Miha Mazzini: Paloma negra
Ples smrti v ritmu mehiških popevk
Piše se leto petdeset. Na otoku kaznjenci garajo v kamnolomu in včasih pride njihova ura za odstrel, ki si jo lahko tudi približajo s kakšnim vzklikom »Živel Stalin!«. Ves čas nekoliko motna problemska nit Palome negre se začne odvijati s prizorom, ki je v življenju protagonista, štiridesetletnega polkovnika Davida, prelomnica: med rutinskim podpisovanjem usmrtitev – to je počel že nekaj let – mu nenadoma zastane roka. Nekaj v njem se upre temu, da bi še naprej sodeloval pri ubijanju. Tako vedênje je, jasno, nezaželeno, zato ga nadrejeni general, ki se ima za njegovega prijatelja, pošlje v zakotno hribovsko vas s posebno nalogo. Z njeno izpolnitvijo bi si lahko povrnil ugled, predvsem pa zavaroval svojega sina, Karla, ki biva v internatu za otroke pomembnih partijcev.
General svojega podrejenega pozna že dolgo, nekoč je bil njegov profesor, skupaj sta preživela marsikaj in večkrat mu je že pomagal iz zagat. David je v mladih letih hotel postati pisatelj, a generalovo stališče je: »Čemu bi nekdo pisal o vojskovodji, če je lahko sam vojskovodja? Umetnost je sluga herojev, rabi naša telesa, naša dejanja, da naredi naša nebesa. A misliš, da opevajo cagavce, ljudi, ki so nehali delovati?« Davidovi pasivnosti se posmehuje in jo kritizira, kadar ga obišče v vasi, da bi mu dal nadaljnja navodila za delovanje. Ker ima med vaščani svojega vohuna, je o tamkajšnjem dogajanju dobro obveščen. V svoji vlogi očitno uživa. Pri njem je na delu psihološki mehanizem sprijenega človeka, ki ima o sebi lepo mnenje, zato deluje ljubeznivo, ko je z Davidom potrpežljiv in mu v besedah izkazuje nekakšno očetovsko ljubezen in navidezno zaščitništvo. A hkrati ga izsiljuje s sinom, čigar življenje lahko ogrozi, in mu kaže njegova pisma, ne da bi mu jih dovolil prebrati.
Ko je David še delal na otoku, je sina videval ob koncih tedna v Opatiji. Večinoma sta ostajala brez besed, saj si nista imela kaj povedati. Največja prepreka je bil verjetno Davidov sram zaradi stvari, ki jih je počel in o katerih sinu ni mogel pripovedovati. Odkar se mu je njegovo početje uprlo in so ga poslali v odročni kraj, je fizično kot ohromljen, psihično pa se predaja spominom. Namesto da bi izpeljal akcijo, zaradi katere je bil poslan v hribe, in rešil svojega sina pa tudi vaščane, se potaplja v preteklost. Nekaj v njej je nerazčiščenega, zato ga mučno preganja na vsakem koraku. Rojen je bil v Trstu vernima staršema, mami Italijanki in (dozdevnemu) očetu Slovencu. Ko je postal revolucionar, se mu je mama, ki je pogosto smrdela po tovarnarjevih cigarah – dim tistih cigar se mu je gnusil –, odrekla. Vse to je imelo razloge, ki jih kot otrok ni razumel, zdaj pa jih počasi sestavlja skupaj.
Življenja v vasi, v kateri se znajde David, ni mogoče do kraja doumeti. Prejšnji partijski komisar, ki ga je zdaj zamenjal David, je skrivnostno izginil neznano kam. Vaščani so pod močnim vplivom, skorajda urokom voditelja Mihaela, ki v cerkvi vodi sumljive obrede, voha težave posameznih ljudi, kadar jih kaj bremeni, in zavoha izdajalce. Morda ima nadnaravne sposobnosti zaznavanja okolice, odkar je vstal iz groba, kamor so ga živega zakopali kozaki; morda je samo posebej občutljiv; ali pa je preprosto blazen. Ljudje ne vedo natanko, kaj bi si mislili o njem. Do svoje ženske se vede surovo, a s svojim duševno motenim in božjastnim sinom Ivanom ravna skrbno in lepo. Prav Mihael je Davidova naloga, s katero naj bi se odkupil za svojo nepokorščino; oblastem nevšečnega vaškega voditelja mora ubiti.
Vaščani si neke noči ogledajo projekcijo mehiškega filma, in ker prvič vidijo kaj takega, predvsem mladino očara in obsede vse, kar je mehiškega. Naučijo se peti mehiške pesmi in si nadenejo sombrere. Med gledanjem filma David opaža, kako so vaščani povezani v močan in nerazdružljiv kolektiv, on pa je samosvoj. Tako kot ni sodil med komunistične rablje, ne sodi v to k divjosti nagnjeno množico vaščanov. Zato ga imajo budno na očeh: opazujejo, ali se bo spojil z njimi, bo postal del jate rib? Tujec je, in v tej vasi tujcev ne marajo. Tujci so nevarni, tujcev jih je strah.
V takem okolju David intenzivno obuja spomine na svoje preteklo življenje, ki se mu zdi tako oddaljeno, kot bi bilo življenje koga drugega. Večkrat ima lucidne sanje. Doživlja pa še nekaj pomembnega, namreč silovite občutke ekstaze spričo življenja samega. »Del njega se je neprestano čudil: Ustnice! Oči! Koža! Klicaj za klicajem, čudenje nad drugim, nad sabo, nad življenjem, nad bivanjem.« Zdi se, kot da je na novo rojen in nevajen življenja, da zato lahko vidi in občuti njegovo neverjetnost, čudežnost, njegovo bistvo, slečeno vsega, kar ga je prej zakrivalo. Tudi Mihaela preganja bivanjsko vznemirjenje, le da je pri njem obarvano bolj destruktivno. Začuden in zgrožen je nad tem, da bo svet ostajal naprej, ko ga več ne bo. To spoznanje ga je prešinilo tedaj, ko ga je Ivan rešil iz groba in se je vrnil v življenje, ki je, kot je presenečeno dognal, nemoteno teklo dalje. David ima tudi sam tej zagrobni izkušnji podoben doživljaj. V gimnazijskih letih je bil alpinistični plezalec in sredi visoke, strme stene se je dotaknil smrti. A David je svetel človek, življenje v njem brbota v čistih barvah. Mihael pa je mračnjak. V želji, da ga smrt ne bi presenetila nepripravljenega, določi njen trenutek prihoda in začne pripravljati vse za njen sprejem.
V Palomi negri življenje in smrt v paru plešeta ples po taktih mehiških popevk, med njimi Palome negre. Ob bližajočem se sklepu se vrtita vse hitreje in okrog njiju nastane vihar, ki odnese s seboj vse, kar mu pride blizu. Mihaelovi blazni načrti se sprožijo, a skrenejo s predvidenih tirov. David se osvobodi paralize in lahko naposled spet seže po orožju. A tokrat ne zaradi ubijanja, temveč poskuša predvsem rešiti ljudi, ki se jim je v tem odljudnem kraju vendarle nekako približal. Sam sklep romana je močan in namerno ne povsem dokončan. Bralcu da slutiti, da so naposled vsi trije osrednji varilci dogajanja (general, David in Mihael) vendarle dosegli svoj cilj.
Mazzinijev jezik je v novem romanu izjemno bogat, poln potujevalne metaforike in simbolike. Vse bohotno podobje, ki potencira, karikira in pači stvarnost, se sprva morda zdi nekoliko prisiljeno in pretirano, a ko se bralec navadi nanj in ko se začne pred njim razkrivati čudna, poltena vas s svojim nerazumljivim načinom delovanja, spozna, da je tak jezik popolnoma na mestu. Ima sicer nekaj trenutkov slabosti: bogatim povedim ponekod sledijo oskubljeni, eliptični stavki. Kadar je to v skladu s krivuljo pospešenega ali zastalega bitja protagonistovega srca, tudi bralec zadihano sope in hlasta za mimo bežečimi stavki; včasih pa se vendarle zazdi, da se je avtorju s pisanjem preveč mudilo ali da je (morda tudi hote) prišel pod vpliv pisanja filmskih scenarijev. Toda to je ena od drobnih pomanjkljivosti, ki jih je v napetem, kaotičnem in namerno zamegljenem metežu dogajanja mogoče spregledati.
Sicer pa je Mazzini dokazal, da ga kot pisatelja ne gre podcenjevati ali uvrščati med lahkotnejše, predvsem širšemu bralstvu namenjene avtorje. V primeru Palome negre je vzdušje tisto, ki najbolj učinkuje na bralca in se pred njim ponaša s svojo literarno močjo. Roman se s slogom, atmosfero, odmaknjenim vaškim okoljem in izolirano, rahlo degenerirano človeško skupnostjo približuje žlahtnemu pisanju zgodnjega Vlada Žabota in Berte Bojetu. Od omenjenih mojstrov Mazzini seveda tudi odstopa oziroma k njunemu tipu literature doda nekaj svojega. Palomo negro umesti v konkretni zgodovinski prostor in čas ter – večinoma zelo subtilno – reflektira realne povojne okoliščine, kot so informbiro, Goli otok, tihotapljenje, prvi filmi v Jugoslaviji in podobno. A umestitev v stvarni zgodovinski trenutek, ki bi lahko precej zamejila interpretacije dogajanja, je pravzaprav tudi tu le okvir ali kulisa. Samo dogajanje pa je naravnano univerzalno in presega izbrani prostor in čas. Obrača se k bolj temeljnim, prvinskim lastnostim človeških posameznikov in skupnosti; k lastnostim, ki so v odprtih, svetovljanskih kulturah brzdane ali povsem potlačene, v izoliranem okolju, na primer na zakotnem gorskem podeželju – še zlasti, če je za to ugoden čas, in čas po vojni je bil ugoden za razne norosti –, pa se lahko izrazijo in zaživijo ne glede na svojo iracionalnost, mračnost, iztirjenost. Kajti tudi v njih tiči neka logika, le da je morda zunaj našega razuma.
Sporočilna plat Mazzinijevega romana je zavita v meglo, kar je tovrstnemu čtivu pisano na kožo, čeprav se bo kdo zaradi tega jezil. Nekatera možna razumevanja avtor seveda nakaže, a nobeno ne prevlada toliko, da bi se morali – ali celo da bi se smeli – osredotočiti nanj. Zato lahko vsak bralec v napisanem išče svojo »logiko«, tako iskanje pa mu bo v literarni užitek, izziv in poduk.
*******
Dosedanji romani
Paloma negra, 2013
Nemška loterija, 2010
Kralj ropotajočih duhov, 2001, 2008
Drevo glasov, 2005
Telesni čuvaj, 2000, 2004
Satanova krona, 1993
Zbiralec imen, 1993
Drobtinice, 1987
Pogledi, št. 21, 14. november 2012