
»Dekleva mojstrsko drsi (ali drsa) po površini jezika, se neobremenjeno prepušča asociacijam in jih združuje v nevsiljive enote mehkega spoznanja.«
Tako kot ta podoba vsebuje hkrati svojo negacijo, tako druge podobe svobodno prečijo meje različnih diskurzov, od življenja v umetnost ali znanost in nazaj. Dekleva preskakuje med pojavi in njihovimi metafizičnimi odmevi, poetizira znanost in svojo poetičnost zrcali s filozofijo. Takole, denimo, razmišlja o improvizaciji v jazzu: »V trajnosti trenutka smo, naše bivanje ni ne spomin ne napoved. V predanosti trenutku zadiha skupna narava človeka in vesolja, zato je spontanost jazza neprekinjena kozmogonija, v kateri skupaj nastajata človek in svet.« To je poveličevanje poti in potovanja, ne cilja, to je obrnjena perspektiva, v kateri tudi vesolje radovedno opazuje človeka. Da se Dekleva tega zaveda, daje njegovi misli skoraj videz razsvetljene spokojnosti.
Ker se spoznanje v Etimologiji pozabe razodeva seveda zgolj skozi spoznanja svojih meja, je vsak poskus njegove ubeseditve seveda nujno povezan s predhodno izkušnjo nemoči. Dekleva v Etimologiji pozabe namreč zagovarja prepričanje, da je beseda mogoča šele po tem, ko je izkusila tišino, torej svoje nasprotje, kar z drugimi besedami povedano pomeni, da je nemoč spoznanja toliko estetska, kolikor je spoznanje sámo lahko etično. Zapisovalcu oz. razlagalcu izbranih gesel je tako spričo tistega, kar je, najprej moralo vzeti besede, da je do njih sploh prišel. Pri tem gre bržkone za tisto, čemur se reče thaumazein, povezano s presunjenim občutjem vzvišenega – čudenje nad tem, da stvari so in da so natanko takšne, kakršne so, in da nas to strašno navdihuje. Ta filozofska radovednost je v Etimologiji pozabe povezana z igrivo svobodo pesniškega izrekanja, ki globoko etično razsežnost spoznavanja sveta tako preslikava na raven domišljije in poetičnega. Zato se Dekleva seveda noče ujeti v togo formo fenomenološkega filozofiranja in iz istega razloga njegova misel tudi ni spekulativna (to bi lahko bil očitek le, če bi si bil za cilj zadal strogo epoché), temveč je predana gesti poetične sinteze.
Ker človek brezpogojno pripada odnosu med resnico in resničnostjo, je sicer soočen z izbiro laži, sprenevedanja, zakrivanja in izkoriščanja (»Je nered […] tako grozen, da človek nadse sam prikliče usodo?«), vendar temu odnosu ne more uiti. Ujet je v začarani krog vzajemnega razlaganja resnice iz resničnosti in resničnosti iz resnice – »Brez resnice ni resničnosti, brez resničnosti ni resnice.« Spoznanje, ki bi ga utegnili najti v Etimologiji pozabe, je, da je situacija brez izbire še vedno določena s pozabo. Pri tem Dekleva izhaja iz odčaranosti ob trenutnem stanju sveta, ki ga na mitično preteklost veže predvsem izpolnjena obljuba katastrofičnih, apokaliptičnih napovedi – seveda s to razliko, da je domišljijo in pesniško prispodobo zamenjala neka klavrna resničnost, ki nas uči, da si je apokalipso treba vedno na novo izmisliti, saj je krizna lestvica navzgor pravzaprav odprta. Novodobno skepso (ki človeka izroča bivanju, obsojenemu na propad) Dekleva blaži s spoznanji vsesplošnega relativizma, ki se mu ne more več izogniti niti najtrša znanost, na ravni osebnega pa jo razrešuje s ponovno najdeno »svetlobo nepokvarjene misli«. To je seveda gesta dopuščanja biti, znana iz našega visokega modernizma oz. njegovega izteka, kar pa ne zmanjša njene plemenitosti; prej obratno. Dekleva ne nazadnje zagovarja zdrav razum in človeško mero (»Samo človek, ki ga ne opogumlja avtoriteta neskončnega, je lahko odločen, srčen človek, posvečen tukajšnjemu svetu.«), zaradi česar z lahkoto in lahkotnostjo svoje misli v vsem vidi nekaj človeškega – lastovica je, denimo, »gibajoča se kaligrafija«, njena vitalnost pa je »nadčloveška«, pač zato, ker je sposobna preleteti ogromne razdalje, njenemu pogumu se lahko samo priklonimo. To ni instrumentalizacija, temveč zavezanost edinemu mogočemu dojemanju sveta, ki ohranja dostojanstvo opazovalca in opazovanega.
Končno, resnice se ne moremo polastiti in resničnosti ne moremo motriti z vnaprej določenimi obvladovanjem objektivnosti: »svet je mogoče spoznavati in izrabljati, če se osredotočimo na posamično (in pozabimo na vpetost stvari v celoto sveta), a to še ne pomeni, da razumemo resnično bitje stvari in sveta. Razumevanje je praviloma uvid v nedoločljivost vsega, kar je, v enotnosti opazovanja in opaženega.« Za to je potrebna določena izgubljenost pustolovca, zmožnost presenečenja, ki se dopolni v poetični meditaciji, četudi osenčeni z nenatančnostjo. V tem je sicer tudi kanček idealiziranja o izgubljeni celoti in nekakšni čistosti zavesti, kar pa knjigi, ki ji je pot pomembnejša od cilja, ne more biti v škodo. Dekleva namreč ne skriva določenega precej posplošenega razočaranja nad našim svetom preobilja ničevih podatkov, potrošništva, tehnoloških izumov in instrumentaliziranega pohlepa, sveta, v katerem nas druži samo skupni občutek osamljenosti, sveta, ki se mu – po svoje angažirano – postavlja po robu, ko se ne bori več »z nasprotnikom, bori se z metafizičnim breznom svoje zavesti«.
Deklevovih 25 drobnih esejev predstavlja tako avtorski kot tudi arbitraren nabor okruškov eksistence, ki pa ga seveda ne gre jemati kot poskus dokončne katalogizacije. Nasprotno; Deklevi posamezna gesla služijo prej kot odskočna deska za poetične improvizacije, ki se užitkarsko vijejo med lapidarnimi maksimami in sanjavimi zastranitvami; te so bolj kot samozadostno vrtanje v posamično poskus, kako implicirati celoto: »Dvojne narave enovitosti ni mogoče uzreti v časovni preobrazbi vzrokov in posledic. Celovitost življenja, ki je kar naprej in vse do smrti nanos in zanos eksistence, je nekaj drugega od varljive posamičnosti življenjskih stanj,« zapiše. Pri tem nekajkrat sicer zapade v pavšalno romantiziranje (hlapi absinta v Parizu, prvobitnost črnske glasbe na poljih bombaža), metafiziko in ponavljanje občih mest filozofije, kar pa bo bralec hitro odmislil. Kolikor Dekleva namreč sledi želji po spoznanju, toliko sledi tudi jeziku – kar pa je, ne nazadnje, eno in isto: različna spoznanja o svetu in bivanju (pa najsi gre za bežne opazke ali velike Resnice) se v enaki meri napajajo iz tistega, kar je videno, kot tudi spontanega, golega in nepretencioznega užitka jezika. In Dekleva mojstrsko drsi (ali drsa) po površini jezika, se neobremenjeno prepušča asociacijam in jih združuje v nevsiljive enote mehkega spoznanja. Prijazno povabilo bralcu, naj stori enako, je nemogoče zavrniti. Kajti prepričljivost Deklevove misli je predvsem v izvirnosti njene topline in orkestriranju čudovitih miselnih prebliskov. Na primer: »Svet dopušča, da smo […] tolmači njegovih govoric. Tudi če jih ne razumemo in si jih razlagamo napačno.«
Pogledi, let. 4, št. 5, 13. marec 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
