»Nič več od posranih črk«
In kdo ve, ali bi Golobovo pisanje zvenelo kaj bolje, če avtor ne bi padel pod urok danes tako razširjene psihoze nezadovoljstva: ko samo še nesrečno gleda vse tisto, česar nima, drugi pa imajo, in si nikoli ne vzame časa, da bi se iskreno poveselil tega, kar ima: družino, alpinistične dosežke, znaten uspeh s knjigami, celo Delovo nagrado, ki jo je, spomnimo, leta 2010 tako rekoč »izmaknil« samemu Lojzetu Kovačiču.
Nereflektirano nezadovoljstvo, vsesplošna jeza, celo nebrzdani bes polnijo platnice nove knjige, kot so polnili že Svinjske nogice. Ne zaznamujejo le protagonista Primoža in drugih junakov, ampak tudi tretjeosebnega pripovedovalca, ki s svojo pripovedjo vse prevečkrat iz romanesknega sveta pogleda v zunanjo realnost, seveda prav v trenutkih, ko mu (oziroma avtorju) od jeze prekipi. Nič čudnega torej, da je Golob za glavno temo romana izbral boksanje. Merjenje telesnih in umskih moči, želja po nadvladi nasprotnika, nagon, da bi drugega, drugačnega, zoprnega spravil na tla – vse to je pravšnji opis odnosa do sveta v Ali boma ye!. Že sam naslov ima bojevit pomen: Ubij ga, Ali!. Avtor se je v boksu tudi preizkusil, preden se je lotil pisanja. Leto in pol se je posvečal treningom v Boksarskem klubu Ljubljana. Za neobičajno temo pa ga je menda navdihnil zlasti prvi film o Rockyju.
Roman za zabavo posnema filmski način naracije, razsekanost: dva dneva, četrtek in petek, se izmenjujeta, in ob enem ali drugem so pripisane še različne ure, da bralci ne bi bili preveč zbegani. Taka struktura nadzorovano stopnjuje napetost, in ko je na delce razkosana celo sama borba v ringu, na katero smo že dolgo čakali, dobimo občutek počasnega posnetka v kakšnem dramatičnem akcijskem filmu. To sploh ni slabo. Težava je drugje. Dogajanje zavestno upočasnjujejo še dodatni vrivki, npr. popis o »Nekoč prej«, scenarij (str. 82–92, ta vrivek je zgrešen) in drugi razgibani (včasih izpahnjeni) deli, ki besedilo tako razčlenijo, da se zdi razdeljenost na poglavja povsem odveč. Pri taki organizaciji besedila nas lahko začne motiti njegova pripravljenost na preobrazbo v film. Le redko se obnese, če avtor že vidi film po romanu, še preden je tega napisal, in preskoči nekaj korakov, pa piše kar scenarij, ali se loti celo pisanja romana po filmski predlogi, vizualno navdahnjen, verbalno ohromljen. Golob koraka po robu prepada, v katerega so v zadnjem času zdrsnili že Šömen, Letnar, Flisar, Lainšček idr. Prepleta obe umetnosti, ne da bi se poglobil v osnove ene in druge, zlasti pa v prevodoslovje iz enega jezika v drugega.
Na tankem ledu se roman znajde tudi tam, kjer poskuša avtor obračunati z literarno kritiko. Primož, ki ni le amaterski boksar, ampak tudi novinar in pisatelj (kot avtor), si je v službi na steno pisarne obesil dva velikanska, okrepljena napisa, vzeta iz kritik njegovega prvenca, za katerega je bil sicer nagrajen: »Nedosegljive višine literarnega jezika« in »Brez literarne vrednosti«. Ostro nasprotje nakazuje, da je brez vrednosti literarna kritika. Tako stališče je legitimno, med pisatelji celo pogosto, in tovrstne bodice ne bi bile vredne omembe, ker ni z njimi kaj početi, če ne bi kričeče štrlele iz zgodbe, v kateri skupaj z mnogimi drugimi elementi ne najdejo prave funkcije. Golob se je odrekel dostojanstvenemu molku in je kritikom vrnil bumerang. Toda roman ni najboljši prostor za tovrstno vračanje udarcev, pa čeprav govori o boksu. Res je odprta in gnetljiva zvrst, ki marsikaj prenese, kar avtor dobro izkorišča; ni pa prostitutka, prosti poligon za vse, česar ne moremo povedati nikjer drugje. Bolj ko je Golobov roman avtobiografski in bolj ko z neumestnimi izjavami izgublja svojo romaneskno naravo, bolj samega sebe izpostavlja tako literarnoestetskim kot tudi načelnim pomislekom.
O Primoževem nagrajenem romanu si bralec ne more ustvariti svojega mnenja, o njem ne izve ničesar neposrednega, saj ima boksarska dejavnost tu prednost pred pisateljsko. Toliko bolj vpadljivo nazorno pa so predstavljena Primoževa pisateljska stališča, ki spet nekako obvisijo v zraku, ker jih nimamo kam pripeti; ne ženejo dogajanja in ne odpirajo prostora razmisleka. Eno od teh stališč je že nakazani posmehljivi odnos do kritikov in do vseh drugih, ki so tako omejeni, da v literaturi vidijo karkoli vzvišenega: »bedaki, ki iščejo v literaturi nekaj več, budale, bum, aperkat […] Nič več ni, ne razumete, idioti, nič več od posranih črk in ločil, vejic in tropičij in klicajev in stavkov, sprijaznite se ali pa nabavite LSD, pizda vam materina!« Na tem mestu bo kak ljubitelj literature še posebno pozorno prežal na ironijo, a se mu bo najbrž izmuznila. Podobno nezabavna je Primoževa samovšečnost, ki na različne načine bije ven in jo nehote prenesemo tudi na samega avtorja: »Jaz sem dober v pisanju«, celo: »Jaz sem najboljši slovenski pisatelj«. Pojasnilo gre tako: »Preberem kaj od Slovencev, pa tudi drugih, in vidim, da sem. Če bi pisal tako kot oni, bi se ubil. Ampak ne pomaga. Če bi bil tako dober boksar, kot sem pisatelj, bi živel od tega.« Mogoče se tokrat samo šali. Ampak ob ponovitvah se taki stavki ne berejo več kot šala, temveč kot mantra, s katero junak prepričuje sebe in druge. Včasih ga prešine kak dvom, kanec samorefleksije, vendar se kmalu izkaže za zlagano retorično sredstvo: »Kaj, če knjige niso samo stavki, črke, ločila? […] Kaj, če moraš biti bedak, da lahko pišeš? Moraš verjeti svojemu sranju, poslanstvu, svoji legendi?« Res ni nujno, da bi dober pisatelj verjel v svoje poslanstvo. Toda hote ali nehote ga izpolnjuje s tem, da piše dobro literaturo. Golobova knjiga pa je prava enciklopedija zgrešenih potez.
Omenimo samo prve strani, kjer pripovedovalec prisiljeno šablonsko predstavi prve junake. Uvodno predstavljanje nato še povzame, da nepozornim bralcem vse še enkrat predoči, pozorni pa zavijejo z očmi: »Torej, imamo voznika Andreja, ob njem Tineta, takoj za Tinetom Primoža in ob njem Avgusta.« Kdo ob tem ne zagleda avtorja, ki si mane potne dlani? Začetki so res težki. A pripovedovalčevih tehničnih nerodnosti je še več. O Primožu denimo pove, da ima »čisto majhno jasico, ki nastaja na vrhu las in se bo razvila v plešo, za katero pa sam še ne ve«. Kot vidimo, je torej nad junaki, večveden od njih. Toda pogosto se mu ne ljubi natančno popisovati stvari in se zato tu in tam dela nevednega. Sčasoma smukne v Primoža in spremlja predvsem njegovo doživljanje sveta. A enkrat je od Primoža odmaknjen (reče: ta moški ima nekje med 35 in 40 let), drugič nam posreduje vsako njegovo misel. V tej pripovedni razdalji do protagonista, ki se veča in manjša, bi se bržkone morala spet skrivati ironija; in mogoče se res skriva – a ostane skrita. Avtor poskuša biti sproščen in neobremenjen z ustaljenimi vzorci besedne umetnosti, pri tem pa morebitni prefinjeni humor, ki bi rad kje vzniknil, prav okorno potaca.
Nespreten je tudi pri podajanju neposrednega govora junakov. Posnemati poskuša, kot smo pri njem že vajeni, pristno, sproščeno, pogovorno, vulgarno ali narečno izražanje, pač glede na lastnosti posameznega junaka in vsakokratne okoliščine. Toda to posnemanje ni posebno dosledno, kaj šele virtuozno. Če se bo kak bralec z junaki laže poistovetil, zato ker so tudi oni samo navadni zemljani iz mesa in krvi, ki radi blebetajo, bodo šli kakemu drugemu prav zaradi tega na živce in bo težko razumel, s čim so si sploh prislužili svoje mesto v literaturi. Vsem seveda ne more biti zadoščeno. A v Golobovem romanu je še najbolj tistim, ki sta jim všeč gizdava neotesanost in jezikovna razpuščenost. Pripovedovalca na primer včasih tako čustveno zanaša kot junake in brez težav uporablja besede, kot so »fukal« in »nategnil«, čeprav se drugod drži nevtralnega diskurza. Morda se tako vživi v dogajanje, a to ne prikrije nekega drugega vtisa: da smo priča splošnemu pomanjkanju občutka za jezik in za njegove najrazličnejše implikacije. Od tod bržkone ekonomično izražanje, kakršno se v leposlovju ponavadi ne bere lepo: »Med pogovorom je sedela v svoji beli obleki na zagorelem telesu«. Saj ne, da tega stavka ne razumemo; a jezikovne konvencije imajo svojo moč mimo našega zavestnega razumevanja in nam prišepetavajo: sedela je na zagorelem telesu. Golob je pač pisatelj, ki mu zmanjkuje besed, vendar ga to ne obremenjuje: »Katera je slovenska beseda za to? Zinstalirati?« se sprašuje Primož, Golobov alter ego. Nekje celo izjavi: »Jaz pički včasih pač ne znam reči drugače kot pička.« Zato pa zna biti posebej ponosen na to, da si upa to besedo izgovoriti ali zapisati kjerkoli, kadarkoli. Kot kakšen srednješolec, zataknjen v fazi uporništva, star med 35 in 40 let. Bi morali tu spet zavohati kaj ironičnega? Vprašanje je tokrat povsem retorično.
Primoževa knjiga, je, jasno, briljantna, kakor je o tem prepričan sam. A enkrat si v pijanosti o njej vseeno misli tole: »Multikultibljak literatura! Pesmi, popackane z drekom, z bruhanjem, s spermo … izdrkan Sonetni venec.« Kako to pojasniti? Njegovo norčevanje, ki je večkrat neokusno in tudi neutemeljeno, trči ob zid, ker njegov preresni urednik nima smisla za humor. Podtalna poanta te epizode je: Primož ni otročji, pijan in brez okusa, urednik je omejen. Uredniki, kritiki in drugi Slovenci so več kot očitno polni predsodkov.
Roman Ali boma ye! se sploh veliko ukvarja s predsodki, nanje kaže s prstom, to je še ena njegova rdeča nit. Primožu nekateri težko verjamejo, da je pisatelj, še teže pa, da je obenem tudi boksar, čeprav ima razbit obraz. Je nedolžna tarča raznih predsodkarjev, za tako usodo pa obstaja tudi prisrčen izraz: jebena stranka. Sam avtor je med različnimi predsodki posebej občutljiv prav na tega, da šport in umetnost ne moreta sobivati, zato zmajuje nad nejeverneži, ki niso sposobni v eni osebi videti tako vrhunskega alpinista kot vrhunskega pisatelja. A usodi predsodkarja nazadnje tudi sam ne more ubežati. V intervjuju za jesensko Buklo je – dobitnik kresnika – povedal: »To, da se ukvarjam s plezanjem, mi zbija pisateljsko ceno!« Kakšen predsodek do plezanja!
Najbrž nihče ni brez predsodkov, niti jaz. Zahteva, da naj literarno delo, ki bo vredno pohvalne recenzije, dosega visoko kakovostno raven, je morda že eden mojih predsodkov. Drugi je uperjen proti Primožu: take ljudi težko prenašam že v življenju, kaj šele v literaturi. Po mojem mnenju so v romanopisju tako neprikupni protagonisti tudi zelo redki. Primoža kronajo formalne zmage in porazen značaj. Za plehko revijo si mora vsak mesec izmišljevati pisma bralcev, vprašanja in odgovore, to pa (ker mu, pisatelju, primanjkuje domišljije?) počne z brskanjem po spletu in kopiranjem izjav z raznih forumov. Avtorju se najbrž zdi, da so ti deli pač dovolj žgečkljivi, vznemirljivi in humorni že samo zato, ker zadevajo vulvo, fafanje, spermo itn., in ker je pač res samo po sebi smešno, da si nekdo norčavo izmišljuje tisoč in en seksualni problem zmedenih najstnikov (npr. Ali s samozadovoljevanjem tvegam poškodbo mišic, ker tako izgubljam beljakovine?). Najbrž gre pa samo za to, da nas tako pač zabavajo tisti, ki nas drugače ne znajo. Mogoče bi morali v tej Primoževi neprilični zaposlitvi spet razbirati žlahten humor? Na spletni strani založbe namreč o romanu lahko preberemo, da je »za ljudi s smislom za humor.« A da bi posajeni humor pognal, bi moralo imeti besedilo več globine. (Ali bralec manj.) Tekst večinoma ne preseže površinskega kopiranja realnosti in ne premore nobenega takega (vzvišenega, distanciranega, predvsem pa stanovitnega) stališča, s katerega bi bila ironija sploh možna, upravičena, kontekstualizirana ali – zaznavna.
Primož nima le plehke službe, ki jo plehko opravlja, ampak so tudi druge dimenzije njegove osebe dokaj nevšečne. Svojega sina, ki obiskuje četrti razred osnovne šole, se prav sramuje, kadar ga opazuje pri nogometu, ki mu očitno ne gre najbolje od nog. Povrh svojo partnerko Katarino vara s pisateljico Polono, in to brez pomislekov in slabe vesti. Saj ne, da bi pričakovali goro moraliziranja. Pa vendar: ali nam pisatelj sploh poda izkušnjo človeškega, a zapletenega pojava? Varanje je zanj nadvse enostavno: nekaj zgolj seksualno vznemirljivega. Podobno enostaven, brezsrčen, preračunljiv je tudi njegov odnos do ljubice, ki postaja vse bolj nestrpen. In to samo zato, ker je od staršev dobila garsonjero, on pa nič, ker je prejela pisateljsko štipendijo, čeprav ni nič napisala (menda je spala s članom komisije), on pa ne, čeprav bi jo moral, ker je on zasut z dolgovi, ona ne, in mu vse to para živce. Polona mu sicer posoja denar, a to ne pomaga. Na koncu jo meni nič tebi nič izbriše iz svojega računalnika in se spet združi z materjo svojih otrok. Kar tako. V tem romanu se veliko dogaja, a domala vse se zgodi kar tako. Kot bi lahko predvidel avtor, dokler je bilo še mogoče ukrepati: Brez spoznavne vrednosti.
Če Ali boma ye! ne bi hotel drugega kot pripovedovati zgodbo o boksarju in pisatelju, o njegovi družini, ljubici, prijateljih in denarni stiski, zgodbo, ki mu gre navsezadnje solidno od rok, bi bila ta kritika prenapeta. Vendar si roman želi biti več, kot je; celo prepričan je o svoji veliki vrednosti, več kot goli provokativnosti. Kritika zato ni prenapeta, le predolga je. Golobova knjiga je z njo dobila mnogo več pozornosti, kot si je zasluži. Vendar premore tudi prednosti, zaradi katerih je uporabna. Lahko je negativni zgled, kako se literature ne piše in kakšnega odnosa do literature pisatelji preprosto ne morejo imeti, če nočejo sami sebi zbijati cene in se obsoditi na neuspeh. Kdor piše, verjame v pisanje in se mu preda, ali pa goljufa svoje bralce.
Ali boma ye! prav s svojo neubranostjo omogoča svojevrsten razmislek. Najbrž je danes res tako, da ima lahko vsak svoj prav in pri tem niti ni treba, da bi se spoznal, mislil resno in bil zavezan kakršnikoli referenčni točki. Danes spet blestijo dovtipneži, kakršen je bil Oscar Wilde in kakršen je Slavoj Žižek. A glede umetnosti v času njene množičnosti je še kako važno biti resen. Drugače nastanejo resne in otipljive posledice. Če pisatelji čakajo na štipendije, o katerih so sveto prepričani, da jim pripadajo, ob tem pa pišejo samo zato, ker so podpisali pogodbo, pač za slavo in denar, in s pisanjem širijo svojo nevero v stvar, začnejo tudi kritiki vse bolj malomarno opravljati svoje delo, zavedajoč se, da so le stranski rokav že tako postranske dejavnosti. Svoje primaknejo predsedniki komisij za literarne nagrade, ki zavzamejo zanimivo stališče, da nobena knjiga ni dobra ali slaba, ampak jo za eno ali drugo okličemo mi, in sicer vsak zase, kakor se komu zdi. Potem so tu redki bralci, slabi honorarji, preračunavanje nizkih številk ... Tako se je nakopičilo veliko jeze, ki so jo vsi skupaj začeli stresati nad tisto, kar ni nič krivo – nad literaturo. Iz nje so naredili koš za smeti, hvalijo pa jo, da je vpila duha časa. In smo spet pri Tadeju Golobu, ki mu ta sklep daje – ironični – prav. Toda nekateri se ne vdamo: literatura je nekaj drugega od posranih črk, ker po tisti pravi taki in drugačni tiči tako ne morejo srati.
Pogledi, let. 5, št. 2, 22. januar 2014